1. Sveti angel
Rok je jezen prišel domov in torbo s športno opremo vrgel v kot svoje nepospravljene sobe. Spet je njegova nogometna ekipa izgubila. Že tretjo tekmo zapored. Jezen je bil na soigralce. Predvsem na Jana, ki ne podaja žoge, in na Tima, ki je v golu preveč štorast. V kuhinji je opazil, da so mu njegovi pustili še nekaj špagetov od kosila, pa jih je kar hladne pojedel. Kako, da nikogar ni doma? Sobota je. Ana je gotovo na kakšnem praznovanju sošolkinega rojstnega dne, David pa verjetno pri prijatelju Maticu, s katerim razstavljata in sestavljata en star motor. Vedno znova si izmišljata neke izboljšave. Skratka, brezvezno opravilo. Ati in mami pa sta očitno šla na daljši sprehod s psom Ronijem. Kakšen mir! Rok je kar užival in se za nekaj časa zleknil na posteljo. Premišljeval je. Biti sam doma je vseeno dolgočasno. Domislil si je, da bi se s kolesom odpeljal do potoka. S seboj bo vzel trnek in če bo sreča mila, bo ujel kakšno ribo. Pred nekaj dnevi je ujel eno prav veliko in želja po podobnem uspehu ga je še dodatno spodbudila. Hajd na kolo. Sledilo je pet minut dirkaške vožnje in že je bil na cilju. Kolo je postavil k drevesu ob cesti in se spustil kakšnih pet metrov nižje do potoka ter vrgel trnek, na katerega je pričvrstil košček kruha. Idealna lokacija za ribolov. V takih trenutkih zna vedno biti potrpežljiv. Kar naenkrat je sprevidel, da ni sam. »Hej, Rok! Kaj delaš tukaj?« ga je nagovoril neznanec, oddaljen kakšnih pet metrov. Roku je od šoka srce skoraj padlo v hlače. Kdo ga zdaj moti pri tako pomembnem opravilu? Hitro je zaklical nazaj: »Kdo si? Kaj hočeš? Od kod me poznaš? Pusti me pri miru, ker te ne poznam!« Pa spet oni: »Ti me res ne poznaš, jaz pa te poznam že od rojstva!« Rok je vidno postajal jezen in že je jemal iz žepa mobilnik ter z njim mahal proti neznancu: »Poklical bom očija, pa še policijo! Izgini od tod!« Neznanec se mu je bližal, a Rok jo je ucvrl po strmini proti kolesu. A ne gre. Zdrsnilo mu je in ni manjkalo veliko, pa bi čofnil v potok. Tujec je stopil povsem do njega in se mu prijazno nasmehnil. Rok se je vdal v usodo in z drhtečim glasom vprašal: »Kdo si? Kako ti je ime?« Neznanec mu je prijazno odgovoril: »Ti si Rok, jaz sem pa Kor. Ti si jezen, jaz prijazen. Ti si poreden, jaz pa priden. Jaz sem tvoj angel varuh!« Rok ne more verjeti svojim očem. Neznanec je bitje brez telesa. Je viden duh. Kakor da bi ga sestavil iz megle. Ves bel. Komaj je fant nadaljeval pogovor: »Zakaj ti je ime Kor?« Neznanec je odgovoril: »Jaz sem Kor, ker si ti Rok. Jaz sem tvoje nasprotje, ker tudi ti delaš vse nasprotno od tega, kar si jaz želim.« Rok je postal radoveden: »In kako je ime angelu varuhu mojega brata Davida? Pa moje sestre Ane?« Hitro je sledil odgovor: »Mislim, da se Davidov angel imenuje Divad, Anin pa zagotovo Ana.« Roku je vse skupaj postalo čudno: »Torej ima Ana Ano.« Angel mu je potrdil: »Točno tako. Ker je pridna in je njen angel z njo nadvse zadovoljen, ima isto ime kot ona. Tudi jaz bi si želel, da bi mi enkrat bilo ime Rok.