BOŽIČNA DEVETDNEVNICA 2016

Apolonija Kališnik

PRIPRAVIMO DOM ZA JEZUSA

božična devetdnevnica 2016

Ljubljana, Salve 2016

 

1. dan - petek 16. 12. 2016

MODROST

»Končnooooo, petek!« se je zaslišalo pri vratih, ko je prišel domov 13-letni Jan. Vrgel je šolsko torbo po tleh in se zleknil na kavč. V roke je vzel svoj pametni telefon in že ga je klepet odnesel k virtualnim prijateljem na facebooku. Dve leti mlajša sestrica Klara je bila že doma. Bila je zatopljena v knjigo in še opazila ni, da se ji je na kavču pridružil starejši brat. Minilo je kar nekaj časa, ko sta domov prišla mama in šestletni Marko. »Je kdo doma?« je mami že na hodniku hotela preveriti razpoloženje. Po čevljih in manjkajočih copatih na hodniku je namreč videla, da sta starejša dva že doma. A odgovora ni bilo nobenega. Malo nejevoljna je z vrečami, polnimi hrane, prisopihala po stopnicah in s pogledom ošvrknila pubertetnika v dnevni sobi, ki se nista pustila motiti. »Dober dan,« ni odnehala mami. »Kako sta? Kako je bilo v šoli? Pridita mi pomagat, da bomo čim prej skuhali kosilo,« so se vrstila vprašanja, povezana s povabilom k skupni pripravi družinskega kosila. A žal tudi tokrat povsem brez uspeha. Le Marko je prišel v kuhinjo k mami in se tam igral z lego kockami. Mama pa se ni dala. Iz kuhinje je zaklicala Janu, naj odnese smeti, Klari pa, naj prinese krompir iz kleti. Vedela je, da ju bo le s konkretnimi zadolžitvami spravila na noge, potem pa iz njiju še spravila kakšno besedo. Že se je slišalo Janovo jamranje, kako ni pravično, da mora vse delati on. Pri tem se mu je pridružila še Klara: res ni pravično, da še v petek ne more v miru brati. Pritegnil jima je še Marko, čeprav ni točno vedel, kaj ni pravično in zakaj. Mami se je trudila vsa ta pritoževanja preslišati. Vedela je, da se mora modro odzvati in delovati pomirjujoče. Tako se bo v njihovo hišo končno naselila harmonija. Ko se je Jan vrnil v kuhinjo s praznim košem za smeti, je z vso vnemo začel pripovedovati, kako je učiteljica za biologijo nepravična pri ocenjevanju: raje ima punce kot fante, pa še lažja vprašanja jim postavlja … Spet je bila na vrsti mamina modrost. »Veš, Jan,« je dejala, »prepričana sem, da to ni čisto res. Učiteljica ima vse učence enako rada, zagotovo! Morda se tebi zdi, da ima raje dekleta, ker so verjetno dekleta bolje znala kot vi fantje. Narediva preizkus: tudi ti se do naslednjič nauči snov, sodeluj, dviguj roko in boš videl, kako se bo odzvala učiteljica. Se strinjaš?« Jan je ob tem maminem predlogu godrnjal, da so punce »itak piflarke«, vendar ni dal jasno vedeti, ali bo mamin izziv sprejel. Je pa ta pogovor prebil led in so se začeli bolj sproščeno pogovarjati, medtem ko so skupaj pripravljali kosilo. No, fanta bolj od daleč: Marko na tleh z legicami v roki, Jan pa napol leže na klopi. Klara in mami sta se pridno sukali okrog štedilnika. Mmmm, je dišalo, pa tudi prazni želodčki so se že oglašali. »Fanta, mizo pripravita, še 5 minut in bomo jedli.« »A ne bomo počakali atija?« sta se v en glas oglasila Klara in Marko. »Ne, z atijem sem malo prej govorila. Ima še en sestanek, zato pride kasneje,« je odgovorila mami. »To ni pravično!!!« so se oglasili vsi trije, Jan, Klara in Marko. Tale »ni pravično« je odzvanjal tudi mami v glavi. Res je bilo, da je zaradi službenih obveznosti ati velikokrat manjkal doma in da so ga vsi zelo pogrešali. Na obrazih otrok se je zarisalo razočaranje. A mami se je ob tem počutila popolnoma nemočno. Ozrla se je k adventnemu venčku, ki je bil skozi letošnji advent skoraj nedotaknjen. Nekajkrat so se res zvečer skupaj zbrali in ob svečki, dveh, treh ... skupaj zmolili. Toda malo zgorele svečke so bile dokaz, da se je to zgodilo premalokrat. Dobri sklepi, ki so si jih zadali ob začetku adventnega časa, so ostali le na papirju. Še dober teden in že bo božič, ko bodo praznovali Jezusovo rojstvo. »Ne more biti tako!« je glasno razmišljala mami. »Veste kaj, otroci moji? Danes je petek, zvečer bomo šli skupaj k maši. Za seboj bomo pustili jamranja, slabo voljo in jezo. Vse, kar nas teži, vsa razočaranja in bolečino, vse, za kar mislimo, da ni bilo pravično, vse to bomo postavili pred adventni venček, kjer gorijo že tri svečke. Te svečke dajejo svetlobo. Osvetljujejo nam pot do Boga, do novorojenega Deteta. Pustimo, naj Bog tudi v nas prižge svetilke, da bomo ljudem okrog sebe prinašali veselje in mir,« je zaključila mami. »Ja, pa bo potem Bog uslišal tudi mojo prošnjo, da pride ati čim prej domov?« je nejeverno vprašal Marko. Mami se je nasmehnila: »Zagotovo!« je dejala, čeprav še sama ni verjela besedam, ki jih je izrekla. Sedli so za mizo in začeli s kosilom. Zvečer pa so res — po dolgem času — odšli vsi skupaj k sveti maši; no, razen atija. A na veliko presenečenje se jim je sredi maše pridružil v klopi tudi on. Na obrazih Marka, Klare in mame se je naselil nasmeh. Tudi ministrant Jan je bil vesel, ko je v klopi zagledal atija. Ja, Bog nas ima res rad, usliši naše prošnje in ne pusti, da bi bila naša srca žalostna. Le dopustiti moramo, da Božja svetilka prižge luč v nas.

