Križev pot

Ankaran
17.03.2019

DRUŽINA NA KRIŽEVEM POTU Z JEZUSOM

Majda Strašek Januš

© Ognjišče - Slomškova založba, Maribor 2018

 

O pridite stvari, kaj glejte se godi: edini Božji Sin strašno za nas trpi.

UVODNA MOLITEV

Danes se podajamo na prav posebno pot – na pot premišljevanja Jezusovega trpljenja. Ne bomo šli lahkotno in praznih rok, saj nosimo s seboj vso težo našega vsakdanjega življenja.

To bo tudi križev pot slovenske družine - starih staršev, mater, očetov, otrok. Naj nam postaje Jezusovega trpljenja odpirajo srce za Boga, obenem pa nam odpirajo oči in srce za stiske ljudi okoli nas.

Bližje smo si, bolj smo ranljivi, težje je odpuščati. Zato toliko bega iz družin, toliko odtujenosti in ločitev. Druga bolezen sodobnega sveta je zapiranje v svoj krog, beg pred okolico, sorodniki - in zopet odtujitev.

Sprejemanje samega sebe, sprejemanje drugih in drugačnih – samo to je pot sožitja, družinske ljubezni.

In ko sprejmemo druge, smo gotovo na poti z Bogom, ki je sprejel vsakega. Zato stopimo na to pot v mislih na svoje družine, na vse družine v naši župniji in naši domovini. Prosimo Jezusa, naj v svojem trpljenju milostno pogleda na naš slovenski narod in našo prihodnost.

 

Razbičan, zapljuvan in kronan, zasram'van, pred sodni stol zdaj gre, nedolžen v smrt izdan.

1. postaja

PILAT OBSODI JEZUSA NA SMRT

Stojimo na prvi postaji: Jezus je obsojen na smrt. Zakaj? Ker je bil drugačen in je vse motila njegova prevelika dobrota in ljubezen.

Ker so s prstom pokazali nanj in kričali: »Kriv je! Križaj ga!«

Ker si je oblastnik umil roke in se umaknil.

In ker med ljudmi, kjer ni odprtosti za ljubezen, prevlada zlo, ga obsodijo. Najbolj nedolžnega. Obsodijo Boga, ki jim je napoti.

▪ Poglejmo v to množico: Kje vidimo sebe?

Ali v tistih, ki s prstom kažejo na bližnje: »Ti si kriv! Ti si kriva! Saj ti zmeraj začenjaš! To je gotovo rekla tvoja mama.«

Ali še huje, kadar leti na otroke: »Ti si kriv, zaradi tebe sem vzela tega ... Zakaj sem te morala roditi ...«

Smo morda tudi v tistih, ki obsojajo in ubijajo odnose v družini? Potem pa ostajamo nedolžni kot Pilat; mi smo čisti, drugi pa ...

▪ Poznamo to: »Naš pa tega že ne bi storil!« Nočemo videti lastnega razvajanja in v svojem otroku ubijemo čut za okolje, ljudi. Grešimo dvakrat: obsojamo druge in uničujemo osebnost lastnega otroka.

Na smrt obsojamo še nerojena bitja, ko se iz tisoč in enega razloga odločamo za splav, saj nam je sodobni svet ukradel občutek za življenje pred rojstvom.

V nemoči našega presojanja videza in resnice nujno potrebujemo pomoč; prosimo Gospoda, da bi naše odločitve ne prizadele in uničevale ljudi okoli nas.

 

Glej, križ mu nalože na ranjene rame; objame ga voljno in nese vseh dolge.

2. postaja

JEZUS VZAME KRIŽ NA SVOJE RAME

Razbičanemu in s trnjem kronanemu Jezusu naložijo težki križ. Sprejme ga, saj je takšna Očetova volja, saj se je sam odločil, da jo sprejme in si naloži grehe sveta.

