DARJA OVSENIK

GLEJ, ZVEZDICE BOŽJE

BOŽIČNA DEVETDNEVNICA 2019

Darja Ovsenik

Glej, zvezdice Božje

Božična devetdnevnica 2019

Vse pravice pridržane

Ilustracije Urša Rožič

Napotki bralcu devetdnevnice

Pred seboj imamo božično zgodbo. Pa ne tisto, sijočo, z vsemi dodatki, utripajočimi lučkami in glasbo, polno kraguljčkov. Ali pač?

Pred seboj imamo božično zgodbo, ki se bo brala pri maši. Ah, no brez zveze, bi rekel marsikdo. Branje devetdnevnice, tam samo sedimo in čakamo na konec.

Ne, prosim samo tega ne. Bistvo Božiča je Jezus. Njegovo rojstvo. In bistvo adventa je pričakovanje. Pričakovanje Jezusovega rojstva.

Avtorica je zgodbo sestavljala z mislijo na svojih pet malih otrok. Ampak kako bo teh pet in še drugih nekaj otrok, ki bodo pri devetdnevnici slišali zgodbo, če bodo samo čakali na konec? Kako jo bodo slišali starši, ki bodo prišli skupaj z otroki in jih bo treba miriti in jim stokrat reči »samo še malo«. Kako pa bodo zgodbo slišali starejši, ki bodo pri maši. Kdo že slabo sliši, kdo bo z očmi spremljal druge (mlade) družine …

Zgodba bo slišana, če bo dobro prebrana. Če bo doživeto prebrana. Če bo bralec upošteval vsa končna ločila, če bo upošteval vse črke. Tudi takrat, ko je na primer več e-jev hkrati. Zgodba bo slišana, če jo bo bralec vzel za svojo in bo želel v tisto pravo pričakovanje povabiti, vpeljati ali zapeljati vsakega, ki bo pri devetdnevnici.

Naj se bralec potrudi, kot se je pred več kot dva tisoč leti potrudila Marija in v bornem hlevčku povila osebo, ki je med nami še danes.

To je kratek in jedrnat in edini napotek, ki naj ga upošteva bralec zgodbe: naj s to zgodbo naredi vero ŽIVO. Naj jo živahno bere, da bo Jezus ob Božiču (in že devet dni predtem) živel v nas.

Tadeja Roblek

1. dan

»TOLE PA BO!«

Na nebu se je znočilo in v mraku je na večerno, s toplimi barvami obarvano zimsko nebo, priromala prva zvezda – zvezda Večernica. Saj veste, dragi otroci, tista najbolj svetla, ki se prva pojavi in jo vidimo, še preden se zares zmrači. Vedno je bila z vsem na tekočem: kaj se godi na nebu in na Zemlji. Prav nič ji ni ušlo. Bila je še nekoliko zaspana, pomela si je svoje svetle oči, se pretegnila in glasno zazehala, da se je slišalo skoraj do Marsa. Potem pa si je privoščila svojo večerno zvezdno kavico. Ko jo je z užitkom v miru srkala, je vedno rada kukala dol na Zemljo in se s pogledom ustavila na čem resnično zanimivem. Prav nobena podrobnost ji ni ušla. Seveda tam, kjer pogleda niso zastirali gosti oblaki. Saj veste, tudi mi ne vidimo zvezd na nebu, če je nočno nebo oblačno. Kar preverite danes po maši. No, Večernica je vsa zatopljena gledala dol na Zemljo, ko ji je kavna skodelica skoraj padla iz rok (jojme, kaj če bi ji res – to bi bil spet kak utrinek na nočnem nebu!) in oči so se ji skoraj skotalile iz zvezdnih jamic: nebo je bilo tako jasno, da je videla prav vsako malenkost in ni ji ušlo, da se tokrat dogaja nekaj nenavadnega.

»Tole pa bo!« je vzkliknila in pohitela po svoji klepetuljasti prijateljici Svetlano in Zvezdano, ki sta svojo nočno službo običajno začenjali v dobri družbi Večernice. S klepetom in večerno zvezdno kavico seveda. Z njo ni bilo nikoli dolgčas, saj je bila prva na nebu in je videla vse sorte stvari, ki se godijo na Zemlji, še preden se zares znoči. Včasih je vedela celo več od tetke Lune. Saj veste, punce pač. Vedno se imajo toliko za pomeniti. Ko sta zaslišali tisti »tole pa bo«, ju je kar izstrelilo iz postelj, da sta se do Večernice komaj uspeli ustaviti in sta za sabo pustili polno zvezdnega prahu. Prileteli sta do Večernice in še med zaviranjem v en glas vprašali: »Kaj bo, kaj bo?«