 

2. dan - sobota 17. 12. 2016

GOSPOD IN VODITELJ

Vsako sobotno jutro je bilo enako. Marko je po navadi vstal prvi, saj so bile na televiziji risanke. Klara mu je delala družbo, zatopljena v branje knjige, sem ter tja pa je kdaj tudi ona pokukala na televizijski ekran. Kmalu se jima je pridružil na kavču tudi ati in skupaj so komentirali risanke, se hecali in pogovarjali. Mami je imela navado, da je, preden je prišla iz spalnice, prebrala nekaj vrstic iz Svetega pisma. Vsak dan znova je iz Svetega pisma črpala moč, da je vsakodnevne reči niso vrgle s tira, ampak je poskušala vedno, tudi v kaki zagati, najti kaj dobrega in delovati čim bolj umirjeno. Seveda, poskušala je in se trudila, a vedno ji ni uspelo. Kje pa je bil Jan? V postelji seveda, spal je in to do devetih. Mami je v kuhinji že pripravljala zajtrk: jajčka, toaste, dišalo je po kavi … Klicala je za pomoč, a nihče je ni »slišal«. Kar nejevoljna je bila. »Vsi samo čakajo, da bi pa kdo pomagal pripraviti zajtrk, to pa ne.« Po mamini glavi so se že budile negativne misli. Končno so se vsi zbrali za mizo, tudi zaspani in godrnjavi Jan, ki je že tipkal sporočilca na telefon.