« A fant še ni bil zadovoljen z odgovori: »Kdo pa določi imena angelov na tak način? In zakaj si se prikazal samo meni?« Angel mu je razodel skrivnost: »Bog Oče si je omislil takšen način poimenovanja angelov, ker je s tebi podobnimi nezadovoljen, ker ne ubogate ne staršev, ne prijateljev in tudi nas angelov varuhov ne. Tebi sem se pa prikazal zato, da te malo spametujem, ker sem že skoraj obupal nad teboj. Po navadi se Marija prikaže pastirčkom in jih opominja. Zdaj pa moramo očitno tudi angeli v akcijo. Ne veš, kako sem žalosten, ko lenariš, ko ne ubogaš, ko uloviš ribo in jo pustiš, da pogine. Večkrat divjaš s kolesom in te komajda še zadržim, da ne padeš in se ne poškoduješ. Tudi pri tvojem žogobrcu sem zaskrbljen. Vse tvoje grde besede mi zvenijo po glavi. Pa, ko se na samem jeziš … Vse vem o tebi. Sem bil večkrat pri Bogu v nebesih in ga prosil, naj mi da kakšnega bolj pridnega fanta v varstvo, ker sem že preveč utrujen, pa me noče uslišati in me tolaži, da boš ti sčasoma postal bolj priden. Prav danes se začne božična devetdnevnica. Te povabim, da greva zvečer v cerkev, ti pa tudi ministrirat. Jezusu se priporoči, naj ti da moči, da bi se poboljšal. Jutri pa sploh, ker je nedelja. Obljubi mi, da bo tako!« Rok je samo zamišljeno poslušal in gledal v Kora. Kar ni mogel verjeti, kaj se mu dogaja. Ob angelovem pripovedovanju je čutil žalost, a hkrati je bil srečen, da je videl to nebeško bitje. Vesel je bil, da je spoznal v živo, na otipljiv način, svojega varuha. Zato mu je obljubil, da bo vsak večer v cerkvi in se bo lepo pripravil na Jezusovo rojstvo. Angel Kor si je oddahnil in je bil kar zadovoljen z doseženim uspehom. Nagovoril je fanta: »Pridi, greva domov. Obljubi mi, da tega najinega posebnega prijateljevanja nikomur nikoli ne izdaš.« Rok je prikimal in se nasmehnil. Nikoli ni tako od srca pred spanjem zmolil k angelu varuhu kot ta večer.
2. Varuh moj
»Ro-ok. Zbudi se. Roki, Roki. Dobro jutro. Sonce je že go-or,« je angel nadlegoval zaspanca. Rok je leno zazehal napol v snu in se obrnil na drugo stran. Angel je bil še vztrajnejši: »Rok, pohiti. Zamujaš!« Fant je končno pokazal nekaj več življenja in odprl oči: »Koliko pa je sploh ura?« »Ura je sedem. Dvigni se iz postelje in se obleci«, so zvenele besede kot ukaz. Rok je bil rahlo nejevoljen: »Zakaj tako zgodaj, saj je vendar nedelja? Ponavadi me mami zbudi šele ob pol osmih, potem zajtrkujemo in se primerno uredimo za v cerkev. Joj, si tečen.« Angel se je usedel na rob postelje in ga ljubeznivo nagovoril: »Prav imaš. Ponavadi te mami zbudi pozneje, danes sem te pa jaz malo prej. Razmišljal sem: kaj ko bi na začetku dneva ti prvi naredil eno dobro delo. Pa sem se domislil, da bi pripravil zajtrk za celo družino. Nisi več tako majhen, da ne bi znal zavreti vode za kavo in čaj. Pa narezati salame in kruha. Vsa družina bo presenečena nad tvojo zavzetostjo. Tega niso vajeni. To je lahko tvoja obljuba Jezusu v tej pripravi na njegovo rojstvo. Jezus ne potrebuje daril za rojstni dan. Najbolj vesel bo tvojih dobrih dejanj. Kaj praviš?« Rok je globoko zavzdihnil, se nasmehnil svojemu varuhu in izdavil: »Ok.