Večernica se je preveč zatopila v razmišljanje, zato ju sploh ni slišala, le poltiho si je šepetala: »Tole pa bo. Tole pa bo nekaj. Če ni to tisto ...« Svetlano in Zvezdano je to samo še bolj vžgalo v radovednosti, da bi se jima skoraj vneli zlati kodrčki: »Le kaj bo, draga moja Večernica? In kaj je tisto?« Večernico sta glasova prijateljic zdramila iz zatopljenih misli, da je kar poskočila in se ujezila: »Le kaj bo, le kaj?! Kaj me pa strašita, saj nisem utrinek, da bom od strahu kar čez nebo letela!« Svetlana je stopila korak nazaj in navidez mirno nadaljevala: »Draga moja, mar naju nisi klicala na večerno kavico, da skupaj popeljemo otroke v miren sen in sladke sanje?« To je Večernico zmehčalo kot maslo, ki ga mama zjutraj vzame iz hladilnika in postavi na pult v kuhinji, da ni več tako trdo in se mehko razmaže na kruh, in je vljudno odvrnila: »Ah ja, seveda, draga moja, večera ne moremo začeti kar tako, kajne? Brez zvezd bi se vsi izgubili in v temno noč nemirno buljili. Pridi, pridi, začnimo večer s kavico, takoj potem pa vama povem novico, ki bo predramila pol zvezdnega neba nad Zemljo. To bo atrakcija, to bo novica! Jo že vidim na naslovnici Vesoljnih novic.« Prijateljici nista mogli zadrževati radovednosti in Zvezdana si ni mogla kaj, da ji ne bi izletelo iz zvezdnih ust, čeprav so zvezde vzgojene kot zelo vljudne in bontona vešče: »Kar zdajle, kar zdajle!« In Večernica se je vdala: »No, da, na Zemlji se nekaj dogaja. Poglejta, dobro poglejta: tam doli v Izraelu – vidita, to je tam nižje od Evrope in malce desno zgoraj od Afrike, čisto na zahodu Sredozemskega morja. Že nekaj tisočletij opazujem to zanimivo deželico in zadnje čase vidim tole: Ljudje se nimajo prav nič radi. Živijo iz dneva v dan, ujeti v svoja pravila, ki jim določajo vse mogoče, pa še tujci jim vladajo, tako da so res videti prav nesrečni. Toda zadnje čase vidim, da so se malce prebudili. Nekaj pričakujejo. Pravijo, da odrešenika. Očitno nekoga, ki jih bo rešil vseh tegob in nesreče. Imajo posebno knjigo, v kateri tudi piše, da so nekateri pomembni ljudje, ki jih imenujejo preroki, napovedali, da se bo enkrat rodil prav poseben kralj. In potem sem videla tole ...«

NALOGA

Tudi ti kdaj čakaš kakšno stvar, ki ti veliko pomeni? Ni lahko čakati, kajne? Toda potrpežljivo čakanje se vedno splača. Danes je tvoja naloga, da razmisliš, kje bi jutri lahko počakal/a in treniral/a potrpežljivost. Morda, da daš prednost kakšnemu sošolcu/ki ali počakaš, da si pri mizi vsi naložijo hrano pred tabo ali … Razmisli. Dober trening – dobri rezultati.

2. dan

ANGEL GABRIJEL

IN HUDO DOBRA NOVICA

Naše zvezdice Večernica, Svetlana in Zvezdana so lebdele ob večerni kavici. Prav počasi bi jo srkale in se lahkotno pomenkovale, če ne bi Večernica Zvezdane in Svetlane zdražila s svojim opazovanjem nečesa, kar se godi v Izraelu in se ji zdi takooo pomembno.

Večernica je nadaljevala: »Glejta jo! Tisto punco namreč. Ooo, kako je lepa! Ampak ne tako lepa kot tiste suhcene manekenke, ki si za nekaj minut nadenejo nasmešek na obraz, ampak tako … Nekako drugače … Obraz ji žari v neki spokojni lepoti in mirnosti. Kaj pa vem, drugačna je. Nenavadno mirna in zadovoljna v tem čudno zmešanem času, ko vsi nekam hitijo, se ne menijo za drugega, hkrati pa bi najraje videli, da tisti kralj že pride in jih odreši vse nesreče. O, ti ljudje smešni – kot da se vse vrti okrog njih! Mar ne vejo, da so kot drobcena utež na tehtnici, kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na Zemljo?! (Prim. Mdr 11,22). Da je njihov čas tako kratek. Me, zvezde, ki živimo milijarde let in vse vidimo od zelo daleč, vam to lahko povemo. Ko se vi rodite in živite, pa magari sto let, me še v šolo ne gremo, kaj šele, da bi se postarale. Ah, kako je čas nenavadna stvar, kajne? Tistim, ki se veselijo, gre hitro, prehitro; tistim, ki čakajo, pa se zdi, da traja celo večnost.«

Zvezdana jo je nenadoma prekinila: »Ehej, poglejta, poglejta ga!« Večernica in Svetlana sta se zdrznili: »Koga?« »Gabrijela! Joj, že dolgo ga nisem videla. Tale naš angel je resnično nekaj posebnega – vedno prinaša novice. In novice imamo me rade, kajne?!« Zvezdice so se prešerno zasmejale in pokimale.

Večernica je pozdravila angela Gabrijela: »Ehej, Gabrijel, kam jo pa mahaš tako hitro? Vidim, da ti ni dolgčas. Komu zopet prinašaš vesele Božje novice?« Angel Gabrijel se je komaj imel čas ozreti na zvezde, a jim je le veselo odgovoril: »Zvezdice moje, mudi se, mudi, nesem novico tisti čudoviti punci v Nazaretu, Marija ji je ime. Po tem se bo spremenil cel svet. Vem, sliši se čisto preveč napihnjeno, ampak verjemita, to bo spremenilo življenje mnogim. Sam Bog bo prišel dol na Zemljo. Pa srečno, drage moje, pazite nase in na to, da se bodo širile dobre novice. V Nebesih rabimo dobrih prenašalcev novic!« In že ga ni bilo na spregled. Spustil se je dol na Zemljo in Večernica, Svetlana ter Zvezdana so kar pozabile piti večerno kavico, saj so napenjale svoje svetle oči, da bi videle, kaj se na Zemlji godi. Svetlana je hotela malce pokomentirati angelova oblačila: »Od kdaj pa je moderna tako svetleča bela,« ko sta jo Večernica in Zvezdana prekinili: »Pssst! Gabrijel je prišel do Marije. Gotovo se je prestrašila. Poslušajmo, kaj ji govori!« Zvezdice so razločno slišale Gabrijela, ki je Mariji rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« (Lk 2,28). Večernica je zastokala: »Joj, Gabrijel, ne tako zakomplicirano, saj ne bo razumela!« Res je bilo videti na Marijinem obrazu, da se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. A jo je angel Gabrijel hitro pomiril: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega.« (Lk 2,30–32). Zvezdice so v en glas zavzdihnile: »Uau! Kako lepo! Očitno Zemljo res čakajo boljši časi.« Toda Marija se je opogumila in želela izvedeti več: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Gabrijel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.« To je bil za Marijo očitno dovolj dober odgovor, zato je prijazno in z vsem srcem odvrnila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje (Lk 2,34–3).

