Poslanica svetega očeta Frančiška za 55. svetovni dan miru

Vatikan
30.12.2021

Sredstva za graditev trajnega miru

Dialog med generacijami, izobrazba in delo: sredstva za graditev trajnega miru

»Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir« (Iz 52,7).

Besede preroka Izaija so tolažilne, vzdih olajšanja ljudstva v izgnanstvu, izčrpanega od surovosti in nasilja, izpostavljenega sramoti in smrti. Prerok se je o njem spraševal: »Zakaj, Izrael, zakaj si v deželi sovražnikov, zakaj si se postaral v tujini? Zakaj si se onečistil z mrliči, zakaj si prištet med tiste, ki so v podzemlju?« (3,10-11). Za te ljudi je prihod glasnika, ki oznanja mir, pomenilo upanje na ponovno rojstvo iz ruševin zgodovine, začetek svetle prihodnosti.

Pot miru, ki jo je sv. Pavel VI. poimenoval z novim imenom celostnega razvoja[1], žal še danes ostaja deleč od resničnega življenja številnih moških in žensk in potemtakem človeške družine, ki je danes popolnoma povezana. Kljub številnim naporom za konstruktiven dialog med narodi se krepi oglušujoči hrup vojn in spopadov, medtem ko napredujejo bolezni, ki imajo pandemične razsežnosti, slabšajo se učinki podnebnih sprememb in propadanja okolja, poslabšuje se drama lakote in žeje, in še naprej prevladuje gospodarski model, ki bolj temelji na individualizmu kot na solidarni podelitvi. Kot v času starodavnih prerokov se tudi danes krik ubogih in zemlje[2] dviga in roti za pravičnost in mir.

V vsaki dobi je mir istočasno dar od zgoraj in sad skupnega prizadevanja. Obstaja namreč neka »arhitektura« miru, kjer posegajo različne družbene ustanove, in je neka »obrt« miru, ki vključuje vsakega izmed nas osebno.[3] Vsi lahko sodelujejo pri graditvi bolj mirnega miru: začenši z lastnim srcem in odnosi v družini, v družbi in z okoljem, pa vse do odnosov med ljudmi in med državami.

Tukaj bi rad predlagal tri poti za graditev trajnega miru. Najprej dialog med generacijami kot temelj za uresničevanje skupnih projektov. Drugič,  izobraževanje kot dejavnik svobode, odgovornosti in razvoja. Končno, delo za polno uresničevanje človekovega dostojanstva. To so trije nujni elementi za »sklenitev družbenega dogovora«,[4] brez katerega se vsak mirovni projekt izkaže kot nedosleden.

Dialog med generacijami za izgradnjo miru

V svetu, ki je še vedno v primežu pandemije, ki je povzročila preveč problemov, »nekateri skušajo stvarnosti ubežati, zato se zatekajo v zasebne svetove. Drugi se z njo soočijo z uničevalno silo, a med 'samoljubno ravnodušnostjo in žolčnim ugovorom je vedno možna rešitev: dialog. Dialog med rodovi.«[5]

Čeprav nobenega iskrenega dialoga ni brez prave in pozitivne dialektike, vedno zahteva osnovno zaupanje med sogovorniki. Ponovno si moramo pridobiti to medsebojno zaupanje! Trenutna zdravstvena kriza je pri vseh okrepila občutek osamljenosti in zapiranja vase. Osamljenosti starejših se je v mladih pridružil občutek nemoči in pomanjkanja skupne zamisli glede prihodnosti. Ta kriza je vsekakor boleča. V njej pa se lahko izrazi tudi tisto najboljše v ljudeh. Ravno med pandemijo smo namreč po vseh koncih sveta naleteli na velikodušna pričevanja sočutja, medsebojne podelitve in solidarnosti.

 Dialog pomeni poslušati drug drugega, razpravljati, se dogovarjati in hoditi skupaj. Pospeševanje vsega tega med generacijami pomeni krčiti trdo in nerodovitno zemljo spopada in odmeta, da bi na njej gojili semena trajnega in skupnega miru.

