POKLICANI, DA SEJEMO UPANJE IN GRADIMO MIR

Dragi bratje in sestre!

Svetovni dan molitve za poklice nas vsako leto povabi k razmisleku o dragocenem daru klica, ki ga Gospod namenja vsakemu izmed nas, na verno ljudstvo na poti, da bi lahko sodelovali pri njegovem načrtu ljubezni in utelesili lepoto evangelija v različnih življenjskih položajih. Poslušati Božji klic še zdaleč ni od zunaj naložena dolžnost, pa čeprav v imenu nekega verskega ideala; pač pa je to najbolj varen način, ki nam je na voljo, da gojimo željo po sreči, ki jo nosimo v sebi; naše življenje je uresničeno in izpolnjeno, ko odkrijemo, kdo smo, kakšne so naše lastnosti, na katerem področju jih lahko dobro uporabimo, katero pot lahko prehodimo, da bomo postali znamenje in orodje ljubezni, sprejemanja, lepote in miru v okolju, v katerem živimo.

Na ta način je ta dan vedno lepa priložnost, da se pred Gospodom hvaležno spomnimo zveste, vsakodnevne in pogosto skrite prizadevnosti tistih, ki so sprejeli klic, ki vključuje vse njihovo življenje. Mislim na mame in očete, ki ne gledajo najprej sami nase in ne sledijo plitvemu življenjskemu slogu, ampak z ljubeznijo in zastonjskostjo gradijo svoje življenje na skrbi za odnose, ko se odpirajo daru življenja in stopajo v službo otrok in njihove rasti. Mislim na tiste, ki svoje delo opravljajo predano in v duhu sodelovanja; na tiste, ki si na različnih področjih in na različne načine prizadevajo za graditev bolj pravičnega sveta, bolj solidarnega gospodarstva, bolj nepristranske politike, bolj humane družbe: na vse moške in ženske dobre volje, ki se razdajajo za skupno dobro. Mislim na posvečene osebe, ki svoje življenje darujejo Gospodu v tišini molitve in v apostolskem delovanju, včasih na mejnih področjih in ne da bi varčevali z močmi; z ustvarjalnostjo živijo svojo karizmo in jo dajejo na razpolago tistim, ki jih srečajo. In mislim na tiste, ki so prejeli klic v posvečeno duhovništvo in se posvečajo oznanjevanju evangelija, ki skupaj z evharističnim kruhom lomijo tudi svoje življenje za brate ter sejejo upanje in vsem kažejo lepoto Božjega kraljestva.

Mladim, posebno tistim, ki se čutijo daleč od Cerkve ali do nje gojijo nezaupanje, bi rad rekel: pustite se očarati Jezusu, po straneh evangelija mu postavljajte svoja pomembna vprašanja, pustite se vznemiriti njegovi prisotnosti, ki nas vedno dobrodejno spravlja v krizo. On bolj od kogar koli drugega spoštuje našo svobodo, ne vsiljuje se, ampak se samo ponudi: pustite mu prostor in odkrili boste svojo srečo v hoji za njim in v popolni posvetitvi njemu, če bo to zahteval.

Ljudstvo na poti

Polifonija karizem in poklicev, ki jih krščanska skupnost prepoznava in spremlja, nam pomaga v polnosti razumeti našo krščansko identiteto. Božje ljudstvo smo na poti po cestah sveta, oživlja nas Sveti Duh in smo kot živi kamni vgrajeni v Kristusovo telo. Vsak izmed nas samega sebe odkriva kot člana velike družine, kot Očetovega otroka ter brata in sestro svojih vrstnikov. Nismo sami vase zaprti otoki, ampak smo deli celote. Zato Svetovni dan molitve za poklice nosi pečat sinodalnosti. Veliko je karizem in poklicani smo, da poslušamo drug drugega in hodimo skupaj, da bi jih odkrili in razločevali, k čemu nas Duh kliče za dobro vseh.

V sedanjem zgodovinskem trenutku nas skupna pot vodi proti jubilejnemu letu 2025. Kot romarji upanja hodimo proti svetemu letu, da bi mogli ob ponovnem odkritju lastne poklicanosti in v povezovanju različnih darov Duha biti v svetu nosilci in priče Jezusovih sanj: oblikovati eno samo družino, združeno v Božji ljubezni in tesno povezano z vezjo zastonjske ljubezni, vzajemne podelitve in bratstva.

Ta dan je zlasti posvečen molitvi, da bi od Očeta izprosili dar svetih poklicev za graditev njegovega kraljestva: »Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Lk 10,2). Molitev pa je – to vemo – bolj sestavljena iz poslušanja kot iz besed, ki jih namenjamo Bogu. Gospod govori našemu srcu in hoče, da bi bilo odprto, iskreno in velikodušno. Njegova Beseda je postala meso v Jezusu Kristusu, ki nam razodeva in sporoča vso Očetovo voljo. V letu 2024, ki je posvečeno ravno molitvi v pripravi na jubilej, smo poklicani ponovno odkriti neprecenljivi dar, da se lahko pogovarjamo z Gospodom, od srca k srcu, in tako postanemo romarji upanja, kajti »molitev je prva moč upanja. Moliš in upanje raste, napreduje. Rekel bi, da molitev odpira vrata upanju. Upanje je, toda s svojo molitvijo odpiram vrata« (Kateheza, 20. maja 2020).

Romarji upanja in graditelji miru

Kaj pa pomeni biti romarji? Kdor se poda na romanje, skuša najprej imeti jasen cilj, ter ga vedno nosi v srcu in v mislih. Da pa bi dosegli cilj, se moramo istočasno osredotočiti na sedanji korak, za soočenje s katerim moramo biti lahki, se znebiti nepotrebnih bremen, nositi s sabo bistveno in se vsak dan boriti, da bi utrujenost, strah, negotovost in nejasnost ne blokirali začete poti. Biti romar torej pomeni vsak dan odpotovati, vedno znova začeti, ponovno najti navdušenje in moč, da prehodimo različne etape poti, ki kljub naporom in težavam vedno pred nami odprejo nova obzorja in neznane razglede.

Smisel krščanskega romanja je ravno v tem: postavljeni smo na pot k odkritju Božje ljubezni, istočasno pa k odkritju samih sebe skozi notranje potovanje, ki pa ga vedno spodbuja mnogovrstnost odnosov. Torej, romarji, ker smo poklicani: poklicani, da bi ljubili Boga in da bi ljubili drug drugega. Na ta način se naša hoja po tej zemlji nikoli ne razkroji v jalovo naprezanje ali v brezciljno tavanje. Nasprotno, vsak dan, ko se odzovemo na naš klic, skušamo narediti možne korake proti novemu svetu, kjer se živi v miru, pravičnosti in ljubezni. Smo romarji upanja, ker stremimo k boljši prihodnosti in si prizadevamo, da jo med potjo gradimo.

Navsezadnje je to namen vsakega poklica: postati moški in ženske upanja. Kot posamezniki in kot skupnost, v različnosti karizem in služb, smo vsi poklicani, da evangeljskemu upanju »damo telo in srce« v svetu, ki ga zaznamujejo epohalni izzivi: grozeče napredovanje tretje svetovne vojne po koščkih; množice migrantov, ki bežijo iz svoje dežele v iskanju boljše prihodnosti; stalno naraščanje revežev; nevarnost, da nepopravljivo ogrozimo zdravje našega planeta. K vsemu temu pa se pridružujejo še težave, ki jih srečujemo vsak dan in ki včasih prestavljajo nevarnost, da nas vržejo v vdanost v usodo ali v malodušje.

V tem našem času je torej za nas kristjane odločilno, da gojimo pogled, poln upanja, da bi lahko v službi Božjega kraljestva, kraljestva ljubezni, rodovitno delovali, odgovarjajoč na klic, ki nam je bil zaupan. To upanje – nam zagotavlja sv. Pavel – »ne osramoti« (Rim 5,5), ker gre za obljubo, ki nam jo je dal Gospod Jezus, da bo vedno ostal z nami in nas vključil v delo odrešenja, ki ga hoče uresničiti v srcu vsakega človeka in v »srcu« stvarstva. To upanje ima svojo gonilno silo v Kristusovem vstajenju, ki »vsebuje življenjsko moč, ki je prepojila svet. Kjer se vse zdi mrtvo, spet povsod poženejo znamenja vstajenja. Res je, da se pogosto zdi, kakor da Bog ne obstaja. Vidimo krivičnost, hudobijo, ravnodušnost in okrutnost, ki ne prenehajo. A gotovo je tudi, da sredi temine vedno vzklije nekaj novega, kar prej ali slej obrodi sad« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 276). Apostol Pavel ponovno pravi, da smo bili »odrešeni … v upanju« (Rim 8,24). Odrešenje, ki je bilo uresničeno v veliki noči, daje upanje, gotovo, zanesljivo upanje, s katerim se lahko soočimo z izzivi sedanjosti.

Biti romarji upanja in graditelji miru torej pomeni svoje življenje utemeljiti na skali Kristusovega vstajenja, vedoč, da vsako naše prizadevanje v poklicu, ki smo ga sprejeli in v katerem živimo, ne pade v prazno. Kljub polomijam in prekinitvam, dobro, ki ga sejemo, tiho raste in nič nas ne more ločiti od končnega cilja: srečanja s Kristusom in veselja, da bomo vso večnost živeli v medsebojnem bratstvu. Ta končni klic moramo vnaprej živeti vsak dan. Odnos ljubezni z Bogom ter z brati in sestrami začenja že sedaj uresničevati Božje sanje, sanje o edinosti, miru in bratstvu. Nihče se ne sme počutiti izključenega iz tega klica! Vsak izmed nas je lahko v svoji majhnosti, v svojem življenjskem stanu, s pomočjo Svetega Duha sejalec upanja in miru.

Pogum za sodelovanje

Zaradi vsega tega še enkrat pravim, kot sem dejal med Svetovnim dnevom mladih v Lizboni: »Rise up! – Vstanite!« Zbudimo se iz spanja, stopimo iz brezbrižnosti, odprimo zapahe ječe, v katero smo se včasih zaprli, da bo vsak izmed nas mogel odkriti svojo poklicanost v Cerkvi in v svetu ter postati romar upanja in tvorec miru! Navdušimo se za življenje in se posvetimo ljubeči skrbi za tiste, ki so ob nas in za okolje, v katerem živimo. Ponavljam vam: imejte pogum za sodelovanje! Don Oreste Benzi, neutruden apostol ljubezni, ki je bil vedno na strani najmanjših in najbolj nezaščitenih, je ponavljal, da nihče ni tako ubog, da ne bi imel česa dati in noben tako bogat, da mu ne bi bilo treba ničesar prejeti.

Vstanimo torej in se podajmo na pot kot romarji upanja, saj tako kakor je Marija storila s sv. Elizabeto, tudi mi lahko prinašamo sporočila veselja, porajamo novo življenje in smo tvorci bratstva in miru.

Papež Frančišek

Kraj

Datum

Kategorija

Svet trpljenja in zdravljenja je pomenljivo ogledalo sedanje družbe

Dragi bratje in sestre!

1. del

Mir Gospoda Jezusa Kristusa, ki je posvečal bolnikom posebno skrb, bodi z vami in z vsemi vašimi, ki se jih boste spominjali ob poslušanju letošnjega postnega pastirskega pisma. Za tematiko pisma škofov so nas prosili bolnišnični duhovniki, ki se vsako leto v januarju srečajo, si izmenjajo izkušnje in se medsebojno bogatijo. Hkrati se pripravijo na praznovanje svetovnega dneva bolnikov ob lurški Materi Božji, ki ga bomo letos obhajali prihodnjo nedeljo.