Mami je bila kar huda: »Jan, a lahko odložiš ta telefon vsaj pri skupnem zajtrku!« Jan je zavijal z očmi in ga naposled le odložil. Mamo pa je kar skrbelo, kaj bo s temi mladimi ljudmi, ki jih je zajel vrtinec virtualne, navidezne resničnosti, kakršna je prikazana preko socialnih omrežij. Pri zajtrku so vedno naredili načrt za cel dan. Seveda ni manjkalo milijon različnih idej in želja, ki jih je bilo potrebno pretehtati in se odločiti za tiste najboljše. »Glede na to, da bo čez en teden že božični večer,« je dejal ati, »bomo danes že malo pripravljali za jaslice.« In res, po zajtrku so prinesli iz kleti škatlo, ki je bila zelo zaprašena. V njej so bile figurice: pastirčki, kravica, osel, ovce, angelček, Jezus, Marija, Jožef in še veliko drugih stvari za v jaslice. Prašne so bile, nekatere so bile okrušene, angelčku je manjkalo krilce, osliček je imel odlomljeno nogico, en pastirček je imel odlomljeno pastirsko palico … Joj, figurice so izgledale kar ubogo. To so bile figurice, ki so bile že zelo stare in jih je bilo treba »pokrpati« - popraviti. Ko je to videla mami, je predlagala, da bi šli kupit nove figurice, saj so te, ki jih imajo, res že zelo stare. A ati je bil drugačnega mnenja. Odločil se je, da bodo figurice popravili kar doma. V svojo delavnico je šel iskat lepilo, Klaro pa je prosil, naj prinese barvice. K delu je povabil vse otroke. Tako so se lotili popravljanja figuric ter pripravljanja prostora za jaslice. En teden prej! To je bilo kar pohvalno za njihovo družino. Vsaka figurica, ki jo je bilo potrebno »zakrpati«, je predstavljala eno izmed vrednot, ki so ohranjale njihov dom topel. Angelček je recimo predstavljal sočutje, osliček poslušnost, pastirček spoštovanje … Uf, kar nekaj dela je bilo s popravljanjem figuric za jaslice. Ugotovili so, da vseh figuric ne bodo uspeli popraviti v enem dnevu, a potrudili se bodo, da bodo jaslice z vsemi popravljenimi figuricami postavljene do božičnega večera. Tako je bilo tudi v njihovi družini kar nekaj dela, da bodo do božiča »pokrpali« odnose, pripravili svoja srca in dom za novorojeno Dete. Imeli so še čas in to jih je navdajalo z optimizmom in veseljem.

 

3. dan - nedelja 18. 12. 2016

KORENINA JESEJEVA

Nedeljsko jutro se je odvijalo v znamenju skupnega obiska sv. maše. Mami je vedno znova – zadnje čase pa zaradi Janove upirajoče narave še pogosteje – poudarjala, kako pomembno je iti k maši. Razlagala je, kako je pomemben obisk pri Bogu, ki nam je dal milost in poslanstvo že s tem, ko smo se rodili. Kot božji otroci pa še posebej oznanjamo Božje ime in smo s svojim življenjem smerokaz k Bogu za tiste ljudi, ki ga ne poznajo. Božji glasniki smo predvsem zunaj zidov cerkve, v vsakdanjem življenju. Janu so se mamine razlage zdele povsem odveč in dolgočasne. Zadnje čase mu je šlo tako in tako vse, kar sta rekla mami in ati, na živce. Marko pa je rad poslušal mamino pripovedovanje. Še najbolj so mu bile všeč zgodbice iz Svetega pisma. Mami mu jih je rada pripovedovala, Marko pa jih je še raje poslušal. Popoldan so odšli na obisk k babici in dedku. No, ne čisto vsi, saj je Jan rekel, da bo ostal doma, ker se mora učiti. Ati in mami sta to Janovo odločitev sprejela, vendar mu je ati še na vratih zaklical: »Pa glej, da se boš res učil! Da ne boš visel celo popoldne na računalniku!« Ne vem, če so te besede res prišle do Janovih ušes in do njegovega srca! Pri babici in dedku je bilo živahno popoldne. Na obisku so bili tudi drugi sorodniki – atijevi bratje in sestre. Res je bilo čutiti domače vzdušje, polno ljubezni. Vsi skupaj so bili ena velika družina. Pri babici in dedku so se vedno učili, kako dragoceno je živeti drug z drugim in si med seboj pomagati. Drug drugega poslušati, čutiti z njim, ga sprejemati v drugačnosti, spoštovati, mu pomagati in ga predvsem imeti rad – to ni vedno lahko. Za vse to sta bila babica in dedek res dober zgled. To sta želela mami in ati prenesti tudi v svoj dom. Po čudovitem popoldnevu pri starih starših so se vrnili domov, kjer naj bi se Jan pridno pripravljal za šolo. No, vsaj tako so mislili. A žal ni bilo tako. Že na začetku ulice so zaslišali glasbo, ki je prihajala točno iz Janove sobe. Tako jo je navijal, da je kar odmevalo v možganih. Jan sploh ni ugotovil, da so se domači že vrnili. Šele, ko se je ati pojavil med vrati njegove sobe, se je Jan zganil. Ampak v sobi ni bil sam. Z njim je bil tudi sosedov Rok, ki je pravzaprav njegov sošolec. Še zdaleč ni bilo videti, da bi ponavljala biologijo. Jan je bil sprva presenečen, potem je postal ves rdeč v obraz. Z jezika ni spravil nobene besede, ko ga je ati prijazno in zelo potrpežljivo vprašal, kako kaj učenje. Tisti trenutek je bilo obema jasno, da se Jan celo popoldne sploh ni učil, pa čeprav je rekel, da se bo. Rok se je na hitro poslovil. Za njim so se po stopnicah slišali še težki atijevi koraki, ki so izražali žalost in razočaranje. Prav takega razpoloženja je bila tudi mami.