Medtem ko sta tehnološki in gospodarski razvoj pogosto delila generacije, pa sedanje krize razkrivajo nujnost njihovega zavezništva. Po eni strani mladi potrebujejo bivanjsko, modrostno in duhovno izkušnjo starejših, po drugi strani starejši potrebujejo podporo, naklonjenost, ustvarjalnost in dinamičnost mladih.

Veliki družbeni izzivi in mirovni procesi ne morejo brez dialoga med varuhi spomina – starejšimi – in tistimi,  ki nadaljujejo zgodovino – mladimi; pa tudi ne brez pripravljenosti vsakega, da naredi prostor drugemu, da se ne poteguje, da bi zasedel celotno prizorišče z iskanjem svojih neposrednih koristi, kot bi ne bilo preteklosti in prihodnosti. Svetovna kriza, ki jo doživljamo, nam v srečanju in dialogu med generacijami kaže gonilno silo zdrave politike, ki se ne zadovolji z upravljanjem obstoječega »s krpanjem ali s hitrimi, priložnostnimi rešitvami«,[6] ampak se ponuja kot vzvišena oblika ljubezni do drugega[7], v iskanju skupnih in trajnostnih projektov.

Če bomo v težavah znali uresničevati ta medgeneracijski dialog, »bomo lahko dobro ukoreninjeni v sedanjosti in bomo od tod obiskovali preteklost in prihodnost: preteklost zato, da se bomo iz zgodovine učili in da bomo zdravili rane, ki nas včasih določajo; prihodnost pa zato, da bomo hranili navdušenje, omogočali rojevanje sanj, prebujanje prerokb in razcvetanje upanja. Tako – združeni – se bomo lahko učili drug od drugega.«[8] Kako bi drevesa brez korenin mogla rasti in obroditi sadove?

Pomislimo samo na temo o skrbi za naš skupni dom. Okolje samo je namreč »posojilo, ki ga vsak rod prejme, da bi ga posredoval prihodnjim rodovom.«[9] Zato je treba ceniti in opogumljati številne mlade, ki si prizadevajo za pravičnejši svet, ki bo pozoren na varovanje stvarstva, ki je zaupano naši skrbi. To počnejo z zaskrbljenostjo in navdušenjem, predvsem pa s čutom odgovornosti pred nujno spremembo obnašanja,[10] ki nam jo nalagajo težave, ki so se pokazale iz sedanje etične in družbeno-okoljske krize.[11]

Po drugi strani pa priložnost za skupno graditev poti miru ne more zanemariti izobraževanja in dela, ki sta privilegirana kraja in konteksta medgeneracijskega dialoga. Izobrazba preskrbi slovnico dialoga med generacijami, v izkušnji dela pa moški in ženske različnih generacij skupaj sodelujejo, izmenjajo spoznanja, izkušnje in veščine zaradi skupnega dobrega.

Izobraževanje in vzgoja kot motor miru

V zadnjih letih se je na svetovni ravni občutno zmanjšal proračun za izobraževanje in vzgojo, ki prej veljata za izdatek kot za naložbo. Vendar sta glavna prinašalca celostnega človeškega razvoja: človeka naredita svobodnejšega in odgovornejšega in sta nujna za obrambo in spodbujanje miru. Z drugimi besedami sta izobraževanje in vzgoja temelj povezane civilne družbe, ki sta sposobna rojevati upanje, bogastvo in napredek.

Po drugi strani pa so se vojaški izdatki povečali in presegli raven, ki je bila zabeležena ob koncu »hladne vojne« in zdi se, da jim je namenjeno, da bodo pretirano naraščali.[12]

Zato je primerno in nujno, da tisti, ki imajo vladno odgovornost, oblikujejo gospodarske politike, ki predvidevajo obrat odnosa med javnimi investicijami v izobraževanje, in sklade, ki so namenjeni oboroževanju. Po drugi strani pa prizadevanje za stvaren proces mednarodne razorožitve lahko prinese velike koristi razvoju ljudstev in narodov, ko sprosti finančne vire, ki se lahko veliko bolj ustrezno porabijo za zdravje, šolo, infrastrukturo, skrb za teritorij in tako dalje.

