Misericordia et misera – Usmiljenje in usmiljenja potrebna

Sveti sedež
21.11.2016

FRANČIŠEK

želi vsem, ki bodo brali to apostolsko pismo
usmiljenje in mir

Misericordia et misera – Usmiljenje in usmiljenja potrebna sta besedi, ki ju sv. Avguštin uporabi za opis srečanja med Jezusom in prešuštnico (prim. Jn 8,1-11). Ni mogel najti lepšega in ustreznejšega izraza, da bi nam dal razumeti skrivnost Božje ljubezni, ki prihaja naproti grešniku: »Samo ta dva sta ostala: usmiljenje in usmiljenja potrebna« (Govori o Jn 33,5). Koliko sočutja in božanske pravičnosti je v tej pripovedi! Njen pouk razsvetljuje zaključek izrednega jubileja usmiljenja, obenem pa nakazuje pot, na katero smo poklicani, da jo prehodimo v prihodnosti.

1. To stran v evangeliju lahko upravičeno vzamemo za ikono vsega, kar smo obhajali v svetem letu, v tem času, tako bogatem z usmiljenjem, ki pa zahteva, da bi ga še naprej obhajali in živeli v svojih skupnostih. Usmiljenje namreč ne more biti nekakšen oklepaj v življenju Cerkve, ampak predstavlja njeno bitnost, ki razodeva in dela otipljivo globoko resnico evangelija. Vse se razodeva v usmiljenju; vse se rešuje v Očetovi usmiljeni ljubezni.

Srečala sta se neka ženska in Jezus. Ona, prešuštnica in po postavi obsojena na kamnanje; on, ki je s svojim oznanilom popolno samodarovanje, ki ga bo pripeljalo na križ, je Mojzesovo postavo pripeljal do njenega izvirnega namena. V središču ni postava in zakonska pravičnost, ampak Božja ljubezen, ki zna brati v srce vsakega človeka, da tam razume najbolj skrito hrepenenje; ta ljubezen mora imeti prvo mesto pred vsem. V tej evangeljski pripovedi se ne srečata na abstrakten način greh in sodba, ampak grešnica in Odrešenik. Jezus je to ženo pogledal v oči in prebral v njenem srcu: tam je našel hrepenenje po razumljenosti, odpuščanju in svobodi. Bedo greha je odelo usmiljenje ljubezni. Nobene sodbe z Jezusove strani, ki bi ne bila zaznamovana s sočutjem do stanja grešnice. Tistim, ki so jo hoteli soditi in obsoditi na smrt, Jezus odgovarja z dolgim molkom, ki hoče prebuditi Božji glas v vesti, tako pri ženi kot pri njenih tožnikih. Ti so spustili kamne iz rok in odšli drug za drugim (prim. Jn 8,9). In po tem molku Jezus reče: »Žena, kje so? Te ni nihče obsodil? … Tudi jaz te ne obsojam; pojdi in odslej ne greši več!« (10-11). Tako ji pomaga, da pogleda v prihodnost z upanjem in da je sposobna na novo začeti svoje življenje. Odslej, če bo hotela, bo lahko »hodila v ljubezni« (prim. Ef 5,2). Ko smo slednjič odeti v usmiljenje, čeprav ostajamo v slabotnosti zaradi greha, to slabotnost premaguje ljubezen, ki omogoča videti onstran in živeti drugače.

2. To je Jezus že ob drugi priliki jasno učil, ko se mu je pri obedu, kamor ga je povabil neki farizej, približala neka žena, ki so jo vsi poznali kot grešnico (prim. Lk 7,36-50). Z dišavo je mazilila Jezusu noge, jih umivala s solzami in brisala s svojimi lasmi (37-38). Na farizejev odziv, poln pohujšanja, je Jezus odgovoril: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je mnogo ljubila. Komur pa se malo odpusti, malo ljubi« (47).