V prvem delu postnega pastirskega pisma se škofje s posebno naklonjenostjo sklanjamo k vsem, ki jim življenje ne prizanaša z različnimi težavami, kot so bolezen, invalidnost, slepota, naglušnost, starost, osamljenost, alkohol, odvisnost, motnje v telesnem in duševnem razvoju … Prepričani smo, kot beremo v knjigi Blagoslovi, da »vsaka bolezen, posebej še huda, človeka prizadene. Bolj kot kdajkoli prej se zave svoje krhkosti, nemoči in odvisnosti od drugih, tudi od Boga. Veren človek pa vidi v bolezni tudi priložnost, da svoje trpljenje pridruži Kristusovemu in ga daruje zase in za druge. Z zaupanjem se obrača k nebeškemu Očetu, saj ve, da je njegovo trpljenje in ozdravljenje v Božjih rokah«. (Blagoslovi, str. 182)

»Primarij vseh primarijev«, kot je Jezusa ob neki priliki poimenoval pokojni nadškof Šuštar, je ozdravil mnogo takih, ki so trpeli zaradi različnih bolezni, ter po besedah evangelista Marka, kot smo slišali v današnjem evangeliju, izgnal tudi veliko hudih duhov. Kristus oznanja in ozdravlja, kot Simonovo taščo. Z oznanjevanjem razodeva Božjo ljubezen, odpira pot k veri, razlaga smisel trpljenja, kaže pot k zveličanju. Danes nadaljuje svoje delo po nas. Simonova hiša so danes naši domovi, domovi za ostarele, bolnišnice, teh je v šestih slovenskih škofijah kar 26, pa hospic in drugi zavodi. Sicer pa se ne moremo izogniti vtisu, da je Slovenija velika »bolnišnica«.

Dragi vsi! Povejte bližnjim, ki jih obiskujete ali zanje molite, da jih imamo škofje radi ter da je njihovo poslanstvo dragoceno za našo krajevno Cerkev in tudi za ves svet.

Škofje smo hvaležni vsem, ki zdravstveno in vsestransko spremljajo in lajšajo bolečine. Hvaležni smo zdravnikom, medicinskim sestram ter zdravstvenemu in socialnemu osebju, ki z znanjem in požrtvovalnostjo skrbijo za lajšanje telesnih bolečin. Kot pravi eden slovenskih zdravnikov, je »slovensko zdravstvo kot zrcalo, ki odseva naše vrednote, našo solidarnost in našo narodno zavednost«. Hvala vsem, ki jim veliko pomenita človekovo dostojanstvo in svetost življenja od začetka do konca.

Vsi se dobro zavedamo, da je pravo zdravljenje celostno, to je telesno, duševno, duhovno in socialno. Zato se škofje zahvaljujemo bolnišničnim duhovnikom. Teh je v slovenskih bolnišnicah približno trideset. Hvaležni smo vsem, ki ste blizu oskrbovancem v domovih za ostarele. Hvala župnikom, kaplanom in drugim duhovnikom, prav tako redovnikom, redovnicam, diakonom in prostovoljcem ter vsem, ki obiskujejo bolnike in starejše ob prvih petkih in drugih priložnostih na župnijah.

Povzemamo nedavno objavljen zapis v slovenskem katoliškem tedniku Družina. Žena je po smrti moža hvaležna za preizkušnje in za trpljenje, ki jo je utrjevalo v ljubezni. Zapisala je: »Ob spremljanju umirajočega, zlasti ljubljene osebe, začnemo čutiti pravi smisel življenja, za katerega smo rojeni ...« (Družina 2023, str. 36, 20).

Prepričani smo, da ljudje pogosto bolj kot zdravstveno podporo potrebujejo duševno in duhovno oporo, ki jih zmoreta spodbuditi k bolj odgovornemu in pogumnemu življenju. O tem navajamo pričevanje zdravnika, ki spodbuja duhovnika: »Povezovalec si med nebeškim in zemeljskim, posvečen za zmeraj. Vem, da so s študijami že dokazali učinkovito moč molitve pri zdravljenju. Pogosto sem pri svojem delu doživel čudeže, pravzaprav se mi neprestano dogajajo. To ti pripovedujem zato, da ti povem, da tvoje delo ni zaman, da se ti ob njem smehlja tvoj Oče in te blagoslavlja«. (dr. Janez Eržen, 25 let Bolniške župnije, str. 59)

Prvi del pastirskega pisma pred postom, v katerem se želimo zahvaliti vsem, ki ste blizu bolnim, preizkušanim in vsem, ki trpijo, sklenemo z besedami: »Dobri Bog, razsvetljuj nas, da bomo starejšim, bolnim in umirajočim posredovali zakramente – spoved, maziljenje in obhajilo, ki jih bodo utrdili v krščanski veri, zaupanju v Božje varstvo ter sprejemanju in darovanju trpljenja za odrešenje vseh ljudi.« Naj Marija, Zdravje bolnikov, bolnim pomaga prenašati trpljenje s trpljenjem Jezusa Kristusa. Vsem – bolnim, tistim, ki jim strežejo, in vsem odgovornim podarjamo svoj blagoslov.

2. del

Spomnimo se današnjega evangelija, ko se Jezus sreča z gobavcem. Ni ga strah okužbe. Gobavcu dovoli, da mu pride povsem blizu in pred njim pade na kolena. Sočutje do gobavca je bilo močnejše od strahu pred gobavostjo. Jezus v teh okoliščinah izgovori eno najlepših in najbolj Božjih misli: »Hočem, bodi očiščen.«

Danes Jezus ozdravlja bolnike na različne načine.

V Sloveniji ima vsak bolnik pravico, da ga v bolnišnici ali podobnem zdravstvenem zavodu obišče duhovnik. Temeljno delo bolnišničnih duhovnikov so duhovni pogovori z bolniki, ki to želijo. Tudi do zakramentov ima bolnik neodtujljivo pravico, saj mu omogočajo blaženo večnost v Očetovem domu. Ko bolniku priskrbimo zdravstveno pomoč, moramo takoj poskrbeti tudi za prejem zakramentov.

Bolniki, ki prihajajo na zdravljenje v bolnišnico, naj po možnosti že doma opravijo spoved, prejmejo sveto obhajilo in po potrebi tudi bolniško maziljenje.

Bolnikom, ki so nevarno bolni ali oslabeli, zelo priporočamo zakrament bolniškega maziljenja. Ta zakrament ne napoveduje smrti bolnika, ampak mu daje novo upanje, novo moč za spoprijemanje s trpljenjem ter pogosto tudi zdravje na telesu. Bolnik ali starejši lahko zakrament bolniškega maziljenja prejme vsakokrat, ko se mu bolezen ali stanje poslabša. Po prevodu iz grškega jezika bi ga lahko imenovali zakrament »opešanih«, kot je pojasnil eden od slovenskih škofov. Nezavestnim bolnikom in bolnikom v posebno težkem telesnem in duševnem stanju naj zakrament omogočijo svojci in znanci. Za tiste, ki nimajo nikogar, naj poskrbijo člani župnijskega občestva. Če je bolnik, h kateremu je duhovnik poklican, že mrtev, se ga ne mazili. Zanj in njegove najbližje le moli. –

Bolniki, ki zmorejo, naj obiskujejo bolnišnične kapele, zlasti sv. maše, sicer pa naj spremljajo sv. mašo po radijskem ali televizijskem sprejemniku.

Bolnikom in starejšim, zlasti v domovih za ostarele, priporočamo, da vsaj enkrat v letu opravijo spoved ter imajo možnost za verski in duhovni pogovor.

Bolnikom, ki v bolnišnicah ali drugem podobnem zavodu prejmejo zakramente, duhovnik izroči podobico, na kateri so zapisani bolnikovo ime, datum in zakramenti, ki jih je prejel. Podobica je potrdilo za sorodnike in duhovnika ob prijavi pogreba, če bolnik umre.

Spregovorili bomo še o 32. svetovnem dnevu bolnikov, ki ga obhajamo na god Lurške Matere Božje, to je prav danes. Uvedel ga je sv. Janez Pavel II., ki ga je takole osmislil: »Ta dan pomeni za bolnike, zdravstveno osebje, verujoče in vse ljudi dobre volje privilegiran čas za molitev, sodelovanje, darovanje trpečih za dobro Cerkve in povabilo vsem, prepoznati v različnih oblikah trpljenja bratov in sester obraz trpečega Kristusa, ki je s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem izvršil odrešenje človeštva.«

Papež vsako leto na verne kristjane in ljudi dobre volje naslovi poslanico, namenjeno bolnikom in trpečim ter vsem, ki jih spremljajo v njihovih preizkušnjah. Ne smemo pozabiti, da so se v številnih državah že pred svetovnim dnevom bolnikov udomačila narodna romanja bolnikov, starejših in invalidov, kot so naša romanja na Brezje in druge božje poti. Hvaležni smo za vsa škofijska romanja in župnijska srečanja za bolnike in starejše. Naj bo tako tudi v prihodnje.

Post in pepelnica sta besedi na črko P. Škofje priporočamo, da bi naša sočutna bližina do preizkušanih vseh vrst bila tudi v poslušanju, potrpežljivosti in ponižnosti. Vsem, s katerimi živite in jih boste obiskali, prinesite naše pozdrave. Vsem voščimo blagoslovljen postni čas. Umrli in vstali Gospod naj vam bo zgled ljubezni in naj vam pomaga, da boste služili njemu in ljudem, nekoč pa srečni obhajali veliko noč v Božjem objemu.

Vaši škofje

Kraj

Datum

Kategorija

»Ni dobro za človeka, da je sam«.
Zdraviti bolnega s skrbjo za odnose

»Ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18). Bog, ki je ljubezen, je človeka od začetka ustvaril za občestvo in v njegovo bitje vpisal razsežnost odnosov. Tako je naše življenje, ki je oblikovano po podobi Trojice, poklicano, da se v polnosti uresniči v dinamiki odnosov, prijateljstva in medsebojne ljubezni. Ustvarjeni smo, da bi bili skupaj, ne sami. In prav zato je občestvo tako globoko zapisano v človeško srce; izkustvo zapuščenosti in osamljenosti nas prestraši, je boleče in celo nečloveško. To postane še toliko bolj v času krhkosti, neodločnosti in negotovosti, ki so pogosto posledica katere koli nenadne resne bolezni.

Mislim na primer na tiste, ki so bili med pandemijo Covid-19 strašno sami: bolniki, ki niso mogli sprejemati obiskov, pa tudi bolničarji, zdravniki in pomožno osebje, ki so bili preobremenjeni z delom in zaprti v izolacijske oddelke. Seveda ne pozabljamo, koliko se jih je moralo s smrtno uro srečati samih, ob pomoči zdravstvenega osebja, a daleč od svojih družin.

Hkrati z bolečino sočustvujem s trpljenjem in osamljenostjo tistih, ki zaradi vojne in njenih tragičnih posledic ostanejo brez opore in brez pomoči. Vojna je najstrašnejša družbena bolezen, najbolj krhki ljudje pa plačajo najvišjo ceno.

Vendarle je treba poudariti, da tudi v državah, ki uživajo mir in imajo večje vire, čas starosti in bolezni pogosto preživljamo v osamljenosti in včasih celo zapuščenosti. Ta žalostna resničnost je predvsem posledica kulture individualizma, ki povzdiguje uspešnost za vsako ceno in goji mit učinkovitosti, postane pa brezbrižna in celo neusmiljena, ko ljudje nimajo več potrebnih moči, da bi držali korak. Tedaj postane kultura odmetavanja, v kateri »»ljudje niso več prva vrednota, ki jo je treba spoštovati in varovati, še zlasti, če je revna ali nemočna, ko ‚še ne koristi‘ – kakor nerojeni – ali ‚ne koristi več‘ – kakor stari« (Okrožnica Fratelli tutti, 18). Ta logika žal prežema tudi nekatere politične odločitve, ki jim ne uspe postaviti v središče dostojanstva človeka in njegovih potreb, in ne dajejo vedno prednosti strategijam in virom, ki so potrebni, da bi vsakemu človeku zagotovili temeljno pravico do zdravja in dostop do oskrbe. Hkrati pa zapuščenost krhkih in njihovo osamljenost pospešujeta tudi krčenje oskrbe zgolj na zdravstvene storitve, ne da bi jih modro spremljala »terapevtska zaveza« med zdravnikom, pacientom in domačimi.

