POZDRAVLJEN, SVETI OČE FRANČIŠEK!

16.03.2013

V sredo 13, marca, nekaj po 20 uri zvečer, je novi papež Frančišek z balkona nad vhodom v baziliko Svetega Petra prvič nagovoril in blagoslovil zbrane na trgu in tiste, ki smo ga spremljali v neposrednem prenosu. Dobro uro pred tem je znameniti beli dim iznad Sikstinske kapele v Vatikanu naznanil, da so kardinali že v petem krogu glasovanja na koncu drugega dne konklava izbrali novega rimskega škofa. Doslej kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof v Buenos Airesu v Argentini, je po 1300 letih prvi papež, ki ne prihaja iz Evrope ter prvi z ameriškega kontinenta in kot prvi redovnik iz Družbe Jezusove. Kot prvi si je tudi izbral ime Frančišek.

Molitve milijarde in dvesto milijonov katoličanov k Svetemu Duhu so podpirale 115 kardinalov volivcev, da so izbrali pravega pastirja za naš čas. Ni iz Evrope, a je kljub temu italijanske narodnosti, pripada najštevilčnejši, špansko govoreči jezikovni skupini katoličanov, a ima povezave z vzhodnimi kristjani in dobre odnose z drugimi velikimi verstvi. Ne zanima ga posvetna veličina Cerkve, a se zna zavzeti, da Cerkev more prav in v svobodi opravljati svoje odrešenjsko poslanstvo. V vodstvo Cerkve bo vnesel nekaj južnoameriškega temperamenta, a obenem umirjeno spoštuje izročilo. Njegova glavna pozornost velja ubogim in tistim, ki potrebujejo pomoči, kar nakazuje tudi izbira imena. Papež Frančišek je mož globoke vere ter temeljite kulturne in znanstvene pripravljenosti in ima od zadnjih papežev še največ povezave s Slovenijo prek slovenske skupnosti, ki je v Argentini zelo številna.

Pri prvih nagovorih nam novi papež je položil na srce, naj se trudimo za bratstvo med vsemi ljudmi, naj tudi verniki molimo za svojega pastirja, da bi mogli vsi skupaj hoditi v Kristusovi luči, graditi na Petru-Skali in izpovedovati Jezusa Kristusa, Božjega Sina, križanega in od mrtvih vstalega, ki daje smisel vsemu našemu življenju in ravnanju.

Evharistično slavje ob začetku papeške službe bo v torek 19. marca, na praznik sv. Jožefa, ob 9.30 na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Kot predstavnika Cerkve na Slovenskem se ga bosta udeležila predsednik škofovske konference ljubljanski nadškof dr. Anton Stres ter mariborski nadškof in metropolit dr. Marjan Turnšek, Republiko Slovenijo pa bo na slovenosti zastopal predsednik Borut Pahor. Neposredni prenos bo na 2. programu TV Slovenija, kot tudi na Exodus TV in Radiu Ognjišče.

papež Frančišek – Jorge Mario Bergoglio

rojen 17. 12. 1936 Buenos Aires, Argentina

vstopil v Družbo Jezusovo 11. 3. 1958

posvečen v duhovnika 13. 12. 1969

provincial Družbe Jezusove za Argentino 31. 7. 1973 do 1979

posvečen v škofa 27. 6. 1992

nadškof in metropolit v Buenos Airesu 28. 2. 1998

kardinal 21. 2. 2001

predsednik škofovske konference Argentine 11. 2005 do 11. 2011

izbran za papeža 13. 3. 2013

Več o papežu Frančišku.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Homilija papeža Frančiška med prvo sveto mašo po konklavu
s kardinali v Sikstinski kapeli v četrtek 14. 03. 2013

„Vidim, da imajo ta tri berila nekaj skupnega: gibanje. V prvem berilu je gibanje potovanje; v drugem berilu je gibanje graditev Cerkve. V tretjem evangeliju, pa je gibanje v (dejanju) izpovedi: hoja, graditev, izpovedovanje.

