Tabor Klana Ankaran 1- Po sledeh Soške fronte

28.08.2012

Naš tabor se je vsaj idejno začel nekje zgodaj spomladi, ko so se klanovci spopadli z velikimi fotokopijami zemljevidov Posočja, na katere so vrisali svoje predloge potovalnega tabora. Ker je pomlad prinesla druge izzive, se je na poletni tabor začelo ponovno misliti šele sredi poletja.

Tako smo se 16. avgusta klanovci dobili na železniški postaji, kjer smo se vkrcali na epsko popotovanje po slovenskih železnicah. Po petih urah in dveh prestopih smo prek Ljubljane in Jesenic prispeli, vsi izčrpani a nasmejani, v Grahovo ob Bači, od tam pa jo mahnili v tri kilometre oddaljeno Koritnico, kjer so nas čakali ankaranski volčiči oziroma Vikingi s presenečenjem - palačinkami. Skupaj smo preživeli zabaven večer v znamenju pesmi in skečev, pridružil pa se nam je tudi naš DA Iztok. Naslednje jutro smo se od gostiteljev poslovili z buldogom (prav nič nežna skavtska igra). Odpravili smo se proti Tolminu, kjer smo ob enih vsi pregreti in utrujeni zaradi prepovedi kurjenja šli kar na pico (in bili kar malce razočarani nad njoL). Potem smo šli iskati kraj, kjer bi lahko prebredli Sočo, se pošteno skopali, nazadnje pa se vendarle odločili za prečkanje prek mosta in jo mahnili proti Volčam. Še isti dan smo se povzpeli na križev pot na Mengore, kjer smo lahko opazili sledove Soške fronte.

Večer, ki je bil kar se da zabavna (obiskal nas je bovški četovodja), se je končal ob prvi postaji križevega pota, kjer smo tudi prenočili, najv poudarim, da brez šotorov. Naslednji dan nas je čakal vzpon na pogorje Kolovrata, natančneje na vrh Grad. Iz Volč nismo odrinili ob sončnem vzhodu, saj smo počakali voditelje iz čete, ki so pač malo potegnili spanec (do osmih, ker so ponoči napadali Vikinge). Klanovci so se veselili pohoda skupaj s priljubljenima voditeljema čete in so bili zato kar razočarani, ko so odkrili, da sta jih oba voditelja prišla le pozdravit in da na vrh nameravata z avtom. Kljub temu niso izgubili poguma in tako smo jo mahnili navkreber, malo po asfaltu, malo po poti, malo pa kar po brezpotju. Naporne vzpona nam je olajšal izvir ledeno hladne vode in okoli dveh smo dosegli vrh, kjer smo si ogledali muzej na prostem (obnovljeni ostanki strelskih jarkov). Od tam smo se po korenitem počitku odpravili dalje, proti Ježi, kjer naj bi imeli kosilo. Ko pa smo lačni in utrujeni do tam le prišli, smo zgroženi odkrili, da zadolženi za kosilo niso storili prav nič za naše prazne želodce, saj ni bilo gorilnikov (tudi tam velja prepoved kurjenja). No ampak skavt zna potrpeti in se znajde, zato smo zmešali koruzo, tuno in čebulo (nekateri so dodali tudi melono) in vse to z veseljem pojedli. Poleg tega smo vsi računali na polne hladilnike doma, ki so se nam obetali še isti večer. Tabora je bilo namreč po treh dneh konec zaradi nepredvidljivih zunanjih okoliščin. Bilo je kratko, ampak sladko!

Anton

V predzadnjem tednu avgusta je v Ankaranu potekal...
25.08.2019
Ankaran
Dragi bratje in sestre, Cerkev si je od trenutka...
02.06.2019
Vatikan
Pogum tvegati za Božjo obljubo Dragi bratje in...
05.05.2019
Vatikan
Napotki za vreden prejem zakramenta odpuščanja 1...
18.03.2019
Ankaran
DRUŽINA NA KRIŽEVEM POTU Z JEZUSOM Majda Strašek...
17.03.2019
Ankaran
Pastirsko pismo za postni čas 2019 [7. nedelja...
03.03.2019
Ljubljana
Molitev ob adventnem venčku ob koncu besedil...
16.12.2018
Ankaran

Strani