Odpuščanje je najbolj vidno znamenje Očetove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje življenje. Ni je strani v evangeliju, ki bi bila lahko izvzeta od zahteve ljubezni, ki seže vse do odpuščanja. Celo v zadnjem trenutku svojega zemeljskega življenja, ko je bil Jezus pribit na križ, njegove besede delijo odpuščanje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Karkoli skesani grešnik položi pred Božje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpuščanje. Prav zato nihče od nas ne more pogojevati usmiljenja; vedno je zastonjsko dejanje nebeškega Očeta, brezpogojna in nezaslužena ljubezen. Vendar pa se zato še ne smemo zoperstavljati polni svobodi ljubezni, s katero Bog vstopa v življenje vsakega človeka.

Usmiljenje je konkretno dejanje ljubezni, ki z odpuščanjem preobrazi in spreminja življenje. Tako se jasno pokaže njegova božanska skrivnost. Bog je usmiljen (prim. 2 Mz 34,6), njegovo usmiljenje traja vekomaj (prim. Ps 136), iz roda v rod objema z njim vsakega človeka, ki zaupa vanj, in ga preobraža tako, da mu podarja svoje lastno življenje.

3. Kakšno veselje se je prebudilo v srcu teh dveh žena, prešuštnice in grešnice! Odpuščanje jima je dalo, da sta se končno čutili svobodni in srečni kot še nikoli dotlej. Solze sramu in bolečine so se spremenile v nasmeh človeka, ki ve, da je ljubljen. Usmiljenje prebuja veselje, ker se srce odpre upanju na novo življenje. Veselje odpuščanja je neizrekljivo, vendar pa proseva iz nas vselej, kadar ga izkusimo. Pri njegovem izviru je ljubezen, s katero nam Bog prihaja naproti, ko drobi oklep sebičnosti, ki nas obdaja, da bi nas znova naredil za orodje usmiljenja.

Kako so tudi za nas pomenljive te besede, ki so bile vodilo prvih kristjanov: »Odeni se v veselje, ki vedno ugaja Bogu in mu je ljubo. V njem se raduj. Vsak vesel človek deluje dobro, misli dobro in prezira žalost … V Bogu bodo živeli vsi, ki se oddaljijo od žalosti in si nadenejo vsakovrstno veselje« (Hermas, Pastir 42, 1-4). Izkustvo usmiljenja prinese s seboj veselje. Ne pustimo, da nam ga odnesejo razni udarci in skrbi. Naj ostane v našem srcu dobro ukoreninjeno in naj nam da, da bomo na vsakdanje življenje vedno gledali z vedrino.

Zdi se, da se v kulturi, kjer pogosto prevladuje tehnika, množijo oblike žalosti in osamljenosti, v katero zapadajo ljudje, celo toliko mladih. Zdi se, da je prihodnost talka negotovosti, ki si ne pusti nobene stalnosti. Tako se pogosto zbudijo občutja otožnosti, žalosti in naveličanosti, ki lahko počasi pripeljejo do obupa. Potrebujemo pričevalcev upanja in resničnega veselja, ki izvira iz njega. Tako močno nam je treba prepoznati veselje, ki se razodeva v srcu, ki se ga je dotaknilo usmiljenje. Kot zaklad cenimo apostolove besede: »Vedno se veselite v Gospodu« (Flp 4,4; prim. 1 Tes 5,16).

4. Obhajali smo pomembno leto, v katerem nam je bila v obilju podarjena milost usmiljenja. Kot silen in blagodejen veter sta se na ves svet izlila Gospodova dobrota in usmiljenje. Pred tem ljubečim Božjim pogledom, ki se je še in še oziral na vsakega od nas, ne moremo ostati brezbrižni, ker spreminja življenje.

Predvsem čutimo potrebo po tem, da se Gospodu zahvalimo in mu rečemo: »Gospod, dober si bil s svojo deželo … Odpustil si krivdo svojega ljudstva« (Ps 85,2-3). Točno tako je: Bog je poteptal našo krivdo in na dno morja vrgel naše grehe (prim. Mih 7,19); ne spominja se jih več, vrgel jih je za hrbet (prim. Iz 38,17); kakor je vzhod daleč od zahoda, tako so naši grehi daleč od njega (prim. Ps 103,12).