Dobro nam dene, če bomo še enkrat poslušali svetopisemsko besedo: ni dobro za človeka, da je sam! Bog jo izreče ob začetku stvarjenja in nam tako razkrije globok smisel njegovega načrta za človeštvo, istočasno pa tudi smrtno rano greha, ki se vtihotapi in povzroči sume, prelome, delitve, in s tem osamitev. Človeka prizadene v vseh njegovih odnosih: z Bogom, s seboj, z drugim, s stvarstvom. Zaradi te osame izgubimo smisel bivanja, jemlje nam veselje ljubezni in povzroči, da doživljamo neznosen občutek osamljenosti v vseh ključnih življenjskih prehodih.

Bratje in sestre, prvo zdravljenje, ki ga potrebujemo v bolezni, je bližina, polna sočutja in nežnosti. Poskrbeti za bolnega zato najprej pomeni poskrbeti za njegove odnose, za vse njegove odnose: z Bogom, z drugimi – domačimi, prijatelji, zdravstvenimi delavci – s stvarstvom in s samim seboj. Je to mogoče? Da, je mogoče in vsi smo poklicani, da si prizadevamo, da se to zgodi. Poglejmo si ikono usmiljenega Samarijana (prim. Lk 10,25-37), na njegovo sposobnost, da upočasni korak in postane bližnji, na nežnost, s katero lajša rane trpečega brata.

Spomnimo se te osrednje resnice našega življenja: na svet smo prišli, ker nas je nekdo sprejel, ustvarjeni smo za ljubezen, poklicani smo v občestvo in v bratstvo. Ta razsežnost našega bitja nas podpira predvsem v času bolezni in krhkosti in je prva terapija, ki jo moramo vsi skupaj sprejeti za zdravljenje bolezni družbe, v kateri živimo.

Vam, ki doživljate bolezen, pa naj bo prehodna ali kronična, bi rad rekel: ne sramujte se svoje želje po bližini in nežnosti! Ne skrivajte je in nikoli ne pomislite, da ste drugim v breme. Stanje bolnikov nas vse vabi, da upočasnimo ponoreli tempo, v katerega smo pogreznjeni, in ponovno najdemo sami sebe.

V tej spremembi dobe, ki jo doživljamo, smo zlasti mi, kristjani, povabljeni, da prevzamemo Jezusov sočutni pogled. Poskrbimo za tiste, ki trpijo in so sami, morda odrinjeni in zavrženi. Z vzajemno ljubeznijo, ki nam jo Kristus Gospod daje v molitvi, zlasti pa v evharistiji, poskrbimo za rane osamljenosti in izoliranosti. In tako sodelujemo, da se zoperstavimo kulturi individualizma, brezbrižnosti in odmetavanja, in skrbimo za rast kulture nežnosti in sočutja.

Bolni, krhki in ubogi so v srcu Cerkve in morajo  biti tudi v središču naše človeške pozornosti in pastoralnih prizadevanj. Ne pozabimo tega! In zaupajmo se Presveti Mariji, Zdravju bolnikov, naj prosi za nas in nam pomaga, da bomo ustvarjalci bližine in bratskih odnosov.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 10. januarja 2024
FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija

Umetna inteligenca in mir

Na začetku novega leta, časa milosti, ki ga Gospod podarja vsakemu izmed nas, bi rad nagovoril Božje ljudstvo, narode, voditelje držav in vlad, predstavnike različnih verstev in civilne družbe, vse može in žene našega časa ter jim izrazil svoje voščilo miru.

1.     Napredek znanosti in tehnologije kot pot k miru

Sveto pismo potrjuje, da je Bog ljudem dal svojega Duha, da bi imeli »modrost, razumnost in vednost za vsakršno delo« (2 Mz 35,31). Razumnost je izraz dostojanstva, ki nam ga je podaril Stvarnik, ko nas je ustvaril po svoji podobi in podobnosti (prim. 1 Mz 1,26) in nam omogočil, da na njegovo ljubezen odgovorimo s svobodo in spoznanjem. Znanost in tehnologija na poseben način kažeta na to temeljno kakovost odnosne narave človekovega razuma: sta izreden sad njegovih ustvarjalnih sposobnosti.

Drugi vatikanski koncil je v Pastoralni konstituciji Gaudium et spes to resnico poudaril in izjavil, da je »človek s svojim delom in duhovno močjo vedno skušal razvijati svoje življenje«.[1] Ko si ljudje »s pomočjo tehnike« prizadevajo, da bi zemlja »postajala dostojno bivališče za celotno človeško družino«,[2] delujejo po Božjem načrtu in sodelujejo z njegovo voljo pri dovršitvi stvarstva in širjenju miru med narodi. Tudi napredek znanosti in tehnike, kolikor prispeva k boljši urejenosti človeške družbe ter k rasti svobode in bratskega občestva, torej vodi k izboljšanju človeka in preobrazbi sveta.

Upravičeno se veselimo in smo hvaležni za izredne dosežke znanosti in tehnologije, ki so pripomogli k odpravi mnogoterega zla, ki je prizadelo človeško življenje in povzročalo veliko trpljenje. Istočasno tehnološko-znanstveni napredek, ki omogoča doslej še neviden nadzor nad resničnostjo, v človekove roke polaga široko paleto možnosti, med katerimi nekatere lahko predstavljajo tveganje za preživetje in nevarnost za skupni dom.[3]

Izjemen napredek novih informacijskih tehnologij, zlasti na digitalnem področju, predstavlja torej navdušujoče priložnosti in resna tveganja s pomembnimi posledicami za dosego  pravičnosti in za harmonijo med ljudstvi. Zato si moramo nujno postaviti nekaj vprašanj. Kakšne bodo srednjeročne in dolgoročne posledice novih digitalnih tehnologij? In kakšen vpliv bodo imele na življenje posameznikov in družbe, na mednarodno stabilnost in mir?

2.    Prihodnost umetne inteligence med obljubami in tveganji

Napredek informatike in razvoj digitalnih tehnologij v zadnjih desetletjih sta že začela povzročati globoke spremembe v globalnih družbah in v njenih dinamikah. Nova digitalna orodja spreminjajo podobo komunikacij, javne uprave, izobraževanja, potrošnje, medosebnih odnosov in neštetih drugih vidikov vsakdanjega življenja.

Poleg tega lahko tehnologije, ki uporabljajo številne algoritme, iz digitalnih sledi, puščenih na internetu, pridobijo podatke, ki omogočajo nadzor mentalnih in odnosnostnih navad ljudi v komercialne ali politične namene, pogosto brez njihove vednosti, kar omejuje njihovo zavestno udejanjanje svobode odločanja. V spletnem prostoru, za katerega je značilna preobremenjenost z informacijami, se dejansko lahko oblikuje tok podatkov glede na izbire, ki jih uporabnik ne zazna vedno.

Ne smemo pozabiti, da znanstvene raziskave in tehnološke inovacije niso vedno »nevtralne«, ločene od stvarnosti,[4] ampak so podvržene kulturnim vplivom. Gre za povsem človeške dejavnosti, zato sprejete usmeritve odražajo odločitve, ki jih pogojujejo osebne, družbene in kulturne vrednote posameznega obdobja. Enako lahko rečemo za rezultate, ki jih dosegajo: kot rezultat specifično človeških pristopov do okolja, v katerem nastajajo, imajo vedno etično razsežnost, ki je tesno povezana z odločitvami tistih, ki načrtujejo poizkuse in usmerjajo proizvodnjo k določenim ciljem.

To velja tudi za oblike umetne inteligence. Do danes v svetu znanosti in tehnologije nimamo enoznačne definicije zanjo. Sam pojem, ki je že stopil v splošno rabo, zajema različne znanosti, teorije in tehnike, ki so usmerjene k temu, da bi stroji pri svojem delovanju reproducirali ali posnemali spoznavne sposobnosti ljudi. Uporaba množine, torej »oblike inteligence« lahko služi temu, da poudarimo predvsem nepremostljivo razliko med temi sistemi, pa naj bodo še tako presenetljivi in vplivni, in človekom: navsezadnje so »fragmentarni«, ker lahko samo posnemajo ali reproducirajo nekatere funkcije človeške inteligence. Uporaba množine poleg tega poudarja tudi, da je treba te naprave, ki se med seboj zelo razlikujejo, vedno obravnavati kot »družbeno-tehnične sisteme«. Njihov vpliv dejansko poleg temeljne tehnologije ni odvisen samo od načrtovanja, ampak tudi od ciljev in interesov tistega, ki jih ima v lasti in jih razvija, pa tudi od situacij, v katerih se uporabljajo.

Umetno inteligenco moramo torej razumeti kot galaksijo različnih resničnosti in ne moremo vnaprej predvidevati, da bo njen razvoj sam po sebi blagodejno prispeval k prihodnosti človeštva in miru med narodi. Takšen pozitiven izid bo mogoč samo, če bomo dokazali, da smo sposobni delovati odgovorno in spoštovati temeljne človeške vrednote, kot so »vključenost, preglednost, varnost, pravičnost, diskretnost in zanesljivost«.[5]

Poleg tega ni dovolj niti predpostavljati, da bodo tisti, ki načrtujejo algoritme in digitalne tehnologije, ravnali etično in odgovorno. Treba je okrepiti ali, če je to potrebno, oblikovati organizme, pristojne za preučevanje etičnih vprašanj, ki se bodo pojavljala, in za zaščito pravic tistih, ki uporabljajo oblike umetne inteligence ali so pod njenim vplivom.[6]

Izjemen razmah tehnologije mora zato spremljati ustrezna vzgoja k odgovornosti za njen razvoj. Svoboda in mirno sožitje sta ogrožena, kadar ljudje popustijo skušnjavi sebičnosti, osebnega interesa, želji po dobičku in žeji po oblasti. Zato smo dolžni razširiti pogled in tehnično-znanstveno raziskovanje usmeriti k prizadevanju za mir in skupno dobro, k služenju celostnemu razvoju človeka in skupnosti.[7]

Dostojanstvo, ki je lastno vsakemu človeku, in bratstvo, ki nas povezuje kot člane ene same človeške družine, morata biti temelj razvoja novih tehnologij in služiti kot nesporni merili za njihovo ocenjevanje pred njihovo uporabo, da bo digitalni napredek lahko spoštoval pravičnost in prispeval k miru. Tehnološkega razvoja, ki ne vodi k izboljšanju kakovosti življenja vsega človeštva, ampak nasprotno povečuje neenakosti in konflikte, nikoli ne moremo imeti za pravi napredek.[8]

Umetna inteligenca bo postajala vedno bolj pomembna. Njeni izzivi so tako tehnični, kot antropološki, vzgojni, družbeni in politični. Obljublja na primer prihranek napora, učinkovitejšo proizvodnjo, lažji transport in bolj dinamične trge, pa tudi revolucijo v procesih zbiranja, organiziranja in preverjanja podatkov. Zavedati se moramo hitrih sprememb, ki se dogajajo, in jih usmerjati tako, da bomo zavarovali temeljne človekove pravice ob spoštovanju ustanov in zakonov, ki spodbujajo celovit človekov razvoj. Umetna inteligenca mora služiti najboljšim človekovim zmožnostim in našim najvišjim pričakovanjem, ne pa tekmovati z njimi.