Kot človek trpi grozo neznosnih bolečin, vendar sprejema vdano s pogledom v našo prihodnost, saj nas zavestno rešuje, nam prinaša možnost odpuščanja.

▪ Ali si tudi mi lahko naložimo križ, ki rešuje druge?

Ko gledam v naše družine, vidim neštete žene, ki s svojim delom nosijo breme gospodinjstva in vzgoje otrok: Ali je res potrebno, da je ta križ naložen samo njim? Kje so očetje - odsotni, premalo očetovski, premalo ljubeči ... Kjer nosi eden, je breme včasih pretežko …

▪ Se vam ne zdi, da tudi otroku kdaj naložimo pretežak križ? Razmislimo o družinah, ki otroka obremenijo s svojimi zahtevami, kjer starši skušajo uresničiti lastne želje v življenju svojega otroka ... Zakaj mora sin, ki ima rad umetnost, študirati medicino? To je križ, ki ga bo bremenil vse življenje - če bo sploh kdaj doštudiral ...

Razmislimo še o križu, ki ga starši naložijo svojim otrokom, ko jim nudijo preveč materialnih dobrin, za ljubeč odnos pa ni več časa ... Kaj šele, da bi si želeli še kakšnega otroka! Razvajeni edinčki bodo križ tega bremena nosili skozi življenje - drugim in sebi v breme.

Koliko je še teh križev - dnevno jih nalagamo drug drugemu - vendar ne s pravim namenom. Gospod, pomagaj nam, da bi sebi in drugim resnično znali naložiti križe, ki nas osvobajajo.

 

Opešal je v močeh, podre ga križ, naš greh, vtopljen v dolge sveta leži potrt na tleh.

3. postaja

JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

Padec. Kako človeško, kako si nam blizu, Jezus, kako smo ti blizu.

Hvala ti, da si nam pokazal, kako se po padcu da vstati in iti dalje. Tebe je zrušila teža naših grehov, toda vstaneš, ker misliš le na nas in našo rešitev.

▪ Kdo med nami še ni padel in kje smo dobili moč, da smo vstali?

Poglejmo v naše medosebne odnose v družini: dnevno padamo zaradi svoje raztresenosti, naglice, razočaranj, nemira, jeze, obupa, ljubosumnosti ... Padamo v greh, ker je v nas premalo miru, pogovora, odprtosti in sprejemanja drugačnosti.

Zakonski prepir potrebuje spravo; če ne danes, pa jutri. Ko se grehi obtožb in sumničenj grmadijo, je vedno težje vstati!

Kaj pa utemeljeno razočaranje nad partnerjem - smo sposobni odpustiti in iti v nov odnos?

▪ Kolikokrat pademo kot otroci v odnosu do svojih staršev! Starejši smo, večja je naša odgovornost - večji so naši grehi. Kadar jih grmadimo in se oddaljujemo, je vedno »težje vstati in iti k Očetu«.

Jeza zaradi premoženja razbije družine - ali je res to vredno greha, zaradi katerega ne moremo vstati in priti do brata, sestre?

V hlastanju za zaslužkom pozabljamo na lastne otroke in na starše, jih odrivamo v osamo - ne čutimo tudi v tem greha, iz katerega bi bilo treba vstati? Ko otroci odrastejo in ko nam starši umrejo, je prepozno za odnose - takrat bomo še veliko težje vstali ...

Gospod, ti si vstal in nam pokazal pot, da je teža greha samo del naše poti - prosimo te, pomagaj nam, da bomo zmogli vstati.

 

O žalostni spomin, ko Mater sreča Sin, bridkosti meč ji gre do srca globočin.

4. postaja

JEZUS SREČA SVOJO MATER

Tvoja mati stoji ob poti in te le žalostno gleda. Sprejela je tvojo odločitev, čeprav se ji smiliš v dno duše. Nič ne reče, ne prosi, ne joče, ne kriči. Samo moli zate in prosi nebeškega Očeta, naj ti da moči, da bi zdržal.