Zvezdice so obnemele. Večernica ni mogla prehvaliti Marije: »Sta videli to punco! Da k meni pride takole Gabrijel in mi reče, da bom rodila glavnega kralja, ki bo spremenil svet – mene bi od strahu pobralo! Pa še to – ona sploh ni poročena, dragi moji! Bog ve, ali sploh ima fanta. In Gabrijel ji pove, da bo Bog naredil nekaj, kar je nemogoče v človeških očeh in da naj je nič ne skrbi. Ona pa ti mirno reče, da če je tako, sprejme vse in naj se zgodi po Božji volji. Kapo dol! Tole moramo spremljati, vam rečem. Tole bo še napeto.«

NALOGA

Veš, da se tako, kot je angel Gabrijel pozdravil Marijo, začenja tudi naša molitev Zdrava Marija? Pred spanjem s starši počasi zmoli Zdravo Marijo in se Mariji priporoči, da ti jutri da pogum za kakšno od nalog, ki so ti težje ali misliš, da jih sam s težavo opraviš.

3. dan

KDO SPLOH JE MARIJA?

Naša druščina svetlih zvezd Večernice, Svetlane in Zvezdane je opravila svoje delo in se odpravila spat. A ker so vedele, da bodo zvečer zopet kukale na Zemljo, natančneje v Nazaret v Izraelu, so komaj zatisnile oči. Od radovednosti jim je v žarkih kar šumelo in verjemite ali ne – kar malček svetleje so svetile. Zvezdogledi na Zemlji so jim bili zagotovo hvaležni. Sicer si svoje radovednosti niti slučajno niso želele pokazati, a zvečer, ko so se otroci počasi odpravili spat, so malce prezgodaj prisvetile na nebo in komaj čakale, da nadaljujejo svoje pomenkovanje o kom drugem kot o … Mariji, seveda! Saj veste, tisti čudovito in nenavadno sijoči punci iz Nazareta, ki jo je včeraj obiskal angel Gabrijel in ji naznanil, da bo rodila sina Boga. Pa si od bliže poglejmo, o čem se pomenkujejo.

»O, dragi moji zvezdici! Danes pa nisem prav nič naspana. Tako zgodaj sem se zbudila, da me je bilo strah, da bom s svojo svetlobo prestrašila kakega mornarja, ki bo iskal zvezdo Severnico in bo namesto v pristanišče zašel na kakšno peščeno plažo,« je potožila Svetlana.

»Tudi jaz sem se zbudila nekam pomečkana. Nisem ta prava,« ji je pritrdila Zvezdana.

»Ah ne, dekleti, saj vem, kaj je – vse smo tako vznemirjene zaradi novic o dogajanju v Nazaretu, da se nismo pošteno naspale. Pa proč s skrbjo. Umile si bomo svoje svetle obraze, popile črno in močno zvezdno kavico pa bo spet pred nami čudovita noč, ko bomo otroke zazibale v miren sen in sladke sanje. Da ne pozabim: se spomnite, ko je Gabrijel rekel Mariji, da jo bo obSENčila moč Najvišjega? Hihi, mogoče pa smo me tudi malce od Boga obSENčene, da lahko otrokom prinašamo miren SEN?« Zvezdice so se namuzale in v smehu pokazale svoje svetleče zobe, potem pa si nalile črno kavico in se zazrle na Zemljo.

»Dragi moji, kdo je pravzaprav ta čudovita punca? Kdo je Marija? Je kaj posebnega? Ali je dosegla kak pomemben rezultat ali se rodila v ugledni družini, da ima tako čast, da pride iz Nebes sam presvetli angel Gabrijel in ji oznani tako pomembno novico?« se je spraševala Svetlana.

»Ooo, nič ne skrbi. Včeraj proti jutru sem se pozanimala prav o vsem, kar je mogoče izvedeti o Mariji,« je s privzdignjenimi žarki pohitela Večernica. »Povej, povej!« sta v en glas zažvrgoleli Svetlana in Zvezdana.

Večernica je počasi in pomembno začela: »Rodila se je očetu Joahimu in mami Ani. Živi v Nazaretu. Je mirna in videti srečna 14-letnica. Nič ne kaže na to, da bi bila tipična pubertetnica – nič se ne upira, kar tiho in mirno živi ...« Beseda je obvisela v zraku in nastala je tišina.

Presekala jo je Zvezdana s svojo neizprosno radovednostjo: »Dobro, no. Kam pa je hodila v šolo? Sta njena starša bogata?«

»Žal te moram razočarati,« je priznala Večernica. »Naj sem se še tako trudila, nisem izbrskala podatka o tem, da bi hodila v šolo in še huje – njena starša nista prav nič posebnega: ne bogata in ne slavna. Čisto povprečna Juda, ki živita v Izraelu. Ljudje pravijo, da sta precej pobožna, drugega pa nisem mogla najti,« je tiho zaključila Večernica, ki se je še nedolgo nazaj šopirila s svojim znanjem o Mariji.

