Božična devetdnevnica

1. Sveti angel

Rok je jezen prišel domov in torbo s športno opremo vrgel v kot svoje nepospravljene sobe. Spet je njegova nogometna ekipa izgubila. Že tretjo tekmo zapored. Jezen je bil na soigralce. Predvsem na Jana, ki ne podaja žoge, in na Tima, ki je v golu preveč štorast. V kuhinji je opazil, da so mu  njegovi pustili še nekaj špagetov od kosila, pa jih je kar hladne pojedel. Kako, da nikogar ni doma? Sobota je. Ana je gotovo na kakšnem praznovanju sošolkinega rojstnega dne, David pa verjetno pri prijatelju Maticu, s katerim razstavljata in sestavljata en star motor. Vedno znova si izmišljata neke izboljšave. Skratka, brezvezno opravilo. Ati in mami pa sta očitno šla na daljši sprehod s psom Ronijem. Kakšen mir! Rok je kar užival in se za nekaj časa zleknil na posteljo. Premišljeval je. Biti sam doma je vseeno dolgočasno. Domislil si je, da bi se s kolesom odpeljal do potoka. S seboj bo vzel trnek in če bo sreča mila, bo ujel kakšno ribo. Pred nekaj dnevi je ujel eno prav veliko in želja po podobnem uspehu ga je še dodatno spodbudila. Hajd na kolo. Sledilo je pet minut dirkaške vožnje in že je bil na cilju. Kolo je postavil k drevesu ob cesti in se spustil kakšnih pet metrov nižje do potoka ter vrgel trnek, na katerega je pričvrstil košček kruha. Idealna lokacija za ribolov. V takih trenutkih zna vedno biti potrpežljiv. Kar naenkrat je sprevidel, da ni sam. »Hej, Rok! Kaj delaš tukaj?« ga je nagovoril neznanec, oddaljen kakšnih pet metrov. Roku je od šoka srce skoraj padlo v hlače. Kdo ga zdaj moti pri tako pomembnem opravilu? Hitro je zaklical nazaj: »Kdo si? Kaj hočeš? Od kod me poznaš? Pusti me pri miru, ker te ne poznam!« Pa spet oni: »Ti me res ne poznaš, jaz pa te poznam že od rojstva!« Rok je vidno postajal jezen in že je jemal iz žepa mobilnik ter z njim mahal proti neznancu: »Poklical bom očija, pa še policijo! Izgini od tod!« Neznanec se mu je bližal, a Rok jo je ucvrl po strmini proti kolesu. A ne gre. Zdrsnilo mu je in ni manjkalo veliko, pa bi čofnil v potok. Tujec je stopil povsem do njega in se mu prijazno nasmehnil. Rok se je vdal v usodo in z drhtečim glasom vprašal: »Kdo si? Kako ti je ime?« Neznanec mu je prijazno odgovoril: »Ti si Rok, jaz sem pa Kor. Ti si jezen, jaz prijazen. Ti si poreden, jaz pa priden. Jaz sem tvoj angel varuh!« Rok ne more verjeti svojim očem. Neznanec je bitje brez telesa. Je viden duh. Kakor da bi ga sestavil iz megle. Ves bel. Komaj je fant nadaljeval pogovor: »Zakaj ti je ime Kor?« Neznanec je odgovoril: »Jaz sem Kor, ker si ti Rok. Jaz sem tvoje nasprotje, ker tudi ti delaš vse nasprotno od tega, kar si jaz želim.« Rok je postal radoveden: »In kako je ime angelu varuhu mojega brata Davida? Pa moje sestre Ane?« Hitro je sledil odgovor: »Mislim, da se Davidov angel imenuje Divad, Anin pa zagotovo Ana.« Roku je vse skupaj postalo čudno: »Torej ima Ana Ano.« Angel mu je potrdil: »Točno tako. Ker je pridna in je njen angel z njo nadvse zadovoljen, ima isto ime kot ona. Tudi jaz bi si želel, da bi mi enkrat bilo ime Rok.« A fant še ni bil zadovoljen z odgovori: »Kdo pa določi imena angelov na tak način? In zakaj si se prikazal samo meni?« Angel mu je razodel skrivnost: »Bog Oče si je omislil takšen način poimenovanja angelov, ker je s tebi podobnimi nezadovoljen, ker ne ubogate ne staršev, ne prijateljev in tudi nas angelov varuhov ne. Tebi sem se pa prikazal zato, da te malo spametujem, ker sem že skoraj obupal nad teboj. Po navadi se Marija prikaže pastirčkom in jih opominja. Zdaj pa moramo očitno tudi angeli v akcijo. Ne veš, kako sem žalosten, ko lenariš, ko ne ubogaš, ko uloviš ribo in jo pustiš, da pogine. Večkrat divjaš s kolesom in te komajda še zadržim, da ne padeš in se ne poškoduješ. Tudi pri tvojem žogobrcu sem zaskrbljen. Vse tvoje grde besede mi zvenijo po glavi. Pa, ko se na samem jeziš … Vse vem o tebi. Sem bil večkrat pri Bogu v nebesih in ga prosil, naj mi da kakšnega bolj pridnega fanta v varstvo, ker sem že preveč utrujen, pa me noče uslišati in me tolaži, da boš ti sčasoma postal bolj priden. Prav danes se začne božična devetdnevnica. Te povabim, da greva zvečer v cerkev, ti pa tudi ministrirat. Jezusu se priporoči, naj ti da moči, da bi se poboljšal. Jutri pa sploh, ker je nedelja. Obljubi mi, da bo tako!« Rok je samo zamišljeno poslušal in gledal v Kora. Kar ni mogel verjeti, kaj se mu dogaja. Ob angelovem pripovedovanju je čutil žalost, a hkrati je bil srečen, da je videl to nebeško bitje. Vesel je bil, da je spoznal v živo, na otipljiv način, svojega varuha. Zato mu je obljubil, da bo vsak večer v cerkvi in se bo lepo pripravil na Jezusovo rojstvo. Angel Kor si je oddahnil in je bil kar zadovoljen z doseženim uspehom. Nagovoril je fanta: »Pridi, greva domov. Obljubi mi, da tega najinega posebnega prijateljevanja nikomur nikoli ne izdaš.« Rok je prikimal in se nasmehnil. Nikoli ni tako od srca pred spanjem zmolil k angelu varuhu kot ta večer.

