Božična devetdnevnica 2018

Ankaran
16.12.2018

Molitev ob adventnem venčku ob koncu besedil zgodbe

1. dan

Krčmar

V Betlehemu, kjer se je rodil Jezus, je bila gneča. Prenočišča so bila zasedena in za Jožefa in Marijo ni bilo primernega prostora. Hodila sta po mestu in iskala, vendar vse zaman. Prišla sta tudi do krčmarja, ki je bil usmiljenega srca. To je zgodba tega krčmarja. Povedal jo je vsakemu človeku, ki ga je hotel poslušati.

»Mi, judje, imamo gostoljubje zapovedano. V naših domovih je vsak popotnik dobrodošel. Dolžni smo ga sprejeti v hišo, mu ponuditi hrano in pijačo ter po potrebi tudi prenočišče. Ljudje smo le popotniki na tem svetu. V resnici ni nič našega, ker smo vse prejeli od dobrega Boga. Ko bomo umrli, bomo vse zapustili, nič ne bomo vzeli s seboj. Zato sprejemamo popotnike. Moja hiša je tudi njihova. Prav tako hrana, pijača in ležišče.

Cesar je hotel vedeti, koliko ljudi živi v naši deželi. Ukazal je, da se morajo vsi prebivalci registrirati. Veliko ljudi je prišlo v naše mesto. Vsi, ki so izvirali od tod. Nekega dne je na vrata potrkal mlad par. Ko sem odprl vrata, sem pred seboj zagledal mladega in postavnega moža. Bil je oblečen kot popotnik. Za njim sem videl osla, na katerem je sedela moževa mlada žena. Že po obleki sem videl, da nista ravno premožna. Utrujena sta bila in njuno živinče se je le težko držalo na nogah. Vljudno me je pozdravil in vprašal, če bi se pri meni našlo kakšno prosto mesto, kjer bi lahko z ženo prenočila. Pogledal sem njegovo ženo. Iz oči ji je odsevala utrujenost. Obšel me je nenavaden, prijeten drget. To nista bila navadna popotnika. Nikakor. Nekdo je bil z njima in ju varoval z močno roko.

Na vsak način bi jima rad ustregel, vendar nisem mogel. Poklical sem ženo in jo vprašal, če ima kakšen predlog. Žena je videla, da bo mlada žena na oslu kmalu rodila. Potrebovala sta torej varno streho nad glavo. Kraj, kjer ju ne bodo motile množice ljudi in njihovo vpitje. Sam pri sebi sem razmišljal: ˈKam naj ju napotim? Kam? ˈ

Nenadoma sem se spomnil rešitve, ki ni bila ravno najboljša, vendar v tistem trenutku boljše tako in tako ni bilo. Napotil sem ju na svoj pašnik. Vedel sem, da je na tistem pašniku votlina, ki bi bila primerna za bivanje. Bila je prostorna in suha. V njej je bilo dovolj sena za mehko ležišče. Žena je iz hiše prinesla celo naročje blaga, ki ga bosta lahko uporabila za pripravo ležišča in tam povila novorojenca. Možu sem dal torbo, polno hrane, in steklenico vina. Vse sta hvaležno sprejela in odšla proti votlini, kamor sem ju napotil. Čez nekaj dni sta se vrnila, da se mi zahvalita. Žena je v naročju držala sina in sijala od sreče. Bil sem prevzet in navdajal me je nebeško prijeten občutek.«

2. dan

Ovce

Na pašniku je bila velika čreda ovc. Mlada jagnjeta so veselo skakala naokoli in preizkušala, kako hitre so njihove mlade nožice. Ovni so ponosno hodili med čredo in se včasih zaletavali z glavami, da bi dokazali svojo moč in pogum. Ovce pa so iskale sočno travo, da bodo imele dovolj mleka za svoje mladiče. Med temi ovcami je bila tudi zelo stara ovca, za katero se je gospodar odločil, da jo bo pustil živeti, dokler ne bo poginila od starosti. Ta je znala veliko povedati. Predvsem mlade ovce so jo rade poslušale. Večkrat so jo prosile, da jim je povedala, kaj se je zgodilo na sveti večer. Takole je pripovedovala:

»To je bila nenavadna in posebna noč. Pastirji so sedeli okoli ognja, me ovce pa smo večinoma že spale. Psi so prvi zaslišali, da nekdo prihaja. Navadno začnejo lajati in teči proti vsiljivcu. To je za nas znak, da se pripravimo na beg. Ovce nimamo rogov ali močnih zob, da bi se branile, zato iščemo rešitev v begu. Tisti večer psi niso lajali napadalno. Kot bi prišleke poznali. Tako se niti me nismo pripravile na beg z našimi mladiči. Čez pašnik je legel nenavaden mir, da se nobena od nas ni počutila ogroženo.

Najprej sem zagledala moža, ki je prihajal čez pašnik proti votlini. Za seboj je vodil osla, na katerem je jezdila mlada žena. Precej utrujeni so bili. Odšli so naravnost do votline. Nihče ni vpil ali delal hrupa. Mož je pomagal ženi, da je razjahala osla. Takrat sem videla, da je žena v blagoslovljenem stanju. Vse je kazalo na to, da bo kmalu rodila. Pastirji in pastirice so se pogovarjali z njima, nato pa so pastirice pospremile moža in ženo v votlino.

Ne vem, kaj se je dogajalo notri. Čez nekaj časa se je iz hleva zaslišal jok ravnokar rojenega otroka. Mož je prišel iz votline in pastirjem veselo pripovedoval, kaj se je v votlini zgodilo. Vsi so odhiteli noter. Nekakšna blaženost je bila v zraku. Pastirji so robati ljudje in se vedno precej glasno pogovarjajo med seboj. Tokrat so bili spoštljivo tihi. Njihova robatost se je razblinila in postali so mehki ter pohlevni kot me. To se mi je zdelo čudno. Vedela sem, da se je dogajalo nekaj nevsakdanjega.

Še bolj sem bila presenečena, ko je votlino obsijala močna in topla svetloba. Angeli so se spustili z neba in rajali pred votlino. Silno so bili veseli in slišala se je nebeško lepa glasba. Ovce smo dogajanje najprej opazovale bolj od daleč. Ko smo se približale, smo izvedele, da se je rodil majhen fantek, ki so mu dali ime Jezus. Bil je Božji sin. Zato ni čudno, da so ga prišli pozdravit angeli.«

3. dan

Jožef

Le kako bi Jožef, Marijin mož, opisal božično dogajanje? Kako je Jožef doživljal rojstvo Božjega sina, kateremu je postal krušni oče? Verjetno nekako takole:

»Bil sem zmeden. Moja zaročenka Marija je bila noseča. Kako se je to lahko zgodilo? Nisva še bila poročena. Ko mi je angel povedal, da bo rodila Božjega sina, sem bil še bolj zmeden. Nisva se počutila vredna, da bi postala starša Odrešeniku sveta. Kako sva si zaslužila tako veliko čast? Tega res nisem razumel.

Kmalu po poroki je prišel cesarjev razglas, da se mora vsak moški prebivalec cesarstva popisati v svojem rodnem mestu. Marija je bila visoko noseča, zato je nisem mogel pustiti doma same. Vedela sva, da bo pot zanjo naporna in da je blizu čas poroda. Vendar nama ni preostalo drugega, kot da se odpraviva na pot. Cesarjevega ukaza nisva smela zanemariti. Rimljani ne bi imeli nobenega razumevanja za najine tegobe. Tako sva v Božjem imenu odrinila na pot. Hvala Bogu za dobre ljudi, ki so nama pomagali po svojih močeh. Res nama ni ničesar primanjkovalo.

Drugače je bilo, ko sva prispela v Betlehem. Nemogoče je bilo najti prenočišče za oba. Mogoče bi se še dalo najti kakšen kotiček, vendar so vsi le zmajali z glavo, ko so zagledali Marijo in sem jim povedal, da bo kmalu rodila. Bog je poskrbel in nama priskrbel toplo in prijetno votlino. Tudi pastirji, ki so varovali ovce, so nama bili pripravljeni pomagati. V dišečem senu so nama pripravili ležišče. Vse je bilo pripravljeno in napočil je čas Jezusovega rojstva. Kako sem bil nervozen in zaskrbljen za Marijo in sina, ki ga bo povila.