Svetlana je podvomila: »Nenavadno se mi zdi, da bi tako navadno dekle Bog izbral za svojo izvoljenko in ji namenil tako pomembno, morda najpomembnejšo nalogo celega človeštva.«

Zvezdana se je zamislila, pogledala nekam globoko v vesolje in pripomnila: »Kaj pa vem?! Naš Bog, naš Stvarnik, je res tako mogočen, da si včasih ne morem razložiti vsega, kar ustvari. In celo dopusti, da je na Zemlji včasih vse narobe. Vem pa eno: da je v knjigi, ki ji na Zemlji pravijo Sveto pismo, zapisano, da je prav vsak človek drag v njegovih očeh, da ga spoštuje in ljubi ne glede na to, kaj drugi ljudje mislijo o njem (Prim Iz 43,4). Prav zares obožuje ljudi, samo oni to večkrat pozabijo in potem se sprašujejo, kaj drugi ljudje mislijo on njih. Če na primer drugi o njih grdo govorijo ali če ne dobijo dovolj všečkov na tistih zaslonih, so čisto potrti. V resnici pa ima Bog Stvarnik tako rad ljudi, da se je odločil, da bo mednje poslal svojega sina. Aha,« je kapnilo Zvezdani, da je od navdušenja skoraj kriknila: »To bo verjetno to! To je pisalo že zdavnaj v tisti Izraelcem tako sveti knjigi že dooolgo nazaj. Stvarnik se je očitno odločil izpolniti svojo obljubo! Komaj čakam!«

NALOGA

Na risalni list nariši veliko Marijo, kot si jo predstavljaš sam/a. Obesi jo na steno in pod njo napiši – Sveta Marija, Mati Božja! Pri molitvi prosi Marijo, da ti pomaga pri tem, da bi videl/a in občutil/a, kako zelo te ima Bog Stvarnik rad ne glede na to, kaj o tebi mislijo in govorijo drugi.

4. dan

PA SMO GA NAŠLI!

Včeraj je Zvezdana prav po zvezdniško pomodrovala o tem, kako zelo nas ima naš Stvarnik rad. Seveda pa naše tri zvezdice Večernica, Svetlana in Zvezdana niso ostale pri tem. Njihova ženska radovednost jih je gnala dalje.

»No, se spomnita, da smo se predvčerajšnjim spraševale še o nečem pomembnem – če bo Marija postala mamica, torej bo noseča, mora imeti tudi moža, kajne? Povejta mi torej, vidve učeni buči, kje pa je potem njen mož ali vsaj fant? Saj je Marija angelu Gabrijelu rekla, da ne pozna svojega moža. Nič mi ni jasno!« je gorela Zvezdana.

»Pojma nimam. Mogoče je pa on slaven, če že Marija in njena družina nista,« je modrovala Svetlana.

»Ha, tudi tokrat sem vaju prehitela! Medtem ko vidve zagnano preštevata svoje sosede zvezde, jaz budno opazujem in raziskujem, kaj sem tam doli godi,« se je zopet šopirila Večernica. »Povej, povej!« sta v en glas zažvrgoleli Svetlana in Zvezdana.

»Torej takole stvar stoji: njenemu fantu, s katerim se je pred kratkim zaročila (me zanima, kako se sveti njen zaročni prstan), torej je zdaj njen zaročenec, je ime Jožef. Pri nas bi mu rekli kar Jože ali Jožko,« je hitela razlagati Večernica, ko jo je prekinila Zvezdana: »Hihi, to pa ni prav nič moderno ime. Pravzaprav čisto navadno. Ah, pa sem že mislila, da je vsaj njen fant slavna osebnost. Pa nič!« Zvezdana je povesila svoje žarke in razočarano zavzdihnila.

»Opala! Pa ima nekaj slavnega, ne boš verjela! Izhaja iz rodbine kraljev. Dobro sem prebrskala njegov rodovnik in sem potrebovala cel dan (ko sta vidve sladko spali), da sem prišla do pomembnega podatka: Jožefov rodovnik dejansko sega vse tja do velikega kralja Davida! V resnici je na nek način slaven, čeprav, hja no … po poklicu tega res ne kaže,« je tudi Večernica razočarano zaključila Zvezdanino misel. »Zakaj? Kako?« sta naprej brskali Zvezdana in Svetlana. »V resnici je tesar. Po domače bi rekla mizar. Izdeluje mize, stole, klopce, vrtno pohištvo, kuhinje … Baje, da po meri,« je pojasnila Večernica.

»Pa dobro, draga moja, če ima tako slaven rodovnik, bo pa že kaj pametnega nastalo iz njega,« je Zvezdana poskušala dvigniti vzdušje. »Morebiti pa res. Poglejta raje spet dol – kako prijazen je z Marijo. Cel džentelmen!« Zvezdice so se zazrle na Zemljo in prisluhnile. Jožef se je odpravil k svoji zaročenki. Tiho je potrkal in obstal pred vrati. Marija se je kar nekam obotavljala, preden mu je odprla. Njen obraz je bil malce drugačen, malce negotov. Delček tiste spokojne umirjenosti ji je manjkal. Jožef jo je prisrčno stisnil v objem, nato pa sta se usedla ob čaju in se začela pomenkovati. Nakar so zvezdice zagledale nenavaden prizor: Marija mu je na uho nekaj zašepetala, tisti mirni in prijazni Jožef pa je kar naenkrat razburjeno vstal od mize, na prsih zvil roke in s trdim korakom začel hoditi gor in dol po Marijini sobi. Ne duha ne sluha o tistem mirnem in prijaznem Jožefu. Marija je sklonila glavo in mu še nekaj povedala, nato pa je Jožef brez pozdrava zapustil sobo in odšel proti domu. Res ni bil videti dobre volje. Le kaj se dogaja?

