Poslanica papeža Frančiška za misijonsko nedeljo 2016

Vatikan
11.10.2016

Misijonarska Cerkev – pričevalka usmiljenja

Dragi bratje in sestre!
Izredni jubilej Usmiljenja, ki ga Cerkev živi letos, na poseben način osvetljuje tudi svetovni misijonski dan 2016: vabi nas, da na poslanstvo “ad gentes” gledamo kot na veliko in neskončno delo usmiljenja, tako duhovnega kot materialnega. Zares smo na ta svetovni misijonski dan vsi povabljeni, da “gremo ven” kot učenci misijonarji in da vsak od nas ponudi – pri prinašanju sporočila Božje nežnosti in sočutja vsej človeški družini – svoje lastne talente, ustvarjalnost, modrost in izkušnje. V moči misijonskega poslanstva se Cerkev zavzame za tiste, ki ne poznajo evangelija, ker želi, da bi se vsi rešili in izkusili Gospodovo ljubezen. “Ima poslanstvo, da oznanja Božje usmiljenje, utripajoče srce evangelija” (bula Obličje usmiljenja, 12), in je poslana, da ga oznanja po vsem svetu, dokler vesela novica ne pride do zadnje žene, do zadnjega moža, zadnjega ostarelega, zadnjega mladega in do zadnjega otroka.

Usmiljenje je razlog, da Očetovo srce čuti globoko radost vsakokrat, ko najde človeško bitje; od vsega začetka se Oče obrača z ljubeznijo tudi na najbolj krhke, saj se njegova veličina in moč kažeta prav v njegovi sposobnosti, da se priliči malim, odrinjenim in zatiranim (prim. 5Mz 4,31; Ps 86,15; 103,8; 111,4). On je dobrotljivi, pozorni, zvesti Bog. Približa se tistemu, ki je v potrebi, da bi bil blizu vsem, posebno ubogim; nežno, kakor bi to storila oče in mati s svojimi otroki (prim, Jer 31.20), se vpleta v človeško resničnost. Beseda, s katero se Sveto pismo nanaša na usmiljenje, kaže na materino naročje, torej na ljubezen matere do njenih otrok, do otrok, ki jih bo vedno ljubila, v kakršnihkoli okoliščinah, pa naj se zgodi karkoli, ker so sad njenega telesa. To je tudi temeljni vidik ljubezni, ki jo ima Bog do vseh svojih otrok, posebno še do pripadnikov ljudstva, ki ga je ustvaril in ga želi vzrediti ter vzgojiti. V svoji notranjosti je ganjen in njegovo sočutje prekipeva zaradi krhkosti in nezvestobe ljudstva (prim. Oz 11,8). Pa vendar, Bog je usmiljen z vsemi, ljubi vsa ljudstva in je nežen z vsemi ustvarjenimi bitji (prim. Ps 144,8–9).

Najvišji in najbolj dovršen izraz usmiljenja se kaže v učlovečeni Besedi. Ta razkriva Očetovo obličje, ki je bogato v usmiljenju, “ne samo da govori o njem in ga razlaga s pomočjo prispodob in prilik, ampak tudi – in predvsem – tako, da ga Sin sam uteleša in pooseblja” (Janez Pavel II. v poslanici O Božjem usmiljenju, 2). Z delovanjem Svetega Duha, s sprejemanjem Jezusa in v hoji za njim po evangeliju ter zakramentih lahko postanemo usmiljeni kakor naš nebeški Oče in se učimo ljubiti, kakor nas On ljubi, ter tako dopustimo, da naše življenje postane zastonjska daritev, znamenje njegove dobrote (prim. bula Obličje usmiljenja, 3). Cerkev je sredi človeštva prva skupnost, ki živi iz Kristusovega usmiljenja: vedno se čuti pod njegovim pogledom, kot tista, ki jo je Gospod izbral s svojo usmiljeno ljubeznijo, in v tej ljubezni se navdihuje glede načina izpolnjevanja svoje poklicanosti; iz te ljubezni živi in jo daje spoznavati ljudem, v spoštljivem dialogu z vsemi kulturami in verskimi prepričanji.

Veliko mož in žena vseh starosti in profilov pričuje za to usmiljeno ljubezen kakor v začetkih cerkvene izkušnje. Upoštevanja vredna in naraščajoča prisotnost žene v misijonskem svetu je – poleg prisotnosti mož – zgovorno znamenje materinske ljubezni Boga. Žene, laikinje ali redovnice, in v sedanjem trenutku tudi mnoge družine živijo svojo misijonsko poklicanost na različne načine: od neposrednega oznanjevanja evangelija do služenja v usmiljeni ljubezni. Ob zakramentalnem delovanju in evangelizaciji misijonarjev pogosto žene in družine bolje razumevajo težave ljudi in se znajo soočiti z njimi na primernejši in včasih nov način: pri skrbi za življenje, ko jih zanimajo bolj osebe kot strukture in ko vključujejo vse človeške vire in duhovne moči za ustvarjanje harmonije, odnosov, miru, solidarnosti, dialoga, sodelovanja in bratstva, tako na področju medosebnih odnosov kakor na najvišjih področjih družbenega in kulturnega življenja; in na prav poseben način pri pozorni skrbi za uboge.