2. Varuh moj

»Ro-ok. Zbudi se. Roki, Roki. Dobro jutro. Sonce je že go-or,« je angel nadlegoval zaspanca. Rok je leno zazehal napol v snu in se obrnil na drugo stran. Angel je bil še vztrajnejši: »Rok, pohiti. Zamujaš!« Fant je končno pokazal nekaj več življenja in odprl oči: »Koliko pa je sploh ura?« »Ura je sedem. Dvigni se iz postelje in se obleci«, so zvenele besede kot ukaz. Rok je bil rahlo nejevoljen: »Zakaj tako zgodaj, saj je vendar nedelja? Ponavadi me mami zbudi šele ob pol osmih, potem zajtrkujemo in se primerno uredimo za v cerkev. Joj, si tečen.« Angel se je usedel na rob postelje in ga ljubeznivo nagovoril: »Prav imaš. Ponavadi te mami zbudi pozneje, danes sem te pa jaz malo prej. Razmišljal sem: kaj ko bi na začetku dneva ti prvi naredil eno dobro delo. Pa sem se domislil, da bi pripravil zajtrk za celo družino. Nisi več tako majhen, da ne bi znal zavreti vode za kavo in čaj. Pa narezati salame in kruha. Vsa družina bo presenečena nad tvojo zavzetostjo. Tega niso vajeni. To je lahko tvoja obljuba Jezusu v tej pripravi na njegovo rojstvo. Jezus ne potrebuje daril za rojstni dan. Najbolj vesel bo tvojih dobrih dejanj. Kaj praviš?« Rok je globoko zavzdihnil, se nasmehnil svojemu varuhu in izdavil: »Ok.« Takoj je skočil iz pižame v trenirko in že je po stopnicah z natikači drsel v spodnje nadstropje naravnost v kuhinjo. Angel ga je komaj dohajal in ga končno dohitel, ko je že odpiral hladilnik. Zaskrbljeno ga je ogovoril: » Spet si me prestrašil s svojim drvenjem po teh strmih stopnicah. Prepričan sem bil, da se boš valil po njih kot včeraj pri potoku. Bodi malo bolj umirjen in se navadi na normalno hojo. Samo skačeš in tekaš. Čudim se, da se zmoreš vsaj malo umiriti v cerkvi. Moraš razumeti moj strah, saj sem vendar tvoj varuh.« Rok je le zamahnil z roko: »Teh stopnic sem vajen in že vsa leta uporabljam isto taktiko.« Rok je skrbno začel pripravljati zajtrk, angel Kor pa ga je pri delu spodbujal in mu dajal še dodatne nasvete. Ob vsej hrani, ki jo je znosil na mizo, je bilo treba urediti še pogrinjek. Nenadoma in neopazno je stopila v kuhinjo mami. Kar sapo ji je vzelo nad tem, kar je videla. Rok ni še nikoli pripravil zajtrka, zato je bila presenečena. »Dobro jutro, Rok. Ne morem verjeti, kako si vse pripravil za zajtrk. Si se tega spomnil sam ali pa ti je kdo predlagal? Se mi je zdelo, kakor da imaš pomočnika, ker si se z nekom na glas pogovarjal. Mogoče po mobilniku. Ampak saj ga nimaš pri sebi. Vse skupaj mi je malo čudno.« Rok je bil rahlo v zadregi, ker se je bal, da bi mami opazila njegovega angela varuha. »Nič ni čudno, mami. Kar tako sam s seboj se malo pogovarjam, ker tišine ne maram. Sam sem se domislil, kako bi vas presenetil in prvi naredil eno lepo dobro delo na začetku dneva. Jezusu sem včeraj ob začetku devetdnevnice obljubil, da bom vsak dan nekaj lepega naredil v pripravi na božič. Jezus je naših dobrih del bolj vesel kot daril ali postavljanja jaslic.« Kmalu so še drugi prišli vsak iz svoje sobe. Ana je bila še vsa skuštrana, David pa v kratkih hlačah. Zadnji je prišel iz sobe ati, ker se je še tuširal in lepo obril. Vse otroke je pobožal, sedel za mizo in začel moliti. Ko so začeli jesti, je mami Roka pohvalila, da je danes prav on pripravil vse za zajtrk, in vsi so bili presenečeni nad njegovo skrbnostjo. Angel varuh pa je stal nasproti Roka ob stenski uri in drug drugemu sta se nasmehnila in pomežiknila. Ko je bil čas, se je vsa družina z avtom odpeljala v cerkev k sveti maši. Mami je ta dan brala berilo, Rok pa pridno ministriral. Tudi med mašo sta se z angelom Korom večkrat spogledala. Pri povzdigovanju je Rok skorajda zamudil z zvončkljanjem. Angel je pokleknil poleg njega in ga malo s komolcem dregnil pod rebra. Po tihem mu je zašepetal: »Kaj gledaš mene? Jezus je na oltarju, ki je pomembnejši kot angeli. Zato bodi pozoren na zvončkljanje!« Še enkrat je Roka med sv. mašo nebeški prijatelj ogovoril: »Zdaj bomo molili najlepšo molitev. Jezusu se zahvali za današnji jutranji podvig, za tvoj prvi zajtrk. Pa Mariji še tja na desno pomahaj. Te ljubeznivo gleda.« Roku je šlo že kar na smeh. Srečen je bil in prav pobožno molil skupaj z drugimi Gospodovo molitev. Ko so se vračali domov, je mami pohvalila Roka še drugič, tokrat to, da tako lepo že dolgo ni ministriral. Ko se je šel Rok v sobo preobleč, je vprašal angela, če se je dal drugim opaziti, pa je odgovoril: »Nihče me ne more videti. Ne tvoji domači ne ljudje v cerkvi. Samo ti me lahko vidiš. A ni to lepo?« Rok je od veselja zdrvel iz sobe in po stopnicah dol, a glej ga zlomka, tokrat se je zaradi nerodnih natikačev spotaknil in padel. Ati je prvi priskočil in dvignil fanta v naročje. Ves prestrašen ga je vprašal: »Si se močno udaril? Te zelo boli?« Rok pa je vzkliknil: »Nič mi ni. Nič me ne boli. Imam skrbnega angela, ki me varuje!«