3.    Tehnologija prihodnosti: stroji, ki se učijo sami

V svojih številnih oblikah umetna inteligenca, ki temelji na tehnikah samodejnega učenja [machine learning] in je šele v pionirski fazi, že uvaja izjemne spremembe v tkivo družb, saj globoko vpliva na kulture, družbeno ravnanje in graditev miru.

Razvoj, kot sta strojno učenje in globoko učenje [deep learning], odpira vprašanja, ki presegajo področji tehnologije in inženiringa ter segajo na področje razumevanja, ki je tesno povezano s pomenom človeškega življenja, z osnovnimi procesi spoznavanja in sposobnostjo uma, da doseže resnico.

Sposobnost nekaterih naprav, da na primer proizvedejo skladenjsko in pomensko dosledna besedila, ni zagotovilo zanesljivosti. Pravijo, da lahko »halucinirajo«, se pravi, da ustvarjajo trditve, ki se na prvi pogled zdijo sprejemljive, a so v resnici neutemeljene ali izražajo predsodke. To predstavlja resen problem, kadar se umetna inteligenca uporablja v dezinformacijskih kampanjah, ki širijo lažne novice in vodijo k vedno večjemu nezaupanju do medijev. Zaupnost, posedovanje podatkov in intelektualna lastnina so naslednja področja, za katera navedene tehnologije predstavljajo resna tveganja. Tem se pridružujejo negativne posledice, povezane z njihovo neprimerno uporabo, kot so diskriminacija, vmešavanje v volilne procese, krepitev družbe, ki  nadzira in kontrolira ljudi, digitalna izključenost, poglabljanje individualizma, ki  vedno bolj ločuje od skupnosti. Vsi ti dejavniki predstavljajo tveganje za podžiganje konfliktov in ovirajo mir.

4.    Občutek za mejo v tehnokratski paradigmi

Naš svet je preobsežen, raznolik in zapleten, da bi ga lahko v celoti poznali in opredeljevali. Človeški um ne bo mogel nikoli izčrpati njegovega bogastva, tudi s pomočjo najbolj naprednih algoritmov ne. Ti namreč ne zagotavljajo točnih napovedi prihodnosti, ampak samo statistične približke. Vsega ni mogoče napovedati, vsega ni mogoče izračunati; na koncu »resničnost presega idejo«[9] in ne glede na to, kako izredna je lahko naša sposobnost računanja, bo vedno obstajal nek nedosegljiv ostanek, ki se izogne vsakemu poskusu merjenja.

Poleg tega velika količina podatkov, ki jih analizira umetna inteligenca, sama po sebi ni zagotovilo nepristranskosti. Ko algoritmi ekstrapolirajo informacije, so vedno v nevarnosti, da jih popačijo in s tem  ponavljajo krivice in predsodke okolij, iz katerih izvirajo. Bolj kot postajajo hitri in zapleteni, težje je razumeti, zakaj so prišli do nekega določenega rezultata.

»Pametni« stroji lahko vse učinkoviteje opravljajo naloge, ki so jim dodeljene, cilj in pomen njihovega delovanja pa bodo še vedno določali ali omogočali ljudje s svojim vesoljem vrednot. Obstaja tveganje, da merila, na katerih temeljijo nekatere izbire, postanejo manj jasna, da se odgovornost za odločanje skrije in da se proizvajalci izognejo obveznosti delovanja v dobro skupnosti. V določenem smislu to podpira tehnokratski sistem, za katerega je gospodarstvo zaveznik tehnologije in ki daje prednost kriteriju učinkovitosti, pri čemer teži k neupoštevanju vsega, kar ni povezano z njegovimi neposrednimi interesi.[10]

To nas mora spodbuditi k razmišljanju o vidiku, ki je v sedanji tehnokratski in učinkovitostni miselnosti zelo pogosto prezrt, a je odločilen za osebni in družbeni razvoj: »občutek za mejo«. Človek, ki je po definiciji umrljiv, a misli, da bo s tehniko prekoračil vsako mejo, je namreč v nevarnosti, da bo zaradi obsedenosti z željo imeti nadzor nad vsem, izgubil nadzor nad samim seboj; da bo v iskanju absolutne svobode padel v spiralo neke tehnološke diktature. Prepoznanje in sprejetje lastne meje, meje ustvarjenega bitja, je za človeka nujen pogoj za dosego ali bolje sprejetje daru polnosti. Nasprotno pa bi v ideološkem okviru tehnokratske paradigme, ki jo spodbuja prometejska prevzetnost glede samozadostnosti, neenakosti lahko čezmerno narasle, znanje in bogastvo pa bi se kopičila v rokah peščice, z velikim tveganjem za demokratične družbe in za mirno sobivanje.[11]

5. Vroče etične teme

V prihodnosti bi lahko zanesljivost posojilojemalca, primernost posameznika za določeno delo, možnost, da obsojenec ponovi kaznivo dejanje, pravico do političnega azila ali do socialne pomoči določali sistemi umetne inteligence. Pomanjkanje različnih stopenj posredovanja, ki jih ti sistemi uvajajo, je še posebej izpostavljeno različnim oblikam predsodkov in diskriminacije: sistemske napake se zlahka pomnožijo in s tem ne povzročajo samo krivice v posameznih primerih, ampak po učinku verižne reakcije tudi resnične oblike družbene neenakosti.

Poleg tega se včasih zdi, da so oblike umetne inteligence sposobne vplivati na odločitve posameznikov po vnaprej določenih možnostih, ki so povezane s spodbudami in svarili, ali po sistemih za uravnavanje osebnih odločitev, ki temeljijo na organiziranju informacij. Te oblike manipulacije ali družbenega nadzora zahtevajo pozornost in skrben nadzor ter vključujejo jasno zakonsko odgovornost proizvajalcev, uporabnikov in državnih oblasti.

Zanašanje na samodejne procese, ki razvrščajo posameznike, na primer z vsesplošno uporabo nadzora ali s sprejetjem sistemov družbenih bonitetnih ocen, bi lahko imelo globoke učinke tudi na družbeno tkivo in bi vzpostavilo neprimerne lestvice razvrščanja državljanov. Ti umetni procesi razvrščanja bi lahko vodili tudi do konfliktov moči, ki ne bi zadevali samo virtualnih naslovnikov, ampak realne ljudi. Temeljno spoštovanje človekovega dostojanstva zahteva zavrnitev istovetenja enkratnosti osebe zgolj s skupkom podatkov. Algoritmom ne smemo dovoliti, da bi določali, kako razumemo človekove pravice, da bi zanemarjali bistvene vrednote sočutja, usmiljenja in odpuščanja ali da bi odpravili možnost, da se posameznik lahko spremeni in pusti za seboj svojo preteklost.

V tem okviru ne moremo izpustiti presoje vpliva novih tehnologij na področje dela: opravila, ki so bila nekoč izključna domena človeške delovne sile, hitro posrkajo industrijske aplikacije umetne inteligence. Tudi v tem primeru obstaja temeljna nevarnost nesorazmerne koristi za peščico na račun osiromašenja mnogih. V času, ko te oblike tehnologije prodirajo vse globlje na področje dela, bi moralo spoštovanje dostojanstva delavcev in pomembnost zaposlitve za ekonomsko blaginjo ljudi, družin in družbe, varnost zaposlitve in pravičnost plač predstavljati visoko prednostno nalogo mednarodne skupnosti.

6. Bomo meče prekovali v lemeže?

Ko v teh dneh gledamo svet okrog nas, ne moremo ubežati resnim etičnim vprašanjem, ki so povezana s panogo oboroževanja. Možnost vodenja vojaških operacij po sistemih za daljinsko vodenje je privedla do manjšega dojemanja opustošenja, ki ga povzročajo, in odgovornosti za njihovo uporabo, kar prispeva k hladnejšemu in še bolj odmaknjenemu odnosu do neizmerne tragedije vojne. Raziskovanje  tehnologij, ki se pojavljajo na področju »smrtonosnih avtonomnih oborožitvenih sistemov«, vključno z uporabo umetne inteligence v vojskovanju, so resen razlog za etično zaskrbljenost. Avtomatski oborožitveni sistemi ne bodo mogli biti nikoli moralno odgovorni subjekti: izključno človeška sposobnost moralnega presojanja in etičnega odločanja je več kot zapleten skupek algoritmov in te sposobnosti ne moremo omejiti na programiranje nekega stroja, ki ne glede na to, kako »pameten« je, še vedno ostaja zgolj stroj. Zato je treba nujno zagotoviti primeren, pomenljiv in dosleden človeški nadzor oborožitvenih sistemov.

Prav tako ne smemo prezreti možnosti, da skrajno izpopolnjeno orožje konča v napačnih rokah in omogoči na primer teroristične napade ali posege, ki so namenjeni destabilizaciji zakonitih vladnih ustanov. Svet res nima nobene potrebe, da bi nove tehnologije prispevale k nepravičnemu razvoju trga in trgovine z orožjem ter spodbujale norost vojne. S takšnim ravnanjem ni v nevarnosti le človekova inteligenca, ampak tudi njegovo srce, ki tako postaja vse bolj »umetno«. Najbolj naprednih tehničnih aplikacij ne bi smeli uporabljati za omogočanje nasilnega reševanje konfliktov, ampak za tlakovanje poti miru.

Če pogledamo s pozitivnega vidika, bi umetno inteligenco lahko uporabljali za spodbujanje celostnega človekovega razvoja, kar bi uvedlo pomembne izboljšave v kmetijstvu, izobraževanju in kulturi, izboljšalo življenjsko raven celotnih narodov in ljudstev, omogočilo rast človeškega bratstva in družbenega prijateljstva. Način, kako umetno inteligenco uporabimo za vključevanje najmanjših, to je najslabotnejših in najbolj potrebnih bratov in sester, kaže na stopnjo naše človečnosti.

Človeški pogled in želja po boljši prihodnosti našega sveta vodita do potrebe po interdisciplinarnem dialogu, usmerjenem v etični razvoj algoritmov – k algor-etiki –, v kateri bodo vrednote usmerjale poti novih tehnologij.[12] Etična vprašanja bomo morali upoštevati tako na začetku raziskovanja kot tudi v fazi poizkusov, načrtovanja, proizvodnje, distribucije in trženja. Gre za etični pristop k načrtovanju, v katerem imajo bistveno vlogo vzgojne ustanove in odgovorni v procesu odločanja.

7.    Izzivi na področju vzgoje

Razvoj tehnologije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo in mu služi, ima jasne posledice za vzgojne ustanove in svet kulture. Digitalne tehnologije so s pomnožitvijo možnosti komuniciranja omogočile nove načine srečevanja. Vendarle pa ostaja potreba po nenehnem razmisleku o načinu odnosov, h katerim nas usmerjajo. Mladi rastejo v kulturnih okoljih, ki so prežeta s tehnologijo, zato se ne moramo ne zamisliti nad metodami poučevanja in izobraževanja.

Vzgoja za uporabo oblik umetne inteligence bi morala biti usmerjena predvsem v spodbujanje kritičnega mišljenja. Nujno je, da uporabniki vseh starosti, predvsem pa mladi, razvijejo sposobnost razločevanja pri uporabi podatkov in vsebin, ki so zbrani na spletu ali jih proizvajajo sistemi umetne inteligence. Šole, univerze in znanstveniki so poklicani, da pomagajo študentom in strokovnjakom usvojiti družbene in etične vidike razvoja ter uporabe tehnologije.

