Teden Karitas

Ankaran
26.11.2018

Ponedeljek, 26. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,1-4)
Ozrl se je in videl bogatine, ki so metali svoje darove v zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, zakaj vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega izobilja, ta pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.«

REVEŽI V LJUBEZNI
Ne moremo reči, da so naši mladi reveži. Pravzaprav imajo vsega, kar si želijo. Če so lačni, si odprejo hladilnik, če so žejni, si vodo preprosto natočijo iz pipe. Spijo v topli hiši. Če bi radi v Španijo, se usedejo na letalo. Na spletu si naročijo obleko ali nov televizor. Izberejo si poklic, ki si ga želijo. Nešteto, nepregledno število možnosti imajo glede vsega mogočega. Lahko bi rekli, da imajo láhko, morda prelahko življenje, še posebej glede na prejšnje rodove.
Stvar se spremeni, ko govorimo o njihovi prihodnosti. Čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da je to njihova prednost, morda prav zaradi neskončnih izbir njihovo življenje postane precej težje od življenja njihovih staršev in starih staršev. Živijo namreč v svetu, ki je precej bolj kompleksen, kot je bilo v preteklosti, v svetu, ki je neusmiljeno krut, ki ne odpušča mladostniških norosti, v svetu, ki nima prostora za popravljanje napak. Nič se ne popravlja; kar nam ne ustreza, preprosto zavržemo. Zdi se, da jih je zato veliko bolj strah sprejeti odločitve za vse življenje. Kako torej v takem svetu verjeti v večno in zvesto ljubezen, kako verjeti, da bo nekdo ostal ob meni, tudi če mu ne bom vedno všeč? Živimo kot z daljincem v roki: če nam program ne ugaja več, ga zamenjamo.
Zato so na nek način oni reveži našega časa. Ker ga sami nimajo, ker ga v svojem življenju ne izkusijo, nujno potrebujejo zgled zveste ljubezni. Ljubezni, ki daje tudi, ko se zdi, da nima nič več, kakor uboga vdova. Ljubezni, ki ostane, ko bi po vseh pričakovanjih in predvidevanjih morala iti proč. Ljubezni, ki ljubi tisto, kar je težko ljubiti, težke, naporne najstnike, ki si želijo v tem svetu najti nekoga, ki jih ljubi brezpogojno, ne da bi si morali to s čim zaslužiti. Potrebujejo zgled uboge vdove, ki daje največ, kadar da samo malo: nekaj svojega časa in svoje potrpežljivosti. Nekaj, česar jim ta svet ne more dati.

Torek, 27. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,5-11)
Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je Jezus rekel: »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ‚Jaz sem‘ in ‚Čas se je približal.‘ Ne hodite torej za njimi! Ko pa boste slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; zakaj to se mora poprej zgoditi, a ne bo še takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu.«

PODOBA IN NJENA MINLJIVOST
Naš svet se boji starosti. Gube, sive lase in kar je še temu podobnega smo prepodili z barvami, laki in kremami, nekam daleč proč od naših pogledov. Tudi domove upokojencev smo bolj ali manj dali na obrobja mest, zaradi večjega miru zanje in za nas. Nihče tudi noče reči, da je star, še pri osemdesetih ne. Nič čudnega, da je tako. V našem svetu kraljuje religija podobe. In čeprav govorimo drugače, je zunanjost tista, za katero skrbimo veliko, bolj kot bi si želeli. Ne samo lepa koža, tudi dober ugled, javno mnenje nam je pomembno. Pravzaprav smo se zato odločili živeti v izložbi, ki ima to prednost, da lahko uživamo v občudovanju, aplavzih in všečkih drugih ljudi. Vendar prav ista prednost nosi s seboj tudi zelo verjetno nevarnost: da nas lahko prav zaradi podobe, ki jim morda ne bi ugajala, ljudje lahko popolnoma zavržejo, obsodijo in poteptajo. Ne da bi v resnici vedeli, kdo sploh smo.
Stvarnik je v to godljo poslal minljivost. »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Tudi naša podoba, tudi ta bo slejkoprej razrušena, takšni so zakoni časa, takšni so zakoni staranja. Enkrat za razliko ne razumimo tega kot grožnjo, ampak kot realnost. Morda to niti ni nekaj slabega, minljivost in staranje. Ko propade zunanjost, se namreč pokaže tisto, kar je notri. Se pokaže, kdo v resnici smo. Ko pridejo težki časi, se res razkrije, katere vrednote zagovarjamo, za kaj se borimo, za kaj živimo. Ko umremo, pustimo ljudem tisto, za kar smo živeli in za kar smo se borili, nič drugega.
Zato prav gube, razorane dlani in sivi lasje morda bolj govorijo mladim kot katerakoli beseda. Ko jih šokiramo z nepopolno zunanjostjo, imajo priložnost, da se začnejo spraševati o razlogih zanjo. To je nekaj velikega, kar jim lahko damo: živeti svojo starost na hvaležen način, ne da bi se je sramovali.