▪ Poznamo takšno materinsko držo? Kaj lahko matere in očetje storimo za svoje otroke: vzgajamo v otroštvu in času odraščanja, nato pa moramo sprejeti, da naši otroci niso naša last. Sprejeti moramo njihove lastne odločitve, njihovo pot. Na to pot ne moremo in ne smemo z njimi; hoditi jo morajo sami. To je njihova pot, njihovo življenje.

Če je še tako težko sprejeti, se moramo zavedati, da so samostojne osebnosti, ki jim lahko damo le svojo ljubezen in zanje molimo. Vse preveliko vmešavanje v njihovo življenje bo med nami in njimi ustvarjalo samo vedno širše prepade.

▪ Če silimo otroka v življenjske odločitve, posegamo v njegovo svobodo. Naša prevelika skrb zanj se prevesi v žalost nesamostojne osebnosti. Čeprav bi včasih najraje vse naredili namesto njih, jim moramo pustiti, da se naučijo pasti - in vstati. Samo to je pot dozorevanja.

V kaj se pogosto prevesi prevelika skrb: v razvajanje, v nedelo, v obtoževanje šole, ki je kriva za vse, v obtoževanje drugih ...

To ni kristjanova pot! Nebeški Oče nam je dal svobodno voljo, kako pa bi si lahko mi lastili svoje otroke ...

Prosimo Gospoda, naj nam podari poguma in moči, da bi znali sprejemati življenja svojih otrok tako kot Marija, ki je s svojo molitvijo pomagala pri odrešitvi sveta.

 

Omagal Jezus je od teže križeve; o, Simon, sprejmi križ, Gospoda usmili se!

5. postaja

SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ

Jezus, sprejel si pomoč. Ne od svojih najbližjih, saj so se prestrašeni umaknili. Žene so nekje zadaj in jokajo. Pomaga ti tujec, vojaki ga prisilijo. In ko ti pomaga, postane tvoj bližnji. Saj je nosil tvoj križ.

▪ Kdo je naš najbližji? Ta, ki nam pomaga nositi križ našega vsakdana. Kako to uresničujemo drug ob drugem v družini?

Pogosto se zdi, da si matere ne pustijo odvzeti dela bremena, vse hočejo postoriti same. Mož se ponudi enkrat, dvakrat - in nič ni prav narejeno! Potem raje ne pomaga več.

Otroci radi pomagajo - samo nekaj časa pač traja, če delajo z nami. Samo tako se vzgajajo za delo. Pa jih odrivamo in hitro naredimo sami. Ko odrastejo, nam nočejo pomagati ... Seveda, saj jih prej nismo potrebovali ...

▪ Stari starši ne zmorejo več dela - toda mladim ne bodo prepustili, saj ne znajo napraviti tako kot oni! Pa je nesreča z delovnim strojem, pa se babica polomi po stopnicah, ker hoče nesti sama! Saj še zmorem, pustite me ... Potem pa je treba pustiti, da ti nekdo streže, ko ne moreš več.

Soseda se ponuja, da bi lahko pomagala prekopati vrt, pa seveda zmoremo sami! Tudi drugi sosed bi gotovo prišel, če bi ga prosil. Pa sem preponosen, hočem sam! Četudi bom obležal ...

Ponos, trma - zakaj nam tako pogosto ne dopustita, da bi sprejeli ali poiskali pomoč? Zakaj nas delata tako vsemogočne?

Jezus je vedel, da je včasih pomoč potrebna, če hočemo zdržati. Zato ga na tej poti prosimo, da bi se znali ponižati in prositi, da bi dopustili drugemu koristno posegati v naša življenja.

 

S prtom Veronika obriše Jezusa, zato ji da spomin obličja svetega.

6. postaja

VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRT

Jezus, pustil si, da se te je usmilila žena, da obriše tvoje potne srage. Dobro veš, da tvega, saj bi jo vojaki lahko pobili na tla.

