Pismo slovenskih škofov za postni čas 2016

Ankaran
07.02.2016

SPOVED - ZAKRAMENT USMILJENJA

I. DEL

Z ROKO SE DOTAKNIMO BOŽJEGA USMILJENJA

Bratje in sestre!

V svetem letu usmiljenja vas škofje s papežem Frančiškom želimo za postni čas spodbuditi k obhajanju zakramenta sprave, ki posedanja Jezusov usmiljeni odnos do grešnikov: »Znova prepričljivo postavimo v središče zakrament sprave, ker nam omogoča, da se z roko dotaknemo usmiljenja.« (Obličje usmiljenja /OU/, 17) Usmiljeni Oče nam ostaja zvest tudi, ko smo izgubljeni v grehu. Njegov Sin, Dobri pastir, nas išče, da bi nas na ramah odnesel k Očetu, kot sporoča logotip svetega leta. Danes bomo razmišljali o pripravi, ki pripelje do dobre spovedi; naslednjič pa o kesanju in spreobrnjenju.

Temelj priprave je izkušnja Kristusa, ki je obličje Očetovega usmiljenja

Razmišljanje o lastni grešnosti naj se začne z zavestjo o usmiljenem Očetu. V Kristusu, ki je obličje Očetovega usmiljenja (OU, 1), doživimo Boga kot dobrega pastirja; kot očeta, ki z notranjim veseljem sprejme nazaj mlajšega sina, a hkrati z občutljivo skrbjo pogovarja starejšega sina, da bi mu pomagal k spreobrnjenju v odnosu do brata (Lk 15). Odrešujoče lahko razmišljamo o grehu le z izkušnjo Boga, ki si želi odpustiti naš greh, ne pa kaznovati.

Zlost greha

V pripravi na spoved je prav, da ozavestimo zlost greha. Evangelij opiše grešno zavrnitev: »Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba /.../, da bi ga pahnili v prepad« (Lk 4,28-29). Grešno je, ko v misli, besedi ali dejanju zavrnemo Boga, se ga želimo »znebiti«. Tok zla se prične že z uporom angelov; v zgodovini človeštva pa s prvo človekovo zavrnitvijo, kakor poroča pripoved o Adamu in Evi. S tem se pojavi zlo greha kot nekakšen »notranji tok«, ki se kaže kot rastoča »reka« z zgodbami o Kajnu in Abelu vse do vesoljnega potopa in naprej. Najhujši »vrtinec« se pokaže v smrti Jezusa, učlovečenega Boga.

»Skrivnost zla« (mysterium iniquitatis) se nadaljuje tudi v nas, kakor slikovito predstavi pripoved o Davidovem grehu (2 Sam 11). Pokaže, kako se greh širi v globino (v človeku) in širino (na druge), če mu takoj ne rečemo »ne«. David ni tam, kjer bi moral biti (s svojimi vojaki na vojni) in zlost greha prične svoj orkanski pohod: v lenobnosti se mu ob pogledu sproži poželenje po tuji ženi; po spočetju želi »skriti« svoj greh in svojega otroka podtakniti drugemu; ker mu ne uspe, pošlje Batšebinega moža v naklepno smrt. Sam vedno bolj greši, mnoge druge pa pritegne v greh. Ko pa greh prizna Bogu, Bog na njem naprej uresničuje odrešenjsko zgodovino.

Izpraševanje vesti

Pomemben del priprave na spoved je izpraševanje vesti, ki naj ne bo le iskanje slabih misli, besed in dejanj. So le »pipe«, skozi katere človek pretoči iz svoje notranjosti dobro ali slabo. Besede pohvale so npr. priložnost za resničen izraz priznanja drugega; lahko pa zavajajo, ko želi z njimi nekdo pridobiti naklonjenost zaradi sebičnih teženj. Prav tako je lahko izraz nežnosti pristen izraz ljubezni ali pa iskanje zgolj lastnega užitka.

Zato pri izpraševanju vesti ni dovolj priti do misli, besed in dejanj, ampak preko njih do korenine zla v notranjosti. Isto zlo privre iz nas ob malih kot velikih grehih le v večji ali manjši meri. To »globino« pri spovedi izpostavimo Kristusu, da s svojim odrešujočim in zdravilnim usmiljenjem vstopi v grešno rano.

Sestavine greha

V poglobljeni pripravi se zavemo, da se greh v nobenem primeru ne izplača. V sebi namreč nosi poleg krivde tudi posledice (ali kazni). To je večna kazen pogubljenja, kadar greh prekine odnos z Bogom. Ob časnih posledicah greha pa je odnos le prizadet. Krivdo in večno posledico odpusti le Bog. Časne posledice ostanejo in se z njimi borimo sami ob pomoči občestva Cerkve. Te posledice se ugnezdijo v človekovo telesno, psihično in odnosno strukturo. Npr. zasvojenec z mamili tudi po spovedi odhaja iz spovednice še naprej zasvojen in se bo moral s tem še zelo boriti. Podobno je s posledicami greha v čustvih. Po izpovedi sovraštva se spokorjenemu grešniku nikakor ne vrnejo v trenutku pozitivna čustva do človeka, ki ga mrzi več let. V pomoč mu je zdravilna pokora, ki jo dobi pri spovedi, in tudi odpustki, do katerih imamo v svetem letu olajšan dostop. S spovednikom se je primerno pogovoriti glede učinkovite pokore.