V tem svetem letu je Cerkev znala prisluhniti in je silovito izkusila navzočnost in bližino Očeta, ki ji je po delovanju Svetega Duha dal še jasneje videti dar in naročilo Jezusa Kristusa, kar zadeva odpuščanje. Resnično je bilo to novo obiskanje Gospoda med nami. Zaznali smo, kako se njegov življenjski dih spušča nad Cerkev in vnovič so njegove besede nakazale poslanstvo: »Prejmite Svetega Duha. Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23).

5. Ko je zdaj konec jubileja, je čas, da pogledamo naprej in da razumemo, kako naj še naprej v zvestobi, veselju in navdušenju izkušamo bogastvo Božjega usmiljenja. Naše skupnosti bodo lahko ostale žive in dejavne v novi evangelizaciji, kolikor bo »pastoralno spreobrnjenje«, h kateremu smo poklicani, da ga živimo (prim. ap. spodb. Evangelii gaudium 27), vsakodnevno oblikovala prenavljajoča moč usmiljenja. Ne omejujmo njenega delovanja; ne žalostimo Duha, ki kaže vedno nova pota, ki naj jih prehodimo, da bomo vsem prinesli evangelij, ki rešuje.

Najprej smo poklicani, da obhajamo usmiljenje. Koliko bogastva je v molitvi Cerkve, ko kliče Boga kot usmiljenega Očeta! V bogoslužju se na usmiljenje ne le vedno znova sklicujemo, ampak ga resnično prejemamo in doživljamo. Od začetka do konca evharističnega slavja se usmiljenje večkrat pojavi v dialogu med skupnostjo, ki moli, in Očetovim srcem, ki se veseli, ko lahko izliva svojo usmiljeno ljubezen. Po začetni prošnji za odpuščanje s klicem »Gospod, usmili se«, smo takoj pomirjeni: »Usmili se nas, vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe in nas privedi v večno življenje.« S tem zaupanjem se skupnost zbere v Gospodovi navzočnosti, še posebej na sveti dan vstajenja. Mnogo glavnih mašnih prošenj želi priklicati veliki dar usmiljenja. V postnem času tako na primer molimo: »O Bog, vir usmiljenja in vsega dobrega, poučil si nas, da se s postom, molitvijo in dobrimi deli očiščujemo grehov. Ko priznavamo svoje slabosti, in vemo, da smo krivi, te prosimo: nenehno nas dvigaj, saj si usmiljen« (Rimski misal, 3. postna nedelja). Potem se potopimo v veliko evharistično molitev s hvalospevom, ki oznanja: »V svojem usmiljenju si tako ljubil svet, da si nam svojega Sina poslal za odrešenika. Po tvoji volji je živel naše človeško življenje in nam bil v vsem enak razen v grehu« (RM, VII. hvalospev za nedelje med letom). Četrta evharistična molitev je poleg tega himna Božjemu usmiljenju: »Vsem si usmiljeno pomagal, da bi te iskali in našli« (RM, 4. evh. mol.). »Usmili se nas vseh« (RM, 2. evh. mol.), je goreča prošnja, ki jo izreka duhovnik v evharistični molitvi, da bi izprosil soudeležbo pri večnem življenju. Po očenašu duhovnik podaljša molitev, ko prosi za mir in osvoboditev od greha z besedami: »Usmiljeno pomagaj!« In pred pozdravom miru, ki si ga izmenjamo kot znamenje bratstva in vzajemne ljubezni v luči prejetega odpuščanja, znova moli: »Ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve« (RM, obhajilni obred). S temi besedami v ponižnem zaupanju prosimo za dar edinosti in miru za sveto mater Cerkev. Obhajanje Božjega usmiljenja pa doseže vrh v evharistični daritvi, ko se spominjamo velikonočne skrivnosti Jezusa Kristusa, od katerega prihaja odrešenje za vsakega človeka, za vso zgodovino in za ves svet. Skratka, vsak trenutek evharističnega slavja se nanaša na Božje usmiljenje.