Sprejmeš usmiljenje, da bi pokazal, kako usmiljeni naj bomo ljudje, kako so sočutje, dobrota in prijaznost pravo duhovno zdravilo.

In bogato poplačaš Veroniko - vtisneš ji svoj obraz.

▪ Kako velika resnica! Samo usmiljen človek odseva tvoj obraz. Brez usmiljenja ni Božje ljubezni, saj je Bog iz usmiljene ljubezni do nas daroval svojega Sina.

In kako naša slovenska družina odseva to Božje usmiljenje? Kjer je doma ljubezen, najdemo sočutje in dobroto, sožitje med možem in ženo, med generacijami.

Vendar se dogaja, da si kdo v svoji trmi in (moškem) ponosu ne pusti blizu, pred svojimi skriva bolečine - dokler ni prepozno. In potem trpi sam, popolnoma odvisen od drugih, in odnos usmiljenih Veronik je vse, kar mu ostane.

▪ Prav ta nemoč v težkih boleznih potrebuje tisto sočutje, ki se ga nobena sestra ali negovalka ne nauči v šoli; za to je potrebno veliko ljubezni do poklica v skrbi za nemočnega človeka.

So družine, ki še predobro vedo, da je usmiljenje edini pristni človeški odnos; v njih živijo otroci ali odrasli s posebnimi potrebami, umsko ali telesno drugačni. Koliko Božje ljubezni je potrebne, da takšna družina prenaša svoj težki križ.

Gospod, prosimo te, usmiljenja nam daj, da bomo lahko služili potrebnim in nemočnim. Odpiraj tudi srca ljudi, da bodo pripravljeni usmiljenje sprejemati.

 

Slabosti ves prevzet Zveličar pade spet: oh, grehi ga teže, ki jih ponavlja svet.

7. postaja

JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

Drugi padec! Jezus, saj ni nič čudnega, da ne zmoreš več; svet je prepoln greha, hudič ima preveč mamljive ponudbe. In ljudje tako radi nasedamo! 

Tudi tebe je množica pred nekaj dnevi slovesno sprejela, sedaj pa te je obsodila na smrt. Nikogar ni blizu, da bi ti pomagal vstati.

▪ Se tudi nam lahko to zgodi? Še prepogosto; že slovenski pregovor pravi, da »hvaležnost ni plačilo tega sveta«. Tudi tragedije zapuščenih mater in očetov to dokazujejo. Številni otroci, lepo družinsko življenje, pa pride do ljubosumnosti, finančnih trenj ali prepirov – ali pa samo gonje za zaslužkom - in otroci se razidejo, starši umirajo sami. Naš sodobni egoizem pogosto ne vidi čez lastni prag, kaj šele, da bi gledal v večnost.

To je moralni padec otrok, pa zlom staršev, ki jim v starosti pogosto ne uspe več vstati v novo upanje. To so padci, ki jih otroci pogosto prepozno uvidijo, takrat pa je še težje vstati in podati bratu, sestri roko.

▪ Pogosti naši padci so bolezen ali smrt v družini. Pride nenadoma; pristanemo na tleh, vse se v trenutku podre. Kako vstati, kako živeti dalje z neozdravljivo boleznijo, s praznino, ki jo je zapustila ljubljena oseba ... Če poznamo svojo pot, če se znamo srečati z Bogom v sebi, lahko vstanemo, lahko premagujemo žalost in depresije, ki se nas lotevajo. Noben »Zakaj?« nam ne bo pomagal - to večno vpraševanje nas še prej uniči ... Edina pot je sprejemanje. Samo to nam pomaga vstati skupaj s Kristusom.

Gospod, ti veš, kaj pomeni biti na tleh - naj se v trenutkih obupa vedno spomnimo, da nas jutri čaka nov dan s teboj.

 

Usmiljene žene, ne jokajte za me, le zase in svoj rod točite zdaj solze.