Hoja: Jakobova hiša. „Hiša Jakobova, pridite! Hodimo v luči Gospodovi!“ To je prvo, kar je rekel Bog Abrahamu: „Hodi v moji navzočnosti in bodi popoln.“ Hoja: Naše življenje je potovanje in ko se ustavimo, je nekaj narobe. Vedno je treba hoditi, v Gospodovi navzočnosti, v Gospodovi luči, skušati živeti v tej popolnosti, ki jo zahteva Bog od Abrahama v svoji obljubi.

Graditi: Graditi cerkev. Govor je o kamnih: Kamni so trdni, toda govor je o živih kamnih, ki jih je mazilil Sveti Duh. Gradite Cerkev, nevesto Kristusa, vogelnega kamna, ki je isti Gospod. Gradimo z vsakim gibanjem v svojem življenju!

Tretjič, izpovedovati: Lahko hodimo, kolikor hočemo, lahko marsikaj gradimo, toda če ne izpovedujemo Jezusa Kristusa, ne bo nič koristilo. Postali bomo sočutna nevladna organizacija, ne pa Cerkev, Kristusova nevesta. Če človek ne hodi, obtiči. Če človek ne gradi na trdnih skalah, kaj se zgodi? Zgodi se tisto, kar se zgodi otrokom na plaži, ko delajo gradove iz peska: Vse se sesuje, je brez trdnosti. Če človek ne izpoveduje Jezusa Kristusa – spomnim naj na rek Leona Bloya – „Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču“. Če človek ne izpoveduje Jezusa Kristusa, izpoveduje posvetnost hudiča.

Hoditi, graditi-zidati, izpovedovati: Torej zadeva ni tako lahka, saj so pri hoji, graditvi in izpovedovanju včasih pretresi – so gibanja, ki niso del poti, gibanja, ki nas vlečejo nazaj.
Ta evangelij se nadaljuje s posebnim položajem. Isti Peter, ki je izpovedal Jezusa Kristusa, pravi: „Ti si Kristus, Sin živega Boga. Hodil bom za teboj, vendar ne govoriva o križu. To nima s tem nič opraviti.“ Pravi: „Hodil bom za teboj po drugih potih, na katerih ni križa.“ Če hodimo brez križa, če gradimo brez križa in če izpovedujemo Kristusa brez križa, nismo Gospodovi učenci. Smo posvetni, smo škofje, duhovniki, kardinali, papeži, ne pa Kristusovi učenci.

Rad bi, da bi vsak od nas po teh dnevih milosti imel pogum, korajžo, da bi hodil v Gospodovi navzočnosti, z Gospodovim križem: Da bi gradil Cerkev na Kristusovi krvi, ki je prelita na križu, in izpovedoval eno slavo, slavo križanega Kristusa. Tako bo cerkev šla naprej.

Za vse nas upam, da nam bi nam Sveti Duh, molitev naše Gospe, naše Matere naklonila to milost: Da bi hodili, gradili, izpovedovali križanega Jezusa Kristusa. Tako bodi.“

 

Homilija papeža Frančiška ob nastopu petrinske službe rimskega škofa na slovesni praznik sv. Jožefa v torek 19. 03. 2013

Dragi bratje in sestre!

Zahvaljujem se Gospodu, da lahko obhajam to sveto mašo, ko začenjam petrinsko službo na slovesni praznik sv. Jožefa, moža Device Marije in zavetnika vesoljne Cerkve. To sovpadanje je zelo pomenljivo, je pa tudi godovni dan mojega častitljivega predhodnika: blizu smo mu z molitvijo, polno naklonjenosti in hvaležnosti.

Prisrčno pozdravljam brate kardinale in škofe, duhovnike, diakone, redovnike in redovnice in vse verne laike. Za navzočnost se zahvaljujem tudi predstavnikom drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kakor tudi predstavnikom judovske skupnosti in drugih verskih skupnosti. Prisrčen pozdrav namenjam voditeljem držav in vlad, uradnim delegacijam iz mnogih dežel sveta in diplomatskemu zboru.