Želim si, da bo vlaganje v izobraževanje spremljala trdnejše prizadevanje za pospeševanje kulture skrbi za.[13] Spričo družbenih prelomov in nedejavnostjo ustanov lahko postane skupni jezik, ki podira ovire in gradi mostove. »Država napreduje, ko se ljudje o svojem različnem kulturnem bogastvu med seboj ustvarjalno pogovarjajo: o ljudski kulturi, univerzitetni kulturi, mladinski kulturi, tehnološki kulturi, ekonomski kulturi in kulturi družine, o kulturi v sredstvih obveščanja.« [14] Zato je treba oblikovati nov kulturni vzorec, po katerem »bo globalni vzgojni sporazum za mlade rodove in z njimi, ki obvezuje družine, skupnosti, šole in univerze, ustanove, verstva, vladarje, celotno človeštvo pri oblikovanju zrelih osebnosti.«[15] Sporazum, ki spodbuja izobraževanje za celostno ekologijo v sladu s kulturnim modelom miru, razvoja in trajnosti, ki je osredotočen na bratstvo in na zavezo med človekom in okoljem.[16]

Vlaganje v izobraževanje mladih rodov je glavna cesta, ki preko posebne priprave vodi k dobičkonosnemu zasedanju pravih mest v svetu dela.[17]

Spodbujanje in zagotavljanje dela gradi mir

Delo je nepogrešljiv dejavnik pri graditvi in ohranjanju miru. Je izraz samega sebe in svojih darov, pa tudi prizadevanje, napor, sodelovanje z drugimi, saj vedno delamo z nekom ali za nekoga. S tega izrazito družbenega vidika je delo prostor, kjer se učimo dajati svoj prispevek za svet, ki bo bolj primeren za življenje in lepši.

Pandemija covid-19 je v svetu poslabšala položaj dela, ki je že bil pred številnimi izzivi. Milijoni gospodarskih in proizvodnih dejavnosti so propadli; začasni delavci so vedno bolj ranljivi; mnogi izmed tistih, ki opravljajo bistvene storitve, so še bolj skriti javni zavesti in politiki; izobraževanje na daljavo je v številnih primerih povzročilo nazadovanje pri učenju in pri šolskih programih. Poleg tega se mladi, ki se pojavijo na trgu dela, in odrasli, ko so ostali brezposelni, danes soočajo z dramatičnimi obeti.

Posebno uničujoč je bil vpliv krize na neformalno gospodarstvo, ki pogosto vključuje delavce migrante. Državni zakoni mnogih med njimi ne priznavajo, kot bi jih ne bilo; živijo v zelo negotovih pogojih zase in za svoje družine, izpostavljeni različnim oblikam suženjstva in brez socialnega sistema, ki bi jih ščitil. Poleg tega le ena tretjina svetovnega prebivalstva v delovni starosti trenutno uživa sistem socialne zaščite, ali pa ga lahko izkorišča le v omejenih oblikah. V številnih državah naraščata nasilje in organiziran kriminal, ki dušita svobodo in dostojanstvo ljudi, ko zastrupljata gospodarstvo in preprečujeta, da bi se razvijalo skupno dobro. Odgovor na te razmere lahko da samo širitev možnosti za dostojno delo.

Delo je namreč osnova, na kateri se gradi pravičnost in solidarnost v vsaki skupnosti. Zato si ne »smemo prizadevati za to, kako bi človeško delo vedno bolj nadomeščali s tehnološkim napredkom. S takšnim početjem bi človeštvo škodovalo samemu sebi. Delo je potreba, je del človekovega smisla na tem svetu, je pot dozorevanja, razvoja in osebne uresničitve.«[18] Združiti moramo zamisli in napore, da bi ustvarili pogoje in iznašli rešitve, da bo imel vsak človek v delovni dobi možnost s svojim delom prispevati k življenju družine in družbe.

Bolj kot kdajkoli prej je potrebno v svetu spodbujati primerne in dostojanstvene pogoje, usmerjene k skupnemu dobremu in k ohranjevanju stvarstva. Zagotoviti in podpirati je treba svobodo podjetniške pobude, istočasno pa pospeševati rast prenovljene družbene odgovornosti, da dobiček ne bo edino vodilno merilo.