8. postaja

JEZUS NAGOVORI JERUZALEMSKE ŽENE

Na tvoji poti te spremlja množica. Ljudi vedno privlačijo izjemni dogodki. Posebej si želijo videti tvojo smrt na križu, saj so jo sami izsilili.

Med množico so tudi žene. Mnoge iz radovednosti, nekatere tudi iz sočutja; jočejo iz strahu in spoznanja, kaj so ti storili ... A ti jih ne tolažiš, ker želiš, da se zavedo, pri čem so sodelovale.

▪ Kako lahko gledamo to množico žensk skozi oči naših družin? Kar nekako se ponavlja slika Jezusovih časov: mnoge preganja radovednost in s svojimi jeziki so sposobne uničiti vsakega, ki se pusti. Če pademo v ta mlin, nas ne bi smelo nič prizadeti. Jezus je že vedel, zakaj jim je rekel, naj jokajo nad svojimi otroki. Dobro vemo, da se za prevelikim zanimanjem za tuje težave in obrekovanjem skrivajo le nerazrešeni osebni problemi. Tako jih najlažje skrivamo!

▪ To se prav rado zgodi tudi znotraj družin, ko se vse sorodstvo spravi nad ubogo žrtev - naj bo to zaradi poloma v zakonu, pri študiju, v šoli ... Takšni obračuni gotovo niso dobra osnova za sorodstvene vezi; problem se na ta način pač nikoli ne reši. Ko bi le vsak pogledal najprej sam po sebi, saj je Jezus svaril, naj »jokajo nad svojimi otroki«.

Jezus je vedel, da jim manjka molitev. Če bi zanj molile, bi gotovo bil drugačen do njih. Zato nam prav ta postaja najglasneje govori, kaj je prava pot: zanimanje zase, za drugega pa usmiljenje in molitev.

Prosimo Gospoda, da bi nam v medsebojnih odnosih to uspevalo, da bi prevladala dobrota in dobrohotna misel.

 

Zveličar omedli, pod križem spet leži; o, trdo srce glej, tvoj greh ga žalosti. 

9. postaja

JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

Jezus, vsem si bil opora, zdaj pa si ponovno na tleh. Kako lahko v te­bi še gledamo svojega Odrešenika, kako nas boš še spodbujal in reševal ...

Pa odkrijemo, da je prav v tem tvoja veličina: to je tisto popolno ponižanje, nemoč, skrajna meja človeških moči, ki te nam najbolj približa.

▪ Biti na tleh, brez sleherne volje do življenja ...

To so tragedije slovenskih družin, ki so jim pobili očete, brate ... Družin, ki so morale dolga leta po vojni skrivati svojo bolečino in vero in so bile tisočkrat ponižane ...

Družin, ki so morale zapustiti domovino in se poniževati v tujini in sanjati o domači zemlji ...

▪ Kaj pa tragedije našega časa, ki so padec mnogim.

Pomislimo na grozo družin, ki jih uničujejo alkohol, mamila, spolne bolezni ...

Na grozo mater, ki imajo sina posiljevalca ali hčerko, ki prodaja svoje telo ...

Na grozo otrok, ki jih trpinčijo ali posiljujejo lastni očetje ...

Kako vstati, kako se vrniti v življenje? Zdi se, kot da smo pred temi padci vsi nemočni. Iskrice upanja iščemo v dobrih ljudeh, ki jim pomagajo vstajati. Skupaj s teboj, Jezus.

Zdaj nam je molitev najbolj potrebna, saj drugega ne moremo storiti. Gospod, prosimo te, da bi tudi najbolj preizkušani pogledali tvoj trpeči obraz in dojeli, da si vedno z njimi. Podarjaj jim ljudi, ki jih bodo reševali pred dokončnim obupom in pogubo, pokaži jim, kako je življenje lahko lepo tudi zanje.

 

Ko pride na goro, obleko mu vzemo. In za dolge sveta še žolča mu dado.

