Slovenski romar Nevio Santin se je na praznik Marije Pomočnice z blagoslovom župnika odpravil na "camino" - romanje k sv. Jakobu v Compostello. Pot namerava opraviti s kolesom.
Vsak dan je poročal o opravljeni poti.
ponedeljek, 4. junij 2012
Hvala
Po jutranji maši nas Billyjevi s kombijem odpeljejo proti domu. Kar lepa sprememba po 11-dnevnem vrtenju pedal. Od kod neki se je vzela ta vsesplošna utrujenost, predvsem pa zaspanost? Prenočili bomo v Toulousu in v Dolo (Benetke) prišli predvidoma v torek ob 20.00.
Želim se zahvaliti vsem in vsakomur posebej za podporo in spodbudo. Vsem, ki ste naju spremljali z molitvijo in vsem, ki ste naju bodrili z lepimi mislimi. Hvaležen sem dežju, ki me je hladil; vetru, ki me je poživljal; soncu, ki me je napajalo z energijo. Hvaležen sem nebeški kraljici in njenemu varstvu.
Od srca se zahvaljujem Petru M. in Blažu R. za pripravo GPS, Marjanu C. za delo z računalnikom in moji mlajši sestri Nives.
To kolesarsko romanje poklanjam spominu na Slavka Hoteža, velikega človeka in velikega športnika.
nedelja, 3. junij 2012
Življenje je lepo
Za zaključek še 3000 višincev - pa kaj potem!
Še zadnji hrib - 1330 mnv. Nekateri romarji - kolesarji potiskajo kolo ob sebi - pa kaj potem!
Spust v Sarrio - odlično!
Zadnjih 30 km se vleče - grozno.
Romarjev je vedno več, njihov korak pa zelo različen: šepajoč, podrsavajoč, počasen, opletajoč...
ampak bližina Santiaga iz človeka potegne nesluteno moč.
Školjk je vedno več.
Na cilju sva.
(Zelo osebne misli.)
Kar me navdušuje, je radost, ki kipi od vsepovsod. Na vsaki ulici in trgu prekipeva od glasbe, veselja in radosti.
Naj bo slednje naš vsakodnevni spremljevalec, ker življenje je lepo.
Romarja na cilju: Nevjo in Billy
Villafranca - Trabadelo - Cebreiro - Sarria - Melide - Santiago de Campostela
13 ur - 189 km - 2972 višincev
sobota, 2. junij 2012
Dva romarja na kolesih sta hitrejša od dveh avtobusov
Velika uteha za romarje so urejena prenočišča (simbolična cena), ki si sledijo v določenih intervalih. Tako ni nepotrebnih skrbi, kje bomo spali in kje bomo jedli po 13 urah tlake. Mimo Leona in Astorge (bolj slutiva kot vidiva Gaudijevo arhitekturo, ki se frivolno spogleduje s srednjeveškimi katedralami) kar gre, potem pa hrib, zlovešč Monte Irago, ki je od začetkov cammina huda preizkušnja za romarje.
Na srečo je ponoči deževalo, se bistveno shladilo (24 stopinj), popoldne pa pomalem štrcalo - in vse to je pripomoglo, da sva uspela. Moja prva misel na vrhu je bila: "Pri 37 stopinjah ne bi prišel na vrh." Na vrhu pa je križ, pod katerega po tradiciji romarji odložijo en kamen, ki simbolizira breme, katerega se rešijo. V zadnjem času puščajo sliko, kovanec... Z veseljem vam povem, katerega bremena sem se rešil: 2500 km prevožene poti in moja ta zadnja mi je hvaležna!!!
No, in ravno tu ponovno srečava dva avtobusa romarjev, s katerima se preganjava od Saint Jean-Pied-de-Port. Zaključek: nič nista hitrejša od naju, si pa ogledajo Gaudijeve mojstrovine, srednjeveške in renesančne mojstrovine, pa tudi čas za kosilo si vzamejo.