V evangeliju smo slišali, da je »Jožef storil, kakor mu je naročil Gospodov angel in je k sebi vzel svojo ženo.« V teh besedah je že vključeno poslanstvo, ki ga Bog zaupa Jožefu: poslanstvo biti custos, varuh. Čigav varuh? Marijin in Jezusov. To pa je varovanje, ki se potem razširi na Cerkev, kakor je to poudaril blaženi papež Janez Pavel II. takole: »Kakor je sv. Jožef ljubeče skrbel za Marijo in se posvečal veseli nalogi Jezusove vzgoje, tako varuje in brani tudi njegovo skrivnostno telo, Cerkev, ki ji je Marija podoba in vzor« (Ap. spodb. Redemptoris Custos, 1).

Kako Jožef izvaja to varovanje? Zelo obzirno, ponižno, v tihoti. Vendar pa z nenehno navzočnostjo in popolno zvestobo, tudi tedaj, ko ne razume. Od poroke z Marijo do zgodbe z 12-letnim Jezusom v jeruzalemskem templju ju vsak trenutek spremlja s skrbnostjo in vso ljubeznijo. Ob Mariji, svoji ženi, je v vedrih in težkih trenutkih življenja, na poti v Betlehem na popis in v napetih ter veselih urah rojstva; v dramatičnem trenutku bega v Egipt in v zaskrbljenem iskanju sina v templju. In potem v vsakdanjosti nazareške hiše, v delavnici, kjer je Jezusa naučil svoje obrti.

Kako živi Jožef to svojo poklicanost Marijinega in Jezusovega varuha in varuha Cerkve? V nenehni pozornosti do Boga tako, da je odprt za njegova znamenja, da je na voljo za njegov načrt, ne toliko za svojega. To je tisto, kar je Bog zahteval od Davida, kakor smo slišali v prvem berilu: Bog ne želi hiše, ki bi jo zgradil človek, ampak želi zvestobo svoji besedi, svojemu načrtu. Bog sam je tisti, ki gradi hišo, vendar iz živih kamnov, zaznamovanih z njegovim Duhom. Jožef je »varuh«, ker zna poslušati Boga, ker se pusti voditi njegovi volji, in prav zato je še bolj dojemljiv za ljudi, ki so mu zaupani. Z realizmom zna brati dogodke. Pozoren je na to, kar ga obdaja. Zna sprejemati kar najmodrejše odločitve. V njem, dragi prijatelji, vidimo, kako se odgovarja na Božji klic: z razpoložljivostjo in pripravljenostjo. Vidimo pa tudi, kaj je središče krščanske poklicanosti: Kristus! Varujmo Kristusa v svojem življenju, da bi lahko varovali druge, da bi varovali stvarstvo.

Poklicanost varovati pa ne zadeva samo nas, kristjanov, ima razsežnost, ki je še pred tem in ki je preprosto človeška, zadeva vse. To pomeni, da je potrebno varovati vse stvarstvo, lepoto stvarstva, kakor nam je povedano v Prvi Mojzesovi knjigi in kakor nam je pokazal sv. Frančišek Asiški. To pomeni, da spoštujemo sleherno božjo ustvarjenino in okolje, v katerem živimo. To pomeni, da varujemo ljudi, da skrbimo za vse, za vsakega človeka, z ljubeznijo. Zlasti za otroke, starejše, tiste, ki so najbolj krhki in ki so pogosto na obrobju našega srca. To pomeni, da skrbimo drug za drugega v družini: zakonci naj se vzajemno varujejo, potem naj kot starši skrbijo za otroke in s časom naj tudi otroci postanejo varuhi svojih staršev. To pomeni, da iskreno živimo svoje prijateljstvo, ki je vzajemno varovanje v zaupanju, v spoštovanju in v dobrem. V bistvu je vse zaupano človekovemu varovanju. To je odgovornost, ki zadeva nas vse. Bodite varuhi Božjih darov!

Kadar pa človek ne izpolni svoje odgovornosti varovanja, ko ne skrbimo za stvarstvo in za brate, tedaj dobi prostor uničenje in srce se posuši. V vsakem zgodovinskem obdobju so, žal, Herodi, ki snujejo načrte za smrt in uničujejo človekovo obličje.

