Pismo slovenskih škofov za postni čas 2021

Ljubljana
14.02.2021

I. del

5. nedelja med letom, 7. februarja 2021

Dragi bratje in sestre!

Božja beseda, ki smo ji pravkar prisluhnili, nam je še posebej blizu v teh mesecih, ko se v razmerah epidemije bojujemo za svoje zdravje ter zdravje ali celo življenje svojih najbližjih. V prvem berilu starozavezni Job v svoji bolezni ter ob nenadnem uničenju gospodarskega uspeha in družinske sreče toži zaradi krhkosti zemeljskega blagostanja in življenja. To je kakor dih, ki traja le bežen trenutek. V evangeliju pa Jezus v znamenje odrešenja, ki ga prinaša, ozdravlja bolnike. Vendar nad telesno ozdravljanje postavlja oznanjevanje odrešenja. Zato hiti še v druge kraje, da jim oznani, da se je približalo Božje kraljestvo. Nauk je zelo jasen. Telesno zdravje je sicer velika Božja dobrina, a je le znamenje neke druge, še večje dobrine, ki jo prinaša samo Jezus Kristus. To je duhovno zdravje, ki zagotavlja večno življenje v Božji ljubezni. Telesno zdravje, ki ga je Jezus obilno delil, je bilo znamenje ali preroška napoved odrešenja in to je bil pravi in končni namen Jezusovega delovanja. Moralna krepost in večno življenje sta tudi pravi in končni namen našega življenja. Bog nas ni ustvaril zato, da bi čim bolj zdravo in čim dlje živeli na tem svetu, ampak da bi bili njemu podobni in deležni njegove ljubezni. Zato nam Jezus vrača duhovno zdravje, ki se začenja z vero vanj in z ravnanjem po njegovem zgledu.

Po Jezusovem zgledu je tudi Cerkev skozi vso zgodovino skrbela za bolnike. Prve bolnišnice so nastajale ob cerkvah. Številni redovniki in redovnice, med katerimi so tudi znani svetniki in svetnice, so svoje življenje posvetili negi bolnikov in skrbi zanje. Mnogi so pri tem služenju tudi sami zboleli in darovali življenje. Njihova ljubezen do Boga in bližnjega je bila močnejša kakor strah za lastno zdravje. Pri vsej odgovorni skrbi zanj so vedeli, da je duhovna moč ljubezni in nesebičnega žrtvovanja za bližnjega največja dobrina, saj nas pripravlja za večno življenje z Bogom. Tudi Jezus je ob vsem sočutju, ki ga je kazal do bolnikov, vedno poudarjal, da je grešna oddaljenost od Boga še hujša nesreča. »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!«, je opozoril hromega, potem ko ga je ozdravil (Jn 5,15). Ta čas epidemije, ko trepetamo za svoje zdravje, je pravi trenutek, da se zavemo, da obstaja še hujše zlo, grešna sebičnost in hudobija, ki bi jo lahko imenovali duhovna okužba. Jezus Kristus je prišel, da nas rešuje od nje in njenih posledic. Tudi Cerkev je ustanovil za to in samo za to, da lahko po njej nadaljuje med nami svoje poslanstvo.

A ravno naše versko življenje v cerkvenem občestvu je med epidemijo prav tako prizadeto. Občestveno obhajanje svete maše in drugih zakramentov smo v naših cerkvah začasno prekinili, da ne bi ogrožali svojega in tujega zdravja. Upali smo, da to ne bo trajalo dolgo, a nas je epidemija prikrajšala celo za slovesno obhajanje velikonočnih in nato še božičnih praznikov. Seveda nam nič ne more preprečiti, da ne bi obhajali verskih resnic Jezusovega rojstva ter njegove smrti in vstajenja z molitvijo in premišljevanjem Božje besede tako v ožjem krogu kot v duhu skupaj z vsem cerkvenim občestvom. Kajti sodobna tehnična sredstva nam omogočajo medsebojno povezanost, kakršna še pred desetletjem ni bila mogoča. To smo tudi s pridom uporabljali. A nobena oddaja po televiziji ali spletu (internetu) ne more enakovredno nadomestiti nedeljskega obhajanja svete evharistije v krogu župnijskega občestva, kakor ne more noben telefonski pogovor enakovredno nadomestiti ljubečega objema ali osebnega prijateljskega druženja. V tem času prisilne odsotnosti od rednega nedeljskega skupnega obhajanja svete evharistije smo lahko še bolj začutili, da biti pri sveti maši ni zgolj opazovanje tega, kar se dogaja pri oltarju. Ko smo pri maši, se v živo udeležujemo skrivnosti Jezusove zadnje večerje, ki doseže svoj vrhunec s svetim obhajilom. Sedaj bomo lahko še bolj razumeli krščanske mučence, ki so se rajši izpostavljali smrtni nevarnosti, kakor da bi se odpovedali obhajanju svete evharistije. Vedeli so, da brez nje dolgo ne bodo mogli obstati kot kristjani.

