Srečanje z misijonarjem Tonetom Kerinom

Ankaran
23.09.2018

Tone Kerin, duhovnik, doma iz Krškega, že dolga leta živi in dela v misijonih na Madagaskarju. Trenutno je v Sloveniji, zato se je lahko v nedeljo, 23. septembra, odzval povabilu birmancev, staršev in botrov, da bi nam povedal kaj spodbudnega. V lepem nedeljskem popoldnevu nam je dal začutiti utrip v krajih "na koncu sveta in malo desno" in spodbudil h krščanskemu življenju v veselju in velikodušnosti.

Po srečanju v cerkvi je odgovoril na nekaj vprašanj:

Kaj bi najbolj želeli našim birmancem?

Kot duhovnik bi današnjim birmancem želel samo trdnost v veri pa odprtost za življenje, nič drugega. Birmanec je tisti, ki je samostojno rekel Bogu da, ki se je samostojno odločil za krščansko pot življenja, za krščanski način življenja. In mislim, da bi tisti birmanci, ki še niso prišli do tega spoznanja, morali biti sami pri sebi toliko pošteni, da bi rekli, ne grem še k birmi, nisem še pripravljen za to. Človeka bomo zdaj spustili iz našega vzgojnega sistema. Mi smo ga dejansko pripeljali od krsta do birme, spremljali, pomagali, vodili, zdaj je pa samostojen človek. In on v bistvu ne potrebuje več te opore, on zakoraka kot birmanec, kot samostojen kristjan in je za svoja dejanja odgovoren sam. In mislim, da so naši mladi tega sposobni, če smo jih na to pripravili. Bodo sposobni, moramo imeti zaupanje, da bodo mladi to tudi naredili.

Bi želeli, da bi kateri od teh birmancev prišel k vam na Madagaskar?

Zelo bi želel in dimenzija našega krščanstva je tudi to, da se posvetiš oznanjevanju evangelija, pa ne samo kot duhovnik, tudi kot laiški misijonar, ki svoje znanje in življenje deliš z drugimi, z drugo kulturo, z drugim narodom, da na Jezusov način naprej živiš v drugem, drugačnem kulturnem okolju. To bi si želel. Zakaj? Zato, ker srečanje z drugo kulturo, sploh pa, recimo, z afriško, je tako šokantno od začetka. Zanimivo je, poznam primere, da so mladi, ki so bili v Sloveniji raztreseni, ki so vse pričakovali od države, niso pa bili pripravljeni narediti nobenega osebnega napora. Ko so prišli k meni, so ostali en mesec. Ko so prišli domov, so znali spoštovati stranišče, ker tam ni stranišč. Pa tudi je prišel domov spat na normalno posteljo… Pripovedovali so, da so, ko so prišli domov, z drugimi očmi gledali na svoje življenje in začeli spoštovati vse, kar imamo. In vemo, da imamo veliko. Tako spoznanje pa daje ljudem samo zelo otipljivo doživetje, ko je vržen v drugačen način življenja. In to po enem mesecu.

Je prostovoljstvo za stalno ali lahko tudi začasno?

Prostovoljstvo je začasno, omejeno na čas, ker moramo vedeti, da mladi človek, če pride tja, pride pogledat, potem pa svoje življenje pelje naprej. Mi, ki smo tam za dolgo časa, smo duhovniki, ki imamo ta način, tudi ta namen življenje darovati za tiste ljudi. Mlad človek, ki ima načrt ustvariti družino, si z delom služiti denar, mora pa biti tam, kjer mu to ugaja. Težko je za laika, da bi tam ostal celo življenje. Mislim, da tudi ni pošteno do njega.

Ali je to prostovoljstvo tudi sistematično urejeno?

Če gre prostovoljec preko Cerkve, kar pomeni, da se prijavi na primer v Misijonski pisarni, da bi rad šel v misijone za en mesec poleti, malo pomagat, da vidi, kako je tam, ga spremljamo mi. Če pa gre na svojo roko, je pa za sebe odgovoren sam.

===

Prispevek za glasilo Občine Ankaran Amfora. Zahvala uredništvu:

S KONCA SVETA V ANKARAN: OBISK MISIJONARJA

Ankaranske birmance, njihove botre in starše je na lepo nedeljsko popoldne, 23. septembra, obiskal Tone Kerin, misijonar, ki že 34 let živi, dela in širi Jezusovo sporočilo na Madagaskarju.

»Na koncu sveta in malce na desno«, opiše Kerin Madagaskar. V župniji, ki jo je vzpostavil v nedostopnem kraju, nekoč pozabljenem od sveta in Cerkve, je 60.000 ljudi, in kot je povedal, je potreboval dve leti, da je vzpostavili malo krščansko skupnost. Sedaj je v tej župniji že 900 krščenih. To mu je uspelo z neposrednim in iskrenim stikom, ali kot je Kerin uporabil misel papeža Frančiška: »pastir mora smrdeti po ovcah«.

Uči z zgledom

Odkar je na Madagaskarju, ni pomagal graditi zgolj cerkva, zgradil je marsikatero cesto in pot ter številnim mladim pomagal, da se lahko izobražujejo. »Misijonarji ne dajemo, ampak učimo, kako biti samostojen. Vse si moraš zaslužiti«, poudarja. Sam ima na Madagaskarju njivo, na kateri pridela od 5 do 6 ton riža letno, s tem daje faranom zgled, da se lahko preživljajo sami.

Na Madagaskarju Kerin sprejema tudi mlade prostovoljce, ki želijo pomagati. »Stik z afriško kulturo je šokanten. Nauči pa te gledati z drugimi očmi. Spoštovati začneš vse kar imaš in mi vemo da imamo veliko. Tako spoznanje lahko dobiš samo, ko si vržen v ta drugačen način življenja,« pove iz dolgoletnih izkušenj.

In kakšne besede je misijonar namenil ankaranskim birmancem?

»Želim jim trdnost v veri in odprtost za življenje. Birmanec je tisti, ki je samostojno rekel Bogu 'da' in se samostojno odločil za krščansko pot in način življenja. Starši so birmance spremljali, jim pomagali, in jih vodili od krsta do birme, sedaj te opore ne potrebujejo več. Birmanec je samostojen kristjan in za svoja dejanja odgovarja sam. Mislim, da so tega naši mladi sposobni in moramo imeti zaupanje, da se bodo na samostojni poti dobro znašli.«

Uredništvo

Svet trpljenja in zdravljenja je pomenljivo...
11.02.2024
Ljubljana
»Ni dobro za človeka, da je sam«. Zdraviti...
19.01.2024
Rim
Umetna inteligenca in mir Na začetku novega leta...
01.01.2024
Rim
»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od...
26.11.2023
Rim
Drage sestre, dragi bratje, ob zaključku prvega...
25.10.2023
Vatikan
Goreča srca, noge na poti (prim. Lk 24, 13-35)...
22.10.2023
Rim
Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako...
08.10.2023
Ljubljana

Strani