Dragi bratje in sestre!
Čeprav v našem času še vedno piha leden veter vojne in zatiranja ter smo pogosto priča polarizaciji, smo kot Cerkev začeli sinodalni proces: čutimo nujnost, da hodimo skupaj in gojimo razsežnosti poslušanja, sodelovanja in soudeležbe. Skupaj z vsemi moškimi in ženskami dobre volje želimo prispevati k izgradnji človeške družine, zaceliti njene rane in jo usmeriti v boljšo prihodnost. Ob 59. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim skupaj z vami razmišljati o širšem pomenu "poklicanosti" v kontekstu sinodalne Cerkve, ki se postavi v držo poslušanja Boga in sveta.
Vsi smo poklicani biti protagonisti misijonov
Sinodalnost oz. skupna hoja je temeljna poklicanost Cerkve in samo v tem okviru je mogoče odkriti in ovrednotitirazlične poklice, karizme in službe. Hkrati pa vemo, da Cerkev obstaja zato, da evangelizira, gre ven iz sebe in seje seme evangelija v zgodovino. Zato je takšno poslanstvo možno prav s sinergijo vseh pastoralnih področij, še prej pa z vključevanjem vseh Gospodovih učencev. Dejansko je »vsak član Božjega ljudstva po prejemu krsta postal misijonarski učenec (prim. Mt 28,19). Vsaka krščena oseba, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in stopnjo poučenosti v veri, je dejavni subjekt evangelizacije« (Apostolska spodbuda Evangelii Gaudium, 120). Izogibati se moramo miselnosti, ki ločuje duhovnike in laike ter prve obravnava kot protagoniste, druge pa kot izvajalce. Krščansko poslanstvo moramoopravljati kot eno samo Božje ljudstvo, laiki in pastirji skupaj. Celotna Cerkev je evangelizacijska skupnost.
Poklicani, da skrbimo drug za drugega in za stvarstvo
Besede »poklicanost« ne smemo razumeti v omejenem pomenu, ki se nanaša samo na tiste, ki hodijo za Gospodom po poti posebne posvetitve. Vsi smo poklicani, da sodelujemo pri Kristusovem poslanstvu zbiranja razkropljenegačloveštva in ga spravimo z Bogom. Na splošno je vsaka človeška oseba, še preden doživi srečanje s Kristusom in sprejme krščansko vero, z darom življenja prejela temeljno poklicanost: vsak od nas je bitje, ki ga je Bog hotel in galjubi, za katerega ima edinstveno in posebno zamisel; to božansko iskro, ki prebiva v srcu vsakega moškega in ženske, smo poklicani razvijati skozi svoje življenje in tako prispevati k rasti človeštva, ki ga prežemata ljubezen in medsebojno sprejemanje. Poklicani smo, da skrbimo drug za drugega, da gradimo vezi sprave in soudeleženosti, da zacelimo rane stvarstva, da ne bi bila uničena njegova lepota. Skratka, poklicani smo postati ena družina v čudoviti skupni hiši stvarstva, v harmonični raznolikosti njegovih elementov. V tem širšem smislu nimajo »poklicanosti« le posamezniki, temveč tudi ljudstva, skupnosti in različne vrste združenj.
Poklicani, da sprejmemo Božji pogled
V to veliko skupno poklicanost se vključuje še bolj poseben klic, ki nam ga Bog namenja, ko vstopa v naše bivanje s svojo Ljubeznijo in ga usmerja k njegovemu končnemu cilju, k tisti polnosti, ki presega celo prag smrti. Tako je Bog želel gledati na nas in gleda na naša življenja.
Michelangelu Buonarrotiju pripisujejo naslednje besede: »Vsak kamniti blok ima v sebi kip in naloga kiparja je, da ga odkrije«. Če je to morda umetnikov pogled, je Božji pogled veliko globlji od tega: v tistem dekletu iz Nazareta je videl Božjo Mater; v ribiču Simonu, Jonovem sinu, je videl Petra, skalo, na kateri bo zgradil svojo Cerkev; v cestninarju Leviju je videl apostola in evangelista Mateja; v Savlu, krutem preganjalcu kristjanov, je videl Pavla, apostola narodov. Njegov ljubeči pogled vedno seže do nas, se nas dotakne, nas osvobodi in preoblikuje ter nas naredi za nove ljudi.
To je dinamika vsakega poklica: doseže nas Božji pogled, ki nas kliče. Poklicanost, tako kot svetost, ni izredna izkušnja, rezervirana za redke izbrance. Tako kot obstaja »svetost za sosednjimi vrati« (prim. apostolska spodbuda Gaudete et Exsultate, 6–9), tako je tudi poklicanost namenjena vsakomur, saj Bog gleda na vsakogar in ga kliče.
Pregovor z Daljnega Vzhoda pravi: »Modrec pogleda jajce in vidi orla; pogleda seme in vidi veliko drevo; pogleda grešnika in vidi svetnika.« Tako gleda Bog na nas: v vsakem od nas vidi potenciale, ki jih včasih niti mi sami ne poznamo, in si v našem življenju neutrudno prizadeva, da bi jih lahko uporabili v službi skupnega dobrega.
