RAZMIŠLJANJE O POSTU

Ankaran
01.03.2017

Tomislav Ivančić

Katoliški svet s pepelnico začne najresnejše in najbolj plodno obdobje cerkvenega leta. Ta dan se prične postni čas in se na nek način konča na Veliki petek. Zato je začetek in konec posta zaznamovan z najresnejšo pokoro, tako imenovanim strogim postom, ob petkih v postnem času pa z brezmesno hrano.

Tistemu, ki post dojema kot predpis, je dovolj, da izpolni to, kar Cerkev zahteva od njega. Vendar pa je povsem normalno, da vsak vernik veliko bolj resno sprejme poziv Cerkve na post, pokoro in uživanje brezmesne hrane. Cerkev upa , da se bo vsak vernik strožje postil, morda niti nič jedel ali pa samo ob kruhu in vodi preživel ta dan.

Mnogi kristjani se v postnem času vseh štirideset dni odrečejo nečemu, kar jim je še posebej drago, npr. meso, alkohol in cigarete. Nekateri so se prav zaradi odrekanja v postu, uspeli osvoboditi odvisnosti od drog. Obstajajo takšni, ki se odločijo, da bodo ob postu vstajali bolj zgodaj, da ne bodo gledali televizije.. Resni kristjani v postnem času ne poslušajo pop glasbe ampak klasično in resnejše pogovorne oddaje. Nekateri izmed kristjanov si zadajo osebno pokoro, odločijo se osvoboditi kakega greha ali napake, v svoje življenje uvedejo neko koristno navado. V postnem času poskušajo biti prizadevni na delu, ponižni, potrpežljivi do svojih družinskih članov, molčeči in delavni.

Veliko število kristjanov se odloči, da v postnem času vsak dan, za približno deset minut berejo Sveto pismo. Obstaja veliko družin, ki se v postnem času odločijo, da zvečer uvedejo družinsko molitev, ali pa, da vsak večer skupaj v družini molijo rožni venec. Nekateri se odločijo na začetku in na koncu posta dobro spovedati in tako biti v teh dneh še posebej čisti. Otroci se običajno odločijo, da v teh dneh opustijo sladkarije in bonbone, opustijo nekatere igre ki so jih motile, da bi pisali domačo nalogo. Obstajajo fantje in dekleta, ki se odrečejo na zunanji način izražati svojo ljubezen, poljubom in objemom, so zakonci, ki se odločijo, da bodo v postnem času govorili drug o drugem samo pozitivno in lepo. Nekateri se odločijo, da bodo obiskali sveto mašo vsak dan ali vsaj nekajkrat tedensko. Drugi pa se odločajo na začetku posta, da bodo vsak dan molili pol ure, si vzeli čas za pogovor z Bogom, za ozdravljenje duha, za ozdravljenje svoje vesti, uma in srca. Vsi so povabljeni, da v postnem času naredijo nekaj posebnega, da zaorjejo v posebno brazdo svojega življenja in posejejo novo seme v svoje dneve, mesece, leta.

Nad vsemi pa je že na pepelnično sredo Jezusova beseda: "Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verjemite evangeliju." Zato se pri posipanju z blagoslovljenim pepelom na Pepelnico reče tistemu, ki se ga pepeli: "Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš." Ali drugi stavek: "Spreobrni se in veruj evangeliju."

Post zato ni čas žalovanja, ampak je nova pomlad življenja. Prinaša nove priložnosti, upanje, da človek postane drugačen, da v svojem življenju popravi kar ga je doslej mučilo. da postane zdrav, plemenit in dober. Post je čas, ko človek lahko ozdravi svojo dušo z disciplino pri jedi, pijači in delu, zaceli svojo psiho in tudi svoje telo. To so trenutki, ko lahko očisti vse svoje bitje, odvrže bremena vesti in telesa, kakor tudi breme napačnih čustev in fantazije ter težkih misli in skrbi.

Pepelnica je ostala kot spomin na pokoro, ki so jo delali Judje v svoji zgodovini. Veliki svetniki in spokorniki stare zaveze so se oblekli v raševino iz grobe konoplje, s pepelom posuli glave in legli v prah v znak, da so grešili in da želijo popraviti svoje življenje. Prah pomeni, da je človek brez Boga le kup prahu, ki razpade in izgine za vedno. Samo v Božji vsemogočnosti in ljubezni prah postane človeško telo in duša, nerazpadljiv, nesmrten in večen. Zato prah, ki se imenuje človek, in ki je smrten in nestabilen, potrebuje stalno navzočnost Boga in moč Svetega Duha, da napravi človeka nepremagljivega in nesmrtnega. Post je spomin na Jezusovo štiridesetdnevno spokorno bivanje v puščavi in štirideset let hoje Izraelcev skozi puščavo, da bi mogli vstopiti v obljubljeno deželo.

Post, ki se začne na pepelnično sredo, je čas velikih obljub in upanja. Morali bi narediti spremembo življenja. Najprej se odreči grehov, jih priznati in odpustiti tistim, ki so nas užalili. Potem prositi, naj Sveti Duh napolni prostore duše, prositi Boga, naj osveži in ozdravi dušo, telo in duha, nato pa začeti živeti pozitivno in videti, da je res mogoče biti popolnoma drug človek, svet, da je mogoče odreči se vsemu in biti svoboden v srcu, da je mogoče sprejeti življenje s križem, trpljenjem, smrtjo in boleznijo in postati zdrav, večen in neuničljiv. Kdor bo dobro izkoristil postni čas, bo postajal izkušen kristjan, vernik in človek. Tako velika noč na koncu posta postane ne samo praznovanje Jezusovega vstajenja in upanje v naše vstajenje, ampak prav tako začetek, pomlad lastnega življenja, pomlad zdravja, humanosti in plemenitosti.

Dr. Tomislav Ivančić, "Oaze življenja"
(10. 02. 2016.- pepelnična sreda)

Na igrišču za župniščem stoji kontejner, kjer...
19.11.2017
Ankaran
Veroučenci osmega razreda so se v četrtek, 2. in...
03.11.2017
Ankaran
Na praznik Vseh svetih zvečer smo se zbrali v...
01.11.2017
Ankaran
Da med počitnicami ne bi bilo dolgčas, prav pride...
30.10.2017
Ankaran
Na misijonsko nedeljo nas je obiskal misijonar...
22.10.2017
Ankaran
POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA MISJONSKO NEDELJO,...
22.10.2017
Po napornih dnevih oratorija v domačih župnijah...
02.09.2017
Želimlje

Strani