3. Bodi vedno ti z menoj

Danes je ponedeljek. Za Roka in še za marsikoga najdolgočasnejši dan v tednu. Po razburljivem vikendu se začenja nov teden, ki bi ga najraje prespal. Zbuditi se ob pol sedmih je prava mora. Tokrat mu budnice ni pripravil ne angel varuh in tudi ne mami, ampak ati. Trikrat je zaropotalo po vratih in po krajšem premoru se je slišal odločen glas: »Dobro jutro, Rok. Zbudi se in se uredi. Da na hitro malo pozajtrkuješ in brž v šolo.« »Kakšna sreča, da ni angela Kora, ki bi zagotovo težil, da mora tudi danes pripraviti zajtrk za vse,« si je mislil Rok, ko se je dvigoval iz postelje, kot bi imel vrečo krompirja za vratom. Oblekel se je, malo poškilil na urnik ter zmetal nekaj knjig in zvezkov v šolsko torbo. Počasi kot polž se je vlekel dol po stopnicah, tako da ni bilo nevarnosti, da bi padel, zato tudi ni potreboval bližine svojega varuha. Kar naenkrat je postal bolj zbujen, ko ga je prešinila misel: »Kje pa je Kor? Je zaspal? Ne morem verjeti, da se mu to lahko zgodi, ko pa je vedno na preži. Verjetno je konec z njegovimi prikazovanji, kar pomeni, da sem se dovolj poboljšal.« Po zajtrku je Rok šel v garažo po kolo, nanj od zadaj zataknil šolsko torbo in se peljal proti šoli. Nenadoma je sledilo prijetno presenečenje, ko je začutil bližino angela varuha, ki se mu je končno dal videti: »Dobro jutro, Rok. Si dobro spal?« Rok ga je začudeno vprašal: »Kje si pa bil zjutraj, ko sem se moral zbuditi? Verjel sem, da me boš udaril pod rebra kot včeraj pri maši, zato si nisem pripravil budilke. Razočaral si me, da veš.« Angel se je začel opravičevati: »Na hitro sem smuknil v nebesa in nazaj, pa sem malo zamudil. Saj je tudi tvoj ati dober nadomestek angela varuha in poskrbi, da ne zaspiš.« Rok se je počasi bližal šoli in imel je še eno vprašanje: »Kje ti spiš, ko ne smukneš v nebesa in si celo noč blizu mene?« Angel je bil zelo konkreten: »Danes sem spal pod tvojo posteljo in grozno mi je bilo. Vse polno smeti in papirčkov je tam. To boš moral do božiča pospraviti. Do takrat bom rajši spal na omari.« Rok je prikimal in obljubil, da bo pometel sobo že danes popoldne. Skupaj sta prišla do šole in tudi skupaj stopila v razred. Rok je prosil angela, naj mu šepeta prave odgovore, če bo vprašan ali če bo pisal kontrolno nalogo. Angelu je šlo na smeh in mu je zagotovil, da se bo v takem primeru skril, ker noče podpirati lenobe. Rok je bil jezen: »Če se ne bis rečal s teboj in čez vikend doživljal tako pestrih dogodkov, bi imel več časa za učenje. Tako pa si ti kriv, da se nisem nič učil.« Angel mu ni ostal dolžan: »Veliko časa bi imel za učenje, a kaj ko si raje šel lovit ribe in se igrat z žogo s sošolci. Bom pa vseeno nekaj ukrenil, da te bo učiteljica pri spraševanju preskočila. Namesto tebe ji bom na uho šepetal imena drugih sošolcev.« Pouk se je začel in tretjo uro je bilo spraševanje, toda Rok, kot je pričakoval, ni bil vprašan. Ko je učiteljica gledala v redovalnico, je Rok po tihem molil »Sveti angel« in »Zdrava Marija«. In uspelo mu je. Angel Kor pa je spet nekam šel in že dve uri ga Rok ni ne videl, ne slišal. Po malici so se otroci lovili po igrišču ob šoli. Že je zvonilo, a Rok je moral še na stranišče. Zamudil je v razred in učiteljica je bila jezna. Zaradi zamude je moral za kazen sesti poleg Aleksa, ki je najbolj nagajiv v razredu. Ni trajalo dolgo, ko je Aleks Roka izzval z udarcem v hrbet. Roka je zelo zabolelo in komaj je zadrževal jezo. Preden se bo sladko maščeval nesramnežu, se je na rahlo ozrl desno in levo in malo nazaj, da bi se prepričal, da angela ni v bližini. Pa da tudi učiteljica ne bo opazila. Izbral je primeren trenutek in s pestjo močno udaril Aleksa v trebuh. Ta je kar zastokal, tako da so ga vsi slišali. Učiteljica je postala pozorna na dogodek in na glas vprašala: »Kaj pa imata vidva tam zadaj?« Aleks je zatožil Roka, da ga tepe, Rok pa se je branil, da je Aleks začel prvi. Učiteljica je naredila red z odločnimi besedami: »Dajta mir. Če ne bosta pridna, vaju bom poslala k ravnatelju in še starše bom poklicala na pogovor. Vama že pokažem!« Fanta sta se umirila, a Rok je spet zagledal svojega angela desno od učiteljice, kako mu je s prstom žugal. Razumel ga je. Ko sta se vračala iz šole, ga je Kor med drugim prepričeval, naj se sošolcu Aleksu naslednji dan opraviči in da naj bo do njega prijaznejši. Šla sta mimo Marijine kapele in skrbni varuh je Roka poučil: »Vedno sem jaz s teboj, čeprav se ti je zdelo, da sem te zapustil. A tudi Marija, Jezusova mama, vedno gleda na tebe s prav ljubeznivim pogledom. Pa še nekaj: da ne bi pozabil pomesti pod posteljo!«