Usposabljanje za uporabo novih komunikacijskih orodij bi moralo upoštevati ne le dezinformacije, lažne novice, ampak tudi zaskrbljujočo razširitev »atavističnih strahov« […], ki so se prikrili »in se ob novih tehnologijah okrepili«.[13] Žal se moramo ponovno boriti »s skušnjavo po oblikovanju kulture zidov, zidanja zidov, s katerimi bi preprečevali srečanje z drugimi kulturami, z drugim ljudstvom«[14] ter za razvijanje mirnega in bratskega sobivanja.

8. Izzivi za razvoj mednarodnega prava

Globalni doseg umetne inteligence jasno kaže, da imajo poleg odgovornosti suverenih držav za njeno urejanje znotraj sebe tudi mednarodne organizacije odločilno vlogo pri doseganju večstranskih dogovorov ter usklajevanju njihove uporabe in izvajanja.[15] V zvezi s tem spodbujam Skupnost narodov, naj sodeluje pri sprejemanju zavezujoče mednarodne pogodbe, ki bi urejala razvoj in uporabo umetne inteligence v njenih številnih oblikah. Cilj predpisov pa seveda ne bi smel biti samo preprečevanje slabih praks, ampak tudi spodbujanje dobrih, novih in ustvarjalnih pristopov ter omogočanje osebnih in kolektivnih pobud.[16]

Končno, v iskanju normativnih modelov, ki razvijalcem digitalnih tehnologij lahko nudijo etične smernice, je nujno določiti človeške vrednote, ki morajo biti v temelju prizadevanja družbe za oblikovanje, sprejetje in uporabo potrebnih zakonodajnih okvirov. Delo za urejanje etičnih smernic za proizvodnjo oblik umetne inteligence ne more zanemariti upoštevanja globljih vprašanj, ki zadevajo pomen človeškega bivanja, varovanje temeljnih človekovih pravic, prizadevanje za pravičnost in mir. Ta proces etičnega in pravnega razločevanja se lahko izkaže kot dragocena priložnost za skupen razmislek o vlogi, ki bi jo tehnologija morala imeti v življenju posameznika in skupnosti, in o tem, kako njena uporaba lahko prispeva k ustvarjanju bolj pravičnega in človeškega sveta. Zato bi morali v razpravah o urejanju umetne inteligence upoštevati glas vseh strani, ki jih to zadeva, vključno z ubogimi, obrobnimi in drugimi, ki v globalnih procesih odločanja pogosto ostajajo neslišani.

* * * * *

Upam, da nas bo to razmišljanje spodbudilo k skrbi, da bo napredek v razvoju oblik umetne inteligence služil človeškemu bratstvu in miru. Ne gre samo za odgovornost nekaterih, ampak za odgovornost celotne človeške družine. Mir je namreč sad odnosov, ki priznavajo in sprejmejo bližnjega v njegovem neodtujljivem dostojanstvu, ter sodelovanja in zavzetosti pri iskanju celostnega razvoja vseh ljudi in vseh ljudstev.

Na začetku novega leta molim, da hiter razvoj oblik umetne inteligence ne bi povečal v svetu že tako prevelikih neenakosti in krivic, ampak bi prispeval h končanju vojn in spopadov ter olajšanju številnih oblik trpljenja, ki pestijo človeško družino. Naj verni kristjani, verniki različnih verstev ter možje in žene dobre volje usklajeno sodelujejo, da bodo izkoristili priložnosti in se spoprijeli z izzivi, ki jih prinaša digitalna revolucija, ter prihodnjim rodovom izročili bolj solidaren, pravičen in miroljuben svet.

Vatikan, 8. decembra 2023

                                   FRANČIŠEK

[1] Št. 33.
[2] Prav tam, št.  57.
[3] Prim. Okrožnica Hvaljen, moj Gospod (24. maja 2015), št. 104.
[4] Prim. Prav tam, št. 114.
[5] Avdienca za udeležence srečanja “Minerva Dialogues” (27. marca 2023).
[6] Prim. Prav tam.
[7] Prim. Pismo izvršnemu predsedniku „World Economic Forum” v Davos-Klosters (12. januarja 2018).
[8] Prim. Okrožnica Hvaljen, moj Gospod, št. 194; Nagovor udeležencem na seminarju  Skupno dobro v digitalni dobi (27. septembra 2019).
[9] Apostolska spodbuda Veselje evangelija (24. novembra 2013), št. 233.
[10] Prim. Okrožnica Hvaljen, moj Gospod, št. 54.
[11] Prim. Nagovor udeležencem plenarnega zasejdana Papeške akademije za življenje (28. februarja 2020).
[12] Prim. Prav tam.
[13] Okrožnica Vsi smo bratje (3. oktobra 2020), št. 27.
[14] Prim. Prav tam.
[15] Prim. Prav tam, št. 170–175.
[16] Prim. Okrožnica Hvaljen, moj Gospod, št. 177.

Kraj

Datum

Kategorija

»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega« (Tob 4,7)

1. Letošnji sedmi Svetovni dan revnih je velik znak Očetovega usmiljenja in podpira življenje naših skupnosti. Njegovo praznovanje postaja v pastoralnem življenju Cerkve vse bolj zakoreninjeno in v njem lahko vedno znova na novo odkrivamo srce evangelija. Naša vsakodnevna prizadevanja, da bi sprejeli revne, še vedno niso dovolj. Skozi naša mesta teče reka revščine, ki prestopa svoje bregove. Občutek imamo, da nas bo povlekla vase, tako velike so potrebe naših bratov in sester, ki nas prosijo za pomoč, podporo in solidarnost. Zato se na nedeljo pred slovesnim praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, zbiramo ob njegovi mizi, da bi še enkrat prejeli dar in moč za življenje v uboštvu ter služenje revnim.

»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega«. (Tob 4,7). Te besede nam pomagajo razumeti bistvo našega pričevanja. Če premišljujemo o Tobitovi knjigi, tem manj znanem besedilu Stare zaveze, ki je tako očarljivo in polno modrosti, se lahko bolj poglobimo v sporočilo, ki ga je sveti pisec želel sporočiti. Pred nami je prizor iz družinskega življenja: oče Tobit se poslavlja od svojega sina Tobija, ki se odpravlja na dolgo potovanje. Ostareli Tobit se boji, da nikdar več ne bo videl svojega sina, zato mu zapusti svojo »duhovno oporoko«. Tobit je bil izgnan v Ninive in je oslepel, zato je bil dvakratno reven. Hkrati pa je bil vselej prepričan v eno stvar, ki jo odraža že njegovo ime samo: »Gospod je moje dobro«. Kot bogaboječ mož in dober oče svojemu sinu ne želi zapustiti le materialnih dobrin, temveč tudi pričevanje o pravi poti življenja. Zato mu reče: »Vse dni svojega življenja, sin, se spominjaj Gospoda, in ne greši in ne prestopaj njegovih zapovedi! Vse dni svojega življenja delaj dela pravičnosti in ne hodi po poteh krivičnosti!« (4,5)

2. Takoj lahko vidimo, da ostareli Tobit ne prosi svojega sina, da bi le preprosto mislil na Boga in se obračal nanj v svojih molitvah. Govori o konkretnih dejanjih, dobrih delih in pravičnosti. Nadaljuje še bolj jasno: »Vsem, ki ravnajo pravično, pomagaj iz usmiljenja s tem, kar premoreš. Ne bodi malenkosten, kadar daješ miloščino!« (Tob 4,7)

Besede tega modrega ostarelega moža nam dajo misliti. Ne pozabimo, da je Tobit izgubil vid prav po tem, ko je opravljal dela usmiljenja. Kakor pripoveduje sam, se je vse od svoje mladosti posvečal dobrodelnosti. »Storil sem veliko dobrih del usmiljenja svojim bratom in rojakom, ki so odšli z menoj v suženjstvo v asirsko deželo, v Ninive... Lačnim sem dajal kruha in nagim sem dajal oblačila. In če sem videl, da je kdo od mojih rojakov umrl in so njegovo truplo vrgli za obzidje Niniv, sem ga pokopal.« (Tob 1,3.17).

Zaradi teh dobrih del mu je kralj odvzel vse, kar je imel, in tako je postal povsem reven. A Gospod je Tobita še vedno potreboval. Ko je ponovno zasedel uradniško mesto, je pogumno nadaljeval s svojim načinom življenja. Prisluhnimo njegovi pripovedi, ki nas še danes nagovarja. »Na gostiji ob binkoštih – to je praznik po sedmih tednih – so mi pripravili imenitno kosilo. Sédel sem, da bi jedel. Prinesli so mizo in veliko jedi in rekel sem svojemu sinu Tobiju: 'Pojdi, sin, in če najdeš med našimi brati, ki živijo kot ujetniki v Ninivah, kakega reveža, ki je z vsem srcem vdan Gospodu, ga pripelji, da bo jedel skupaj z nami. Glej, jaz te bom čakal, sin, dokler se ne vrneš.'« (2,1-2). Kako pomenljivo bi bilo, če bi Tobitova skrb vsaj na Dan revnih postala tudi naša skrb! Kaj, če bi v nedeljo po praznovanju za evharistično mizo tudi mi koga povabili na obed za svojo mizo? Tako bi evharistija, ki jo obhajamo, resnično postala znamenje občestva. Če se zbrani okrog Gospodovega oltarja vsi zavedamo, da smo bratje in sestre, bi bilo naše bratstvo še vidnejše, če bi svoj praznični obed delili z ljudmi v stiski!

Tobija je storil, kar mu je naročil oče, a vrnil se je z novico, da je bil nek reven mož umorjen in vržen na trg. Ostareli Tobit je brez oklevanja vstal od mize in šel pokopat tistega človeka. Ko se je izmučen vrnil domov, je zaspal na dvorišču. Na oči mu je padel iztrebek vrabcev in je oslepel (cf. 2,1-10). Ironija usode: dobrota je sirota! Takšne misli se nam zlahka porajajo, a vera nas uči, da gremo globlje. Tobitova slepota bo postala njegova moč, s katero bo še jasneje prepoznaval številne oblike revščine okrog sebe. Ob svojem času mu bo Gospod povrnil vid in veselje, da bo ponovno videl svojega sina Tobija. O tem dnevu poslušamo: »Tedaj se je Tobít vrgel sinu okoli vratu, zajokal in mu rekel: 'Zdaj te vidim, sin, ti luč mojih oči!' Nato je še rekel: 'Slavljen bodi, Bog! Slavljeno bodi njegovo veliko ime! Blagoslovljeni naj bodo vsi njegovi sveti angeli! Njegovo veliko ime naj prebiva med nami! Blagoslovljeni naj bodo vsi angeli na vse veke! Zakaj on me je udaril – in glej, zdaj vidim svojega sina Tobija!'« (Tob 11,13-14).

3. Lahko se vprašamo, kje je Tobit našel pogum in notranjo moč, ki sta mu omogočila, da je služil Gospodu sredi poganskega ljudstva in ljubil svojega bližnjega tako močno, da je tvegal svoje lastno življenje. Tobitova zgodba je izjemna: bil je vdan mož in skrben oče, izgnan iz domovine, kjer je po krivici trpel, ter preganjan od kralja in sosedov. Kljub temu da je bil tako dober človek, je bil preizkušan. Kot nas pogosto uči Sveto pismo, pravičnim Bog ne prizanaša s preizkušnjami. Zakaj? Ne zato, da bi nas ponižal, ampak da bi okrepili svojo vero vanj.