Ko sem Jezusa prvič držal v naročju, mi je srce močno razbijalo. Bil sem tako vesel, da so mi po licih stekle solze sreče. Kar je Bog obljubil, se je zgodilo. Kar je napovedal, se je pokazalo kot resnica. V rokah sem držal in nežno zibal njegovega Sina, ki je prišel, da bo odrešil ves svet. V tistem trenutku nisem vedel, kakšno življenje ga čaka.

Čudil sem se, ko sem slišal in videl rajanje angelov pred votlino. Bilo je nebeško lepo. Še bolj pa sem se začudil, ko so naju čez nekaj dni obiskali trije modri z vzhoda. Prinesli so dragocena darila: zlato, kadilo in miro. In poklonili so se Jezusu kot pravemu vladarju sveta.

Ta trenutek njegovega rojstva je bil svet. Resnično svet.«

4. dan

Pes čuvaj

Na vsakem pašniku imajo pastirji štirinožnega pomočnika. Psa, ki jim pomaga preganjati zveri, da ne razženejo črede in ubijejo kakšne ovce. Prav tako pa znajo pravi pastirski psi poiskati izgubljene ovce ter držati čredo skupaj, da se živali ne razkropijo predaleč. Ob ognju na pašniku je ležal star pes in se mučil s kostjo, ki mu jo je vrgel pastir. Bil je prestar, da bi tekal za ovcami ali preganjal zveri. To delo je prepustil mlajšim in močnejšim članom pasjega krdela. Kmalu se mu je pridružil mladič, ki se je šele učil pastirskih veščin. Prosil ga je, da mu pove zgodbo o Jezusovem rojstvu. Začel mu je pripovedovati zgodbo, ki jo je že neštetokrat ponovil, vendar se ni nikoli naveličal.

»Bila je topla in jasna noč. Luna in zvezde so to noč sijale posebej močno. Videlo se je, kot ob belem dnevu. Čreda je bila nenavadno mirna. Tudi pastirji so se pogovarjali bolj potiho kot navadno. Globok mir je legel na pašnik. Tako lepega večera in tako mile noči nisem doživel ne prej ne pozneje.

Nenadoma so se zaslišali koraki. Takrat sem še odlično slišal. Po korakih sem natanko vedel, kdo prihaja in kakšni so njegovi nameni. Ti koraki so bili drugačni od vseh. Slišal sem kopitljanje osla, ki je nesel tovor, in stopinje utrujenega moža. Takoj sem vedel, da niso nevarni za čredo. Vseeno sem zalajal, da sem pastirje opozoril na prišleke. Ko so se približali, sem začutil neko milino, ki so jo širili okoli sebe. Zlasti mlada žena, ki je sedela na oslu. Ne znam opisati tega občutka. Bilo je lepo kot v nebesih.

Pastirji so prišleke sprejeli in jih pospremili v votlino. Šel sem do vhoda votline in videl pastirja, ki je pripravljal ležišče za tega moža in njegovo ženo. Čudno se mi je zdelo, ker pastirji navadno nikoli ne počnejo tega. Tokrat je bila izjema. Pastirice so hitele pripravljati toplo vodo, čiste brisače in plenice. Takrat sem videl, da se ženi bliža čas poroda. Zato sem se umaknil od vhoda ter pozorno gledal in poslušal okoli sebe. Želel sem jih kar se da budno varovati. Slišal sem vsako bilko, ki jo je veter zazibal.

Ko se je zaslišal otroški jok, sem zopet prišel k vhodu votline. Mlada žena me je pogledala z nasmehom, kot bi vedela, da sem jih varoval. Ko sem se približal, mi je ponudila svojega otroka, da sem ga lahko povohal. Še danes imam v nosu ta čudoviti vonj. Imel sem občutek, kot bi se mi tudi otrok zasmejal in me pobožal po kožuhu. Bil sem tako srečen, da bi lahko kar umrl. Pa nisem, da vam lahko vedno znova ponavljam zgodbo o tem čudežnem večeru.«

5. dan

Pastirji

Pastirji so bili pogumni možje. Imeli so nevarno in odgovorno nalogo – braniti čredo pred zvermi in tatovi. Od njih sta bila odvisna življenje in zdravje črede. Ko so se s čredo selili z enega pašnika na drugega, so pogosto nosili mlada jagnjeta, ki niso mogla držati koraka s čredo. Izgubljene so iskali in ranjene zdravili. Živeli so v naravi, pod milim nebom. In bili so prvi, ki so lahko videli novorojeno dete, Jezusa. Prvi so se mu lahko poklonili in bili priča dogodkom na sveti večer. Pozneje so navdušeno opisovali, kaj se je tiste noči zgodilo.