« Takoj je skočil iz pižame v trenirko in že je po stopnicah z natikači drsel v spodnje nadstropje naravnost v kuhinjo. Angel ga je komaj dohajal in ga končno dohitel, ko je že odpiral hladilnik. Zaskrbljeno ga je ogovoril: » Spet si me prestrašil s svojim drvenjem po teh strmih stopnicah. Prepričan sem bil, da se boš valil po njih kot včeraj pri potoku. Bodi malo bolj umirjen in se navadi na normalno hojo. Samo skačeš in tekaš. Čudim se, da se zmoreš vsaj malo umiriti v cerkvi. Moraš razumeti moj strah, saj sem vendar tvoj varuh.« Rok je le zamahnil z roko: »Teh stopnic sem vajen in že vsa leta uporabljam isto taktiko.« Rok je skrbno začel pripravljati zajtrk, angel Kor pa ga je pri delu spodbujal in mu dajal še dodatne nasvete. Ob vsej hrani, ki jo je znosil na mizo, je bilo treba urediti še pogrinjek. Nenadoma in neopazno je stopila v kuhinjo mami. Kar sapo ji je vzelo nad tem, kar je videla. Rok ni še nikoli pripravil zajtrka, zato je bila presenečena. »Dobro jutro, Rok. Ne morem verjeti, kako si vse pripravil za zajtrk. Si se tega spomnil sam ali pa ti je kdo predlagal? Se mi je zdelo, kakor da imaš pomočnika, ker si se z nekom na glas pogovarjal. Mogoče po mobilniku. Ampak saj ga nimaš pri sebi. Vse skupaj mi je malo čudno.« Rok je bil rahlo v zadregi, ker se je bal, da bi mami opazila njegovega angela varuha. »Nič ni čudno, mami. Kar tako sam s seboj se malo pogovarjam, ker tišine ne maram. Sam sem se domislil, kako bi vas presenetil in prvi naredil eno lepo dobro delo na začetku dneva. Jezusu sem včeraj ob začetku devetdnevnice obljubil, da bom vsak dan nekaj lepega naredil v pripravi na božič. Jezus je naših dobrih del bolj vesel kot daril ali postavljanja jaslic.« Kmalu so še drugi prišli vsak iz svoje sobe. Ana je bila še vsa skuštrana, David pa v kratkih hlačah. Zadnji je prišel iz sobe ati, ker se je še tuširal in lepo obril. Vse otroke je pobožal, sedel za mizo in začel moliti. Ko so začeli jesti, je mami Roka pohvalila, da je danes prav on pripravil vse za zajtrk, in vsi so bili presenečeni nad njegovo skrbnostjo. Angel varuh pa je stal nasproti Roka ob stenski uri in drug drugemu sta se nasmehnila in pomežiknila. Ko je bil čas, se je vsa družina z avtom odpeljala v cerkev k sveti maši. Mami je ta dan brala berilo, Rok pa pridno ministriral. Tudi med mašo sta se z angelom Korom večkrat spogledala. Pri povzdigovanju je Rok skorajda zamudil z zvončkljanjem. Angel je pokleknil poleg njega in ga malo s komolcem dregnil pod rebra. Po tihem mu je zašepetal: »Kaj gledaš mene? Jezus je na oltarju, ki je pomembnejši kot angeli. Zato bodi pozoren na zvončkljanje!« Še enkrat je Roka med sv. mašo nebeški prijatelj ogovoril: »Zdaj bomo molili najlepšo molitev. Jezusu se zahvali za današnji jutranji podvig, za tvoj prvi zajtrk. Pa Mariji še tja na desno pomahaj. Te ljubeznivo gleda.