Sreda, 28. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,12-19)
»Pred vsem tem pa bodo stegnili roke po vas in vas preganjali, izročali v shodnice in ječe ter vlačili zaradi mojega imena pred kralje in poglavarje. Zgodilo pa se vam bo to v pričevanje. Vtisnite si torej v srce, da ne boste naprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Zakaj jaz vam bom dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli nasprotovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje in sorodniki in prijatelji in nekatere izmed vas bodo izročili v smrt; in vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

POZDRAV OSVOBAJA
Imeli smo strašansko čudnega soseda. Tako rečem vsakemu človeku, ki mu več pomeni denar kot brat ali sestra. Ta naš čudaški sosed je bil zelo jezen vsakokrat, ko smo ga videli, preklinjal je mamo in očeta, če sta samo stopila na balkon, da bi obesila perilo ali zalila rože. Ne vem, zakaj je bil tak. Res mu nismo storili nič žalega. In temu preklinjanju dolgo časa nismo mogli nič. Izogniti se mu nismo mogli, ignoriranje ga je še bolj razjezilo, da o zatrjevanju, da mu nismo nič hudega storili, sploh ne govorim. Ta človek je bil živa nevihta. Potem pa je nekega dne – menda je bilo za božič ali za veliko noč, ne vem natančno – mama spekla potico in jim jo nesla. Potrkala je na vrata, jih pozdravila, jim podarila kos potice, jim voščila za praznike in odšla domov. Obstali so odprtih ust. In od tistega dne ni bilo nobenega preklinjanja več. In upam, da je umrl mirno, z zavestjo, da je človek.
Na začetku neke knjige sem prebral stavek »Bodi prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, bojuje težko bitko.« Zato je tako, da ko nergamo nad nekim človekom – in to radi delamo predvsem pred mladimi – ko ga imamo za ničvredneža, ker se ga bojimo, ga morda nehote spreminjamo v zver, v odpadnika. Zverino pa spremeniš v človeka, kadar ga pozdraviš.
Zato bi se rad naučil pozdraviti vsakega človeka. Nič drugega, samo pozdraviti ga. Dober dan, dobro jutro, dober tek, adijo, lahko noč. Ker človek postane človeški, ko ga obravnavamo kot človeka. Ko ga pogledamo v obraz, ga ne moremo ustreliti. Ko ga pozdravimo, se ne moremo delati, kakor da ga ni. To, da je, da ga je nekdo opazil, da je našel prostor v življenju nekoga, to je največ in dovolj, kar lahko damo ljudem, ki jih srečamo.