4. Stoj mi noč in dan na strani

Danes je torek in Roku gre glede na včeraj že bolje, saj je ujel ritem za šolo in druge obveznosti, ki jih ima to popoldne. V šoli se pravzaprav ni zgodilo nič posebnega, bo pa popoldne toliko bolj napeto. Tega se zaveda tudi njegov angel varuh, zato je pripravljen na nove dogodivščine s svojim varovancem. Po kosilu sta se odpravila na nogometni trening. Rok še vedno ni mogel pozabiti sobotnega poraza, ko se je skregal s soigralcema Janom in Timom, ki sta bila kriva za slabo igro. Angel ga je nagovarjal, naj pozabi na vse, kar je bilo, in naj bo ob prihodu na trening dobre volje: »Tudi Bog nam odpušča in pozablja naše grehe in nas ne kaznuje, saj nas ima rad takšne, kot smo. Zato moraš tudi ti soigralcema odpustiti, če sta res storila kakšno napako. Sta se pa vendarle trudila in nista namenoma igrala slabo. Preprosto nista imela dobrega dneva. Pa če si iskren, Rok, tudi ti nisi igral brez napake.« Rok se je strinjal s Korom in mu obljubil, da bo dobre volje in prijazen do vseh, ki jih bo srečal na igrišču. Toda ni šlo vse gladko. Ko so se zbirali, je Tim ugotovil, da je nogometne čevlje pozabil doma. Trener Borut je prosil Roka, naj mu jih posodi, zaradi česar bosta lahko na igrišču izmenično. Rok je skoraj znorel, če ga ne bi angel varuh prijel za roko in mu siknil, naj se umiri. Fant se vseeno ni mogel povsem zadržati in je moral komentirati: »Zakaj spet jaz? Naj mu nekdo drug posodi čevlje ali pa naj kar sedi na klopi, če je pozabljiv. Jaz hočem ves čas treninga biti na igrišču!« Borut je skušal biti spravljiv in je fantu razložil, da sta si prav onadva največkrat zamenjala obuvali, ker jima najbolj ustrezajo. In če bi se Roku zgodilo prav isto, bi prosil Tima, da mu jih posodi. Z dihanjem skozi nos se je Rok vendarle malo pomiril, si sezul čevlje, jih brcnil do Tima in sedel na klopco ob igrišču. Nejevoljen je zamrmral: »Pa bodi ti prvi na vrsti. Drugič pa si napiši na čelo, kaj je treba vzeti s seboj na trening. Uf, sem slabe volje.« Angel Kor je sedel tik ob njem, ga objel čez ramo in ga na njemu simpatičen način nagovoril: »Vesel sem, da si mu posodil čevlje. Nisem pa preveč vesel, da si se tako močno razjezil. Vsakomur se zgodi, da kaj pozabi. Pred dnevi si ti pozabil doma vsa pisala, pa ti jih je sošolka Polona posodila. In nič ni bila slabe volje. Nasprotno, bila je vesela in zadovoljna, da ti je lahko pomagala. Vidiš, še ti manjka, da bi postal dober fant. In jaz se tega najbolj veselim. Ko boš stopil na igrišče, pazi, da koga nalašč ne brcneš. Ves čas te bom opazoval. Gledam na žogo, pa tudi v tvoje srce.« Rok je razumel angelovo namero in ni odgovoril. Po treningu sta se oba zadovoljna vračala domov. Rok je ob prihodu v svojo sobo najprej skočil k računalniku na facebook. A ni trajalo dolgo, saj ga je mami klicala, naj pelje psa Ronija na sprehod, ker drugi nimajo časa. Tudi to ga je razburilo in je zavzdihnil: »Zakaj spet jaz?« A se je ugriznil v jezik, ko je videl angelov pogled in njegov kisli obraz. Ko so šli na sprehod, je angel Roka opozoril, da mora ob vrnitvi vendarle napisati domačo nalogo, ker bo sicer prepozno. Toda Rok se je delal gluhega in po glavi so mu rojile druge, privlačnejše stvari, zato je bil ob prihodu v sobo spet zanimiv računalnik, pa mobilnik, pa igrače. Kor je postal živčen in do fanta neizprosen: »Rok, zdaj pa je tega dovolj. Moraš takoj vzeti knjige za šolo in verouk, kajti jutri je nov dan, na katerega se moraš dobro pripraviti. Če me ne boš ubogal, bom šel do tvojih staršev in jima šepetal na uho, naj te prideta kregat. Cel dan in celo noč ti ne bom dal miru.« Rok se je te grožnje že kar zbal, zato je popustil pritisku svojega angela varuha in začel po predalih iskati knjige in jih zlagati na mizo. Najprej mu je bilo težko in brez veze, sčasoma pa je bil zadovoljen, da je pravočasno naredil vse naloge za naslednji dan. Hvaležen je bil angelu, spomnil pa se je tudi na Jezusa in Marijo, ki ga tudi gledata in sta vesela, da je izpolnil svoje obveznosti, ker je tudi to Božja volja.