« Roku je šlo že kar na smeh. Srečen je bil in prav pobožno molil skupaj z drugimi Gospodovo molitev. Ko so se vračali domov, je mami pohvalila Roka še drugič, tokrat to, da tako lepo že dolgo ni ministriral. Ko se je šel Rok v sobo preobleč, je vprašal angela, če se je dal drugim opaziti, pa je odgovoril: »Nihče me ne more videti. Ne tvoji domači ne ljudje v cerkvi. Samo ti me lahko vidiš. A ni to lepo?« Rok je od veselja zdrvel iz sobe in po stopnicah dol, a glej ga zlomka, tokrat se je zaradi nerodnih natikačev spotaknil in padel. Ati je prvi priskočil in dvignil fanta v naročje. Ves prestrašen ga je vprašal: »Si se močno udaril? Te zelo boli?« Rok pa je vzkliknil: »Nič mi ni. Nič me ne boli. Imam skrbnega angela, ki me varuje!«
3. Bodi vedno ti z menoj
Danes je ponedeljek. Za Roka in še za marsikoga najdolgočasnejši dan v tednu. Po razburljivem vikendu se začenja nov teden, ki bi ga najraje prespal. Zbuditi se ob pol sedmih je prava mora. Tokrat mu budnice ni pripravil ne angel varuh in tudi ne mami, ampak ati. Trikrat je zaropotalo po vratih in po krajšem premoru se je slišal odločen glas: »Dobro jutro, Rok. Zbudi se in se uredi. Da na hitro malo pozajtrkuješ in brž v šolo.« »Kakšna sreča, da ni angela Kora, ki bi zagotovo težil, da mora tudi danes pripraviti zajtrk za vse,« si je mislil Rok, ko se je dvigoval iz postelje, kot bi imel vrečo krompirja za vratom. Oblekel se je, malo poškilil na urnik ter zmetal nekaj knjig in zvezkov v šolsko torbo. Počasi kot polž se je vlekel dol po stopnicah, tako da ni bilo nevarnosti, da bi padel, zato tudi ni potreboval bližine svojega varuha. Kar naenkrat je postal bolj zbujen, ko ga je prešinila misel: »Kje pa je Kor? Je zaspal? Ne morem verjeti, da se mu to lahko zgodi, ko pa je vedno na preži. Verjetno je konec z njegovimi prikazovanji, kar pomeni, da sem se dovolj poboljšal.« Po zajtrku je Rok šel v garažo po kolo, nanj od zadaj zataknil šolsko torbo in se peljal proti šoli. Nenadoma je sledilo prijetno presenečenje, ko je začutil bližino angela varuha, ki se mu je končno dal videti: »Dobro jutro, Rok. Si dobro spal?« Rok ga je začudeno vprašal: »Kje si pa bil zjutraj, ko sem se moral zbuditi? Verjel sem, da me boš udaril pod rebra kot včeraj pri maši, zato si nisem pripravil budilke. Razočaral si me, da veš.« Angel se je začel opravičevati: »Na hitro sem smuknil v nebesa in nazaj, pa sem malo zamudil. Saj je tudi tvoj ati dober nadomestek angela varuha in poskrbi, da ne zaspiš.« Rok se je počasi bližal šoli in imel je še eno vprašanje: »Kje ti spiš, ko ne smukneš v nebesa in si celo noč blizu mene?« Angel je bil zelo konkreten: »Danes sem spal pod tvojo posteljo in grozno mi je bilo. Vse polno smeti in papirčkov je tam. To boš moral do božiča pospraviti. Do takrat bom rajši spal na omari.« Rok je prikimal in obljubil, da bo pometel sobo že danes popoldne. Skupaj sta prišla do šole in tudi skupaj stopila v razred. Rok je prosil angela, naj mu šepeta prave odgovore, če bo vprašan ali če bo pisal kontrolno nalogo. Angelu je šlo na smeh in mu je zagotovil, da se bo v takem primeru skril, ker noče podpirati lenobe. Rok je bil jezen: »Če se ne bis rečal s teboj in čez vikend doživljal tako pestrih dogodkov, bi imel več časa za učenje. Tako pa si ti kriv, da se nisem nič učil.