Zvečer so se po večerji vsi skupaj usedli ob adventni venček in prižgali četrto svečko, ki je naznanjala, da bo kmalu božič. Še šest dni. Marko je ob venček položil ovčko, ki je bila zjutraj še brez dveh nog in vsa okrušena. Sedaj pa je izgledala kot nova: z vsemi štirimi nogami in na sveže pobarvana. Predstavljala je odgovornost. Odgovornost, ki je danes Jan ni zmogel. Obljubil je, da se bo popoldne učil, pa ni bil odgovoren do svojih dolžnosti, do sebe in tudi do staršev ne, ker ni izpolnil tistega, kar je obljubil. Janu je bilo žal. Predvsem zato, ker je vedel, da je prizadel starša. A plamen štirih svečk na venčku je igrivo plapolal in vabil družino k prijaznemu razpoloženju. Plamen, ki je želel vse slabo stopiti in vžgati iskrice iskrenosti, odgovornosti, zaupanja in ljubezni. S skupno molitvijo jim je uspelo, da je moč plamena na svečkah adventnega venčka našla pot do njihovih src.

 

4. dan - ponedeljek 19. 12. 2016

KLJUČ DAVIDOV

V ponedeljek zjutraj je bila Janova »vera« zelo velika. Vedel je, da ni pripravljen na biologijo, a je upal na čudež, da ne bo vprašan. Verjel je v nemogoče, tako kot se je to zgodilo Zahariju in Elizabeti, ki sta bila nerodovitna, a se jima je prikazal Gospodov angel in jima naznanil rojstvo sina. Prav na ta odlomek iz Svetega pisma se je spomnil Jan, ko je zaskrbljeno korakal proti šoli. A želja ni bila izpolnjena, vprašan je bil biologijo. Učiteljica je bila zelo prijazna do njega; na vse možne načine se je trudila, da bi iztisnila iz njega vsaj nekaj kapljic znanja. Vendar je bila pri tem žal neuspešna. Janu ni uspelo! V življenju je pač tako, da nam je Bog dal svobodno voljo. Ko se mi s svoje strani zelo trudimo za določeno stvar, takrat že lahko pride tudi do čudeža. Seveda, če je to v Božjem načrtu in če je to skozi Božje oči dobro za nas. Tako je bilo tudi pri Janu. Zanj bi bila pozitivna ocena pri biologiji res čudež, a Bog je vedel: če hoče Jan rasti duhovno in osebnostno, mora sprejeti posledice svojih dejanj. Jan se je zavedal vsega tega. S težkim srcem se je vračal domov — ne samo zaradi ocene, ampak zaradi staršev, ker je vedel, da jih je razočaral. Nadvse ga je presenetilo, kako sta mami in ati odreagirala. Popolnoma pomirjujoče – mami je pričakovala izid, zato je tudi zelo racionalno modrovala, da sta pot do uspeha ter do dobrih ocen pridno delo in učenje. In da se brez muje še čevelj ne obuje. Da se bo moral slej ko prej usesti in se naučiti snov ter popraviti oceno. Ati pa mu je osvetlil, da ga ni najbolj prizadelo to, da je dobil slabo oceno, ampak to, da ni bil iskren z njima. Hvaležen jima je bil za pomirjujoče besede, čeprav sam sebi kar ni mogel odpustiti, da je poskušal prelisičiti starša. Ni želel izgubiti njunega zaupanja.

Marko pa je prišel domov z nalogo, da se morajo pogovoriti, od kod izvira njihova družina, njihovi predniki. Mami je vzela albume s slikami ter na kavču razlagala in komentirala fotografije njenih staršev, tet, starih staršev, ob tem pa pripovedovala, kako so včasih živeli. Pravi balzam za mamino dušo. Marko je poslušal z odprtimi usti in se odločil, da bo album s starimi fotografijami naslednji dan vzel s seboj v šolo.

Zvečer so sedli k večerni molitvi ob adventni venček. K venčku je Klara položila pastirčka, ki sta ga z atijem popravila in na novo pobarvala. Ta pastirček je predstavljal iskrenost. Jana se je dotaknila izkušnja z neiskrenostjo, zato pa je bila njegova molitev res iskrena. V molitvi je prosil Boga odpuščanja. Plameni luči so se počasi naseljevali v njihova srca.