In naprej v Ponferrado (Železni most). Smo v 11.st. in lokalni škof naroči izgradnjo mostu, katerega ograja je iz železa (odtod ime kraja). Ponovno dokaz, kaj je pomenila Jakobova pot. V naslednjem stoletju pa so templarji (menihi-vitezi) zgradili mogočen grad, ki je romarjem nudil zavetje in varnost.
Do Santiaga je še približno 170 km. Počutiva se dobro in komaj čakava, da prideva na cilj, saj je zaenkrat še dovolj fizične in psihične moči (pa saj sva vsa bremena pustila na Monte Irago). Jutri sledijo novice s trga sv. Jakoba.
Hvala in lahko noč.
Terradillos de Los Templarios - Leon - Astorga - Ponferrada - Villafranca del Bierzo
13 ur - 210km - 1741 višincev
petek, 1. junij 2012
Santo Domingo de la Calzada - menih, kasneje svetnik, je romarjem skušal pomagati na različne načine: tako, da je zgradil most čez reko Ojo (reko še vedno prečimo po njegovem mostu), zavetišče za romarje (danes luksuzen hotel – parador) in predvsem je iz kolovozov skušal narediti "utrjene" ceste, ki jih ne bi odnesel prvi dež. Odtod izraz "calzada" in v toponimih Jakobove poti je ogromno "calzad". Če pomislimo, da govorimo o 12. st., so calzade za srednji vek avtoceste.
Midva z Billyjem (e dai, pedala!) pa proti Burgosu in Leonu... Svet je valovit, prazen in obdelan. Več kot 100 km so naša družba žitna polja in nič drugega. Tu in tam kakšna vas, 30 km nič, nato ena vas, nato nič, nato... Žitna polja, do kamor ti nese pogled (kje so ljudje?), vse skupaj namakajo, celo velike njive krompirja. Namakalni sistemi še iz medvojnega obdobja, pa tudi moderno "potratno" namakanje. Čudno, pri nas pa se nič ne izplača. Med polji pa mejice topolov. Za Španijo so mejice kar redkost.
Redko posejane vasi imajo ogromne cerkve, bisere romanike (npr. Fromista) - sredi ničesar. Vaška arhitektura pa je seveda zelo skromna. Zaradi močnega vetra so hiše kar precej vkopane v zemljo, ker skorajda ni dreves, da bi jih zavarovala pred vetrom, oz. so obdane z obzidjem. Ampak cerkve...
Danes sva zaključila nekoliko bolj zgodaj, ob 18.30. Kakšno razkošje! Se bova pa naspala in do Santiaga je le še približno 300 km. Desno koleno me juga, ma...
Hvala vsem, ki nama držita pesti, Nevjo in Billy.
Santo Domingo de la Calzada - Boadilla del Camino - Terradillos de Los Templarios
11 ur - 198 km - 1303 višincev
četrtek, 31.maj 2012
Koliko držav, jezikov, kultur in arhitektur sem že prevozil v šestih dneh? Morda si bom še najbolj zapomnil vonj po pokošeni travi, ki naju je včeraj spremljal 150 km.
Dan sva z Billyjem začela z vzponom v Euskal Herria (Baskija), na prelaz Roncesvalles (1000 mnv), kjer je na španski strani prvo Jakobovo romarsko zavetišče in znameniti napis - Santiago - 790 km. Pireneji so bujni, gozdnati. Naših kočevskih medvedov tukaj ni več.
Zato pa krasijo področje mogočne baskovske hiše z zelenimi ali rdečimi škurami, sicer nacionalnima barvama Baskov. Ponosni Baski še vedno nosijo "baskovske" čepice in so ponosni na svoj jezik in tradicijo.
Drviva proti Pamploni, vendar sva en mesec prezgodnja, da bi na dan Sv. Fermina videla množičen tek Baskov pred biki po mestnih ulicah. Vse lepo in prav, saj vemo, da so biki modrejši. A kaj, ko se tek konča v mestni areni in krajšo potegnejo biki, toreador pa dobi za trofejo njihov rep in mošnjo(?).