Zato smo se v času sedanje epidemije škofje s težkim srcem odločili, da začasno omejimo skupno obhajanje svete maše in drugih zakramentov. To smo storili v upanju, da ga bomo lahko vsaj delno nadomestili z raznimi obhajanji svete maše na daljavo, kar se je tudi zgodilo. Hvaležni smo vsem, ki so nam to omogočili. Vsi pa čutimo, da to ni to. Sveta maša ni predstava, kakršne lahko spremljamo na televizijskem zaslonu. Svete maše ne opazujemo od daleč, ob kuhanju kosila ali zleknjeni na kavču, ampak se je osebno udeležujemo, ko smo dejansko navzoči v občestvu z drugimi brati in sestrami in mašnikom, ki osebno predstavlja samega Jezusa Kristusa in v njegovem imenu za nas, med nami in z nami obnavlja Jezusovo življenjsko daritev. Edino to je pravo obhajanje svete maše. Druge oblike, kot so svete maše po radiu ali televiziji, so samo zasilni nadomestki, ki nam v času bolezni ali drugih nezmožnosti lajšajo odsotnost od svete maše »v živo«, niso pa njena enakovredna zamenjava. Vse to smo lahko v času epidemije še bolj začutili. Prepričani smo, da komaj čakate, da bomo lahko evharistijo in druge zakramente obhajali tako, kakor si je to zamislil Jezus Kristus, ko nam je naročil: »To delajte v moj spomin«, in kakor so to razumeli kristjani vseh časov. 

Če drži slovenski pregovor, da znamo zdravje prav ceniti šele takrat, ko ga izgubimo, je tudi ta izkušnja, ko nam ni mogoče skupno obhajati bogoslužja v župnijski cerkvi, takšna šola. Sedaj se bomo še bolj zavedali, kako veliko milost in dobroto nam je izkazal Jezus na Veliki četrtek, ko je postavil zakrament svete evharistije. Če smo v preteklosti na to pozabljali ali celo nedeljsko sveto mašo omalovažujoče opuščali, naj bo odslej drugače. Naj tudi za nas za naprej še bolj velja, kar je zapisano v svetem pismu o prvih kristjanih: bili so »stanovitni«, se pravi zvesti in vztrajni v občestvenem »lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).

Čas epidemije nam je prinesel še druge preizkušnje. Mnogi ste težko oboleli, nekateri pa ste celo izgubili svoje najdražje. Zaustavitev pretoka ljudi in blaga ter mnogih oblik poslovanja je povzročila težke posledice za gmotno stanje marsikatere družine. Hvaležni smo, da lahko računamo na pomoč države in politične skupnosti, a vsega od nje ni mogoče pričakovati. So rane, ki jih ona ne zna celiti. To zmore samo Bog, ko se z vero in zaupanjem obrnemo k njemu. 

V časih omejitev smo izkusili, kako smo krhki, kako hitro se nam lahko podrejo najlepši gradovi, ki smo jih gradili na pesku posvetnih uspehov in zaupanja vase. Jezus pa pravi, da je hišo treba graditi na skali, ki vzdrži vse viharje. Ta skala je On sam s svojo besedo in svojim Duhom. Gospodarstveniki in politiki že načrtujejo obnovo našega družbenega življenja in poslovanja. Mi pa se bomo posebno v postnem času, ki je pred nami, podali na pot obnovljene vere v Jezusa Kristusa in zvestobe njegovemu nauku v okrilju Cerkve. Tako bomo utrdili hišo svojega življenja na trdni skali. Amen.

II. del
6. nedelja med letom 14. februarja 2021

Dragi bratje in sestre!