 

5. dan - torek 20. 12. 2016

VZHAJAJOČI Z VIŠAVE

Klara je prišla domov iz šole zelo žalostna. Z najboljšo prijateljico sta se sporekli, ker sta pri dramskem krožku obe želeli igrati glavno vlogo. Učiteljica je predlagala, da se sami dogovorita, katera jo bo igrala. Na koncu je sicer Klara popustila in prepustila vlogo prijateljici Ani. Z njo se ni hotela še bolj sporeči, saj ji je Ana v obraz povedala veliko žal besed, ki so jo zelo prizadele in sploh niso bile resnične. Ana je vse to govorila le zato, da bi dobila vlogo. In to je Klaro najbolj bolelo, še bolj kot tista vloga v igrici, ki so jo pripravljali za bolne in ostarele v bližnjem domu za ostarele. To je mami takoj opazila in ko ji je Klara zaupala svojo bolečino, jo je mami objela. V tem objemu je Klara začutila tolažbo, ljubezen, sočutje. Tudi mamine modre besede, da za vsakim dežjem posije sonce in da so lahko taki prepiri pot do še trdnejšega prijateljstva, če si bosta »prijateljici « iskreno izmenjali svoja občutja in doživljanja ter pričakovanja, so Klaro pomirile in potolažile. Hvaležna je bila mami, da je opazila, da je slabe volje, da si je vzela čas zanjo, jo potolažila in ji dala žarek upanja, da se lahko še vse uredi.

Žarek upanja pa je poslal tudi Bog ljudem na zemljo, ko je poslal angela Gabriela k Mariji oznanit, da bo spočela in rodila sina – ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. On bo rešil slehernega človeka iz temin greha. Vse temine greha sta ven iz svojih src želela spraviti tudi Jan in Klara, da bi pripravila čisto srce za Novorojenega, zato sta se popoldne odpravila k sveti spovedi, ki so jo imeli v okviru verouka v domači cerkvi. Prav vesela, zadovoljna sta prišla domov. Jan je celo povedal mami in atiju, da se je odločil, da se bo trudil, da bo čim manj časa preživel ob računalniku oz. s pametnim telefonom v roki. Mami se je to sicer zdelo nemogoče, Jan pa je vedel, da ga čaka velika odpoved. A želel je na tak način dokazati sebi in domačim, da zmore, da se lahko odpove stvarem, ki so ga včasih kar preveč okupirale in oddaljile od resničnega dogajanja okrog sebe. Odločil se je, da se bo raje dobil s prijatelji in organiziral, da naredijo skupaj nekaj dobrega. Morda samo tako, da bo ostareli sosedi prinesel kaj iz trgovine, z njo malo poklepetal, ali pa pomagal v župniji pri pripravi jaslic, čiščenju cerkve ali kaj podobnega. Delo se namreč vedno najde, če ga človek želi videti. Ati je bil čisto navdušen nad Janovim sklepom. Je pa to Janovo razmišljanje spodbudilo tudi mami in atija, da sta se odločila, da bosta šla zvečer tudi onadva v mesto k sveti spovedi. Tako bodo lahko res vsi čistih src pripravili pot Gospodu v njihov topel dom.

V torek zvečer so torej otroci prišli sami od maše; ta teden pred božičem so se zares trudili, da so šli vsak večer k maši, saj je bila božična devetdnevnica. Kar sami so se usedli okrog adventnega venčka, ki je gorel z vsemi štirimi svečkami in naznanjal prihod Deteta v jasli. Klara je zraven položila angelčka, ki sta ga z atijem popravila. Odlomljena krilca so bila popravljena in zalepljena. Angelček je bil pripravljen, da v domačih jaslicah zapoje: »Gloria in excelsis Deo.«

 