Rad bi prosil vse tiste, ki so na odgovornih mestih na področju gospodarstva, politike in družbe, rad bi prosil vse ljudi dobre volje: bodimo »varuhi« stvarstva, Božjega načrta, ki je vpisan v naravo, bodimo varuhi drugega, okolja. Ne pustimo, da bi znamenja uničenja in smrti spremljala pot tega našega sveta! Da pa bi »varovali«, moramo znati najprej skrbeti zase. Pomislimo na to, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Varovati torej pomeni bdeti nad lastnimi čutenji, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri ali slabi nameni, tisti, ki gradijo, in tisti, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote, pa tudi ne nežnosti!

Tukaj dodajam še eno pripombo: skrb in varovanje zahtevata dobroto, zahtevata, da to živimo z nežnostjo. V evangelijih se sv. Jožef pokaže kot močan mož, pogumen, delaven, v njegovem duhu pa se izpostavi velika nežnost, ki ni krepost šibkega, nasprotno, nakazuje moč duha in sposobnost pozornosti, sočutja, resnične odprtosti za drugega, sposobnosti za ljubezen. Ne smemo se bati dobrote in nežnosti!

Danes skupaj s praznikom sv. Jožefa obhajamo tudi začetek služenja novega rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki nosi tudi neko oblast. Gotovo, Jezus Kristus je dal Petru neko oblast. Za kakšno oblast torej gre? Trojnemu Jezusovemu vprašanju Petru o ljubezni sledi trojno povabilo: pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Nikoli ne pozabimo, da je prava oblast služenje in da mora tudi papež, če hoče izvajati svojo oblast, vedno bolj vstopati v služenje, ki ima svoj sijajni vrhunec na križu. Gledati mora na ponižno služenje sv. Jožefa, ki je konkretno, bogato z vero, in mora tako kot on razprostreti roke, da varuje vse Božje ljudstvo in da z naklonjenostjo in nežnostjo sprejme vse človeštvo, še posebej najbolj uboge, najšibkejše in najmanjše, tiste, ki jih Matej opiše v poslednji sodbi o ljubezni: tistega, ki je lačen, žejen, ki je tujec, gol, bolan, v ječi (prim. Mt 25,31–46). Samo tisti, ki služi z ljubeznijo, zna varovati.

V drugem berilu govori sveti Pavel o Abrahamu, ki je »veroval, trden v upanju proti slehernemu upanju« (Rim 4,18). Trden v upanju proti slehernemu upanju. Tudi ko se nam danes s toliko potezami riše sivo nebo, moramo videti luč upanja. Mi sami moramo dajati upanje. Varovati stvarstvo, vsakega človeka, s pogledom nežnosti in ljubezni, to pomeni odpreti obzorja upanja, to pomeni odpreti žarek luči sredi tolikih oblakov, to pomeni nositi toplino upanja! Za vernika, za nas kristjane, ki smo kakor Abraham in sveti Jožef, ima upanje, ki ga nosimo, Božje obzorje, ki se nam je odprlo v Kristusu; to upanje je utemeljeno na skali, ki je Bog.

Varovati Jezusa z Marijo, varovati vse stvarstvo, varovati vsakega človeka, še posebej najbolj ubogega, varovati sami sebe: to je služenje, ki ga je rimski škof poklican, da ga opravi. V to služenje pa smo vsi poklicani, da zažari zvezda upanja. Varujmo z ljubeznijo to, kar nam je Bog dal.

Prosim za priprošnjo Device Marije, sv. Jožefa, sv. Petra in Pavla, sv. Frančiška, naj Sveti Duh spremlja moje služenje, in vam vsem pravim: Molite zame! Amen.

papež Frančišek

 

Svet trpljenja in zdravljenja je pomenljivo...
11.02.2024
Ljubljana
»Ni dobro za človeka, da je sam«. Zdraviti...
19.01.2024
Rim
Umetna inteligenca in mir Na začetku novega leta...
01.01.2024
Rim
»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od...
26.11.2023
Rim
Drage sestre, dragi bratje, ob zaključku prvega...
25.10.2023
Vatikan
Goreča srca, noge na poti (prim. Lk 24, 13-35)...
22.10.2023
Rim
Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako...
08.10.2023
Ljubljana

Strani