»Zakurili smo ognje. Dogovorili smo se, kdaj bo kdo počival in kdaj bo kdo bedel nad čredo. Nikoli nismo smeli zaspati vsi. Pod okriljem noči se v bližino naše črede rade priplazijo zveri. Zato moramo biti vedno čuječi. Bila je topla noč in nihče ni mogel zaspati. Spanec enostavno ni hotel na oči. Zdelo se nam je, kot bi nekaj pričakovali. Kot bi živeli v pričakovanju veličastnega dogodka, ki naj bi se zgodil to noč. Nismo vedeli, kaj naj bi to bilo. Navadno smo se glasno pogovarjali, šalili in smejali. Tokrat je bilo drugače. Veselo vznemirjenje je bilo v zraku. V tišini smo povečerjali in se polglasno pogovarjali med seboj. Živali so bile tiho in videti je bilo, kot bi prisluškovale v temo.

Nenadoma so se oglasili naši psi. Niso se besno zagnali v noč, da bi pregnali vsiljivca. Le nekajkrat so polglasno zalajali in gledali proti Betlehemu. Kazalo je, da nekdo iz mesta prihaja proti nam. Je mogoče gospodar črede? Končno smo tudi mi najprej zaslišali korake, potem pa še videli, da nekdo prihaja. Ni bil naš gospodar. Videli smo osla in na njem mlado ženo. Pred oslom pa je stopal mož, ki je šel naravnost proti naši votlini. Le kdo je to? Spogledali smo se in jima stopili naproti. Bila sta popotnika, to je bilo očitno. Dejala sta, da ju je naš gospodar poslal k nam, v votlino, ker v mestu ni primernega kraja, kjer bi lahko prenočila. In žena je pričakovala otroka.

Povabili smo ju v votlino. Prižgali smo leščerbo, da je bilo notri svetlo. Hitro sem jim pripravil ležišče na senu. Žena je bila zelo utrujena in je komaj čakala, da je lahko legla. Ko smo videli, da sta se namestila, smo moški odšli iz votline in prepustili našim ženam, da so poskrbele za utrujena popotnika. Pripravile so vodo za kopanje in sveže blago. Ko je na svet privekal majhen deček, nas je zajelo nepopisno veselje. Nismo mogli stati na nogah. Pokleknili smo in se mu priklonili. Pridružili so se nam tudi pastirji z oddaljenih pašnikov. Obiskal jih je angel in jim povedal, da se je v naši votlini rodil Jezus, odrešenik sveta.

Blagoslovljena je bila ta noč. Nihče ni zatisnil očesa in nihče ni bil utrujen.«

6. dan

Osel

Težko si predstavljamo božični večer brez osla. Osel je mirna, potrpežljiva in tudi precej trmasta žival. Še danes jih ljudje uporabljajo za prenašanje tovora in tudi ljudi, saj so močne in vztrajne živali. Tudi Jožef je imel osla, ki je nosil Marijo, ko sta se iz Nazareta odpravila v Betlehem. Le kaj bi imel osel povedati o tem večeru, ki ga je doživel? Pa o Jožefu in Mariji? Verjetno bi povedal veliko lepega. Zgodba bi potekala nekako takole:

»Spomnim se dne, ko je prišel Jožef v naš hlev in pokazal name. Nisem vedel, kaj naj bi to pomenilo. Odpeljal me je na svoj dom in od takrat sem živel pri njem. Jožef je prijazen mož. Lastniki pogosto vpijejo na svoje živali, nekateri jih celo tepejo. Jožef še ni nikoli povzdignil glasu, kaj šele, da bi me udaril. Lepo je živeti z njim.