Tobit v času svoje preizkušnje odkriva svoje lastno uboštvo, zato lahko prepoznava tudi uboštvo drugih. Zvest je Gospodovi postavi in spoštuje njegove zapovedi, a to zanj ni dovolj. Revnim se lahko posveča, ker je uboštvo izkusil na lastni koži. Njegov nasvet Tobiju tako postane njegova prava oporoka: »Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega«. (4:7). Nenazadnje: kadar koli vidimo siromaka, ne smemo odvrniti pogleda od njega, saj bi nam to preprečilo, da bi videli obličje Gospoda Jezusa. Bodimo pozorni na njegovo besedo: siromak. Vsakdo je naš bližji. Ne glede na barvo kože, družben položaj, dejstvo, od kod prihaja ... Če sem jaz ubog, lahko prepoznam, kdo med mojimi brati in sestrami potrebuje pomoč. Poklicani smo, da pristopimo do vsakega  ega človeka in vsakršne oblike revščine ter da prenehamo biti brezbrižni in iskati banalne izgovore, ki si jih izmišljujemo, da zaščitimo svoje navidezno blagostanje.

4. Živimo v času, ko so potrebe revnih potisnjene v ozadje. Pritisk k sprejemanju lagodnega načina življenja je vse večji, medtem pa so glasovi revnih preslišani. Nagibamo se k temu, da zavračamo vse, kar odstopa od modela življenja, namenjenega predvsem mlajšim generacijam. Te pa so še posebej dovzetne za kulturne spremembe, ki se trenutno odvijajo. Zatiskamo si oči pred vsem, kar je neprijetno ali povzroča trpljenje, povzdigujemo pa telesne lastnosti, kot bi bile glavni smisel našega življenja. Navidezna resničnost postaja pomembnejša od resničnega življenja, ta dva svetova pa se vse bolj združujeta v enega. Revni postajajo zgolj posnetek z zaslonov, ki nas za trenutek prizadene, ko pa jih srečamo na ulici, nam je nelagodno in pogledamo stran. Naglica, vsakodnevna spremljevalka našega življenja, nam preprečuje, da bi se ustavili in pomagali drugim. Prispodoba usmiljenega Samarijana (cf. Lk 10,25-37) ni le zgodba iz preteklosti. Še dandanes se pred nas postavlja kot izziv v našem vsakdanjem življenju. Dobrodelnost je najlažje preložiti na druge. A poklicanost vsakega kristjana je, da se sam dejavno vključi.

5. Zahvalimo se Gospodu, da toliko mož in žena predano skrbi za revne in izključene. To so posamezniki vseh starosti in družbenega položaja, ki razumejo stiske in so pripravljeni pomagati trpečim in potisnjenim na rob družbe. To niso super junaki. To so »sosedje«, navadni ljudje, ki tiho in zavestno postajajo revni med revnimi. Ne le, da dajejo, temveč tudi poslušajo, se zavzemajo in skušajo razumeti ter se soočati s težkimi razmerami in razlogi zanje. Ne osredotočajo se le na materialne potrebe, ampak tudi na duhovne ter se zavzemajo za celostni napredek posameznikov. Nebeško kraljestvo postaja navzoče in vidno v njihovem velikodušnem in nesebičnem služenju. Kot seme, ki pade v dobro zemljo, požene in obrodi stoteren sad (cf. Lk 8,4-15). Naša hvaležnost tem mnogim prostovoljcem se mora odražati tudi v naši molitvi, da bo njihovo pričevanje obrodilo obilo sadu.

6. Ob šestdeseti obletnici okrožnice Pacem in Terris si moramo vzeti k srcu naslednje besede sv. Papeža Janeza XXIII: »Vsako človeško bitje ima pravico do življenja, telesne nedotakljivosti in potrebnih sredstev za dostojno življenje, ki zajemajo hrano, oblačila, zavetje, zdravstveno oskrbo, počitek in končno vse potrebne storitve, ki jih mora zagotoviti država. Posledično ima vsak posameznik pravico do oskrbe v primeru bolezni, invalidnosti zaradi dela, ovdovelosti ali prisilne brezposelnosti ter v vseh drugih primerih, ko je brez lastne krivde prikrajšan za sredstva za preživljanje« (ed. Carlen, št. 11).

Koliko je še treba narediti, da to postane resničnost! Za to pa je potrebno tudi resno in učinkovito sodelovanje političnih voditeljev in zakonodajalcev! Kljub vsem omejitvam in občasnim napakam politike pri prepoznavanju in služenju skupnemu dobremu naj duh solidarnosti in subsidiarnosti še naprej raste med državljani, ki verjamejo v pomen prostovoljne predanosti služenju revnim. Vsekakor je potrebno pozvati in celo pritiskati na javne institucije, da bodo ustrezno izpolnjevale svoje dolžnosti, saj pasivno čakanje, da vse »pade od zgoraj«, ne prinaša nobenih koristi. Tudi tiste, ki živijo v revščini, je potrebno vključiti v proces sprememb in odgovornosti.

7. Žal spet prepoznavamo nove oblike revščine, ki nastajajo poleg že zgoraj opisanih. V mislih imam predvsem ljudi, ki so ujeti na vojnih območjih, še posebej otroke, ki jim je bila odvzeta mirna sedanjost in dostojna prihodnost. Na takšne razmere se nikdar ne smemo navaditi. Vztrajajmo v vsakem prizadevanju k spodbujanju miru, ki je kot dar vstalega Gospoda in sad zaveze k pravičnosti in dialogu.

Prav tako ne smemo prezreti tistih oblik špekulacij v različnih sektorjih, ki vodijo v dramatično dvigovanje cen, kar v revščino pahne številne družine. Prihranki hitro poidejo in nastala situacija zahteva žrtve, ki ogrožajo dostojanstvo vsakega posameznika. Če mora družina izbirati med hrano za preživetje in zdravstveno oskrbo, moramo biti pozorni na glasove tistih, ki zagovarjajo pravico do obeh dobrin v imenu dostojanstva človeške osebe.

Kako lahko spregledamo etično zmedo tudi v svetu dela? Nečloveško ravnanje tako z delavci kot delavkami, neustrezno plačilo za opravljeno delo, izbruh negotovosti glede zaposlitve, preveliko število žrtev v nesrečah, ki so pogosto posledica miselnosti, da ima hiter zaslužek prednost pred varnim delovnim mestom ... Sv. Janez Pavel II nas opozarja, da je »primarna osnova vrednosti dela človek sam... Je že res, da je človek vnaprej določen, da dela, in je k delu tudi poklican, a je na prvem mestu delo 'za človeka' in ne človek 'za delo'« (Laborem Exercens, 6).

8. Zgoraj navedeno je samo po sebi izjemno zaskrbljujoče, a le delno opisuje situacije revščine, ki so del našega vsakdana. Ne morem mimo vse večjega števila očitnih oblik revščine, v katerih se znajdejo mladi ljudje. Koliko frustracij in samomorov so povzročile utvare s strani kulture, ki mlade ljudi vodi k mišljenju, da so »zgube«, »da iz njih nič ne bo«. Pomagajmo jim, da se odzovejo na te škodljive vplive, in poiščimo načine, da jim pomagamo zrasti v samozavestne in radodarne može in žene.

Ko govorimo o revnih, lahko hitro zapademo v pretirano retoriko. Ostati na ravni statistike in številk je tudi zahrbtna skušnjava. Revni so osebe; imajo obraze, zgodbe, srce in dušo. So naši bratje in sestre, z dobrimi in slabimi lastnostmi kot vsi mi. Pomembno je, da vstopimo v oseben odnos z vsakim izmed njih.

Tobitova knjiga nas uči, kako naj bomo stvarni pri vsem, kar delamo z revnimi ali za njih. To je vprašanje pravičnosti. Od nas zahteva, da iščemo in najdemo drug drugega in tako spodbudimo potrebno sožitje, da se skupnost tudi sama prepozna. Skrb za revne ni le vihravo dajanje miloščine. Poziva k ponovni vzpostavitvi medosebnih odnosov, ki jih je prizadeva revščina. »Če vidimo siromaka in ne obrnemo svojega obličja od njega«, lahko uživamo v blagodejni milosti in ljubezni, ki dajeta smisel in vrednost našemu celotnemu krščanskemu življenju.

9. Naj bo naša skrb za revne vedno zaznamovana s stvarnostjo evangelija. Ko nekaj delimo z drugimi, se moramo zavedati njihovih konkretnih potreb, zato naj to ne postane način, da se znebimo odvečnih dobrin. Tudi tukaj je potrebno razločevanje, ki ga vodi Sveti Duh, da bi prepoznali pristne potrebe naših bratov in sester, in ne naših osebnih ciljev in pričakovanj. Kar revni dejansko potrebujejo, je naša človečnost, so naša srca, ki so odprta za ljubezen. Nikdar ne pozabimo, da smo »poklicani, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih« (Evangelii Gaudium, 198). Vera nas uči, da je vsak revn človek božji sin ali hči ter da je v njem prisoten Kristus. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25:40).

10. Letos obeležujemo 150. obletnico rojstva sv. Terezije Deteta Jezusa. V popisu svojega lastnega življenja Povest duše pravi: »Spoznala sem, da je popolna dobrodelnost v tem, da sprejemamo slabosti drugih. Ne da se čudimo njihovim napakam, ampak da se učimo iz njihovih najmanjših dejanj kreposti. Predvsem pa sem spoznala, da dobrodelnost ne sme ostati zaklenjena v globinah srca: 'Nihče', pravi Jezus, 'ne prižiga svetilke in je ne postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč'. Meni ta svetilka predstavlja dobrodelnost, ki mora svetiti in prinašati veselje, a ne le mojim najdražjim, ampak vsakomur, ki vstopa, brez izjeme«.

Vsak, kdor vstopa v ta naš svet, ima pravico doživeti luč dobrodelnosti. Nihče ne sme biti prikrajšan za to luč. Naj neomajna ljubezen svete Terezije premakne naša srca na ta Svetovni dan revnih in nam pomaga, da »ne bomo odvrnili svojega obličja od siromaka«, ampak da bo naš pogled vselej usmerjen v človeško in božje obličje Jezusa Kristusa, našega Gospoda.

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 13. junij 2023

Spomin sv. Antona Padovanskega, zavetnika revnih.

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija

Drage sestre, dragi bratje,

ob zaključku prvega zasedanja 16. rednega generalnega zbora škofovske sinode se želimo z vsemi vami zahvaliti Bogu za lepo in bogato izkušnjo, ki smo jo živeli. Ta blagoslovljen čas smo preživeli v globokem občestvu z vsemi vami. Podpirale so nas vaše molitve, skupaj z vami smo nosili vaša pričakovanja, vaša vprašanja kot tudi vaše strahove. Kot je pred dvema letoma prosil papež Frančišek, se je začel dolg proces poslušanja in razločevanja, odprt za vse Božje ljudstvo, ne izključujoč nikogar, da bi »potovali skupaj« pod vodstvom Svetega Duha, kot misijonarski učenci, ki sledijo Jezusu Kristusu.

Zasedanje, na katerem smo bili zbrani v Rimu od 30. septembra, je pomembna faza tega procesa. V mnogih pogledih je bila to izkušnja brez primere. Na povabilo papeža Frančiška smo bili moški in ženske prvič povabljeni na podlagi svojega krstnega dostojanstva, da sedemo za isto mizo, da bi sodelovali ne le v razpravah, ampak tudi v procesu glasovanja tega zasedanja škofovske sinode. Skupaj smo v dopolnjevanju naših poklicev, naših karizem in naših služb intenzivno prisluhnili Božji besedi in izkušnjam drugih. Z metodo pogovora po Duhu smo si ponižno podelili bogastvo in revščino naših skupnosti z vseh celin in skušali razločiti, kaj želi Sveti Duh danes povedati Cerkvi. Tako smo tudi izkusili pomen spodbujanja medsebojnih izmenjav med latinsko tradicijo in tradicijo vzhodnega krščanstva. Udeležba bratskih delegatov iz drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti je močno obogatila naše razprave.