NALOGA

Se kdaj počutiš jezno in meniš, da te je doletela krivica? Spomni se kakega takega dogodka. Kako se takrat obnašaš – začneš vpiti ali se raje umakneš in užaljeno premišljuješ o krivici, ki te je doletela? Danes Marijo prosi, da ti naslednjič pomaga sprejeti tudi taka občutja in pomiriti jezo na dober način. Namig: naslednjič, ko boš jezen/a, poskušaj prešteti do 38.

5. dan

ANGEL GABRIJEL DRUGIČ

Zvezdici Zvezdana in Svetlana so si urejale svoje zlate obleke za večerno službo. Seveda najprej za večerno kavico, ki so jo zadnje dni vse tako nestrpno pričakovale. Ko so vse sveže in snažne sedle h kavici, je mimo priletel meteorit (ti vedno priletijo s tako silo, da zvezdicam dvigne svetle lase in jim kikle zaplapolajo kot v hitrem plesnem obratu) in jih pozdravil: »Orka motorka, koliko vas pa je! Noro, kaj se godi tam doli!« In že ga ni bilo več na obzorju.

Zvezdice so strmele za njim in ko so uspele zares slišati, kaj je rekel meteorit, ki mu rečemo tudi zvezdni utrinek, saj prileti za tistih nekaj sekund, pa ga že ni več, so se spogledale. »Saj res, le kaj se godi tam doli? Kako je z Jožefom? Skoraj bi pozabile!« se je zdrznila Svetlana.

Komaj so utegnile pogledati dol, že se je na obzorju pojavil … kdo drug kot angel Gabrijel! »Ehej, zvezdice moje, kako ste? Širite kaj veselo novico, da pride Bog na svet? Ne? Ja, drage moje, če veš nekaj dobrega, nikoli ne smeš zadržati samo zase. Hitro povedat vsem okrog sebe! Pa srečno! Se mi mudi k Jožefu.« In tudi njega že ni bilo več. Zvezdice so komaj prišle do sape od začudenja, potem pa hitro srknile svojo zvezdno kavico in se zazrle na Zemljo.

»Glej ga Gabrijela, res gre k Jožefu! Kaj pa dela?« se je spraševala Zvezdana. »Meni se zdi, da Jožef nekaj tuhta. In nekaj maha s prstom. Mislim, da je nekaj rekel. Pssst, otroci, tiho, da slišimo, kaj pravi! Ste slišali? Pravi, da bodo ljudje okrog njega preveč hudi, ko bodo slišali, da je njegova zaročenka noseča in to pred poroko! In za povrh tudi ne z Jožefom, ampak od Svetega Duha. Hja, jasno, da bi se vsak fant razburil, če bi kaj takega izvedel o svoji punci! Kdo bo pa verjel takim pravljicam?! Ampak poglejta, on ni videti čisto nič več razburjen. Pravi, da bo Marijo na skrivaj odslovil, ker ne želi, da jo ljudje opravljajo in sramotijo. Kako prijazno, Jožef! Pa ti si res car, tudi jaz bi želela imeti takega fanta.«

Svetlana pa je opazila nekaj drugega: »Poglejta, kakor hitro je to izgovoril, že je zaspal. Ta pa nima težav s spancem. Nobenih uspavalnih in pomirjevalnih tablet ne rabi. Stari ljudje pravijo, da pravični ljudje vedno dobro spijo. Lahko noč, Jožef! A mu zapojemo uspavanko?«

»Neee, pssst, Gabrijel je prispel k Jožefu in mu v sanjah nekaj razlaga. Prisluhnimo, ni še konec,« je predlagala Večernica.

Angel Gabrijel je Jožefu v sanjah naročil: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« (Mt 1,20).

»Ooo, marička potička, tole pa je naloga! Fant se bo moral resno vzeti v roke in biti pripravljen!« je bila navdušena Zvezdana.

»O ja, in tvegati vse tiste grde poglede ljudi, ki se jim ne bo niti sanjalo, kaj se dogaja z Marijo. Verjetno bodo imeli veliko povedati o tem, kako nespametna sta bila, da si še doma nista ustvarila, otrok pa že na poti. Tole bo tema ob kavicah sosed in prijateljev. Dajmo, Jožef in Marija, vztrajajta! Imata tako pomembno nalogo, da sta lahko res ponosna, čeprav ne bo lahko!« je navijala Večernica.

»In Bog ima že ime za tega dojenčka. Kako lepo ime – Jezus! Sta slišali, kaj je še povedal angel? Da ga bodo imenovali Emanuel,« je nadaljevala Svetlana.

»Emanuel? To pa poznam samo iz španskih nadaljevank,« se je spomnila Zvezdana.

»Bučka, to vendar nekaj pomeni! V prevodu to pomeni Bog z nami. Tale sestavljanka se mi že počasi sestavlja pred očmi: Judje so ga čakali in čakali, Bog je obljubil celo to, da bo prišel iz kraljevega rodu, da bo slaven in znan po vsej Zemlji … Ampak zvezdici moji, Bog ima svoje načrte – vse je tako spretno zakril, nobenega kralja, svečanih oblek, rdečih preprog … Ampak preprosto dekle Marija (še zdaj mi ne gre iz glave, kako ponižno je sprejela angelovo novico) in preprost tesar Jožef, ki sicer ima slavne korenine, ampak tako nenavadna zgodba, da ji bo težko verjeti. Naš Stvarnik je pa res poln idej! Spet bo tako presenetil ljudi, da bodo od tega govorili še vse večne čase,« je navdušeno zaključila Večernica in veselo zasijala na zdaj že krepko nočnem nebu. In vse tiho in mirno je na Zemlji bilo.

