Dragi bratje in sestre!
»Njegovo usmiljenje je iz roda v rod« (Lk 1,50): to je tema 3. svetovnega dneva starih staršev in ostarelih. Gre za temo, ki nas vrača k blagoslovljenemu srečanju med mlado Marijo in njeno ostarelo sorodnico Elizabeto (prim. Lk 1,39-56). Ta je, napolnjena s Svetim Duhom, Božji Materi namenila besede, ki še po dva tisoč letih dajejo ritem naši vsakdanji molitvi: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa« (v. 42). In Sveti Duh, ki se je že spustil na Marijo, ji je navdihnil, da je odgovorila s hvalnico Moja duša poveličuje Gospoda, v kateri oznanja, da se Gospodovo usmiljenje širi iz roda v rod. Sveti Duh blagoslavlja in spremlja vsako rodovitno srečanje med različnimi rodovi, med starimi starši in vnuki, med mladimi in ostarelimi. Bog namreč želi, da mladi, tako kot je storila Marija z Elizabeto, razveseljujejo srca ostarelih in iz njihovih življenj zajemajo modrost. Predvsem pa Gospod ne želi, da bi ostarele puščali same, da bi jih odrinili na robove življenja, kakor se danes žal prevečkrat dogaja.
Letos je lepa bližina med obhajanjem svetovnega dneva starih staršev in ostarelih ter Svetovnega dneva mladih; oba imata za temo Marijino »naglico« (prim. v. 39) pri obisku Elizabete in nas tako vodita k razmišljanju o vezi med mladimi in ostarelimi. Gospod upa, da bodo mladi ob srečanju z njimi sprejeli klic, naj ohranijo njihov spomin in po njihovi zaslugi prepoznajo dar pripadnosti večji zgodovini. Prijateljstvo starejšega človeka pomaga mlademu, da ne poplitvi življenja na sedanjost in da se spominja, da ni vse odvisno od njegovih sposobnosti. Starejše pa prisotnost mladega človeka odpira za upanje, da to, kar so doživeli, ne bo izgubljeno in da se bodo njihove sanje uresničile. Skratka, Marijin obisk pri Elizabeti in zavedanje, da se Gospodovo usmiljenje prenaša iz roda v rod, razodevata, da sami ne moremo naprej – niti se ne moremo rešiti – in da se Božji poseg vedno kaže v skupnosti v zgodovini nekega ljudstva. Marija sama to pove v svoji hvalnici, ko poveličuje Boga, ki je storil nove in presenetljive čudovite reči v zvestobi obljubi, ki jo je dal Abrahamu (prim. vv. 51-55).
Da bi bolje sprejeli slog Božjega delovanja, se spomnimo, da je čas treba živeti v njegovi polnosti, saj se največje resničnosti in najlepše sanje ne uresničijo v nekem trenutku, temveč z rastjo in dozorevanjem: na poti, v pogovoru, v odnosu. Zato tisti, ki se osredotoči samo na takojšnje, na lastne prednosti, ki jih je treba doseči hitro in pohlepno, na »vse in takoj«, izgubi izpred oči Božje delovanje. Njegov načrt ljubezni pa gre skozi preteklost, sedanjost in prihodnost, ter zajema in povezuje generacije. To je načrt, ki nas presega, vendar je v njem vsak izmed nas pomemben, predvsem pa je poklican, da gre preko. Pri mlajših gre za preseganje takojšnjega, v katero nas zapira virtualna resničnost, ki pogosto odvrača od konkretnega delovanja; pri starejših gre za to, da se ne ustavljajo pri močeh, ki slabijo, in da ne tožijo zaradi izgubljenih priložnosti. Glejmo naprej! Pustimo se oblikovati Božji milosti, ki nas iz roda v rod osvobaja negibnosti v delovanju in objokovanja preteklosti!
V srečanju med Marijo in Elizabeto, med mladimi in ostarelimi, nam Bog podarja svojo prihodnost. Marijino potovanje in Elizabetin sprejem namreč odpirata vrata za razodetje zveličanja: po njunem objemu njegovo usmiljenje z veselo blagostjo vdre v človeško zgodovino. Zato bi rad vsakogar povabil, naj pomisli na to srečanje, še več, naj zapre oči in si kot v posnetku predstavlja objem med mlado Božjo Materjo in ostarelo materjo sv. Janeza Krstnika; naj si ga predstavlja v duhu in naj ga gleda v srcu, da bi ga utrdil v duši kot svetlo notranjo ikono.
Potem pa vas vabim, da od domišljije preidete h konkretnosti in naredite nekaj za objem starih staršev in ostarelih. Ne puščajmo jih samih. Njihova navzočnost v družinah in v skupnostih je dragocena, saj nam daje zavest, da delimo isto dediščino in da smo del ljudstva, v katerem se ohranjajo korenine. Da, ostareli nam prenašajo pripadnost svetemu Božjemu ljudstvu. Oni sedanjosti izročajo preteklost, ki je potrebna za graditev prihodnosti. Spoštujmo jih, ne prikrajšajmo se za njihovo družbo in ne prikrajšajmo jih za svojo, ne pustimo, da bi bili zavrženi!
Svetovni dan starih staršev in ostarelih naj bo majhno rahločutno znamenje upanja zanje in za vso Cerkev. Zato ponovno vabim vse – škofije, župnije, združenja in skupnosti –, naj ga obhajajo ter postavijo v središče prekipevajoče veselje ponovnega srečanja med mladimi in ostarelimi. Vam, mladi, ki se pripravljate na odhod v Lizbono ali boste Svetovni dan mladih doživeli v svojih krajih, želim reči: preden se odpravite na pot, pojdite obiskat svoje stare starše, obiščite osamljenega starejšega človeka! Njegova molitev vas bo varovala in v srcu boste nosili blagoslov tega srečanja. Vas, ostareli, prosim, da z molitvijo spremljate mlade, ki bodo obhajali Svetovni dan mladih. Ti mladi so Božji odgovor na vaše prošnje, sad tega, kar ste sejali, znamenje, da Bog ne zapusti svojega ljudstva, ampak ga vedno pomlajuje z domišljijo Svetega Duha.
Dragi stari starši, dragi ostareli bratje in sestre, naj vas doseže blagoslov objema med Marijo in Elizabeto ter napolni z mirom vaša srca. Z ljubeznijo vas blagoslavljam. In prosim vas, molite zame.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 31. maja 2023,
praznik Marijinega obiskanja
FRANČIŠEK
