POSLANICA SVETEGA OČETA za XXXII. svetovni dan bolnikov 11. februarja 2024

Rim
19.01.2024

»Ni dobro za človeka, da je sam«.
Zdraviti bolnega s skrbjo za odnose

»Ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18). Bog, ki je ljubezen, je človeka od začetka ustvaril za občestvo in v njegovo bitje vpisal razsežnost odnosov. Tako je naše življenje, ki je oblikovano po podobi Trojice, poklicano, da se v polnosti uresniči v dinamiki odnosov, prijateljstva in medsebojne ljubezni. Ustvarjeni smo, da bi bili skupaj, ne sami. In prav zato je občestvo tako globoko zapisano v človeško srce; izkustvo zapuščenosti in osamljenosti nas prestraši, je boleče in celo nečloveško. To postane še toliko bolj v času krhkosti, neodločnosti in negotovosti, ki so pogosto posledica katere koli nenadne resne bolezni.

Mislim na primer na tiste, ki so bili med pandemijo Covid-19 strašno sami: bolniki, ki niso mogli sprejemati obiskov, pa tudi bolničarji, zdravniki in pomožno osebje, ki so bili preobremenjeni z delom in zaprti v izolacijske oddelke. Seveda ne pozabljamo, koliko se jih je moralo s smrtno uro srečati samih, ob pomoči zdravstvenega osebja, a daleč od svojih družin.

Hkrati z bolečino sočustvujem s trpljenjem in osamljenostjo tistih, ki zaradi vojne in njenih tragičnih posledic ostanejo brez opore in brez pomoči. Vojna je najstrašnejša družbena bolezen, najbolj krhki ljudje pa plačajo najvišjo ceno.

Vendarle je treba poudariti, da tudi v državah, ki uživajo mir in imajo večje vire, čas starosti in bolezni pogosto preživljamo v osamljenosti in včasih celo zapuščenosti. Ta žalostna resničnost je predvsem posledica kulture individualizma, ki povzdiguje uspešnost za vsako ceno in goji mit učinkovitosti, postane pa brezbrižna in celo neusmiljena, ko ljudje nimajo več potrebnih moči, da bi držali korak. Tedaj postane kultura odmetavanja, v kateri »»ljudje niso več prva vrednota, ki jo je treba spoštovati in varovati, še zlasti, če je revna ali nemočna, ko ‚še ne koristi‘ – kakor nerojeni – ali ‚ne koristi več‘ – kakor stari« (Okrožnica Fratelli tutti, 18). Ta logika žal prežema tudi nekatere politične odločitve, ki jim ne uspe postaviti v središče dostojanstva človeka in njegovih potreb, in ne dajejo vedno prednosti strategijam in virom, ki so potrebni, da bi vsakemu človeku zagotovili temeljno pravico do zdravja in dostop do oskrbe. Hkrati pa zapuščenost krhkih in njihovo osamljenost pospešujeta tudi krčenje oskrbe zgolj na zdravstvene storitve, ne da bi jih modro spremljala »terapevtska zaveza« med zdravnikom, pacientom in domačimi.

Dobro nam dene, če bomo še enkrat poslušali svetopisemsko besedo: ni dobro za človeka, da je sam! Bog jo izreče ob začetku stvarjenja in nam tako razkrije globok smisel njegovega načrta za človeštvo, istočasno pa tudi smrtno rano greha, ki se vtihotapi in povzroči sume, prelome, delitve, in s tem osamitev. Človeka prizadene v vseh njegovih odnosih: z Bogom, s seboj, z drugim, s stvarstvom. Zaradi te osame izgubimo smisel bivanja, jemlje nam veselje ljubezni in povzroči, da doživljamo neznosen občutek osamljenosti v vseh ključnih življenjskih prehodih.

Bratje in sestre, prvo zdravljenje, ki ga potrebujemo v bolezni, je bližina, polna sočutja in nežnosti. Poskrbeti za bolnega zato najprej pomeni poskrbeti za njegove odnose, za vse njegove odnose: z Bogom, z drugimi – domačimi, prijatelji, zdravstvenimi delavci – s stvarstvom in s samim seboj. Je to mogoče? Da, je mogoče in vsi smo poklicani, da si prizadevamo, da se to zgodi. Poglejmo si ikono usmiljenega Samarijana (prim. Lk 10,25-37), na njegovo sposobnost, da upočasni korak in postane bližnji, na nežnost, s katero lajša rane trpečega brata.

Spomnimo se te osrednje resnice našega življenja: na svet smo prišli, ker nas je nekdo sprejel, ustvarjeni smo za ljubezen, poklicani smo v občestvo in v bratstvo. Ta razsežnost našega bitja nas podpira predvsem v času bolezni in krhkosti in je prva terapija, ki jo moramo vsi skupaj sprejeti za zdravljenje bolezni družbe, v kateri živimo.

Vam, ki doživljate bolezen, pa naj bo prehodna ali kronična, bi rad rekel: ne sramujte se svoje želje po bližini in nežnosti! Ne skrivajte je in nikoli ne pomislite, da ste drugim v breme. Stanje bolnikov nas vse vabi, da upočasnimo ponoreli tempo, v katerega smo pogreznjeni, in ponovno najdemo sami sebe.

V tej spremembi dobe, ki jo doživljamo, smo zlasti mi, kristjani, povabljeni, da prevzamemo Jezusov sočutni pogled. Poskrbimo za tiste, ki trpijo in so sami, morda odrinjeni in zavrženi. Z vzajemno ljubeznijo, ki nam jo Kristus Gospod daje v molitvi, zlasti pa v evharistiji, poskrbimo za rane osamljenosti in izoliranosti. In tako sodelujemo, da se zoperstavimo kulturi individualizma, brezbrižnosti in odmetavanja, in skrbimo za rast kulture nežnosti in sočutja.

Bolni, krhki in ubogi so v srcu Cerkve in morajo  biti tudi v središču naše človeške pozornosti in pastoralnih prizadevanj. Ne pozabimo tega! In zaupajmo se Presveti Mariji, Zdravju bolnikov, naj prosi za nas in nam pomaga, da bomo ustvarjalci bližine in bratskih odnosov.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 10. januarja 2024
FRANČIŠEK

 

Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako...
08.10.2023
Ljubljana
Letošnja poletna neurja naši državi in ljudem ne...
06.08.2023
Ljubljana
MOLITEV ZA 3. SVETOVNI DAN STARIH STARŠEV IN...
23.07.2023
Rim
Dragi bratje in sestre! »Njegovo usmiljenje je iz...
23.07.2023
Rim
Govoriti s srcem. »Iz resnice v ljubezni« (...
21.05.2023
Rim
Poklicanost: milost in poslanstvo   Dragi...
30.04.2023
Rim
Postna askeza, sinodalna pot Dragi bratje in...
26.02.2023
Rim

Strani