6. dan – sreda 21. 12. 2016

KRALJ NARODOV

V domačo hišo sta se naselila mir in spokojnost. Že je dišalo po bližajočih se praznikih. Čutilo se je hrepenenje po težko pričakovanem božiču – rojstnem dnevu Jezusa Odrešenika. Vendar je bila šele sreda, ki je narekovala pester delovni urnik, ki je lahko zameglil vzdušje pričakovanja. Ati in mami sta morala službeno odpotovati do četrtka zvečer. In to vsak na svoj konec; mami v Portorož, ati pa v Celovec. Kar nekaj nejevolje je bilo čutiti doma. Klara se je začela pritoževati: »Pa ravno sedaj pred božičem, ko bi morali biti skupaj?!« Vprašujoče je zrla v starša. Tudi mali Marko je bil užaljen: »Kdo bo pa skrbel za nas? Kdo bo prišel pome v šolo? Kaj pa kosilo, večerja, kdo bo kuhal, ko tebe ne bo doma, mami?« »In, ati, a ne bomo nič več popravljali figuric za v jaslice? Saj še nismo vseh popravili?« so se vrstila Markova vprašanja. Mami je hitela razlagati svojim trem srčnim junakom: »Dragi otroci, vem, tudi nama z atijem ni všeč, a morava iti in biti odgovorna tudi do službenih dolžnosti ter se udeležiti obeh kongresov. Poglejte, to je za vse nas tudi preizkušnja od zgoraj. Ni vedno tako, kot si mi zamislimo. Umetnost življenja pa je v tem, da znamo sprejeti situacije, v katerih se znajdemo in v njih poiskati kaj dobrega.

Tako se bomo tudi mi potrudili v duhu priprav na božič.« Jan je bil še pod vtisom spovedi, zato je brez pomisleka rekel, naj mami in ati nič ne skrbita: on bo poskrbel, da bo vse v redu. »Skuhal bom kosilo in večerjo,« je dejal, pri tem pa se mu je pridružila še Klara: »Jaz mu bom pomagala, Marka bom peljala v šolo, popoldne ga bom šla iskat, z njim se bom igrala, naredila bova domačo nalogo. Spat bo šel pravočasno,« je brskala po spominu in razmišljala, kaj vse še spada v dnevni urnik. Mali Marko pa je pripomnil, da bo priden in da ne bo nagajal. Tako sta mami in ati lahko pomirjena odšla službenim dolžnostim naproti. Ko sta popoldne prišla domov Klara in Marko, je že dišalo po špagetih in slastni omaki iz pločevinke, ki jo je pripravljal Jan. Očetovsko ju je pozdravil in vprašal, kako je bilo v šoli. Naročil jima je, naj pripravita mizo, da bodo jedli. Popoldne so preživeli ob delanju domačih nalog in igranju. Klara je predlagala, da gredo skupaj k devetdnevnici. Po maši so si za večerjo pripravili še čokolino.

Ob koncu dneva pa je Jana premamilo, da bi se za hipec sprostil ob telefonu, saj je bil res ves dan zelo odgovoren in požrtvovalen. K sreči je tisti trenutek pozvonilo in na vratih sta se prikazala dedek in babica, ki sta hotela zaželeti vnukom mirno noč in sladke sanje. Skupaj so se usedli okrog adventnega venčka in zmolili večerno molitev. Marko je k venčku položil ovčko, ki jo je popoldne pobarval kar z vodenimi barvicami, saj je potrebovala le osvežitev barve. Ta ovčka je predstavljala požrtvovalnost in odgovornost.

 

7. dan - četrtek 22. 12. 2016

EMANUEL

»Cin cin cin!« se je oglašala budilka in namesto nežne mamine roke kruto budila v nov dan Jana, Klaro in Marka. »Ufff, toliko je že ura!« se je zdrznil Jan in odhitel zbujat mlajša dva. »Dejmo, vstanita, mudi se nam v šolo, malo smo zaspali! Alo, hitro!« Ni bilo časa za zajtrk. Vsak je popil le kozarec pomarančnega soka, se oblekel in že so drveli proti šoli. Samo še 10 minut je manjkalo do začetka pouka. Popoldne pa je bilo za Jana, Klaro in Marka spet pestro. Jan je spet kuhal špagete za kosilo. Pri tem je bil ves ponosen. Marko pa se je začel pritoževati: »A ne znaš skuhati nič drugega? Že včeraj smo jedli špagete. Jaz bi raje palačinke.« »Mali, a si ti čisto nor,« je pojezilo Jana, ki se je s kuhanjem kosila zelo potrudil. »Bodi vesel, da sem sploh kaj skuhal, lahko pa ne bi nič, ti nehvaležnost mala. Jej, pa tiho bodi!« je bil jezen Jan. Klara je poskušala pomiriti situacijo: »Poglej, Marko, bodi vesel in hvaležen, da imamo toplo hrano in sploh, da imamo kaj za jesti. Veliko je takih, ne samo daleč v Afriki, ampak tudi tu v naših krajih, ki niso na toplem in nimajo ničesar za v usta. Nehajta se prepirati in s hvaležnostjo pojejmo. Marko, palačinke pa pridejo v poštev drugič!« se je sestrica Klara odrezala z modro izjavo.