Četrtek, 29. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,20-28)
»Kadar pa boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da je njegovo razdejanje blizu. Takrat naj bežé v hribe, kateri so v Judeji; in kateri so v mestu, naj gredo ven, in kateri so na deželi, naj ne hodijo noter; zakaj to so dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Zakaj velika stiska bo v deželi in srd nad tem ljudstvom; pod ostrino meča bodo padali in v sužnost jih bodo vlačili med vse narode in Jeruzalem bodo teptali neverniki, dokler se ne izpolnijo časi poganov. In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.«

NAJTI VESELJE
Morda bolj kot kdaj prej in bolj kot česarkoli drugega naš svet danes potrebuje veselja. In prepričan sem, da je največkrat to tudi edina stvar, ki jo potrebuje človek, ki išče našo pomoč. Kajti kdor je izgubil veselje, je izgubil življenje. Zato pomeni dati nekomu razlog za veselje skoraj enako kot obuditi ga od mrtvih.
Vedno me presune, ko gledam mladino s steklenicami v rokah. Zdi se mi, da iščejo nekaj, kar tako zelo potrebujejo, in tega nikakor ne morejo najti. Ker iščejo na napačnih mestih. Kakor mi vsi. Srečo iščemo na mestih, proč od našega krutega sveta. Zdi se nam, da bomo srečo in veselje in mir našli takrat, ko bomo ubežali življenju. V kakršni koli omami že. Toda tako veselje ni samo hitrega diha. Tudi glavobol povzroča. In novo željo po tem, da bi ušli svoji resničnosti.
Zato je veselje očitno treba najti tam, kjer smo, kamor nas je Bog postavil. Vendar ne zunaj nas. Dokler bomo namreč iskali razloge za svoje veselje od zunaj, bomo vedno ostali razočarani. Zunanje veselje je minljivo in krhko. Slejkoprej se bo končalo. Pravo veselje zato lahko prihaja samo iz notranjih razlogov. Iz razlogov srca, ne razuma in ne čustev. Iz razlogov srca, ki je mirno in veselo, ko se čuti sprejeto in ljubljeno. To pa je tedaj, ko ima človek Boga blizu. Takrat namreč verjame, da ga ima rad. Da ga ima rad kljub vsemu. »Vaše odrešenje se približuje.«
Kaj torej pomeni veseliti se? Ne nujno smejati se. Tudi zabava in hahljanje še ni nujno veselje. Veselje je iskanje in odkrivanje dokazov, da je ta ljubezen med mano in Bogom resnična. Veselje je iskanje sledov te ljubezni, ki so posejani povsod po mojem svetu. Veselje je iskanje lepega in dobrega, ki ga je Gospod posadil v vsako stvar in vsako osebo mojega življenja. Še več, veselje je boj, da bi našli to dobro in lepo tudi sredi tistega človeka, ki se je pustil premagati življenju in ga je to pokrilo z grdobo in hudobijo. In veselje je prošnja za lepo in dobro v grdem in slabem. In to je poslanstvo kristjanov, ki verjamemo v Božjo ljubezen. Če tega ne počnemo, potem ne verjamemo evangeliju.

Petek, 30. 11. 2018 (sv. Andrej)