Poklic se tako rodi po zaslugi umetnosti božanskega Kiparja, ki nas s svojimi »rokami« izvabi iz nas samih, da v naspostane vidna tista mojstrovina, h kateri smo poklicani. Zlasti Božja beseda, ki nas osvobaja egocentričnosti, nas lahko očisti, razsvetli in poustvari. Postavimo se torej v držo poslušanja Besede, da bi se odprli za poklic, ki nam ga je Bog zaupal! Naučimo se tudi poslušati brate in sestre v veri, saj se v njihovih nasvetih in zgledih lahko skriva Božja pobuda, ki nam kaže vedno nove poti, po katerih naj hodimo.
Poklicani, da se odzovemo na Božji pogled
Božji ljubeči in ustvarjalni pogled nas je v Jezusu dosegel na zelo poseben način. Evangelist Marko o bogatem mladeniču piše: »Jezus ga je pogledal in ga vzljubil« (Mr 10,21). Ta Jezusov ljubeči pogled je uprt v vsakega izmed nas. Bratje in sestre, pustimo, da se nas dotakne ta pogled, in pustimo, da nas ponese onkraj nas samih! Naučimo se tudi gledati drug drugega, da bi se ljudje, s katerimi živimo in jih srečujemo – kdor koli že so – počutili dobrodošle in odkrili, da obstaja nekdo, ki jih gleda z ljubeznijo in jih vabi, da razvijejo vse svoje potenciale.
Naše življenje se spremeni, ko sprejmemo ta pogled. Vse postane dialog poklicanosti med nami in Gospodom, pa tudi med nami in drugimi. Dialog, ki nas, če ga živimo v globine, vedno bolj dela to, kar smo: v poklicanosti v posvečeno duhovništvo, da bi bili orodje Kristusove milosti in usmiljenja; v poklicanosti v posvečeno življenje, da bi bili hvalnica Bogu in prerokba novega človeštva; v poklicanosti v zakon, da bi bili vzajemen dar in posredovalci ter vzgojitelji življenja. Na splošno v vsakem poklicu in službi v Cerkvi, ki nas kliče, da gledamo na druge in na svet z Božjimi očmi, da služimo dobremu in širimo ljubezen v dejanjih in besedah.
Na tem mestu bi rad omenil izkušnjo dr. Joséja Gregoria Hernándeza Cisnerosa. Ko je delal kot zdravnik v Caracasu v Venezueli, je želel postati frančiškanski tretjerednik. Pozneje je razmišljal, da bi postal menih in duhovnik, vendar mu zdravje tega ni dopuščalo. Spoznal je, da je njegov poklic zdravniški poklic, ki ga je opravljal predvsem za revne. Brez zadržkov se je posvečal bolnikom, ki jih je prizadela epidemija »španske gripe«, ki je takrat razsajala po svetu. Ko je zapuščal lekarno, v kateri je kupil zdravila za starejšega bolnika, ga je povozil avtomobil. Pred enim letom je bilrazglašen za blaženega kot zgledna priča, kaj pomeni sprejeti Gospodov klic in se ga v celoti držati.
Poklicani k izgradnji bratskega sveta
Kot kristjani nismo poklicani, se pravi nagovorjeni, samo vsak osebno, ampak smo i-zbrani. Smo kot koščki mozaika, ki so čudoviti, če jih vzamemo vsakega posebej, a šele skupaj tvorijo podobo. Vsak od nas žari kot zvezda v Božjem srcu in na nebu vesolja, vendar smo poklicani, da sestavljamo ozvezdja, ki usmerjajo in osvetljujejo pot človeštva, začenši z okoljem, v katerem živimo. To je skrivnost Cerkve: v sobivanju razlik je znamenje in orodje tega, k čemur je poklicano celotno človeštvo. Zato mora Cerkev postajati vse bolj sinodalna: sposobna hoditi skupaj v harmoniji raznolikosti, v kateri lahko vsakdo prispeva svoj delež in dejavno sodeluje.
Ko torej govorimo o »poklicanosti«, ne gre le za izbiro te ali one oblike življenja, za to, da bi svoj obstoj posvetilidoločeni službi ali sledili karizmi redovne družine, gibanja ali cerkvene skupnosti; gre za uresničevanje Božjih sanj, velikega načrta bratstva, ki ga je imel v srcu Jezus, ko je molil k Očetu: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Vsak poklic v Cerkvi, in v širšem smislu tudi v družbi, prispeva k skupnemu cilju: da bi med moškimi in ženskami zazvenela harmonija številnih in različnih darov, ki jo zna uresničiti le Sveti Duh. Duhovniki, posvečeni moški in ženske ter verni laiki hodimo in delamo skupaj, da pričujemo o tem, da velika človeška družina, združena v ljubezni, ni utopija, ampak je projekt, za katerega nas je ustvaril Bog.
Molimo, bratje in sestre, da se bo Božje ljudstvo sredi dramatičnih zgodovinskih dogodkov vedno bolj odzivalo na ta klic. Prosimo za luč Svetega Duha, da bo vsak od nas našel svoje mesto in dal vse od sebe v tem velikem načrtu!
Rim, Sveti Janez v Lateranu, 8. maj 2022, četrta velikonočna nedelja.
FRANČIŠEK