5. Vsega hudega me brani

Sreda je dan, ki je za Roka zelo cerkveno obarvan. Popoldne ima najprej verouk, nato pa pol ure čaka na ministrantske vaje. A to čakanje je zelo koristno, saj s sošolci radi pred župniščem brcajo žogo. Če pa je vreme bolj kislo, potem si v župnijski garaži privoščijo ročni nogomet ali biljard. Zvečer pa pri sveti maši Rok tudi redno ministrira, ker je ob sredah dežurni. Da pa se ne vrača domov, čas med ministrantskimi vajami in sveto mašo preživi pri prijatelju Timu, ki je doma zelo blizu cerkve. Roku je nenavadno čudno, da se njegov angel še vedno ni oglasil. Kaj, če je zbolel? Bog ve, morebiti v nebesih obstajajo bolezni, na katere tudi angeli niso imuni. Mogoče pa je res, da se to popoldne vse dogaja blizu cerkve in tam je Bog, ki nas varuje, da angeli niso v skrbeh in so zato mogoče šli na zaslužen izlet. Kaj pa, če kakšen angel praznuje rojstni dan in je na torto povabil vse svoje sotrpine? Takšne in podobne misli so Roku čez dan rojile po glavi. Saj ni pomembno, kaj je res. Angel Kor mu bo gotovo zaupal, kaj točno se je z njim dogajalo ta dan, da ga tako dolgo ni bilo na spregled. Pri verouku so bili fantje zelo nagajivi in župnik Janez jih je komaj še krotil. Jakob se je zabaval z rubikovo kocko, Jure pa je večkrat na skrivaj nekaj gledal in tipkal na svoj mobilnik. Rok je bil v primerjavi z drugimi še kar priden, čeprav ni bilo njegovega angela, ki mu ponavadi diha za ovratnik. Po končanem verouku so dekleta šla domov, fantje pa s svetlobno hitrostjo tekli v garažo na biljard. Nogometne žoge so se očitno že naveličali v šoli, ko so jo brcali med uro telovadbe. Biljard se igra s palicami, toda Jakob je od jeze kar z roko vrgel belo kroglo na mizo, da se odbila in padla na tla. Jan jo je brcnil in glej ga zlomka: priletela je Juretu naravnost v gleženj. Sesedel se je in začel jokati. Rok je skočil na Jana in ga začel daviti ter vpil: »Zakaj si tako zloben? Prebutal te bom, ker je Jure moj prijatelj in se mi smili. Te krogle so trde kot kamen in se ne brcajo v druge.« Kar naenkrat se je pojavil angel Kor in prijel Roka za vrat ter mu zakričal v uho: »Pusti Jana in se ne maščuj! Bodi strpen in raje spodbujaj sošolce, naj se spravijo med seboj.« Rok je odskočil in pustil Jana na tleh. Ne preveč prepričljivo mu je rekel: »Oprosti, Jan. Ravnal sem narobe. Daj roko, da te dvignem.« Jan sprva ni maral njegove roke, po kratkem premisleku pa mu jo je vendarle podal. Župnik Janez je zamudil zanimiv prizor, a slutil je, da je bilo nekaj narobe: »Jure, zakaj imaš solzne oči? Spet ste se stepli! ... Staršem vas bom zatožil. Saj vas človek niti pet minut ne more pustiti samih. Tudi v cerkvi vas moram kdaj med ministriranjem grdo gledati in ne manjka veliko, da bi kakšnega kdaj pred vsemi ljudmi poslal iz cerkve. Poboljšajte se vsaj v tem času, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo. Jezus je k jaslicam povabil pastirje in tri kralje in krotke živali, ne pa razbojnike. Res sem slabe volje, uf. Gremo zdaj v cerkev na vaje in na začetku bomo zmolili kesanje, da nam Bog odpusti grehe.« Fantje so se umirili in šli z župnikom v cerkev. Ko je Rok nato spet pogledal angela, je ta samo skomigal z rameni in zmajeval z glavo, češ, strinjam se z župnikom. Po končanih ministrantskih vajah je Rok kot ponavadi šel k Timu na obisk, da sta se igrala in nato skupaj šla k božični devetdnevnici. Zvečer se je Rok utrujen s kolesom peljal domov in angel Kor mu je po pričakovanju moral soliti pamet: »Vse še nekako razumem, toda ne gre mi v glavo, da si tako nesramno naskočil Jana in ga skorajda zadavil. Iz dneva v dan se trudiš in že sem mislil, da si ta pravi, pa s takim dejanjem vse pokvariš. To, kar si storil Janu, je nekaj hudega. In jaz te skušam tega in podobnega hudega obvarovati. Mislim, da danes ni jokal samo Jure, ampak tudi Marija v nebesih, ki te ima rada. Poznam njeno rahločutno srce.« Rok se je zavedal svoje napake in obljubil, da bo jutri nov dan in z njim nova priložnost za dobra dela in tudi za srečanje z Jezusom v zakramentu sprave.