« Angel mu ni ostal dolžan: »Veliko časa bi imel za učenje, a kaj ko si raje šel lovit ribe in se igrat z žogo s sošolci. Bom pa vseeno nekaj ukrenil, da te bo učiteljica pri spraševanju preskočila. Namesto tebe ji bom na uho šepetal imena drugih sošolcev.« Pouk se je začel in tretjo uro je bilo spraševanje, toda Rok, kot je pričakoval, ni bil vprašan. Ko je učiteljica gledala v redovalnico, je Rok po tihem molil »Sveti angel« in »Zdrava Marija«. In uspelo mu je. Angel Kor pa je spet nekam šel in že dve uri ga Rok ni ne videl, ne slišal. Po malici so se otroci lovili po igrišču ob šoli. Že je zvonilo, a Rok je moral še na stranišče. Zamudil je v razred in učiteljica je bila jezna. Zaradi zamude je moral za kazen sesti poleg Aleksa, ki je najbolj nagajiv v razredu. Ni trajalo dolgo, ko je Aleks Roka izzval z udarcem v hrbet. Roka je zelo zabolelo in komaj je zadrževal jezo. Preden se bo sladko maščeval nesramnežu, se je na rahlo ozrl desno in levo in malo nazaj, da bi se prepričal, da angela ni v bližini. Pa da tudi učiteljica ne bo opazila. Izbral je primeren trenutek in s pestjo močno udaril Aleksa v trebuh. Ta je kar zastokal, tako da so ga vsi slišali. Učiteljica je postala pozorna na dogodek in na glas vprašala: »Kaj pa imata vidva tam zadaj?« Aleks je zatožil Roka, da ga tepe, Rok pa se je branil, da je Aleks začel prvi. Učiteljica je naredila red z odločnimi besedami: »Dajta mir. Če ne bosta pridna, vaju bom poslala k ravnatelju in še starše bom poklicala na pogovor. Vama že pokažem!« Fanta sta se umirila, a Rok je spet zagledal svojega angela desno od učiteljice, kako mu je s prstom žugal. Razumel ga je. Ko sta se vračala iz šole, ga je Kor med drugim prepričeval, naj se sošolcu Aleksu naslednji dan opraviči in da naj bo do njega prijaznejši. Šla sta mimo Marijine kapele in skrbni varuh je Roka poučil: »Vedno sem jaz s teboj, čeprav se ti je zdelo, da sem te zapustil. A tudi Marija, Jezusova mama, vedno gleda na tebe s prav ljubeznivim pogledom. Pa še nekaj: da ne bi pozabil pomesti pod posteljo!«
4. Stoj mi noč in dan na strani
Danes je torek in Roku gre glede na včeraj že bolje, saj je ujel ritem za šolo in druge obveznosti, ki jih ima to popoldne. V šoli se pravzaprav ni zgodilo nič posebnega, bo pa popoldne toliko bolj napeto. Tega se zaveda tudi njegov angel varuh, zato je pripravljen na nove dogodivščine s svojim varovancem. Po kosilu sta se odpravila na nogometni trening. Rok še vedno ni mogel pozabiti sobotnega poraza, ko se je skregal s soigralcema Janom in Timom, ki sta bila kriva za slabo igro. Angel ga je nagovarjal, naj pozabi na vse, kar je bilo, in naj bo ob prihodu na trening dobre volje: »Tudi Bog nam odpušča in pozablja naše grehe in nas ne kaznuje, saj nas ima rad takšne, kot smo. Zato moraš tudi ti soigralcema odpustiti, če sta res storila kakšno napako. Sta se pa vendarle trudila in nista namenoma igrala slabo. Preprosto nista imela dobrega dneva. Pa če si iskren, Rok, tudi ti nisi igral brez napake.