Spomnim se, kako je bil vesel, ko se je zaročil z Marijo. In zmeden, ko mu je angel povedal, da bo rodila Božjega sina. Pogosto se je z menoj pogovarjal o tem. Zaupal mi je svoje misli, vendar vam jih ne smem povedati. Živali smo pogosto zaupnice svojih gospodarjev. Poznamo vse njihove načrte, veselje, skrbi in sploh vse, kar jim leži na duši.

Nekega dne je prišel v hlev in dejal, da me čaka dolgo potovanje, vse do mesta Betlehem. Nositi bom moral Marijo, njegovo ženo. Jožef je bil resnično zaskrbljen zaradi tega potovanja. Mene pa ni skrbelo. Marijo sem pogosto nosil na svojem hrbtu in sem vedel, da ni težka. Lahko bi jo nesel na konec sveta, če bi bilo potrebno.

Pot do Betlehema res ni bila kratka. Vendar je bila Marija lahka kot peresce. Ko smo prišli do mesta, smo se odpravili do votline na nekem pašniku. Obkrožili so nas pastirji, ovce in celo psi. Zelo prijazni so bili. Ko je Jožef snel sedlo z mojega hrbta, me je peljal do jasli, kjer sem lahko jedel dišeče seno in pil bistro vodo, kolikor sem želel. Tako prijetno je bilo, da sem na kratko zaspal in pozabil na vse, kar se je dogajalo okoli mene.

Zbudili so me otroški jok in veseli ženski glasovi. Nenehno so ponavljale, da je fantek. Vmes sem ujel tudi ime Jezus. Verjetno bo temu dojenčku tako ime, sem razmišljal. Moj ubogi Jožef je bil tako vesel, da je bil čisto zbegan. Nekaj časa se je smejal in nekaj časa jokal od veselja.

Tisti večer sem prvič v življenju videl angele. Čisto prave angele, ki so pospremili Jezusovo rojstvo. Tako lep in miren večer je bil, da sem zadremal.«

7. dan

Pastirica

Poleg pastirjev imamo v jaslicah tudi figurice, ki predstavljajo pastirice. One so opravljale lažja dela, izdelovale sir, kuhale obroke in prale obleko. Skrbele so za pastirje, da so ti lahko nemoteno opravljali svoje delo. Kdo bi Mariji in Jožefu bolje pomagal kot ravno pastirice. Kot ženske so bile dosti bolj skrbne in vedele so, kaj potrebujeta Marija in njen otrok. Njihova zgodba bi se gotovo razlikovala od zgodbe, ki so jo povedali pastirji, saj bi bila povedana skozi ženske, materinske oči.

»Pastirji so zvečer prešteli in pregledali čredo. Vse ovce so bile v čredi in nobena med njimi ranjena ali bolna. Zato so lahko mirno sedli k večerji, ki smo jo pripravile. Začuda niso bili gostobesedni kot navadno. Sicer so vedno imeli pripombe na hrano, ki smo jo pripravile. Ko smo pomile posodo, smo sedle k ognju in se pogovarjale o različnih temah. V zraku je bilo čutiti nekakšen spokoj. Zvezde so bile bolj svetle in luna se nam je zdela tako blizu, da bi se je človek lahko dotaknil z roko.

Nenadoma sta iz Betlehema k nam prišla mož in žena, ki je jahala na oslu. Takoj smo videle, da je reva pri koncu z močmi. Približal se je njen čas in morale smo hitro ukrepati. Kaj takšnega opazimo samo žene. Pastirji so ju odvedli v votlino, kjer so pripravili ležišče. Nihče ni ugovarjal, ko smo jim ukazovale ženske. Ena je odhitela po toplo vodo, druga je pripravila čiste krpe in tako naprej. Vse smo imele polne roke dela s pripravami.