6. Prav prisrčno prosim te

Dnevi hitijo in že je tu četrtek. Do božiča manjkajo samo še štirje dnevi. Z obiskom devetdnevnice so se otroci že kar dobro pripravili na Jezusov prihod, a bo treba še marsikaj postoriti. V naslednjih dneh bo na vrsti postavljanje jaslic in božičnega drevesa, pa tudi drugega okrasja. Rok, Ana in David so glede tega pravi mojstri že kar nekaj let, tako da se staršem pri tovrstnih opravilih ni treba preveč naprezati. Mami je Roku že zjutraj pri zajtrku povedala, da bo po kosilu šel z njo v nakupe. Ana ne bo mogla z njima, ker ima verouk in glasbeno šolo, David pa je zelo prehlajen in bo cel dan ostal kar v postelji. Ati je v službi skoraj do večera, ker imajo inventuro. Rok je vprašal mami: »Čudna beseda, ki je še nisem slišal. Kaj je to inventura?« Mami se je nasmehnila in mu začela razlagati: »Inventura pomeni pregled materiala in računov ob koncu leta. Ne samo v službi, tudi v cerkvi obstaja inventura. In sicer, ko gremo za praznike k spovedi, pregledamo svoje srce in ugotovimo, kaj je dobro, pa tudi, kaj nam manjka in v čem se moramo poboljšati. Ti je zdaj kaj bolj jasno?« Rok je veselo prikimal in s tem dal vedeti, da se mu nekaj le svetlika v možganih. Na poti v šolo se mu je spet prikazal angel in ga spomnil, da ga je Rok zjutraj nekaj prosil. Rok je bil presenečen: »Ne vem, da bi te kaj prosil.« Toda angel se ni dal: »Kako da ne? V molitvi si me prosil. In to prav prisrčno.« Tedaj je Roku kliknilo in se je nasmejal. Logično, saj v molitvi Sveti angel molimo tudi: prav prisrčno prosim te! Kor ga je nato opozoril, naj popoldne, ko bo z mami po nakupih, pogosto uporabi besedo »prosim«, in to iz ljubezni. Pa naj ne prosi samo zase, ampak tudi za Ano in Davida. Za v cerkev je bilo zvečer še dovolj moči. Ko je Rok pred spanjem bil v svoji sobi, mu je med iskanjem s police padla knjiga. Bile so »Zgodbe svetnikov« s pobarvankami. Knjigo je vzel v roke in ugotovil, da jo je pred leti dobil za prvo obhajilo in da je še nikoli ni bral. Tudi pobarval ne. Kot nalašč je to opazil tudi angel varuh in ga spodbudil: »Danes je Božja volja, da namesto gledanja televizije prebereš to knjigo in jo pobarvaš. Če je nisi uspel v nekaj letih, bo današnji večer več kot primeren, da to storiš.« Ni si mogel kaj drugega, kot ubogati nasvet najboljšega prijatelja. Začel je s prebiranjem, pa tudi z barvanjem. Zatem pa prav sladko zaspal in verjeli ali ne: pozabil je na angele in sanjal svetnike in Marijo.

