Drage sestre in bratje!
Velika noč kot praznik Jezusovega vstajenja je naš osrednji praznik. Prva krščanska skupnost se je živo zavedala, da z Jezusovim vstajenjem krščanska vera stoji ali pade. Apostol Pavel, ki je doživel živega Jezusa ob svojem spreobrnjenju na poti v Damask, je to zavest zelo razločno izrazil: »Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15,14). Samo zato, ker je Jezus zares vstal in so ga njegovi učenci po hudih dvomih in zmedenosti večkrat doživeli kot tistega, ki je vstal in živi, so po delovanju Svetega Duha začeli verovati vanj in zbrali pogum, da so to vero oznanjali in zanjo umirali. Doumeli so, da se tistemu, ki je premagal smrt, ne bo moglo na tem svetu nič upreti. On bo imel zadnjo besedo. Tisti, ki je z lastno vstajenjsko močjo od znotraj odvalil kamen, ki je zapiral grob, bo odvalil tudi vse druge kamne zla, ki nas pritiskajo k tlom in zapirajo v ječe in grobove.
Kristjani, ki smo vero v Jezusovo vstajenje postavili na najvišji svetilnik svojega življenja, smo poklicani, da zanjo pričujemo s svojim neuničljivim zaupanjem in zvestobo Gospodu ne glede na ugodne ali neugodne okoliščine življenja.
Vsem članom našega vernega občestva, duhovnikom, diakonom, redovnicam in redovnikom in vsem drugim članom Cerkve ter vsem ljudem dobre volje želimo, da bi tudi letos – ne glede na vse hudo, ki ga doživljamo – bila velika noč naš srečen in vesel največji praznik.
Posebno globoko velikonočno upanje in močno tolažbo pa želimo vsem, ki doživljajo preizkušnje in nesreče, izgube in stiske. Naj nas vstali Gospod Jezus napolni z mirom in pogumom.
Blagoslovljene in vedre velikonočne praznike!
slovenski škofje