10. postaja

JEZUSA SLEČEJO IN MU PONUDIJO VINA, MEŠANEGA Z ŽOLČEM

Vzeli so ti obleko, vse zunanje dostojanstvo, izpostavljen si sramotilnim pogledom. Mučenju in trpljenju sledi še ponižanje. Vojake spodbuja še igre željna množica.

Izmučen, osramočen in ponižan stojiš pred njimi, a vendar si poln dostojanstva - in odpuščanja. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo ...«

▪ Poglejmo v naš čas, ki je iz ljubezni v zakonu napravil že trgovino, ki raz­pro­daja goloto in spolnost, ki je človeško dostojanstvo do konca razgalil.

Mladi, ki rastejo v tem svetu reklame, trženja in interneta, pogosto nasedajo in ne verjamejo več v lepoto trajnih medsebojnih odnosov.

In kaj jih razgali do konca? Alkohol in droge vzamejo mladim še tisti kanček dostojanstva, ki so ga mogoče imeli. Potem je manipulacija z njimi preprosta.

▪ Zakonci, izpostavljeni pastem časa, se ujamejo v ponudbe uživanja - in svojo zvezo gradijo brez duhovnih temeljev. Kratkotrajni užitki se hitro prevesijo v medsebojno mučenje in razvrednotenje odnosov. V obtožbah razgaljajo drug drugega, ponižujejo in uničujejo svoje otroke.

Če se pustimo, tudi v vse naše družinsko življenje lahko vdirajo nasilni mediji, ki sramotijo vse, kar nam je sveto. Treba se je naučiti razlikovati, izbirati, če želimo vzgajati v vrednotah.

Gospod, potrebujemo veliko trdne volje in prave notranje svobode, da se upremo pastem časa, ki nas lahko razvrednotijo. Pomagaj nam, da bi znali ob misli nate ostati kristjani.

 

Na križ ga polože, razpno roke, noge in ostri mu žeblji spet rane narede.

11. postaja

JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

Postojmo v tišini in prisluhnimo. (nekaj trenutkov tišine) Slišite glas kladiva, ki udarja žeblje v Kristusove roke … noge …

Ne moremo dojeti … Trpiš brez krika, pribit na križ. Povzdignjen med nebom in zemljo, odrešitev toliko trpečim tega sveta.

Neskončno trpeči Bog … Neskončno usmiljeni.

▪ Ste pogledali kdaj po tistih posteljah, kjer se je življenje ustavilo, kjer so dokončno obležali. Nepokretni, pribiti na svoj križ. Toliko jih je med nami – mladih in starih.

Pa se je življenje res ustavilo? Telesa so res skoraj negibna, mogoče se premakne roka ali prsti, mogoče še noga … Toda to je rodovitni križ, na teh bolniških posteljah se rodi toliko ljubezni. Ko odpove telo, ostaja topla beseda, ljubeči pogled in stisk roke, ostaja molitev na ustih in v srcu, za vse. V tem je nova kvaliteta življenja, tako žalostna in težko umljiva, vendar tako duhovno bogata.

▪ Težko je sprejeti ta križ trpljenja – vendar je to edina pot. Namesto brezizhodnega vpraševanja trpečemu lajšajmo bolečine in osamljenost; tako bomo ob njegovem miru dojeli, koliko nam lahko podarja za naše življenje.

Postojmo ob teh posteljah, stopimo v domove ostarelih, podarjajmo jim svoj čas – bogato se nam bo obrestovalo. Tam bomo našli mir, ki nam ga svet ne more dati.

Gospod, pomagaj nam, da bi znali v trpečih sorodnikih in znancih videti tvoj trpeči obraz. Kadarkoli jim strežemo, se z njimi pogovarjamo ali molimo, naj nas podpira tvoja zvesta ljubezen.

 

Na križu Bog visi in sveta teče kri: za nas umira Bog, žalujte vse stvari.