7. Varuj me

Končno je prišel nestrpno pričakovani dan, petek. Zadnji dan pouka pred prazniki, ki je tudi zadnji dan pouka v koledarskem letu. Otroci Rok, Ana in David so bili že hitro pokonci, kajti ni se jim dalo več spati. Za zajtrk so dodali na mizo praznične in lepo zložene serviete. Ana se jih je naučila zlagati pri svoji prijateljici Patricii. Starša sta kmalu prišla k mizi in bila vesela otroškega navdušenja in dobre volje. V zraku se je čutilo, da so prazniki pred vrati. Še nekaj ur šole, popoldne pa priprava jaslic in božičnega drevesa. Angel Kor jih je od daleč opazoval in bil tudi on dobre volje. Začeli so z jutranjo molitvijo pri mizi in nato z okusnim zajtrkom. Mami je že prejšnji večer spekla slastne rogljičke, ki so popestrili vsakdanji jutranji jedilnik. Več kot besed je bilo smeha. Za popoldne so vedeli, kaj jih čaka, zato bodo skušali biti vsi čimprej doma. Ati si je vzel dopust, zato je otrokom obljubil, da jih bo z avtomobilom odpeljal v šolo. Angel Kor se je stiskal na zadnjih sedežih med Ano in Rokom. Ni vznemirjal svojega varovanca, da ne bi Ana čudno gledala, če bi njen bratec govoril kar nekaj mimo. Atiju so bili hvaležni za prevoz. Vsak je zagrabil svojo torbo in stekel skozi vrata šole. Šolski pouk je potekal v prazničnem vzdušju. Tudi učitelji so se vzdržali spraševanja in natančnega pregledovanja domačih nalog. David je poklical atija po mobilniku, da jih je prišel iskat. Kosilo je bilo že pripravljeno, saj je ati poskrbel tudi za to. Nekam zgodaj. Rok je imel zanimivo vprašanje: »A bomo danes jedli kar brez mami? Je ne bi počakali?« Ati mu je prisrčno odgovoril: »Ne vznemirjaj se. Mami danes prej pride iz službe, zato bo tudi kosilo prej kot sicer. Na vse sem pomislil.« Otroci so objeli atija in prinesli na mizo še pijačo. Mami je kmalu prišla in prvo praznično kosilo se je začelo. Veliko lepega so si pripovedovali. Po končanem kosilu in zahvalni molitvi pa so začeli s praznično pripravo in krašenjem hiše. David si je dal opraviti z lesenim podestom za jaslice, Rok pa je na podstrešje šel iskat mah, ki so ga nabrali že pred desetimi dnevi, da jih ne bi sneg presenetil. Na podstrešju je bilo temno, ker ni luči. Rok se je negotovo prebijal čez neke plohe in se že dvakrat spotaknil. Poklical je angela Kora na pomoč, naj ga varuje, da si ne bi polomil kosti, če bi padel. In njegova prošnja je bila uslišana, saj ga je njegov varuh držal za roko. Uspešno sta s skupnimi močmi našla mah in ga prinesla v stanovanje, Ana pa je iz drvarnice privlekla božično smrekico, ki jo je oče dobil od soseda. Škatlo z okraski je našla v garaži in začela s svojim najljubšim opravilom: krašenjem. Vse je šlo kot po maslu, dokler Rok ni ugotovil, da ni škatle s figuricami. Nihče se ni natančno spomnil, kam so jo lani pospravili. Začelo se je iskanje po garaži, drvarnici in tudi podstrešju. Mami je predlagala: »Dajmo, molimo k svetemu Antonu, ki je zavetnik za izgubljene predmete.« Rok je bil še izvirnejši: »Kaj pa, če jaz prosim angela varuha, da nam pomaga?« David pa ni kompliciral: »Pocukajmo kar oba za rokav. Samo, da najdemo škatlo.« Molili so in spet šli v akcijo. Rok je šel do svojega angela, ki se je umaknil na hodnik. Prosil ga je: »Kor, ti gotovo veš, kje so figurice. Pokaži mi.« Angelu se je smeh prikradel na obraz in s prstom je pomignil Roku, naj gre z njim. Našla sta jih v garaži, povsem v kotu, skrite za starim štedilnikom, ki so ga sredi leta odvlekli iz hiše v garažo. Hitro so postavili figurice. In jaslice so bile končane.