Po kosilu je Marko skušal doseči svoje. Rekel je, da bo malo na računalniku in bo domačo nalogo delal kasneje. »No, ja,« sta si mislila Klara in Jan, »prav, bova imela vsaj mir pred njim.« In sta ga pustila. Ker pa Marko ni imel mere pri računalniku, sta čez dve uri prišla k njemu in jezno ugasnila računalnik. Marko je kljubovalno vzel malo žogico ter se igral z njo, kot da bi preigraval nasprotnika. Ob tem je vpil: «Jaz sem Manuel Neuer, kdo gre z mano igrat nogomet?« »Daj nehaj, dovolj je bilo zabave, mali. Pojdi delat nalogo,« mu je rekel Jan. »Ne, ne bom!« je izzival Marko. Je pa res, da je tisti dan na srečo sploh ni imel. Jan je postal kar rdeč v obraz: »Ne bodi tako neposlušen in nesramen!« Še dobro, da sta imela Jan in Marko sestro Klaro. »Vesta kaj, oba nehajta. Jan, ti pojdi v svojo sobo delat za šolo ali karkoli že imaš za postoriti, jaz pa bom poskrbela za Marka,« je dejala. Jana je kar odneslo v sobo. Klara pa je ostala v dnevni sobi z Markom in mu materinsko predlagala, da gresta delat nalogo za šolo. Marko jo je nagajivo pogledal in ji prišepnil: »Veš, danes nimamo domače naloge. Jutri gremo v lutkovno gledališče, saj so prazniki že pred vrati. Učiteljica je rekla, da nam ne bo dala naloge; naj se raje imamo lepo doma in si vzamemo čas za igro. Zato pa sem si lahko privoščil popoldne za računalnikom. Evo, poglej me, jaz sem Manuel Neuer,« je ves navdušen delal kroge po dnevni sobi. »Hmmm, zanimivo, Manuel je podobno kot E-MA-NU-EL. Veš kaj pomeni to ime?« je hotela biti Klara pedagoška. »Seveda, to pomeni, da sem najboljši nogometaš na svetu!« je samozavestno in brez pomisleka pribil Marko. »No, to ne drži, ampak vseeno. A veš, ime Emanuel nekaj pomeni. Se ne spomniš? Tudi v cerkvi ga gospod župnik kdaj izgovori,« je začela razlagati Klara. »Emanuel pomeni Bog je z nami!« je dobro uspelo Klari. Marko je bil ves zamišljen in presenečen: »Kaj res, EMANUEL pomeni: Bog je z nami?! Kakšno carsko ime, vauuu!« je bil navdušen Marko. »Ja,« je nadaljevala Klara, »in če je Bog z nami ter se z zaupanjem obračamo Nanj z molitvijo, je vse mogoče. Tako je mati Ana v Svetem pismu izmolila sina, ki mu je dala ime Samuel.« »Potem bom pa tudi jaz zdaj molil, da bosta ati in mami hitro prišla domov,« je dejal Marko. Takrat pa je pri vratih pozvonilo. Na obisk sta prišla babica in dedek. Babi je v roki držala krožnik s sveže pečenimi palačinkami. »No, kako se imate?« je vprašal dedi. Marku in Klari so se zasvetile oči ob pogledu na palačinke. »Prinesla sva vam palačinke, da ne boste lačni!« je rekla babica. Planili so nanje kot sestradani volkovi. Večerji je sledila kratka skupna molitev ob adventnem venčku. Po molitvi so vnuki nestrpno spraševali, če kaj vesta, kdaj prideta starša. Priti bi morala ta dan zvečer. Babi je odgovorila, da se vrneta šele pozno ponoči. Z dedijem bosta počakala pri njih, dokler ne prideta. Marko si je želel, da bi z dedijem popravila še eno figurico za jaslice. Vendar je bil dedkov NE zelo odločen, ker je bila ura že pozna. Potem ko so otroci odšli spat, je dedek sam zalepil osličku nogico. Postavil ga je k adventnemu venčku, da bi ga zjutraj Marko opazil. Katero vrednoto pa naj bi osliček predstavljal, tega dedek ni vedel. Veste morda vi? (POSLUŠNOST)

 