12. postaja

JEZUS UMRJE NA KRIŽU

Smrt. Konec. Tako gledajo na križ rimski vojaki, pa judovski rojaki in farizeji, ki še niso dojeli tvojega odrešenja. Tudi tvoji učenci so se v dvomih in v strahu pred smrtjo razbežali, skrili.

Pa ne vsi. Pod križem so tvoja mati, najmlajši učenec Janez in Marija Magdalena.

▪ In kje smo mi? Vztrajamo pod križem v upanju in veri v večno življenje: kot Marija, tvoja mati, preizkušena v trpljenju in polna zaupanja vate; kot Janez, mlad in čistega, otroško upajočega srca; ali kot Marija Magdalena, nesrečna spreobrnjenka, sedaj tvoja zvesta spremljevalka ...

Mogoče smo res z njimi - utrjeni v veri in preizkušnjah trpljenja, v zaupanju vate in trdni veri, da smrt ni konec. Blagor nam, če nam je dana tista otroška duša, zaupljiva in odprta za skrivnosti vere - in ponižnost ob spoznanju naše majhnosti in grešnosti.

▪ Zdržati pod križem življenja in verovati ... To je težko. Prav zato smo pogosteje kje med prestrašenimi, dvomljivimi in obupanimi učenci, ki v strahu pred smrtjo bežimo od križa. Znamo pa biti tudi kot vzvišeni veliki duhovniki, ki se v svoji samozadostnosti ne odpiramo Bogu ali pa ga sramotimo, napadamo in ne priznavamo - kot rimski vojaki ...

Veliko je prostora pod križem - za vse ... Kako bomo gledali v življenju nanj, pa prinesemo iz domače hiše, iz družine. Samo tam rastemo z vero - vse druge poti so težje.

O Gospod, podarjaj našim družinam vero, upanje in ljubezen za nove rodove.

 

O Mati žalostna, ki ljubiš Jezusa, objemaš zadnjikrat Sinu zdaj mrtvega.

13. postaja

JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN GA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

Ponovno si v materinem naročju, Jezus, kot takrat v Betlehemu in Nazaretu. Ob pogledu na tvoje mrtvo telo se zdi, kot da je betlehemska luč ugasnila - a Marija ve, da je to samo tvoja pot k Očetu. To je vedela že takrat, ko je izrekla svoj »Zgodi se«.

▪ Kaj se dogaja s slovensko družino, kjer se ne sliši več DA, HOČEM, kjer se družinska zveza sploh ne zgodi ... Kjer se tako redko sliši ZGODI SE in jok novorojenčkov ...

Koliko nerojenih otrok je želelo v naročje in se niso rodili! Zaznamoval nas je čas, ko se je tako malo govorilo o življenju pred rojstvom, da so splavi postali nekaj vsakdanjega. Vsak bi moral videti tisto fotografijo še nerojenega otroka, ki iz maternice prime za prst zdravnika-operaterja - in to dva meseca pred rojstvom! Nihče ni ob splavu pomislil na otrokovo smrt - ne dekleta, ne žene, kaj šele fantje ali možje ... Na smrt so pomislili šele takrat, ko zaradi splava niso mogli imeti otrok - ko so ostali nesrečni kot žene, ki bi tako rade postale matere, pa ne morejo ... Svet lahkomiselnosti se meša s svetom obupa in prošenj.

▪ Imeti otroka - in ga izgubiti zaradi bolezni, nesreče, bega iz življenja ... Z njim odide del matere; preveč žalosti je v tem. Kako zmorejo preživeti, vedo samo one. In očetje ob njihovi strani. Kot Marija v molitvi in pogovoru z Jezusom.

Kako odpustiti komu, ki povzroči nesrečo, ki zapelje otroka v droge, v smrt ... Sprejeti in odpustiti. Najprej je nemogoče, počasi postaja mogoče - in nujno, če hočemo živeti.