Torej smo končno v nižinskem, valovitem in vedno bolj gričevnatem svetu. Na razdalji 170 km se izmenjujejo vinogradi (Rioha) in žitna polja. Pogled uzre velike romanske romarske cerkve in samostane, ki pričajo o večstoletni obljudenosti Jakobove poti. V ljubkem baskovskem mestu Puente la Reina se zapeljeva čez most, ki je dal mestu ime. Da bi olajšala romarjem pot preko reke, je kraljica v 12. stoletju dala zgraditi most. Tu se združita francoska in španska pot v eno samo.
Ampak prava poslastica šele pride. Mestece Santo Domingo dela Calzada se ponaša - ne boste verjeli - s petelinom in kuro v cerkvi, na posebnem podestu nad vhodom. Pa pravijo, da smo mi malo čez les. Seveda sega zgodba v čas srednjeveškega romanja in domačini se držijo tradicije. Petelina in kuro pa le zamenjajo vsak mesec.
Navzlic vročini (37 stopinj) in 3400 višincev (neverjetno, kaj človek zmore), je bil danes en lep dan.
Prisrčen pozdrav, Nevjo in Billy.
S. Jean-Pied-de-Port - Roncesvalles - Pamplona - Puente la Reina - Estella - Logrono - Santo Domingo de la Calzada
14 ur, 237 km, 3400 višincev
sreda, 30.maj 2012
Lurd: V množici romarjev, v duhu in mislih pri QUE SOY ERA IMMACULADA COUNCEPCIOU sem se priklonil Mariji.
Pri jutranji maši (8.00) sem predal Mariji ne samo moje, ampak tudi vaše prošnje in zahvale. V trenutkih kontemplacije sem v Marijino varstvo predal ne samo prijatelje, ampak tudi tiste, ki niso ravno moji/naši sovražniki, bolj moji/naši nerazumevajoči sopotniki in drugačni.
Prosil sem za Marijino varstvo, božji blagoslov in varno in srečno pot domov.
In sva z Billyjem nadaljevala pot. Višincev kolikor hočeš, bolečin v spodnjih okončinah kolikor hočeš, ampak... imava Marijino pomoč.
Naš današnji cilj je Saint Jean-Pied-de-Port. Vreme je krasno (24 - 26 stopinj), vročina tudi, utrujenost tudi...
S. Jean Pied-de-Port običajno vrvi od romarjev in turistov. Danes je podoba nekoliko bolj umirjena. Prenočišče sva dobila nekoliko izven mesta, že proti Pirenejem, kjer se nam je pridružila Billyjeva družina. Zvečer je pa lepo, se nekoliko sprostimo... Vsepovsod naju spremlja Jakobova školjka, najina sopotnica in spremljevalka naslednjih 1000 km.
Lahko noč voščita romarja.
Lourdes - Saint Jean-Pied-de-Port
8 ur - 138 km - 1490 višincev
torek, 29. maj 2012
Odhod kot običajno, smer Auterive – Lezat sur Leze - Cazeres. V daljavi Pireneji, ki so z vsako prevoženo uro bližji, jasnejši. V ozadju vrhovi, ki dosegajo 3300 m. Misel na Bernardko Soubirous in na njena srečanja z nebeško kraljico. Mimo brzijo (kolikor je na kolesu možno) vasi in posamične mogočne (ponovno mi deluje tako domače) kmetije, v vidno polje mi vstopa lurdski grad in vem, da sem na prvem cilju.
Noge se umirijo, srčni utrip prav tako in prepustim se ... nebeškemu.
Dejstva, da je danes bilo 30 -32 stopinj, ne bi izpostavljal, veter je pihal v prsa in jaz sem tudi pihal. Majčkeno se že pozna, da sem na poti že 5. dan, in da nisem še nikjer (upoštevajoč končni cilj), ali pa tudi ne. Konec koncev sva danes naredila več višincev (2500 m) kot km (247).