8. dan - petek 23. 12. 2016

KO BO JUTRI SONCE VZŠLO

Ko je Klara prišla iz šole, je bila mami že doma. Veselo ji je razlagala, da se je pobotala s sošolko, s katero sta se sporekli zaradi dramske igrice. Mami je bila ponosna na svojo hčerko, ker je znala odpustiti. Povedala ji je prigodo papeža Frančiška, ko je še služboval kot pomožni škof v Buenos Airesu. Ravno je hotel oditi iz spovednice, ko je prišla babica, da bi se spovedala. Ker se je sedanjemu papežu takrat zelo mudilo maševat, je želel babico na hitro odpraviti in jo je vprašal, če sploh ima kaj grehov. Babica pa je izstrelila kot iz topa, da vsi ljudje grešimo. Navihana narava papeža Frančiška se ob tem odgovoru ni zaustavila. Malo se je pohecal in vprašal babico, kaj bo storila v primeru, če ji Bog ne bo odpustil grehov. Babica mu je modro odgovorila, da Gospod odpušča vsem. Če Bog ne bi bil usmiljen in ne bi odpuščal, sveta ne bi bilo več. Usmiljenje je drža Boga, ki nas spremlja, nas objema, se nam izroča in se sklanja k nam z odpuščanjem. Jezus je rekel, da ni prišel na zemljo zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. S to zgodbico je mami želela sporočiti Klari, da Bog prihaja k nam, v naše življenje in da mu moramo pripraviti pot. Gospodu pripravljamo pot tako, da se trudimo vsak dan znova ljubiti drug drugega, biti tolerantni in sprejemati različnost, odpuščati … Vse je mogoče, če Boga preko molitve prosimo za pomoč in podporo.

Kmalu za Klaro sta prišla domov tudi ati in Marko. Ta dan je ati zgodaj zaključil službo in je lahko šel po Marka v šolo. Le Jana ni bilo od nikoder. »Pa kje se spet potika? Res nikoli ne zna domov!« Mami je bila kar malo nejevoljna. Zdelo se ji je, da so se zadnji teden vsi skupaj res zelo trudili, čeprav ni vedno uspelo; da so bili drug z drugim sočutni; da so vključevali v svoje življenje tudi molitev in Boga. No, sedaj pa takole. V glavi se ji je začelo vse kar nekako podirati. Sama pri sebi si je rekla, da se ne bo jezila in je raje v mislih zmolila eno zdravamarijo. Ati, Klara in Marko so postavljali jaslice. Vse figurice, še posebej tiste »popravljene «, so že položili v jaslice. Potrebno je bilo očistiti še Marijo in Jožefa, ki sta bila na srečo samo zelo prašna. Pozno popoldne, ko se je že stemnilo, pa je prišel tudi Jan. Bil je vesel in dobro razpoložen. Ko pa je zagledal tihe, vprašujoče poglede, kje je bil, je kar otrpnil. »Kaj pa je?« je začudeno vprašal. Ati pa je le pokazal na uro in želel pojasnilo: »Kje si pa hodil toliko časa? Vse nas je že skrbelo?!« Z Janovega obraza je izginilo veselje. Pa tako je bil prepričan, da je vse naredil prav. Spet se mu je zalomilo! Pozabil je povedati, da so se z župnikom dogovorili, da bodo s sošolci takoj po šoli odšli v cerkev postavljat jaslice. »Jaslice so postavljene in vesel sem, da sem lahko tudi jaz pomagal. No, sedaj nisem več tako vesel, ker sem pozabil povedati in je bila doma cela panika!« je nadaljeval Jan. Mami se je spomnila zgodbice, ki jo je prej pripovedovala Klari in se sama pri sebi nasmehnila. Pohvalila je Jana in mu povedala, naj drugič le ne pozabi sporočiti, kje je in kaj dela. Zvon domače cerkve je že vabil k zadnjemu dnevu devetdnevnice. Tako so vsi skupaj odšli k maši. Tudi v cerkvi in med ljudmi je bilo čutiti veliko hrepenenje ter pričakovanje ob prihodu novorojenega Deteta. Zvečer so ob adventnem venčku zmolili večerno molitev, Klara in Marko pa sta v jaslice postavila očiščeni figurici Marije in Jožefa, ki sta predstavljala usmiljenje. Sedaj je v jaslicah manjkal samo še Jezušček. Ta večer zaključimo s prošnjo: Gospod Bog, daj da v naših življenjih ne bi nikdar manjkal Jezus. Tako kot ga bomo na božični večer postavili v jaslice in v naša srca ter naša življenja, ne dopustimo, da bi odšel od nas, da bi ga mi zapustili.