Evangelij (Mt 4,18-22)
Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

TAKOJ!
Andrej je pogumen človek. Grški pridevnik andréios namreč označuje možatega, pogumnega človeka. Njegov pogum je v tem, da je »takoj« pustil mreže in šel po svojem poklicu. Odločen je bil. Šel je »takoj«. Ni mencal in ocenjeval, kaj se bolj splača in kaj bi mu prineslo večjo korist. Preprosto je verjel. Preprosto si je upal. In je prevzel nase odgovornost za svoje odločitve.
Danes nam manjka zares pogumnih ljudi. Taki ljudje spreminjajo svet.
Pa ne mislim na tiste, ki si nekaj upajo. Adrenalinskih manijakov, ki so se sposobni drsati po vrvi, razpeti 300 metrov nad tlemi, je kar precej. Tudi tistih, ki si upajo komu kaj ušpičiti. Ali pa tistih, ki jih ni sram narediti kaj, kar se ne spodobi. Predrzni ljudje nočejo ničesar spremeniti. Hočejo samo preizkusiti meje. Pogumni ljudje pa so tisti, ki so sposobni zastaviti svojo besedo in svoj ugled za nekaj, v kar verjamejo – da bi s tem nekaj spremenili. To so ljudje, ki ne govorijo ali delajo tega, kar se jim splača in kar jim je všeč, ampak to, kar je prav. Nasprotje poguma ni strah, ampak brezbrižnost.
Mislim, da so pogumni ljudje tisti, ki zares prižigajo luč. In jih dobivajo po glavi.
Naši mladi potrebujejo te »norosti«, nekoga, ki bi si upal za vsako ceno verjeti v dobro, lepo, pošteno, pravično. Pogrešam njihove proteste, pogrešam, da bi se postavili za svoje pravice. »Saj se itak ne bo nič spremenilo, « pravijo. In se res ne bo, dokler bomo za ceno svojega udobja teptali to, kar nam je pomembno in kar nam je sveto. Tega so se mladi naučili pri nas, ki imamo rajši svoje pokojnine in navade kot tisto, kar je pošteno in prav. Zato je treba vstati »takoj«, ko gre za naše svetinje. Kričati. Kritizirati. Narediti prvi korak. Ker je to tisto, kar nas bo rešilo. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35)

Sobota, 1. 12. 2018

Evangelij (Lk 21,34-36)
»Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.«

SPREMEMBA
Ko sem nekega adventa prižgal prvo svečo na svojem malem adventnem vencu, me je pretresla strašljiva misel. Poglej ven, poglej svet, poglej svoje srce in povej: kaj je ena sama, majhna luč za toliko teme? Ena luč ni veliko. Pravzaprav je zelo malo. Komaj kaj. Toda ena sama luč je sprememba. Drugačnost.
Tako se prižiga luč. Tako da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe. Stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in s tem v svetu. Zveni zguljeno, pa ni. Tako močno se človek veseli tega časa prižiganja luči, ker vedno znova in vsako leto bolj hrepeni po spremembi in jo potrebuje, tople, vesele spremembe, svetle luči v svojem težkem življenju. In začne se s táko majhno lučjo. Z drobno spremembo. Z eno težko besedo. Z eno minuto truda. Z enim samim korakom v drugo smer, kot sem je vajen.
Budnost in čuječnost, treznost, če želite, je tako različna od tega, s čimer si ponavadi zapolnjujemo »veseli december«. A več luči v svet in v moje življenje ne pride tako, da pozabim na temo. Tema obstaja, resnična je in težka in kruta. In vsi živimo sredi nje. Luč pomeni vedeti za temo, okusiti jo in jo spoznati in se prav sredi nje odločiti za drugačnost. Ker je tema tema in ne luč.
Zato je treba za luč najprej postati pozoren, čuječ. Gledati. Biti občutljiv. Se spraševati, precejkrat tudi dvomiti. In veliko poslušati, samega sebe. Kdor ne vidi teme, ne vidi luči. In kdor ne vidi luči, ne vidi teme. Za več luči je treba najprej več treznosti in realnosti. In ponižnosti. V tisti skrivnostni tišini sklonjene glave in ranjenega srca se začenja advent. Prihod. In naše spreobrnjenje, ki smo ga vsi tako zelo potrebni. Ker bomo spremenili svet tisti dan, ko bomo spremenili samega sebe.

Nagovore po evangeliju pripravil: mag. Marko Rijavec, župnik v Župniji Idrija

Ponedeljek, 26. 11. 2018 Evangelij (Lk 21,1-4)...
26.11.2018
Ankaran
Napotki za vreden prejem zakramenta odpuščanja 1...
18.03.2018
Ankaran
Tone Kerin, duhovnik, doma iz Krškega, že dolga...
23.09.2018
Ankaran
Spoštovani starši, učitelji in učenci! Dragi...
02.09.2018
Ljubljana
Proti koncu avgusta je v cerkvi in okrog nje...
26.08.2018
Ankaran
»Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri...
25.03.2018
Vatikan
Danes mineva pet let od izvolitve papeža...
13.03.2018
Vatikan

Strani