NALOGA

Bog je tudi z mano in vsemi vami, otroci. S tabo, tabo, tabo … Zvečer po molitvi, ko ti bodo starši že rekli lahko noč, si pri sebi zašepetaj: Emanuel – Bog z nami! in si predstavljaj, da te Bog objema s svojimi veliki in nežnimi rokami. Naj bo tvoj zadnji pozdrav pred spancem tokrat namenjen Njemu – Bogu Stvarniku, ki daje, da vsak večer lahko utonemo v spanec in se vsak dan zbudimo v nov dan.

6. dan

MARIJA NA POČITNICAH

Ah, kje so že počitnice, a ne otroci? Še malo, še malo, pa jih bomo imeli tudi mi! Le zvezdice na nebu imajo vsak dan službo, zanje ni počitka. Imajo pa zato svojo zvezdno kavico, ki je včasih bolj, včasih manj črna, odvisno, kako zaspane se pojavijo na nebu.

Tudi danes so se zbrale ob kavici – tokrat so vanjo dodale kanček sivke – pravijo, da pomirja, saj so zadnje dni res manj spale od vsega vznemirjenja ob tako pomembnih novicah.

Začele so čisto lahkotno. »Kako kaj, dragi moji?« je začela Večernica. »Če sem čisto iskrena, sem kar vznemirjena. Vse to dogajanje v Nazaretu, angel Gabrijel, Marija, Jožef, nosečnost od Svetega Duha …

Morda bi pa tudi sama potrebovala počitnice,« je prva odgovorila Svetlana. Takrat se je Zvezdana glasno zahihitala in vzkliknila: »Hihi, vidve o počitnicah, Marija pa že pakira. Poglejta!« In že so bile vse njihove zvezdne očke uperjene na Zemljo. V Marijo natančneje. Res se je pripravljala na pot: na posteljo je znosila nekaj oblek, glavnik, posodo za vodo, vse povezala v culo in se odpravila spat. Potem je prišlo jutro, ko zvezdic ni na nebu, zato niso videle, kam se je Marija odpravila. Toda k sreči je Marija hodila ves dan, tako da je Večernica ob mraku prišla na nebo, kakor hitro so jo nesli zvezdni žarki in je lahko naprej opazovala Marijo.

»Aha, nekam v gričevje jo nese pot. Saj je neka vasica že čisto pred njo. Ahaaa … Zdaj se mi je posvetilo: k svoji sorodnici Elizabeti jo nese pot. Tudi to sem opazila. To moram hitro povedati mojima prijateljicama. Zveeeezdanaaaa! Svetlaaanaaaa! Hitro sem!« Kar zviška sta prileteli do večernice in ta jima je hitela pripovedovati: »Marija je spakirala prtljago in se odpravila na dolgo pot – do večera je hodila. Vidita tiste griče tam? Verjetno se vama ne sanja, zakaj se je odpravila noseča na tako pot. Malo na izlet. Pravzaprav na obisk. Na prav poseben obisk – k sorodnici Elizabeti, ki ima za sabo tudi eno zanimivo zgodbo – tudi njenemu možu je angel Gabrijel prišel povedat, da bosta dobila otroka. In to v starosti, ko bi že lahko imela svoje vnuke. In ja, poglejta ju, kako prisrčno sta se razveselili ena druge!«

Zvezdice so za trenutek utihnile in vsaka je naskrivaj potočila solzico ob pogledu na dve nosečki, ki sta se tako razveselili druga druge. Ko je Marija vstopila v hišo, je na ves glas pozdravila, saj ni videla nikogar. Ni pa vedela, da bo s tem pozdravom zganila dojenčka v Elizabetinem trebuhu, da je ta začel veselo brcati (njen trebuh je bil videti precej večji kot Marijin, očitno se bo njen dojenček prej rodil), Elizabeta pa je vsa vesela hitela pozdravljat Marijo z besedami: » Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,42–43). Marija pa ji je odvrnila s prav posebno hvalnico: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.« Zvezdice so bile že vse smrkave od ganjenosti. Večernica ni mogla ostati tiho: »O, zvezdici, kako lepo! Še sama vidim, da je Marija zares dobila zares pomembno nalogo in da je Bog izbral najprimernejšo punco tam doli. Ob taki hvalnici, ki jo je povedala Elizabeti, bi še sama najraje skočila dol in postala človek. Sta slišali, ko je rekla: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke?« Mislita, da to napoveduje revolucijo? Morda pa se bo svet čisto spremenil in ne bo več kraljev niti revežev.«

Čeprav zvezdice niso skočile dol na Zemljo, so vendarle prišle do počitnic, saj je Marija pri Elizabeti ostala kar tri polne mesece. Zvezdice so se še naprej vsako jutro srečale ob črni zvezdni kavici, a počasi se je vznemirjenje poleglo, zopet so se posvečale štetju drugih zvezd in meteoritov, urejanju Rimske ceste in spraševanju, kdaj bo spet čas za kakšen poseben nebesni pojav.

NALOGA

Danes prosi starše, da skupaj vzamete Sveto pismo in preberete Marijino hvalnico (Lk 1,46–55), če pa znajo, lahko hvalnico tudi zapojete.