8. Vodi me

Angel Kor je bil že v pripravljenosti, da zbudi svojega varovanca Roka, pa je ta tako sladko in trdno spal, da mu srce ni dalo, da bi ga zbudil. Naj mu bo, malo ga bo še pustil. Njegov obraz je bil v spanju rahlo nasmejan, kakor da se res nahaja v nebesih. A kaj, ko je življenje včasih zelo kruto. Tokrat je po vratih Rokove sobe razbijal David in na glas zakričal: »Dobro jutro, lenoba. Zbudi se. Čakamo te. Vsi smo že pri mizi.« Rok se je prebudil iz nebeškega spanja ter iz navade malo zazehal. Zdirjal je v kuhinjo. Bil je dobre volje in nič preveč jezen na bratca, ki ga je priklical nazaj na planet Zemlja. Pri mizi so se pogovarjali, da ima babi danes rojstni dan, in da bi bilo lepo, če bi se odpeljali k njej na obisk. Že dolgo niso bili. Vsi so se strinjali, kajti ob sobotah nima nihče popoldne nobenih obveznosti. Ana se je javila, da bo pripravila skromno darilce za babi, Rok pa bo poskrbel za božično presenečenje. Prijetno ozračje se je ustvarilo med vsemi že zjutraj, kajti samo še dva dni je manjkalo do Jezusovega rojstva. Tudi angel Kor je užival ob pogledu na srečno družino. Rok je dopoldne moral le na trening in nogometno tekmo. In, jasno, da ga je angel pospremil. Opazoval ga je in začutil, da je s fantom nekaj narobe. Moral ga je vprašati: »Zakaj se mi zdiš zamišljen in zaskrbljen? Prej si bil pri mizi še kar dobre volje. Te kaj boli, se česa bojiš?« Rok mu je zaupal težavo: »Babi bi rad kupil nekaj lepega in jo presenetil za božič, pa sem včeraj veliko zapravil in mi je ostalo samo še pet evrov. Za ta denar se ne da kupiti ničesar primernega.« Angel je razumel njegovo stisko in se malo zamislil. Kmalu mu je prišla na misel zanimiva ideja, ki jo je takoj moral zaupati svojemu varovancu: »Nekaj mi je prišlo na pamet. Na polici pri pralnem stroju sem opazil velik kos rdečega blaga, ki se mi zdi, da ničemur ne služi. Izreži iz njega mošnjiček, ga spni po robovih in nanj nalepi zvezdico in ime svoje babice. Vanj pa daj eno kavico, Marijino podobico in bonbone. In babi bo zelo vesela tvojega darila, ker ga boš izdelal sam, pa še ceneje bo. Ona ne gleda toliko na vsebino, ampak na tvoj trud in ljubezen, ker te ima zelo rada.« Angelova zamisel je bila Roku všeč. Po tekmi, na kateri so končno zmagali, se ni predolgo zadržal s prijatelji, kot je njegova navada, ampak je hitel v trgovino, da je kupil vse potrebno za darilo. Nato pa čimprej domov, ker je še pred kosilom moral izdelati mošnjiček – božično presenečenje za babi. Ko so jedli kosilo, Rok ni bil nič preveč lačen. Ana je to opazila in ga vprašala: »Zakaj tako malo ješ? A ni dobro skuhano? Zakaj se mami muči s kuhanjem, ti pa se zmrduješ? Si se spet s prijatelji najedel čipsa?« Rok se je nasmehnil in jo utišal: »Nič ni res, kar praviš. Danes gremo k babi, ki vedno ponudi zelo dobre piškote. Rad bi bil malo lačen, da jih bom čim več pohrustal. Boljši so kot juha, ki jo mami skuha!« Vsi so se nasmejali, ati pa je pripomnil: »Boš pa za večerjo jedel juho, mi pa pico.« Rok mu ni ostal dolžan: »Bom jedel kar oboje. Juho in pico.« Nedolgo zatem so se spravili v avto, angel Kor pa kar na streho. Po kakšni uri vožnje so prispeli do babi, ki na domačiji živi sama. Vesela je bila še posebej otrok. Ana je babi za rojstni dan podarila kuhinjske krpe, Rok pa je šele sedaj vsem pokazal darilo za božič: lastnoročno izdelan mošnjiček. Babi je bila navdušena, in ko je odprla mošnjiček, je v njem našla kavico, Marijino podobico in bonbone. Na glas je zavzdihnila: »Ta naš Rok ima pa res luštne ideje. Kofetek bom sama spila, Marijo na polico dala, bonbone pa vam razdelila. A je prav tako? Sem pa teh treh mojih srčkanih vnučkov bolj vesela kot zakladov vsega sveta!« Vsi so bili veseli in hitro sedli za mizo. Angel je šepnil Roku na uho: »Dobro si se odrezal. Zdaj pa brž na piškote, da ti jih Ana in David ne pohrustata. Bog ti jih požegnaj!« Takoj po obisku so se odpeljali k božični devetdnevnici, ker so bili že pozni. Vsi so že stopili v cerkev, le Rok se je obotavljal. Angel ga je zadrževal in ga z drhtečim glasom ogovoril: »Rok, poslavljam se in obenem ostajam s teboj. Odslej me ne boš več videl, ne slišal, a še naprej te bom vodil v življenju. Zelo si se poboljšal in odslej se bom tudi jaz imenoval Rok, ker sem s teboj zadovoljen. Drži se!« Roku so po licu pritekle solze, kajti pogrešal bo druženje s svojim angelom. Pa sta ga zmedla zvonček in pesem v cerkvi. Počutil se je osamljenega in zapuščenega. Prepozen je bil za ministriranje, pa ga je zato srce vleklo k Marijinemu oltarju. Ob Mariji je začutil varnost in sprejetost. Isti občutek v srcu kot vse zadnje dni ob angelu varuhu.