Čez čas je na svet prijokal prelep, zdrav in močan otročiček. Imel je močan glas, ko je zajokal. Bil je fantek in žena, ki ji je bilo ime Marija, ga je takoj imenovala Jezus. Tudi njen mož Jožef se je strinjal s tem imenom. Kot mi je prišlo na uho, ko sta se Jožef in Marija sama pogovarjala med seboj, je to ime za dečka izbral angel. Kar ni čudno, kajti tistega večera so se godile nenavadne reči. Čez pašnik je vel prijetno topel veter in v zraku je bilo nekaj prazničnega. Vsi smo bili dobre volje in nihče utrujen. Čutili smo se povezane med seboj na poseben način. Skratka ta večer in noč sta bila resnično čudežna.

Jožefu in Mariji smo pripravile obilno večerjo. Da jima ne bi ničesar primanjkovalo, smo naročile pastirjem, naj v votlino pripeljejo tudi kravo in jo privežejo poleg osla. Tako je bilo v votlini še bolj prijetno toplo. Ko sem pomolzla kravo, je bilo toliko mleka, kot še nikoli. Tudi živali so se vedle nekam praznično. Le kaj čaka tega fanta v življenju? V kakšnega mogočnega moža bo zrasel? To so bila vprašanja, ki smo si jih zastavljale, vendar nismo vedele odgovora.«

8. dan

Trije kralji

Zadnji, ki so prišli v Betlehem na obisk k Jezusu, so bili trije modri z vzhoda. Imenujemo jih trije kralji. Celo poimensko jih poznamo: Gašper, Miha in Boltežar. Prišli so od daleč. Na poti so bili dneve in dneve. Sledili pa so nenavadni zvezdi, ki se je prikazala na nebu ob Jezusovem rojstvu. Tej zvezdi pravimo zvezda repatica. To pa je pripoved treh modrih, ki so se prišli priklonit novorojencu.

»Zvezde niso samo luči, obešene na nebesnem svodu. Zvezde nam govorijo in sporočajo izredne dogodke. Nekaj časa smo že spremljali nenavadno dogajanje na nebu. Zvezde so nam sporočile, da se je rodil kralj. Ni se rodil navaden kralj, kot se redno dogaja. Rodil se je najmogočnejši med kralji. Pravi vladar. Vladar v pravem pomenu besede, ki mu ni bilo enakega v vseh zgodovini.

Če kdo, si je ta kralj zaslužil, da se mu poklonimo. Zato smo se trije odpravili na pot. S seboj smo vzeli darila, ki so edina vredna velikega kralja: najčistejše zlato, najbolj prijetno dehteče kadilo in miro. Večjih dragocenosti ta svet ne premore. Sledili smo nenavadni zvezdi, ki je svetila na nebu. Bila je tako svetla, da smo jo lahko videli tudi ob belem dnevu in šli v pravi smeri.

Prehodili smo mnoge dežele in prišli v tisto, kjer živijo Izraelci. Kralja smo najprej iskali na kraljevem dvoru, v Jeruzalemu. Vendar ga tam nismo našli. Tudi njihov kralj ni ničesar vedel o tem. Poklical je pismouke, ki so pogledali v svete spise. Ti so nas napotili v majhno mestece Betlehem, v pokrajino, ki so ji domačini pravili Judeja.

Tam smo našli velikega kralja, h kateremu nas je vodila zvezda. Obstala je nad krajem, kjer je bival s svojimi starši. Ni se nahajal v dvorcu, pač pa v, za kralja nevredni, votlini. Ni počival na mehkem ležišču, oblečen v škrlat, kot pristoji tako mogočnemu vladarju. Bil je položen na slamo, v jasli, iz katerih je jedla živina. Namesto uglajenih dvorjanov so ga obkrožali robati pastirji. Njegovi starši niso bili iz vrst plemenitih pripadnikov tega naroda. Bila sta preprosta človeka z zgaranimi rokami. Plemenite so bile le njune oči, v katerih smo uzrli Božji odsev.

Niti za hip nismo podvomili, da stojimo pred mogočnim vladarjem. Poklonili smo se mu in predenj položili naša darila. Ko smo odhajali, nas je obiskal angel in nas napotil po drugi poti, kot smo prišli. Tedaj smo dobili potrditev, da smo bili na pravem kraju, pred pravim kraljem.