Naše srečanje je potekalo v kontekstu sveta v krizi, katerega rane in škandalozne neenakosti so boleče odmevale v naših srcih in našemu delu vlivale posebno težo, še posebej, ker nekateri prihajamo iz držav, kjer divjajo vojne. Molili smo za žrtve smrtonosnega nasilja, ne da bi pozabili na vse tiste, ki so bili zaradi bede in korupcije prisiljeni stopiti na nevarno pot preseljevanja. Zagotovili smo našo solidarnost in predanost ženskam in moškim po vsem svetu, ki si prizadevajo za izgradnjo pravičnosti in miru.

Na povabilo svetega očeta smo dali velik prostor tišini, da bi spodbudili medsebojno poslušanje in željo po občestvu v Duhu med nami. Med uvodno ekumensko vigilijo smo izkusili, kako se v tihem premišljevanju križanega Kristusa krepi žeja po edinosti. Pravzaprav je križ edina katedra tistega, ki je, ko je dal samega sebe za odrešenje sveta, svoje učence izročil svojemu Očetu, da bi »vsi bili eno« (Jn 17,21). Trdno združeni v upanju, ki ga je prineslo njegovo vstajenje, smo mu zaupali naš skupni dom, kjer postajajo kriki zemlje in ubogih vedno bolj pomembni: »Laudate Deum!« (»Hvaljen Bog!«), kot nas je spomnil papež Frančišek na začetku našega dela.

Iz dneva v dan smo čutili pereč klic po pastoralnem in misijonskem spreobrnjenju. Kajti poklicanost Cerkve ni oznanjati evangelija tako, da se osredotoči nase, ampak tako, da se postavi v službo neskončne ljubezni, s katero je Bog vzljubil svet (prim. Jn 3,16). Ko so brezdomce ob Trgu svetega Petra povprašali o njihovih pričakovanjih glede Cerkve ob tej sinodi, so odgovorili: »Ljubezen!«. Ta ljubezen mora vedno ostati goreče srce Cerkve, trinitarična in evharistična ljubezen, kot je spomnil papež 15. oktobra, sredi našega zborovanja, ko je spomnil na sporočilo svete Terezije Deteta Jezusa. Prav »zaupanje« nam daje drznost in notranjo svobodo, ki smo ju izkusili, ko brez oklevanja svobodno in ponižno izražamo svoja strinjanja, razlike, želje in vprašanja.

In zdaj? Upamo, da bodo meseci do drugega zasedanja v oktobru 2024 vsem omogočili konkretno udeležbo v dinamiki misijonskega občestva, ki jo označuje beseda »sinoda«. Ne gre za ideologijo, ampak za izkušnjo, ki je zakoreninjena v apostolskem izročilu. Kot nas je spomnil papež na začetku tega procesa, »lahko občestvo in poslanstvo ostaneta nekoliko abstraktna, razen če gojimo cerkveno prakso, ki izraža konkretnost sinodalnosti (...), ki spodbuja resnično vključenost vsakega in vseh« (9. oktober 2021). Izzivov in vprašanj je več: zbirno poročilo prve seje bo navedlo točke soglasja, ki smo jih dosegli, poudarilo odprta vprašanja in nakazovalo, kako bo potekalo naše delo.

Da bi Cerkev napredovala v svojem razločevanju, mora nujno prisluhniti vsem, začenši z najrevnejšimi. To zahteva pot spreobrnjenja, ki je tudi pot slavljenja: »Slavim se ti, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim.« ( Lk 10,21) Pomeni poslušati tiste, ki jim je bila onemogočena pravica do besede v družbi ali se čutijo izključene, tudi s strani Cerkve; prisluhniti ljudem, ki so žrtve rasizma v vseh njegovih oblikah – zlasti v nekaterih regijah z avtohtonim ljudstvom, katerih kulture so bile zaničevane. Predvsem pa je Cerkev našega časa dolžna v duhu spreobrnjenja prisluhniti tistim, ki so bili žrtve zlorab s strani članov cerkvenega telesa, in se konkretno in strukturno zavezati, da se to ne bo ponovilo.

Cerkev mora prisluhniti tudi laikom, ženskam in moškim, ki so vsi poklicani k svetosti zaradi svojega krstnega poklica: pričevanju katehetov, ki so v mnogih primerih prvi oznanjevalci evangelija; preprostosti in živahnosti otrok, navdušenju mladih, njihovim vprašanjem in njihovim prošnjam; sanjam, modrosti in spominu starejših ljudi. Cerkev mora prisluhniti družinam, njihovim vzgojnim skrbem, njihovem krščanskemu pričevanju, ki ga predstavljajo v današnjem svetu. Sprejeti mora glas tistih, ki želijo biti vključeni v laične službe in sodelovati v strukturah razločevanja in odločanja.

Za nadaljnji napredek v sinodalnem razločevanju mora Cerkev še bolj zbrati zlasti besede in izkušnje posvečenih služabnikov: duhovnikov, ki so glavni sodelavci škofov, katerih zakramentalna služba je nepogrešljiva za življenje vsega telesa; diakonov, ki s svojo službo kažejo skrb celotne Cerkve za najbolj ranljive. Pustiti se mora tudi izprašati preroškemu glasu Bogu posvečenih, ki so budni čuvaji klica Duha. Pozorna mora biti tudi na vse tiste, ki niso iste vere, ampak iščejo resnico in v katerih je Duh, ki »vsakemu ponuja možnost, da se pridruži tej velikonočni skrivnosti« (Gaudium et spes 22, 5), tudi prisoten in delujoč.

»Svet, v katerem živimo in smo ga poklicani ljubiti ter mu služiti, kljub svojim nasprotjem zahteva od Cerkve krepitev sodelovanja na vseh področjih njenega poslanstva. Prav to pot sinodalnosti Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (papež Frančišek, 17. oktober 2015). Ni se nam treba bati odzvati na ta klic. Marija, mati Cerkve, prva na poti, spremlja naše romanje. V veselju in žalosti nam kaže svojega Sina in nas vabi k zaupanju. In On, Jezus, je naše edino upanje!

Kraj

Datum

Kategorija

Goreča srca, noge na poti (prim. Lk 24, 13-35)

Dragi bratje in sestre!

Za Svetovni misijonski dan sem letos izbral temo, ki izhaja iz pripovedi o emavških učencih v Lukovem evangeliju (prim. 24,13-35): »Goreča srca, noge na poti«. Ta dva učenca sta bila zbegana in razočarana, srečanje s Kristusom v besedi in v razlomljenem kruhu pa je v njiju razvnelo navdušenje, da sta se odpravila na pot proti Jeruzalemu in oznanjala, da je Gospod zares vstal. V evangeljski pripovedi dojamemo preobrazbo učencev iz nekaterih sugestivnih podob: goreča srca za Pisma, ki jih je razlagal Jezus, odprte oči, ko sta ga prepoznala, in kot vrhunec noge na poti. Ob premišljevanju teh treh vidikov, ki začrtajo pot misijonskih učencev, lahko obnovimo svojo gorečnost za evangelizacijo v današnjem svetu.

1. Goreča srca, »ko nama je razlagal Pisma.«

Božja beseda razsvetljuje in preoblikuje srce v poslanstvu.

Na poti iz Jeruzalema v Emavs sta bili srci učencev žalostni – kot je bilo razvidno iz njunih obrazov – zaradi smrti Jezusa, v katerega sta verovala (prim. v. 17). Zaradi poloma križanega Učitelja se je sesulo njuno upanje, da je On Mesija (prim. v. 21).

In glej, »medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima« (v. 15). Kot na začetku poklicanosti učencev, Gospod tudi sedaj, v trenutku zbeganosti, prevzame pobudo, da se približa svojim in hodi ob njih. V svojem velikem usmiljenju se nikoli ne naveliča biti z nami, kljub našim napakam, dvomom, slabostim, čeprav nas žalost in pesimizem vodita v to, da postanemo »nespametni in počasni v srcu« (v. 25), maloverni ljudje.

Tako danes kot takrat je vstali Gospod blizu svojim misijonarskim učencem in hodi ob njih, zlasti takrat ko se čutijo izgubljeni, malodušni, prestrašeni pred skrivnostjo krivice, ki jih obdaja in jih hoče zadušiti. Zato »ne pustimo si vzeti upanja!« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 86). Gospod je večji od naših problemov, predvsem kadar jih srečujemo pri oznanjevanju evangelija svetu, saj je to poslanstvo navsezadnje njegovo, mi pa smo le njegovi ponižni sodelavci, »nekoristni služabniki« (prim. Lk 17,10).

Svojo bližino v Kristusu izražam vsem misijonarjem in misijonarkam po svetu, posebno tistim, ki doživljajo težke trenutke. Vstali Gospod, predragi, je vedno z vami in vidi vašo velikodušnost ter vaše žrtve za poslanstvo evangelizacije na oddaljenih krajih. Niso vsi dnevi življenja polni sonca, vendar pa se vedno spominjamo besed Gospoda Jezusa njegovim prijateljem pred trpljenjem: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33).

Potem ko je prisluhnil učencema na poti v Emavs, je vstali Jezus »začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih« (Lk 24,27). Srci učencev sta se ogreli, kot sta na koncu zaupala drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma« (v. 32). Jezus je namreč živa Beseda, ki edina lahko vname, razsvetli in preoblikuje srce.

Tako bolje razumemo trditev sv. Hieronima: »Nepoznavanje Svetega pisma je nepoznavanje Kristusa« (In Is., Prolog). »Brez Gospoda, ki nas vanj uvaja, je nemogoče doumeti Sveto pismo, prav tako pa brez Svetega pisma tudi poslanstvo Jezusa in njegove Cerkve v tem svetu ostane nedoumljivo« (Apostolsko pismo v obliki motuproprija Aperuit illis, 1). Zato je poznavanje Svetega pisma pomembno za kristjanovo življenje, še bolj pa za oznanjevanje Kristusa in njegovega evangelija. Kaj drugače posredujemo drugim, če ne svojih zamisli in svojih načrtov? In ali bo hladno srce moglo kdaj razvneti srca drugih?

Zato pustimo, da nas vedno spremlja vstali Gospod, ki nam razlaga pomen Svetega pisma. Pustimo, naj razvname naša srca, nas razsvetli in nas preoblikuje, da bomo svetu lahko oznanjali njegovo skrivnost odrešenja z močjo in modrostjo, ki prihajata od njegovega Duha.

2. Oči, »ki so se odprle in ga spoznale« v lomljenju kruha.

Jezus v evharistiji je vrhunec in vir poslanstva.

Srci, ki sta goreli za Božjo Besedo, sta spodbudili emavška učenca, da sta prosila skrivnostnega Popotnika, naj ostane z njima, ker se večeri. In ob mizi so se jima odprle oči in sta ga spoznala, ko je razlomil kruh. Odločilna prvina, ki učencema odpre oči, je zaporedje Jezusovih dejanj: vzel je kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. To so običajna dejanja judovskega družinskega poglavarja, ko pa jih je Jezus Kristus izvršil z milostjo Svetega Duha, so obema gostoma obnovila znamenje pomnožitve kruha in predvsem znamenje evharistije, zakramenta Žrtve na križu. Prav v trenutku pa, ko sta v Njem-ki-lomi-kruh spoznala Jezusa, »je izginil izpred njiju« (Lk 24,31). To dejstvo nam pomaga razumeti bistveno resničnost naše vere: Kristus, ki lomi kruh, sedaj postane razlomljeni kruh, ki ga razdeli učencem in ga torej ti použijejo. Postal je neviden, ker je vstopil v srca učencev, da bi jih še bolj razvnel in ju spodbudil, naj se brez odlašanja podata na pot, da bosta vsem sporočila enkratno izkušnjo srečanja z Vstalim! Tako je vstali Kristus Tisti-ki-lomi-kruh in istočasno je za-nas-razlomljeni- kruh. Zato je vsak misijonarski učenec poklican, da tako kot Jezus in v Njem po delovanju Svetega Duha postane tisti-ki-lomi-kruh in tisti-ki-je-razlomljeni-kruh za svet.