Gospod, tvoja mati je to zmogla, prosimo te, pomagaj nesrečnim staršem najti novo luč življenja.

 

Bridko objokovan je Jezus v grob dejan; o grešnik, moli ga, tvoj greh je zdaj opran.

14. postaja

JEZUSA POLOŽIJO V GROB

Skalnati grob - tvoje zadnje počivališče. Vidiš, Jezus, tako so mislili Rimljani, tudi veliki duhovniki in ljudstvo.

Mi pa verujemo v prazen grob, v tvojo veliko zmago nad smrtjo.

▪ Je naša vera dovolj močna? Je v njej toliko življenja, da jo brez sramu živimo v svojem okolju? Je tako močna, da na njej gradimo svoje družinsko življenje ...

Razmišljajmo o smrti in vstajenju: vstajenja brez smrti ni; najprej je treba umreti, da lahko vstaneš. V tem je bistvo našega bivanja. Umreti za greh, da zaživimo drugače. Umreti za razvade, da vstanemo zdravi. Umreti za lahkotnost bivanja, da duhovno poglobimo življenje. Umreti za preteklost, da lahko živimo zdaj, ta trenutek.

▪ Za kaj vse bi morale umirati naše družine, da bi v njih ponovno zaživelo življenje? Umirati za sebičnost, premagovati egoizem, ki poglablja prepade – in se odpirati za sprejemanje v ljubezni. S sprejemanjem drugega bomo odprti tudi za nova življenja, za življenje v svojem okolju.

Ozrimo se okoli sebe! Koliko rodov se je zgrinjalo k našim slovenskim cerkvam! Če v njih ne bi bilo te velikonočne vere, bi nas danes ne bi bilo tukaj! Ljubili so zemljo in gozdove in nam jih ohranjali, ljubili so Božji hram in ga obnavljali. Verjeli so v večno življenje in polni upanja rojevali nova življenja.

Pa se vprašajmo: Kako trdno verujemo v večno življenje? Znamo prepričati vsakogar, da naš duh ne umre z našim telesom? Kako pa duh sploh lahko umre ...

Gospod, utrdi nam duha, da bomo znali s teboj umirati in vstati za življenje in večnost.

 

O Jezus, hvali naj ves svet te vekomaj! Po svojem križu nam podeli sveti raj!

SKLEPNA MOLITEV

Jezus, s teboj smo hodili po naših poteh.

Spremljal si nas v mislih na naše družine,

na življenje in vero, ki jo živimo.

Ko smo gledali sveta znamenja

na postajah tvojega trpljenja

in razmišljali o križih svojega življenja,

so se misli izgubile marsikje po naših domovih:

ob tistih, ki niso mogli z nami,

ob tistih, ki niso hoteli z nami,

ob tistih, ki so nekoč tu hodili

in jih ni več med nami.

Prav je, da smo v mislih z vsemi,

saj smo nosili križ in molili tudi zanje.

Za vse, ki nas potrebujejo, in za vse,

ki so svoj križ življenja nosili pred nami.

Jezus, prehodili smo tvoje postaje,

a pot ni končana, saj jo nadaljujemo v življenje,

življenje tukaj in zdaj in v večnosti,

saj si prav ti naša pot, resnica in življenje,

ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

V predzadnjem tednu avgusta je v Ankaranu potekal...
25.08.2019
Ankaran
Dragi bratje in sestre, Cerkev si je od trenutka...
02.06.2019
Vatikan
Pogum tvegati za Božjo obljubo Dragi bratje in...
05.05.2019
Vatikan
Napotki za vreden prejem zakramenta odpuščanja 1...
18.03.2019
Ankaran
DRUŽINA NA KRIŽEVEM POTU Z JEZUSOM Majda Strašek...
17.03.2019
Ankaran
Pastirsko pismo za postni čas 2019 [7. nedelja...
03.03.2019
Ljubljana
Molitev ob adventnem venčku ob koncu besedil...
16.12.2018
Ankaran

Strani