7. dan

SPET NA POT

Naše tri zvezdice na nebu so že malce pozabile na vse skupaj – na angela Gabrijela, Marijo, Svetega Duha in Jožefa, ko jih je presenetila novica na poročilih. »Cesar Avgust je izdal ukaz, da se morajo vsi prebivalci v najkrajšem možnem času zglasiti v kraju svojega rojstva in predstavnikom oblasti sporočiti svoje osebne podatke!« je donelo iz televizijskih ekranov in radijskih zvočnikov. To sta slišala tudi Jožef in Marija, ki jo je vse skupaj malce zaskrbelo, saj je vedela, da to pomeni dolgo pot iz Nazareta v Galileji do Betlehema v Judeji, v katerem je bil rojen njen zaročenec Jožef. Od kar je prišla nazaj domov s počitnic pri Elizabeti, je bilo med njima z Jožefom tako lepo – imela sta se nadvse rada, detece v trebuščku je že veselo brcalo in počasi se je začela pripravljati na porod, razmišljati, kako bo vse skupaj potekalo, koga bo imela takrat ob sebi … Jožef je iz lesa že napravil majhno zibko, ona pa jo je okrasila z narisanimi rožicami. Na, potem pa taka novica!

Zvezdice ob kavici niso bile prav nič prizanesljive. »Takole noseča, pa na pot! Le kaj mislijo, da si upajo nosečnico poslati tako daleč. Kaj pa če rodi na poti? Pa v tem mrazu … Jejhata ja!« Zvezdice so bile kar otrple od skrbi in so budno spremljale to nenavadno potovanje. Zvezdana si je celo omislila teleskop, da je lahko od bliže videla Marijo in o dogajanju poročala prijateljicama.

»Mislim, da ne bo hodila vso pot peš. Bravo, Jožef – nekje je našel oslička in zdaj se Marija s tistim velikim trebuhom kobaca nanj. Joj, saj bo še padla dol, njen trebuh je že prava košarkarska žoga!« Zvezdice so se zasmejale. A ne za dolgo. V resnici jih je bilo strah, ali bo Mariji uspelo priti do cilja noseči ali ne. »Dobro jima gre. Pa še nekaj je – z njima je cela kolona ljudi, vsi se hodijo popisovat. Če bo kaj prišlo vmes, jima bo že kdo pomagal,« je modrovala Svetlana.

»Ali pa tudi ne. Bog se usmili, ti ljudje pa so – zdaj sta prispela v Betlehem. Kar je super! Ampak noč je že, prenočišča pa vsa polna. Nikjer niti ene sobice, ki bi bila prosta. Hotelirji in lastniki apartmajev so vsi živčni in ju samo pošiljajo od vrat do vrat. Pa kaj ne vidijo, kako velik trebuh ima Marija! Vsak čas bo rodila,« se je jezila Zvezdana.

»Pa saj ni res! Daj mi teleskop, Svetlana,« je trdo rekla Večernica. »Saj sem vedela, saj sem vedela!« »Povej, povej!« sta bili nestrpni drugi zvezdici. »Marija ima popadke. To pomeni, da se bo dojenček kmalu rodil, onadva pa na cesti. Dajmo, Jožef, potrudi se! Jaz bi bila že vsa živčna, Jožef pa tako mirno išče naprej. Ooo, čakajta, res se pogovarja z enim gostilničarjem. Aha, mislim, da se je ta nečesa domislil,« je o opažanjih poročala Večernica. In res – enemu od gostilničarjev se je Marija tako zasmilila, da se je domislil nečesa posebnega. Ker so bile pri njem vse sobe polne, je Marijo in Jožefa usmeril na rob mesta, kjer je imel hlev. Ja, prav ste slišali – hlev. Po domače mu rečemo štala. »Jaz bi bila vsa penasta, če bi mi nekdo omenil, naj grem rodit v hlev. Kaj pa voda in topla postelja, dekice za mamico in dojenčka, pa topel čaj?!« se ni mogla sprijazniti Zvezdana. In zvezdice so si lomile prste, zvijale roke na prsih in zmajale z glavo. A nič ni pomagalo. Marija in Jožef pa se nista nič pritoževala. Vedela sta, da se približuje čas poroda, da je z njima Bog in bila vesela, da sta sploh dobila streho nad glavo. Pa četudi med kravami, osli in ovcami.

NALOGA

Se tudi ti kdaj pritožuješ? Vsi smo kdaj nezadovoljni in ni treba veliko, da začnemo na glas godrnjati in se pritoževati čez vse mogoče: ker nimamo nečesa, kar ima nekdo drug, ker nismo prvi na vrsti in moramo čakati, ker nismo tako popularni kot naš sošolec, ker … skratka, včasih še vreme krivimo za slabo voljo. V teh dneh si zastavi svoj cilj in ga zapiši: Ne bom se pritoževal, raje se bom zahvaljeval. Če si faca, si v božičnih dneh vsak večer zapiši tri stvari, za katere si hvaležen.