V zvezi s tem je treba omeniti, da je preprosto lomljenje materialnega kruha z lačnimi v Kristusovem imenu že krščansko misijonarsko dejanje. Toliko bolj je lomljenje evharističnega kruha, ki je sam Kristus, misijonarsko dejanje v odličnem pomenu besede, ker je evharistija vir in vrhunec življenja in poslanstva Cerkve.

Na to je spomnil papež Benedikt XVI.: »Ljubezni, ki jo obhajamo v zakramentu, nikakor ne smemo ohraniti le zase. Ta ljubezen po svoji naravi zahteva, da jo posredujemo vsem. To, kar svet potrebuje, je Božja ljubezen, je srečanje s Kristusom in vera vanj. Zato evharistija ni samo izvir in vrhunec življenja Cerkve; to velja tudi za njeno poslanstvo. ‘Resnično evharistična Cerkev je hkrati tudi misijonarska Cerkev’« (Apostolska spodbuda Zakrament ljubezni, 84).

Da bi obrodili sad, moramo ostati združeni z njim (prim. Jn 15,4-9). Ta združenost se uresničuje z vsakdanjo molitvijo, na poseben način v češčenju, v molku pred Gospodom, ki ostaja z nami v evharistiji. Ko z ljubeznijo neguje to občestvo s Kristusom, lahko misijonarski učenec postane mistik v dejanju. Naj naše srce vedno hrepeni po Jezusovi družbi, naj vzdihuje prošnjo emavške dvojice, zlasti ko se večeri: »Ostani z nami, Gospod!« (prim. Lk 24,29).

3. Noge na poti, z radostjo pripovedovanja o vstalem Kristusu.

Večna mladost Cerkve, ki je stalno v izhodu.

Ko so se jima odprle oči, potem ko sta ga prepoznala v »lomljenju kruha«, sta »še tisto uro vstala in se vrnila v Jeruzalem« (prim. Lk 24,33). Ta odhod v naglici, da bi z drugimi delila veselje srečanja z Gospodom, kaže, da »veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 1). Ne moremo srečati vstalega Jezusa, ne da bi goreli od želje, da bi to povedali vsem. Zato so prvi in glavni vir poslanstva tisti, ki so spoznali vstalega Kristusa v Svetem pismu in v evharistiji, in ki v srcu nosijo njegov ogenj in v pogledu njegovo luč. Ti lahko pričajo za življenje, ki nikoli ne umre, tudi v najtežjih razmerah in v najbolj temnih trenutkih.

Podoba »nog na poti« nas še enkrat spomni na večno veljavnost missio ad gentes, na poslanstvo, ki ga je vstali Gospod dal Cerkvi, naj evangelizira vsakega človeka in vsak narod vse do skrajnih meja zemlje. Danes je človeštvo, ranjeno zaradi toliko krivic, delitev in vojn, bolj kot kdajkoli potrebno veselega oznanila miru in odrešenja v Kristusu. Zato izkoriščam to priložnost, da ponovno poudarim, da imajo »vsi pravico sprejeti evangelij. Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje, kaže lepoto obzorja in podarja zaželeno gostijo« (prav tam, 14). Misijonarsko spreobrnjenje ostaja glavni cilj, ki si ga moramo zastaviti kot posamezniki in kot skupnost, saj »je misijonarsko delovanje vzorec vsakega dejanja Cerkve« (prav tam, 15).

Kot pravi apostol Pavel, nas Kristusova ljubezen priteguje in priganja (prim. 2 Kor 5,14). Tu gre za dvojno ljubezen: za Kristusovo ljubezen do nas, ki kliče, navdihuje in vzbuja našo ljubezen do Njega. In ta ljubezen dela Cerkev v izhodu vedno mlado, z vsemi njenimi člani v poslanstvu, da bi oznanjali Kristusov evangelij, prepričani, da je »za vse umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen« (2 Kor 5,15). Vsakdo lahko prispeva k temu misijonskemu gibanju: z molitvijo in delovanjem, z darovanjem denarja in trpljenja, z lastnim pričevanjem. Papeške misijonske družbe so privilegirano orodje za pospeševanje tega misijonskega delovanja na duhovni in materialni ravni. Zato je nabiranje darov na Svetovni misijonski dan namenjeno Papeški družbi za širjenje vere.

Nujnost misijonskega delovanja Cerkve seveda vključuje tudi vedno tesnejše misijonsko sodelovanje vseh njenih članov na vseh ravneh. To je bistveni cilj sinodalne poti, ki jo Cerkev uresničuje s ključnimi besedami občestvo, soudeležba, poslanstvo. Ta pot nikakor ni zapiranje Cerkve v samo sebe; ne gre za proces ljudskega raziskovanja, da bi, kot v kakem parlamentu, odločili, kaj je treba ali kaj ni treba verovati in izpolnjevati glede na človeške preference. Prej to pomeni podati se na pot kot emavška učenca, poslušajoč Gospoda, ki vedno prihaja med nas, da bi nam razložil pomen Svetega pisma in razlomil kruh za nas, da bi mogli z močjo Svetega Duha nadaljevati njegovo poslanstvo v svetu.

Kot sta učenca pripovedovala drugim, kaj se je zgodilo na poti (prim. Lk 24,35), tako bo tudi naše oznanilo veselo pripovedovanje o Kristusu Gospodu, o njegovem življenju, njegovem trpljenju, smrti in vstajenju, o čudovitih delih, ki jih je njegova ljubezen izvršila v našem življenju.

Zato se odpravimo tudi mi razsvetljeni od srečanja z Vstalim in razvneti od njegovega Svetega Duha. Pojdimo z gorečimi srci, odprtimi očmi in nogami na poti, da bomo srca drugih razplamteli z Božjo Besedo, oči drugih odprli za Jezusa evharistijo, in vse povabili, naj skupaj hodimo po poti miru in zveličanja, ki jo je Bog v Kristusu podaril človeštvu.

Sveta Marija na poti, Mati misijonarskih Kristusovih učencev in Kraljica misijonov, prosi za nas!

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 6. januarja 2023, Praznik Gospodovega razglašenja.

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija

Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako krhko, tako nezasluženo. Njegova vrednost je tako velika, da je ni mogoče natančno opisati z besedami ali ovrednotiti s številkami. Ni ga mogoče kupiti ali odkupiti. Ničesar nismo storili, da bi si ga zaslužili, in ni nobenega načrta odplačevanja. Mi smo prejemniki in še vedno zahtevamo, kot da smo upravičeni. Kljub vsemu pa je vsakemu od nas brezplačno in milostno dan dar življenja.

Ustvarjeni smo z možgani za razmišljanje, čustvi, človeškim telesom in čutili za doživljanje sveta ter zmožnostjo biti v odnosu z drugimi.

Naš svet je na spolzkem terenu, ki upravičuje pomoč pri samomor iz kakršnegakoli razloga. Kaj se je zgodilo, da si ne pomagamo živeti, temveč nam predlagajo, da bi si pomagali umreti?

Kaj se je zgodilo z upanjem?

Dar življenja, ki nam je dan, je neizmeren. Je neprecenljiv. Je nenadomestljiv. Ne moremo ga preprosto zaviti v škatlo in okrasiti z okrasno pentljo ter ga zavreči, ko se odločimo, da ni več uporabno. Izjemno darilo je naše življenje, ki je sestavljeno iz čudovitih vdihov, brezpogojne ljubezni in neskončne hvaležnosti za vse dobra in tudi boleča spoznanja.

Največja darila niso škatle, polne stvari, ampak čudovita darila življenja, ki vsebujejo veliko več: ljubezen, prijaznost, nesebičnost in hvaležnost. Vsa našteta darila pa sestavljajo čudovit dar življenja.

Sara Ahlin Doljak

Kraj

Datum

Kategorija

Letošnja poletna neurja naši državi in ljudem ne prizanašajo. Vsa Slovenija doživlja stisko ob poplavljenih poljih, uničenem pridelku, naraščajočih hudournikih, še bolj pa ob strahu vseh tistih, ki so se v ujmi in povodnji znašli sami in brez pomoči, ter vseh, ki so trepetali in še trepetajo za življenje najbližjih ter za lastno preživetje. Klic po molitvi in utehi odmeva na družbenih omrežjih, v telefonskih klicih, osebnih pogovorih in raznih drugih stikih.

Ob tem Cerkev trpi s trpečimi, joka s tistimi, ki jokajo (prim. Rm 12,15), in razmišlja, kako pomagati. Slovenski škofje izražamo bližino prizadetim in skupaj z duhovniki in vso Cerkvijo obljubljamo molitev in materialno podporo.

Povabljeni smo, da stopimo skupaj, se povežemo v solidarnosti, se konkretno zavzamemo za vse ranljive ter za vse, ki so v strahu zaradi fizičnih nevarnosti; predvsem pa spet obudimo vero in zaupanje v Božjo bližino in pomoč. Zavedamo se, da krščanstvo prinaša najmočnejši in edinstven razlog za sprejem in prenašanje trpljenja; vemo, da svoje trpljenje lahko darujemo in pridružujemo Kristusovemu trpljenju; sedanja preizkušnja pa je za nas klic, da se res bolj povežemo s Kristusom in brati. Vsi katoličani smo povabljeni, da okrepimo svojo vero in solidarnost z bližnjim v stiski.

Posebej spodbujamo duhovnike, naj v svojih skupnostih obudijo pobožnosti, ki pred Boga dvigajo naše prošnje za milost odvrnitve hude ure. V teh dneh pri sveti daritvi porabljajmo obrazec »za odvrnitev neurja« (Rimski misal, str. 814), v ta namen molimo litanije ter v prihodnje obnovimo pobožnost prošnjih dni.

Vse, ki jih letošnje ujme niso prizadele, oziroma lahko kakorkoli pomagajo, spodbujamo k solidarnosti preko Slovenske karitas, ki že zbira sredstva za pomoč najbolj ogroženim; z darom in delom pomagajmo v lokalnem okolju.

Slovenski škofje se ob tem zahvaljujemo vsem, ki nam že kažete, kako je prav pomagati najbolj ranljivim: gasilcem, civilni zaščiti, karitativnim delavcem in vsem, ki se v teh dneh žrtvujete za druge. Božji blagoslov in priprošnja Marije Pomagaj naj bo nad vsemi!

Kraj

Datum

Kategorija

MOLITEV ZA 3. SVETOVNI DAN
STARIH STARŠEV IN OSTARELIH 2023

Devica Marija,
Mati vere in upanja,
zgled za to človeštvo, ki ga stiska brezbrižnost,
pomagaj mi do razpoložljivosti, kot jo imaš ti,
da sprejmem Božjo voljo
v poveličevanje in hvalo njegovega usmiljenja.

Marija, Mati kreposti,
ti, ki poznaš moje srce, ne dopusti mi obupati.
Z zaupanjem izročam svoje življenje v tvoje roke.
Ozdravi moje rane.
Naj me tvoja nežnost spremlja na poti.

Tvoja navzočnost, Mati ljubezni
nam prinaša veselje,
ko vidimo svoje družine združene.
Pomagaj mi prenašati nežnost in ljubezen Boga
vnukom in mladim,
da bi poleg molitve zanje lahko molili tudi skupaj.

Marija, izprosi zame dar Svetega Duha:
podpiraj mojo šibkost;
napolni moje srce s tolažbo
da bodo mladi od mene prejeli sledi vere,
pričevanje o lepoti življenja
in spoznanje, da ima življenje svojo mejo,
onkraj katere nas čaka objem Boga Očeta.
Amen.

Kraj

Datum

Kategorija