 

Avtor: Aco Jerant, Založba: Salve d.o.o. Ljubljana, 2018

Molitev ob adventnem venčku

Vedno:

Angel Gospodov je oznanil Mariji
- in spočela je od Svetega Duha
Zdrava Marija…

Glej, dekla sem Gospodova
- zgodi se mi po tvoji besedi
Zdrava Marija…

In Beseda je meso postala
- in med nami prebivala
Zdrava Marija…

Posebno:

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 1. ADVENTNA NEDELJA

Vsemogočni Bog, utrdi nam voljo,da bomo prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli. Tako bomo prišli na njegovo desnico in večno živeli v njegovem kraljestvu,kjer živi in kraljuje vekomaj. Amen.

PROŠNJE

Razsvetljuj naša srca, da bomo odkrivali dar in lepoto vere.

Prosimo te, usliši nas!

□ Daj nam ljubezni, da bomo stali ob strani bolnim in osamljenim.

□ Usliši naše molitve za tiste, ki so pomoči najbolj potrebni.

□ Uči nas vztrajnosti, da bomo z božjimi darovi zavzeto sodelovali.

□ Nakloni vsem, ki so pred nami hodili po poti vere, veselje pri sebi.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

 

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 2. ADVENTNA NEDELJA

Vsemogočni in usmiljeni Bog, ko hitimo tvojemu Sinu naproti, naj nas zemeljske skrbi ne ovirajo. Tvoja modrost naj nas vodi, da bomo Kristusa sprejeli in živeli v njem,ki živi in kraljuje vekomaj. Amen.

PROŠNJE

□ Za vse, ki iščejo Boga, da bi jim  Kristusova luč posijala v življenje.

Prosimo te, usliši nas!

□ Za vse, ki imajo odgovornosti, da bi jih v ravnanju vodila pravičnost.

□ Za tiste, ki so v skrbeh, osamljeni in trpeči, naj prejmejo tolažbo.

□ Za naše družine, naj se med seboj še bolj povežejo.

□ Za naše rajne, naj jim v polnosti zasije luč tvoje ljubezni.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

 

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 3. ADVENTNA NEDELJA

Nebeški Oče, milostno se ozri na našo družino, ki z veseljem pričakuje praznik rojstva tvojega Sina. Daj, da bodo naša srca pripravljena sprejeti velik dar odrešenja. Naj bo božič za vse nas dan veselja in poglobitve vere. To te prosimo po Kristusu,našem Gospodu. Amen.

PROŠNJE

□ Naj v moči Svetega Duha Cerkev z veseljem oznanja tvoj prihod.

Prosimo te, usliši nas!

□ Naj se uresničijo pričakovanja vseh, ki iščejo službo ali so bolni.

□ Naj bodo napolnjeni z novim upanjem in veseljem vsi zapuščeni.

□ Naj kristjani s svojim življenjem kažemo, da smo veseli odrešenja.

□ Naj naši rajni po božjem usmi­ljenju dosežejo nebeško veselje.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

 

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 4. ADVENTNA NEDELJA

Nebeški Oče, napovedal si nam rojstvo svojega Sina. Prosimo te,naj to veselo oznanilo najde svoj odmev v našem življenju, da se bodo po nas tudi drugi srečali s Kristusom,našim Gospodom. Amen.

PROŠNJE

□ Da bi vsi ljudje občudovali božjo ljubezen, ki se sklanja k človeku.

Prosimo te, usliši nas!

□ Da bi tisti, ki dvomijo, odkrili lepoto življenja v božji luči.

□ Da bi matere, ki pričakujejo otro­ke, mogle biti v miru in zdravju.

□ Da bi naša župnijska skupnost kot Marija v zaupni veri sledila Jezusu.

□ Da bi naši rajni dosegli polnost božjega otroštva v nebesih.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

Svet trpljenja in zdravljenja je pomenljivo...
11.02.2024
Ljubljana
»Ni dobro za človeka, da je sam«. Zdraviti...
19.01.2024
Rim
Umetna inteligenca in mir Na začetku novega leta...
01.01.2024
Rim
»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od...
26.11.2023
Rim
Drage sestre, dragi bratje, ob zaključku prvega...
25.10.2023
Vatikan
Goreča srca, noge na poti (prim. Lk 24, 13-35)...
22.10.2023
Rim
Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako...
08.10.2023
Ljubljana

Strani