Billyju so se danes pridružili soproga in prijatelji, ki bodo z avtom opravili romanje do Santiaga, oz. Fatime. V veselje mi je, da jih bom jutri lahko popeljal po Lurdu in jim povedal, preden bodo skozi Vrata življenja in Vrata svetlobe vstopili v baziliko, da je prekrasne mozaike na pročelju ustvaril naš jezuit in umetnik (Prešernov nagrajenec) pater Marko Rupnik.
Po ogledu bova z Billyjem pognala kolesa proti Saint-Jean-de-Port, zadnjemu francoskemu mestu pod Pireneji.
Au revoir et bonne nuit, Nevjo in Billy.
Mazamet - Auterive - Lezat sur Leze - Cazeres - Lourdes
15 ur - 247 km - 2500 višincev
ponedeljek, 28. maj 2012
Ni ne večerje ne postelje za 2 romarja!!!
Iz papeškega Avignona (14.st.) sva krenila že ob 6.30, upajoč da bova deležna večernega počitka dovolj zgodaj.
Od Avignona do Arlesa v glavnem valovit svet in vinogradi. Kratek ogled rimskega Arlesa in mimo Lunela do Sete na Sredozemsko morje. Tu so Francozi že v 17. st. začeli kopati Canal du Midi, ki je povprek povezoval sredozemsko in atlantsko obalo Francije. Danes kraj slovi po gojiščih ostrig.Je kar domače zavelo z morja... Da zadeva ne bi bila preveč pocukrano enostavna, sva zavila v notranjost - proti Črnim goram (Montagne noire). Col de Rodomuls (256m) in še en bistveno višji prelaz. Za nameček še dež. Zaradi njega sva že včeraj potratila preveč časa. Pa je prišel blagoslov. Bolj je bilo zagamano, večji je bil blagoslov. In sva premagala 10 km vzpon. Dol je šlo brez blagoslova. Utrujena in lačna sva prišla v Mazamet… in glej ga zlomka (ura je 22.30) - nikjer ni možnosti prenočitve. Pa nas je rešil prijazen Turek, ki nama je pokazal pot v 4 km oddaljen kraj, kjer je hotel sprejemal goste, predvsem pa sva se najedla njegovega kebaba.
V 16 urah sva prevozila 303 km (1550 višincev), zdaj pa končno v horizontalo.
Lahko noč, Nevjo in Billy.
Avignon - Arles - Lunel - Sete - Mazamet
nedelja, 27.maj 2012
Danes pa iz Briacona do Avignona. Imela sva pravi kolesarski krst, saj sva zaradi izrednega dežja (in sodre)" izgubila" 3 ure in da bo veselica popolna, sva bila nagrajena še z gumi defektom. Mimo Sisterona, opatije Ganagobie in po 15 urah, prevoženih 270 km, 1400 višincev sva ob 21.30 končno v Avignonu padla v posteljo. Sicer se počutiva dobro in ni nobenih težav.
Hvala za pozdrave in podporo. Romarja Nevjo in Billy.
sobota, 26. maj 2012
Danes sva krenila na pot iz Vercellija. Mimo Torina, Val di Susa in preko prelaza Mongenevre) sva prišla v Francijo in se spustila v mesto Briancon, kjer prenočujeva. V 13 urah sva prevozila 212 km in ..ja, sva že v Alpah, tako da 2500 m višincev ne čudi. Vreme nama je naklonjeno, le ob 17.00 je bil kratkotrajen dež.
Vse lepo pozdravljata 2 romarja: Nevjo in Billy.
petek, 25. maj 2012
Po 15. urah na kolesu sva prevozila 338 km , vzpona je bilo 358. Spimo v Vercelli. Vse O.K. Lep pozdrav.
četrtek, 24.maj 2012
Odhod iz Ankarana ob 7.00 uri.