S tega vidika je treba spodbujati, sprejemati in podpirati pobude, ki na vseh ravneh pozivajo k spoštovanju temeljnih pravic delavk in delavcev, ko v tem smislu ne ozaveščajo samo ustanov, ampak tudi potrošnike, civilno družbo in podjetniške ustanove. Bolj ko se te zavedajo svoje socialne vloge, bolj postajajo kraji, kjer se uveljavlja človekovo dostojanstvo in tako tudi one sodelujejo pri izgradnji miru. V zvezi s tem je politika poklicana, da igra aktivno vlogo in pospešuje pravično ravnotežje med gospodarsko svobodo in socialno pravičnostjo. Vsi, ki delajo na tem področju, začenši s katoliškimi delavci in podjetniki, lahko dobijo zanesljive smernice v družbenem nauku Cerkve.

Dragi bratje in sestre! Ko skušamo združiti napore za izhod iz pandemije, bi se rad ponovno zahvalil vsem, ki so si in se še vedno velikodušno in odgovorno prizadevajo, da bi zagotovili izobraževanje, varnost in zaščito pravic, da bi zagotovili zdravstveno oskrbo, da bi olajšali srečanje med družinskimi člani in bolnimi, da bi zagotovili ekonomsko podporo revežem ali brezposelnim. Zagotavljam tudi svoj molitveni spomin vsem žrtvam in njihovim družinam.

Vladajoče in tiste, ki imajo politične in socialne odgovornosti, pastirje in animatorje cerkvenih skupnosti, kakor tudi vse moške in ženske dobre volje, pozivam, da skupaj hodimo po teh treh poteh: dialoga med generacijami, izobraževanja in dela. Pogumno in ustvarjalno. Naj bo vedno več tistih, ki brez hrupa, ponižno in vztrajno iz dneva v dan postajajo tvorci miru. In naj jih vedno prehiteva in spremlja blagoslov Boga miru!

Vatikan, 8. december 2021

Frančišek


[1] Prim. okrožnica Populorum progressio (26. marca 1967), 76ss.

[2] Prim. okrožnica Laudato si’ (24. maja 2015), 49.

[3] Prim. okrožnica Fratelli tutti (3. oktobra 2020), 231.

[4] Prav tam, 218.

[5] Prav tam, 199.

[6] Prav tam, 179.

[7] Prim. Prav tam, 180.

[8] Posinodalna apostolska spodbuda Christus vivit (25. marca 2019), 199.

[9] Okrožnica Laudato si’ (24. maja 2015), 159.

[10] Prim. Prav tam, 163; 202.

[11] Prim. Prav tam, 139.

[12] Prim. Sporočilo udeležencem 4. Pariškega foruma o miru, 11. Do 13. novembra 2021.

[13] Prim. Okrožnico Laudato si’ (24. maja 2015), 231; Sporočilo za 54. Svetovni dan miru. Kultura skrbi kot pot miru (8. decembra 2020).

[14] Okrožnica Fratelli tutti (3. oktobra 2020), 199.

[15] Videosporočilo za Global Compact on Education. Together to Look Beyond (15. oktobra 2020).

[16] Prim. Videosporočilo za High Level Virtual Climate Ambition Summit (13. decembra 2020).

[17] Prim. Sv. Janez Pavel II., Okrožnica Laborem exercens (14. septembra 1981), 18.

[18] Prim. okrožnica Laudato si’ (24. maja 2015), 128.

Poslušati z ušesi srca Dragi bratje in sestre!...
24.05.2022
Vatikan
Poklicani k izgradnji človeške družine Dragi...
06.05.2022
Rim
Sveti Avguštin je zapisal, da je »Gospodovo...
17.04.2022
Novo mesto
Napotki za vreden prejem zakramenta odpuščanja 1...
18.03.2019
Ankaran
»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se...
27.02.2022
Vatikan
»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče...
06.02.2022
Rim
Sredstva za graditev trajnega miru Dialog med...
30.12.2021
Vatikan

Strani