« Rok se je strinjal s Korom in mu obljubil, da bo dobre volje in prijazen do vseh, ki jih bo srečal na igrišču. Toda ni šlo vse gladko. Ko so se zbirali, je Tim ugotovil, da je nogometne čevlje pozabil doma. Trener Borut je prosil Roka, naj mu jih posodi, zaradi česar bosta lahko na igrišču izmenično. Rok je skoraj znorel, če ga ne bi angel varuh prijel za roko in mu siknil, naj se umiri. Fant se vseeno ni mogel povsem zadržati in je moral komentirati: »Zakaj spet jaz? Naj mu nekdo drug posodi čevlje ali pa naj kar sedi na klopi, če je pozabljiv. Jaz hočem ves čas treninga biti na igrišču!« Borut je skušal biti spravljiv in je fantu razložil, da sta si prav onadva največkrat zamenjala obuvali, ker jima najbolj ustrezajo. In če bi se Roku zgodilo prav isto, bi prosil Tima, da mu jih posodi. Z dihanjem skozi nos se je Rok vendarle malo pomiril, si sezul čevlje, jih brcnil do Tima in sedel na klopco ob igrišču. Nejevoljen je zamrmral: »Pa bodi ti prvi na vrsti. Drugič pa si napiši na čelo, kaj je treba vzeti s seboj na trening. Uf, sem slabe volje.« Angel Kor je sedel tik ob njem, ga objel čez ramo in ga na njemu simpatičen način nagovoril: »Vesel sem, da si mu posodil čevlje. Nisem pa preveč vesel, da si se tako močno razjezil. Vsakomur se zgodi, da kaj pozabi. Pred dnevi si ti pozabil doma vsa pisala, pa ti jih je sošolka Polona posodila. In nič ni bila slabe volje. Nasprotno, bila je vesela in zadovoljna, da ti je lahko pomagala. Vidiš, še ti manjka, da bi postal dober fant. In jaz se tega najbolj veselim. Ko boš stopil na igrišče, pazi, da koga nalašč ne brcneš. Ves čas te bom opazoval. Gledam na žogo, pa tudi v tvoje srce.« Rok je razumel angelovo namero in ni odgovoril. Po treningu sta se oba zadovoljna vračala domov. Rok je ob prihodu v svojo sobo najprej skočil k računalniku na facebook. A ni trajalo dolgo, saj ga je mami klicala, naj pelje psa Ronija na sprehod, ker drugi nimajo časa. Tudi to ga je razburilo in je zavzdihnil: »Zakaj spet jaz?« A se je ugriznil v jezik, ko je videl angelov pogled in njegov kisli obraz. Ko so šli na sprehod, je angel Roka opozoril, da mora ob vrnitvi vendarle napisati domačo nalogo, ker bo sicer prepozno. Toda Rok se je delal gluhega in po glavi so mu rojile druge, privlačnejše stvari, zato je bil ob prihodu v sobo spet zanimiv računalnik, pa mobilnik, pa igrače. Kor je postal živčen in do fanta neizprosen: »Rok, zdaj pa je tega dovolj. Moraš takoj vzeti knjige za šolo in verouk, kajti jutri je nov dan, na katerega se moraš dobro pripraviti. Če me ne boš ubogal, bom šel do tvojih staršev in jima šepetal na uho, naj te prideta kregat. Cel dan in celo noč ti ne bom dal miru.« Rok se je te grožnje že kar zbal, zato je popustil pritisku svojega angela varuha in začel po predalih iskati knjige in jih zlagati na mizo. Najprej mu je bilo težko in brez veze, sčasoma pa je bil zadovoljen, da je pravočasno naredil vse naloge za naslednji dan. Hvaležen je bil angelu, spomnil pa se je tudi na Jezusa in Marijo, ki ga tudi gledata in sta vesela, da je izpolnil svoje obveznosti, ker je tudi to Božja volja.