Na mnogih krajih se evangelizacija začenja z vzgojno-izobraževalno dejavnostjo, ki ji misijonarsko delo – podobno kot usmiljeni vinogradnik iz evangelija (prim. Lk 13,7–9; Jn 15.1) –posveča napor in čas, in vse to v potrpežljivosti čakanja na sadove po dolgih letih postopne vzgoje. Tako se oblikujejo osebe, sposobne evangelizirati naprej in prinašati evangelij na najbolj nepričakovane kraje. Cerkev lahko razumemo kot »mater« tudi tistih, ki bodo nekega dne šele prišli do vere v Kristusa. Upam pa, da bo sveto Božje ljudstvo opravilo materinsko službo usmiljenja, ki tako zelo prispeva k temu, da Gospoda ljudstva, ki ga še ne poznajo, srečajo in ga (vz)ljubijo. Vera je zares Božji dar in ne sad prozelitizma; raste pa zahvaljujoč veri in usmiljeni ljubezni evangelizatorjev, ki so Kristusove priče. Ko gredo Jezusovi učenci po poteh sveta, se jih prosi prav za to ljubezen, ki ne pozna mere in naj poskušajo tako do vseh pristopati z mero, ki je Gospodova. Oznanjamo najčudovitejši in največji dar, ki nam ga je dal On: njegovo življenje in njegovo ljubezen.

Vsa ljudstva in vse kulture imajo pravico prejeti sporočilo zveličanja, ki je Božji dar za vse. To je še toliko bolj potrebno, če imamo pred očmi množino krivic, vojn, humanitarnih kriznih žarišč, ki čakajo na rešitev. Misijonarji izkušajo, da evangelij odpuščanja in usmiljenja lahko prinese veselje in spravo, pravičnost in mir. Evangeljska zapoved: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal« (Mt 28,19–20) se ni končala, še več, vseh nas se dotika in nas v sedanjih razmerah in izzivih zavezuje, da se čutimo poklicane v nov misijonarski »izhod«, kakor sem nakazal tudi v evangeljski spodbudi Veselje evangelija (20). »Vsak kristjan in vsaka skupnost mora odkriti, kakšno pot terja Gospod (od njega/od nje). A vsi smo poklicani, da sprejmemo ta klic: da zapustimo svojo udobnost in pogumno dosežemo vsa obrobja, ki potrebujejo luč evangelija.«

V tem jubilejnem letu poteka 90. obletnica svetovnega misijonskega dneva, ki ga je spodbudila Kongregacija za evangelizacijo narodov in ga je potrdil papež Pij IX. leta 1926. Zato se mi zdi prav, da se ponovno spomnimo modrih potez mojih predhodnikov, ki so določili, da so se v to kongregacijo stekale vse ponudbe, ki so jih škofije, župnije, redovne skupnosti, cerkvena združenja in gibanja z vsega sveta mogle dobiti za pomoč krščanskim skupnostim v potrebi in za okrepitev širjenja evangeljskega oznanila do konca sveta. Ne prenehajmo – tudi danes ne – z udejanjanjem te geste misijonske občestvenosti Cerkve. Ne dovolimo, da bi nam naše lastne skrbi skrčile srce, nasprotno – razširimo ga, da bo sprejelo vse človeštvo.

Naj nas vse – može, žene in družine – sveta Marija, vzvišena ikona odrešenega človeštva, misijonarski zgled za Cerkev, nauči ohranjati in negovati živo ter skrivnostno prisotnost vstalega Gospoda, ki prenavlja in do vrha napolnjuje z radostnim usmiljenjem odnose med osebami, kulturami in narodi.

Iz Vatikana, 15. maja 2016, na slovesni praznik binkošti.

Dragi bratje in sestre, Cerkev si je od trenutka...
02.06.2019
Vatikan
Pogum tvegati za Božjo obljubo Dragi bratje in...
05.05.2019
Vatikan
Napotki za vreden prejem zakramenta odpuščanja 1...
18.03.2019
Ankaran
DRUŽINA NA KRIŽEVEM POTU Z JEZUSOM Majda Strašek...
17.03.2019
Ankaran
Pastirsko pismo za postni čas 2019 [7. nedelja...
03.03.2019
Ljubljana
Molitev ob adventnem venčku ob koncu besedil...
16.12.2018
Ankaran
Ponedeljek, 26. 11. 2018 Evangelij (Lk 21,1-4)...
26.11.2018
Ankaran

Strani