8. dan

»NE BOJTE SE!«

Marija in Jožef sta si postlala kar v hlevu na tleh. No, pravzaprav je bilo to bolj Jožefovo opravilo, saj je imela Marija že popadke, porod se je začenjal. Zvezdice so z neba navijale za mladi par, da bi se vse dobro končalo, a tudi zanje se je začelo dogajati. Zvezda Večernica se je med tem, ko ni imela teleskopa, da bi od blizu opazovala dogajanje v betlehemskem hlevčku, ozrla po svojih drugih prijateljicah zvezdicah in nenadoma opazila nekaj nenavadnega: »Prijateljici, poglejta to! Nekaj se blešči na obzorju. Je napovedan kak meteorit? Ali pa je nemara spet angel Gabrijel?« Nič od tega ni bilo res. Na nebu je zasijala nekakšna posebna zvezda. Posebno močna je bila in svetla. Zvezdice so ob pogledu nanjo kar onemele. »Tetka Luna ni nič poročala o novostih. Tudi striček Sonce bi bil že zdavnaj po sestricah zvezdicah sporočil, da se dogaja nekaj novega ali da je z veliko eksplozijo nastala nova zvezda,« je bila zmedena Svetlana. Od navdušenja je tudi sama postajala vse bolj svetla. In tudi doli na Zemlji se je nebo zjasnilo, da so pastirji polegli po tleh ob svojih čredah in se zazrli v čisto nočno nebo, na katerem se je zdelo, kot da je zvezde nekdo umil. Ko so ravno tako poležavali in je eden od pastirjev iz žepa potegnil piščalko, da bi zaigral večerno pesem in bi drugi pastirji v nočni straži ovc ne pospali, se je na nebu nekaj tako močno zasvetilo, da so si morali z rokami zakriti oči. Naše tri zvezdice na nebu so od navdušenja v en glas kriknile: »Angel je!« In res, k pastirjem je stopil bleščeče bel, kaj bleščeče, nadnaravno svetel angel. Ti so se tako prestrašili, da so se prekotalili na vse štiri in bili pripravljeni na beg, ko je angel v pozdrav dvignil roko in jih z donečim glasom pozdravil: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« In jim tudi povedal, kam naj gredo: »Našli boste dete, povito in položeno v jasli.« Komaj je to izrekel, že se je ob angelu pojavila množica nebeških bitij, ki so vsa v en glas hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,10–14). Takoj nato sta slepeče bela svetloba in angel izginila in pastirji so obstali s pogledom uprtim nekam tja gor v nebo. Ko so si od presenečenja in strahu opomogli, so se začeli pogovarjati o tem, kaj naj storijo: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« (Lk 2,15). Kakor hitro so mogli, so v soju zvezd (ja, tudi naše tri zvezdice Večernica, Zvezdana in Svetlana so jih spremljale in se navdušeno veselile obiska pri Mariji in Jožefu) odrinili proti Betlehemu. In na nebu niso mogli zgrešiti prav posebnega nebesnega pojava – neke nove zvezde, ki je sijala tako svetlo in tako močno, kot bi jih vztrajno vabila – sledite mi, le sledite mi! In res je bilo videti, kot bi bila zvezda tik nad tistim hlevčkom, v katerem se je medtem rodilo majceno dete. Ko ga je Marija stisnila na svoje prsi, se je čisto vse okoli dojenčka umirilo – krava je nehala biti nemirna, osliček je nehal kopitljati, ovčke pred hlevom pa so mirno polegle na travo in svoje oči uprle v čudovit prizor v hlevčku. Pastirji so hitro našli Jožefa, Marijo in v plenice povitega dojenčka in so hiteli pripovedovati, kaj jim je o dojenčku povedal angel. In vsi, ki so bili tam in so to slišali, so se čudili temu, kar so jim povedali pastirji. Zvezdicam pa pogled ni ušel z Marije. »Poglej, Marija je čisto mirna ob vsej tej »štali«, ki se godi okrog nje. Zdi se, kot da vse pozorno posluša in besede shranjuje v svojem srcu. Gotovo bodo še dolgo odmevale v njej. Blagoslovljena si, Marija, res!« je svoje opažanje navdušeno sklenila Večernica. Pastirji so pokleknili pred malo dete Jezusa in začeli na ves glas slaviti in hvaliti Boga za vse, kar so slišali in videli.

Veselje je bilo popolno – tako na Zemlji kot gori med zvezdicami. Te so se končno lahko usedle na svoje zvezdne stole in si nehale beliti glavo s tem, kako bo Bog uresničil tisto obljubo, ki jo je že davno dal Izraelcem in je zapisana v Svetem pismu. Najbolj pa jim je odmevalo v njihovih zvezdnih srcih: »Ne bojte se!« Veselje se je razlilo čez njihove zvezdne obraze in verjemite, tisto noč se ni izgubil noben mornar na morju in nihče ni zgrešil svojega cilja, saj so od veselja žarele tako močno in tako svetlo, da so otroci mirno zapluli v sanje.

NALOGA

Angel je pastirjem oznanil eno samo veliko veselje. Tudi za vas, dragi otroci, je čas za veselje. Naj bo vaša naloga v teh dneh, da svoje veselje delite z ljudmi okrog vas – govorite o Jezusu, pojte božične pesmi in se Bogu pred spanjem zahvalite, da je na svet poslal Jezusa.

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 4. ADVENTNA NEDELJA

Angel Gospodov je oznanil Mariji
- in spočela je od Svetega Duha
Zdrava Marija …

Glej, dekla sem Gospodova
- zgodi se mi po tvoji besedi
Zdrava Marija …

In Beseda je meso postala
- in med nami prebivala
Zdrava Marija …

Nebeški Oče, napovedal si nam rojstvo svojega Sina. Prosimo te,
naj to veselo oznanilo najde svoj odmev v našem življenju,
da se bodo po nas tudi drugi srečali s Kristusom, našim Gospodom. Amen.

PROŠNJE

□ Da bi vsi ljudje občudovali božjo ljubezen, ki se sklanja k človeku.

Prosimo te, usliši nas!

□ Da bi tisti, ki dvomijo, odkrili lepoto življenja v božji luči.

□ Da bi matere, ki pričakujejo otroke, mogle biti v miru in zdravju.

□ Da bi naša župnijska skupnost kot Marija v zaupni veri sledila Jezusu.

□ Da bi naši rajni dosegli polnost božjega otroštva v nebesih.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)