Dobra priprava na zakrament sprave torej ni v čim daljšem seznamu slabih misli, besed in dejanj, čeprav mimo njih ne moremo, ampak v ugotavljanju najglobljih vzrokov. Te je treba poimenovati in nastaviti »sekiro« Božje usmiljene ljubezni prav na te korenine zla v sebi, da se tako z »roko dotaknemo usmiljenja«.

Naj do prihodnje nedelje Božji blagoslov v obilju prebiva nad vami!

 

II. DEL

SPREOBRNITE SE

Bratje in sestre!

Sveti oče Frančišek nam za tekoče sveto leto v buli »Obličje usmiljenja« nakazuje različne poti za izkazovanje in prejemanje usmiljenja. Med temi je tudi zakrament sprave, o katerem piše: »Pastirji naj zlasti v milostnem postnem času skrbno vabijo vernike, naj se približajo 'prestolu milosti, da bodo dosegli usmiljenje in našli milost'« (Heb 4,16). Po zgledu svetega očeta vam, dragi verniki, v pripravi na postni čas tudi vaši škofje kličemo: »Postavimo spoved znova v središče!«

Nujnost spreobrnjenja

Spoved nam je tudi v našem času zelo potrebna: krst nam sicer izbriše izvirni greh in vse pred krstom storjene grehe, toda tudi zaklad krstnih milosti nosimo v »glinastih posodah« (2 Kor 4,7) in človeško »srce je zvijačno bolj ko vse, kdo ga more doumeti« (Jer 17,9). Zato je naših krivd vedno več kot las na naši glavi, kakor pravi psalmist (Ps 40,13), in težijo nas naši skriti grehi (Ps 19,13), ki se jih niti ne zavedamo. Zato je popolnoma zanesljiva tudi beseda apostola Janeza: »Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice« (1 Jn 1,8).

Zato sveti oče svojo spodbudo nadaljuje z mislijo o spreobrnjenju: »O, da bi beseda odpuščanja dosegla vse! Naj klic k izkušanju usmiljenja nikogar ne pusti brezbrižnega! Moje povabilo k spreobrnjenju se obrača še vztrajneje k tistim, ki so zaradi svojega načina življenja daleč od Božje milosti« (OU, 19). Spreobrniti se pomeni premisliti se, kakor so se premislili Ninivljani (Jon 3,5) in kakor se je premisli sin, ki ni hotel iti v vinograd (Mt 21,28), in kakor se je premislil izgubljeni sin, ki je zapravil polovico očetovega imetja (Lk 15,17–19).

Nujnost osebne spovedi

Pogosto se sliši ugovor: »Zakaj ravno spoved? Pustite me na miru, jaz bom s svojim Bogom vse uredil sam!« Toda ravno v tem se naša vera, dragi bratje in sestre, razlikuje od vseh drugih verstev. Bistvena značilnost in resnica naše vere je namreč tudi to, da je vsa utemeljena na posredništvu. Najprej na velikem Sredniku med Bogom in človeštvom, to je na Jezusu Kristusu, kakor piše apostol Pavel: »Zakaj en Bog je; eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal sam sebe v odkupnino za vse, v pričevanje ob svojem času« (1 Tim 2,5–6; Heb 8,6; 9,15).

Potem je utemeljena tudi na srednišvu Kristusovega naslednika apostola Petra, ki mu je Gospod izročil ključe: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih« (Mt 16,19). In končno je utemeljena na sredništvu apostolov in njihovih naslednikov: »Prejmite Svetega Duha: katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani!« (Jn 20,22–23). Velika značilnost našega Boga je torej tudi v tem, da je rad med ljudmi (3 Mz 26,11–12) in da svoje delo opravlja in svoje načrte uresničuje po ljudeh.

Nujnost sprave z bližnjim

Drugi razlog za osebno spoved in izpoved pa je v tem, da smo vsi povezani v skrivnostno Kristusovo telo in z vsakim grehom škodimo ne samo sebi, temveč tudi drugim in vsemu telesu, kakor piše apostol Pavel: »In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje« (Rim 12,26). »Mar ne veste, da malo kvasa prekvasi vse testo? Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše velikonočno jagnje, je bil namreč žrtvovan!« (1 Kor 5,6–7). Kako sprava s Cerkvijo ni ločljiva od sprave z Bogom, spoznavamo tudi iz Kristusovega naročila: »Pojdi in se najprej spravi s svojim bratom!« (Mt 5,24).

Bog, bodi milostljiv meni grešniku!

Tretji razlog za osebno spoved in izpoved pa je ta, da se na ta način laže prisilimo in zagotovo priznamo sami sebi, da smo grešniki. Kdor ni drugemu pripravljen priznati, da je grešnik, tudi sam sebi ne priznava, da je grešnik. Zato nam tudi apostol Jakob naroča: »Drug drugemu priznavajte svoje grehe in molite drug za drugega, da ozdravite. Veliko premore goreča molitev pravičnega!« (Jak 5,16).

Dragi bratje in sestre! Sveto leto usmiljenja nam še posebej kliče v spomin besede apostola Pavla: »Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2). Če torej v tem letu zaslišite Gospodov glas, ne zakrknite svojih src, temveč se potrudite, da pridete do notranjega miru, ki ga omenja tudi sveti oče v svojem vabilu (OU, 17).

Dragi bratje in sestre! Želimo vam obilnih milosti svetega leta usmiljenja in kličemo na vas Gospodov blagoslov.

Vaši škofje