Papež Frančišek z birmanci v Milanu

Milano
25.03.2017

Med pastoralnim obiskom v Milanu se je papež Frančišek popoldne na stadionu San Siro srečal z birmanci, njihovimi starši, botri in katehisti. Zastavili so mu nekaj vprašanj, na katera je sveti oče odgovoril.

Pogovarjati se s starimi starši, igrati se s prijatelji, hoditi v župnijo in oratorij – molitev
Eden izmed birmancev ga je vprašal, kaj mu je v mladosti pomagalo rasti v prijateljstvu z Jezusom. Stari starši, igra s prijatelji in župnija, je odgovoril papež. Prvi so bili stari starši, ki so mu pripovedovali o povsem običajnih stvareh: na primer, naj ne gre spat, ne da bi Jezusu rekel »lahko noč«. Stari starši imajo življenjsko modrost, s katero nas naučijo, kako biti bliže Jezusu. Zato je sveti oče birmancem svetoval, naj se z njimi veliko pogovarjajo, naj jim zastavljajo vprašanja in naj jih poslušajo.

Drugo, kar je papežu pomagalo, je bila igra s prijatelji: igrati se in občutiti veselje igre, brez medsebojnega zmerjanja, in pomisliti, da se je tako igral tudi Jezus. Tudi Jezus se je igral z drugimi. Igra s prijatelji je za nas dobra, kajti kadar je igra poštena, se nauči druge spoštovati, igrati ekipno, delati skupaj. To nas združuje z Jezusom.

Tretje, kar je prav tako pomembno, pa je župnija ali oratorij in druženje z drugimi. Pogovarjati se s starimi starši, igrati se s prijatelji ter hoditi v župnijo in oratorij – to troje navsezadnje pomaga tudi več moliti. Molitev je namreč tisto, kar vse tri stvari povezuje, je zatrdil papež.

Kako posredovati lepoto vere? Otroci nas gledajo
Drugo vprašanje je papežu zastavil zakonski par s tremi otroki. Kako otrokom posredovati lepoto vere, ne da bi bili pri tem dolgočasni, plehki ali pa še slabše, avtoritarni? To je verjetno ključno vprašanje za življenje staršev, pa tudi pastirjev in vzgojiteljev, je pripomnil sveti oče in nato povabil, da bi se starši sami vprašali, katere osebe so pustile sled v njihovi veri, kaj od njih jim je najbolj ostalo v spominu.

»Kdo je meni pomagal verovati?« Papežu je pomagal neki dobri duhovnik, ki ga je krstil in nato spremljal vse do vstopa v noviciat. Bil je »apostol spovednice«, usmiljen, dober, delaven. In s tem mu je pomagal rasti.

Zakaj je pomembna ta »vaja« – vprašati se, kdo je pomagal meni – je papež razložil z besedami: »Naši otroci nas stalno gledajo, četudi se tega ne zavedamo, ves čas nas opazujejo in se učijo. Otroci nas gledajo.« Tako čutijo veliko tesnobo, kadar se starši prepirajo. Trpijo. Oni so tisti, ki plačajo, če se starši ločijo. Takrat ne rastejo v veri. Ko se otroci rodijo, se morajo starši zavedati odgovornosti, da jim pomagajo rasti v veri. Pri tem jim je lahko v pomoč apostolska spodbuda Amoris laetitia, zlasti prva poglavja.

Starši morajo skrbeti za otroška srca, za njihove radosti, za njihovo upanje. Otroške oči si zapomnijo vse in naredijo svoje zaključke. Če starši dobro živijo vero, če pokažejo, kako jim le-ta pomaga iti naprej, se soočiti z življenjskimi dramami, je to najboljše pričevanje, ki ga lahko dajo otrokom: »Besede veter odnese, kar pa je zasajeno v spomin, v srce, ostane za vedno.«

Lepa tradicija je tudi iti skupaj k maši in po njej morda v park, kjer se otroci lahko igrajo skupaj z drugimi. To pomaga, ker vera za družino postane potreba: biti nekoliko skupaj. Ne le iti v cerkev in moliti skupaj, ampak tudi igrati se skupaj. Kakor že nekajkrat, je papež Frančišek staršem ponovil vprašanje: »Se s svojimi otroki igraš?« Igrati se z njimi, zapravljati čas z njimi, zastonjskost – tudi to je pomembno za posredovanje vere. Prav tako pomembna pa je še vzgoja v solidarnosti: dela usmiljenja pomagajo rasti v veri. Tudi praznovanja ne more biti brez solidarnosti, je poudaril papež. In sicer solidarnosti, ki te nekaj stane.

Vzgoja: misliti, čutiti, delati
Zadnje vprašanje, ki ga je svetemu očetu zastavila ena izmed katehistinj, pa je bilo, kako se odpreti za poslušanje in dialog z vsemi vzgojitelji, k čemur že dlje časa spodbuja milanski nadškof. Misliti, čutiti, delati – to naj bo temelj vzgoje, ki jo svetuje papež Frančišek. To je vzgoja z razumom, srcem in rokami – v harmoniji treh jezikov. Vzgajati samo razum, brez srca in rok, ne služi ničemur. Vzgoja mora biti harmonična: vzgajati z vsebinami, idejami, življenjskimi držami in vrednotami.

Sveti oče je povedal primer otroka, ki je bil zelo dober nogometaš, medtem ko se v razredu ni znal obnašati. Za kazen dva meseca ni smel igrati nogometa, kar pa je situacijo le še poslabšalo. Rešitev je našel trener, in sicer v tem, da je dečka imenoval za kapetana nogometnega moštva – tako se je začel počutiti upoštevanega in izboljšalo se je tudi njegovo vedenje in uspeh v razredu. Dober učitelj zna spodbuditi dobre lastnosti svojih učencev in pri tem ne zanemariti drugih.

Papež je na koncu sam birmancem zastavil vprašanje, in sicer če se kdaj norčujejo iz koga na svoji ulici ali v šoli, če jim je všeč osramotiti koga, morda celo pretepsti – to je »bullying«, ki je zelo zaskrbljujoč. Pred birmo naj zato naredijo obljubo, jih je spodbudil papež, da tega ne bodo nikdar delali ali dopustili: »Obljubite?«

»Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva...
24.10.2021
Vatikan
Sveti Jožef: sanje poklicanosti Dragi bratje,...
25.04.2021
Vatikan
https://katoliska-cerkev.si/blagoslov-...
03.04.2021
Ljubljana
https://katoliska-cerkev.si/izredno-pismo-...
01.04.2021
Ljubljana
»Glejte, v Jeruzalem gremo…« (Mt 20,18). Post:...
21.02.2021
Vatikan
I. del 5. nedelja med letom, 7. februarja 2021...
14.02.2021
Ljubljana
Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje (Mt 23,...
11.02.2021
Vatikan

Strani