V drugem berilu smo pri bogoslužju Božje besede pravkar slišali, kako daje apostol Pavel samega sebe za zgled nesebičnega služenja skupnosti, pri tem pa opozarja, da je pri tem za njega samega zgled Jezus Kristus: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili. Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 10,33 – 11,1). 

Dejansko moramo ljudje na vsakem koraku izbirati med sebičnim iskanjem lastnih koristi ter ljubeznijo in nesebičnim služenjem drugim. Sebičnost je bistvo greha, ljubezen kot njeno nasprotje pa ni v prijaznih čustvih, ampak je v požrtvovalnem delu za resnični blagor vseh. Kristjani verujemo, da je ta ljubezen vrhovni zakon vsega, ker je to Bog sam. Iz te ljubezni je ustvaril svet in iz iste ljubezni nas je v Jezusu Kristusu prišel reševat grešne zapletenosti v sebičnost, ki vodi v propad. To je bistvo naše vere: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jan 4,16), pravi apostol Janez v svojem pismu.

Danes se veliko govori o zatonu krščanstva v Evropi. Nekateri to celo pozdravljajo. Zdi se, da ne vedo, da si s tem žagajo vejo, na kateri sedijo, da si s tem zasipavajo vodnjak, iz katerega so rodovi pred nami črpali vodo za razcvet evropske kulture, vodo, ki na koncu teče tudi v večno življenje. Jezusov evangelij je bil in ostaja kruh, ki ga Jezus daje za »življenje sveta« (Jn 6,51). Mi, ki nam je bila podarjena milost vere in to vemo, ji moramo ostati zvesti. Če nam dopovedujejo, da je krščanske Evrope konec, se spomnimo na apostola Petra, ki je na Jezusovo vprašanje, ali ga mislijo tudi apostoli zapustiti, odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!« (Jn 6,68). Resničnost teh besed se vedno znova potrjuje. Če zapustimo Jezusa in njegov evangelij, nimamo kam iti. Jezus nima zamenjave. »Samo ljubezen je vredna, da verujemo vanjo« (H. Urs von Balthasar).

Krščanske vrednote so potrebne tudi za dobro delovanje politične skupnosti. Letos obhajamo tridesetletnico razglasitve državne samostojnosti. Ob tej priložnosti ponovno izražamo hvaležnost vsem, ki so se za to trudili, posebno še tistim, ki so za to dali življenje. Za samostojno državo smo se odločili, da bi živeli v njej skladno s svojim človeškim dostojanstvom. Da bi ne živeli po zakonih džungle, kjer prevladajo najbolj nasilni in zviti, ampak po pravičnih zakonih in razumnih pravilih, da lahko vsakdo pride do tistega, do česar ima pravico. Pred tremi desetletji smo upali, da se bo Slovenija uveljavila kot demokratična domovina medsebojnega spoštovanja, svobode, sožitja in sodelovanja. A po prvih treh desetletjih imamo vtis, da smo od tega cilja še zelo oddaljeni. Tudi način, kako se spopadamo s sedanjo krizo, kaže na to.

Vsaka kriza je preizkušnja, v kateri se pokažejo dobre strani, razkrijejo pa tudi usodne pomanjkljivosti. Preizkušnja nam nastavi ogledalo, v katerem vidimo svoj pravi obraz. Nekaj podobnega se v tej krizi dogaja tudi z nami kot člani te države. 

Imamo namreč dve možnosti. Prva je, da stopimo skupaj, si pomagamo in se odpovemo običajni tekmovalnosti in napetostim. Stanje je podobno vojni, ko zreli državljani pozabijo na siceršnje spore in zamere in združeno nastopijo proti skupnemu sovražniku. Tokrat je tak sovražnik virus. Druga, neprimerno slabša izbira pa je, če tega ne zmoremo, ampak vsakdo misli samo na svoje koristi in izkorišča krizo za svojo uveljavitev, tudi na škodo najbolj ogroženih. 

V krizi, ki jo prebolevamo, je veliko primerov nesebičnega žrtvovanja iz odgovornosti in ljubezni do bolnih in vseh, ki jih je epidemija prizadela. Tem gre naše občudovanje, priznanje in zahvala. Žal pa je tudi preveč nasprotnega ravnanja: neodgovornega omalovaževanja nujnih ukrepov, nenehnega vzbujanja dvomov v njihovo koristnost, pozivanja k njihovemu nespoštovanju in blatenja ugleda tistih, ki nosijo najtežjo odgovornost za to, da bi s čim manjšimi žrtvami prebrodili krizo. Seveda se s tem kriza samo podaljšuje v škodo nas vseh. 

Epidemija tako vzbuja bojazen, da stanje duha v naši državi po treh desetletjih samostojnosti in lastne državnosti še ni državniško. Državniška drža, ki jo moramo vsi imeti in še posebej zahtevati od politikov, če hočejo, da jim zaupamo odgovornost za državo, je v prvenstveni skrbi za obče dobro, za blagor državljanov, ne pa pohod na oblast za vsako ceno. Tako kot smo slišali apostola Pavla: »Ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili«. To je bila Jezusova drža, takšna drža je bila Pavlova in takšna je drža vseh plemenitih državnikov, po katerih naj bi se zgledovali. 

Zato tudi v današnjem času krščanska vera in njena moralna načela nikakor niso odveč. Zaskrbljujoče stanje duha, ki ga mnogi ugotavljajo, nikakor ni brez povezave z razkristjanjevanjem, ki v Sloveniji načrtno poteka od komunistične revolucije naprej. Na mesto krščanskih vrednot stopata materialistično potrošništvo in ideologija, ki se ne meni za odgovornost do narodne in državne skupnosti in ne verjame v nobeno absolutno in trajno vrednoto. Tedaj preostane samo iskanje lastnega udobja in koristi. Na porabniški miselnosti pa ni mogoče graditi domovine pravičnosti, spoštovanja in sodelovanja ter skrbi za obče dobro.

Miselnost materialističnega potrošništva imenuje papež Frančišek »kultura odmetavanja«. Najbolj surov primer odmetavanja sta splav in evtanazija. Papež sv. Janez Pavel II. je tako miselnost imenoval »kulturo smrti«. K njej spada tudi izključevanje. Vse to v naši domovini doživljamo že od druge svetovne vojne sèm. Upali smo, da v svobodni in demokratični Sloveniji izključevanja ne bo več, ampak bo na mesto njega stopilo medsebojno spoštovanje in enakopravno vključevanje vseh, ki so pripravljeni sodelovati. Pa smo v zadnjih mesecih doživeli prizore izključevalnega sovraštva, kar je zlovešča grožnja mladi državi Sloveniji. Izključevanje vodi v enoumnost in siromašenje, ne pa v obetavno prihodnost.

To nas postavlja pred velike odgovornosti. Nič pa se ne bo izboljšalo samo od sebe. Tudi ne, če bomo samo čakali na boljše čase. Časi bodo boljši, če bomo boljši mi in če se bomo mi bolj potrudili zanje v cerkvenih občestvih in v političnih skupnostih. Bog je naši odgovornosti zaupal prihodnost evangelija v državi Sloveniji. Razmere nas vsak dan bolj nujno kličejo k okrepljeni dejavnosti, ki so jo zadnji papeži poimenovali »nova evangelizacija«.

Dragi bratje in sestre, pred nami je postni čas, ki nas bo pripravil na obhajanje osrednjih krščanskih praznikov Jezusovega trpljenja in vstajenja. Ti prazniki nas vsako leto pozivajo k spreobrnjenju, k lastnemu vstajenju v novega človeka, vedno bolj požrtvovalnega in zavzetega za Božje kraljestvo med nami. Po preizkušnjah, ki jih še ni konec, naj se letos to izpolni v še večji meri. S to željo vam voščimo blagoslovljen postni čas, da bo praznovanje Velike noči Gospodovega vstajenja še bolj prežeto z veseljem odrešenja. Amen.

Vaši škofje

Napotki za vreden prejem zakramenta odpuščanja 1...
18.03.2019
Ankaran
Sveti Jožef: sanje poklicanosti Dragi bratje,...
25.04.2021
Vatikan
https://katoliska-cerkev.si/blagoslov-...
03.04.2021
Ljubljana
https://katoliska-cerkev.si/izredno-pismo-...
01.04.2021
Ljubljana
»Glejte, v Jeruzalem gremo…« (Mt 20,18). Post:...
21.02.2021
Vatikan
I. del 5. nedelja med letom, 7. februarja 2021...
14.02.2021
Ljubljana
Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje (Mt 23,...
11.02.2021
Vatikan

Strani