V vsem zakramentalnem življenju se nam obilno deli usmiljenje. Ni brez pomena dejstvo, da je Cerkev hotela pri obeh zakramentih, ki se imenujeta »zdravilna«, v obrazcu samem izrecno omeniti usmiljenje, to je pri spovedi in bolniškem maziljenju. Spovedni obrazec pravi: »Bog, Oče usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina svet spravil s seboj in poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov, naj ti po službi Cerkve podeli oproščenje in mir« (Pokora 46). Pri maziljenju pa je rečeno: »Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha« (Previdevanje 76). Torej v molitvi Cerkve sklicevanje na milost še zdaleč ni samo skromna spodbuda, ampak je nadvse dejavno. Ko ga izrekamo z vero, nam je podeljeno. Ko izpovedujemo, da je živo in resnično, nas resnično preobrazi. To je temeljna vsebina naše vere, ki jo moramo ohraniti v vsej njeni izvirnosti. Preden se je razodel greh, se je razodela ljubezen, s katero je Bog ustvaril svet in ljudi. Ljubezen je prvo dejanje, s katerim se Bog daje spoznati in nam prihaja naproti. Ohranimo zato odprto srce za zaupanje, da nas Bog ljubi. Njegova ljubezen nas vedno prehiteva, spremlja in ostaja ob nas navkljub našemu grehu.

6. V takem kontekstu dobi poseben pomen poslušanje Božje besede. Vsako nedeljo se Božja beseda oznanja v krščanskem občestvu, da bi bil Gospodov dan razsvetljen z lučjo, ki sije iz velikonočne skrivnosti (prim. 2. vat. koncil, B 106). Pri evharističnem slavju je videti, da smo navzoči pri resničnem dialogu med Bogom in njegovim ljudstvom. V oznanilu svetopisemskih beril dejansko pretečemo zgodovino našega odrešenja skozi nenehno delovanje usmiljenja, ki se oznanja. Bog še danes govori z nami kot s prijatelji, se pogovarja z nami (2. vat. koncil, BR 2), da bi nam naklonil svojo družbo in nam pokazal pot življenja. Njegova beseda razlaga naše prošnje in skrbi in rodovitno odgovarja nanje, da bi lahko oprijemljivo izkusili njegovo bližino. Kako pomembna je homilija, kjer »resnico spremljata lepota in dobrota« (Ap. spod. Evangelii gaudium 142), da bi vernikovo srce vzdrhtelo pred veličino usmiljenja! Zelo priporočam, da se pripravljate na homilije in da skrbite za pridiganje. To bo toliko plodnejše, kolikor bolj bo duhovnik nad seboj izkušal Gospodovo usmiljeno dobroto. Posredovati gotovost, da nas Bog ljubi, ni govorniška vaja, ampak pogoj za verodostojnost lastnega duhovništva. Živeti usmiljenje je torej glavna pot, po kateri pridemo do resničnega oznanila tolažbe in spreobrnjenja v pastoralnem življenju. Homilijo in tudi katehezo mora vedno podpirati utripajoče srce krščanskega življenja.

7. Sveto pismo je velika pripoved, ki niza čudeže Božjega usmiljenja. Vsaka stran je prepletena z Očetovo ljubeznijo, ki je vse od stvarjenja dalje želel v vesolje vtisniti znamenja svoje ljubezni. Sveti Duh je po besedah prerokov in modrostnih spisov oblikoval zgodovino Izraela, ko je ljudstvo kljub svoji nezvestobi prepoznavalo Božjo nežnost in bližino. Jezusovo življenje in njegovo oznanilo določno zaznamujeta zgodovino krščanske skupnosti, ki je razumela svoje poslanstvo na osnovi Kristusovega naročila, naj bo stalno orodje njegovega usmiljenja in njegovega odpuščanja (prim. Jn 20,23). Po Svetem pismu, ki ga vera Cerkve ohranja živo, Gospod še naprej govori svoji nevesti in ji nakazuje pota, ki naj jih prehodi, da bo evangelij odrešenja prispel do vseh. Živo hrepenim po tem, da bi bila Božja beseda vedno bolj slavljena, poznana in razširjena, da bi po njej še bolje razumeli skrivnost ljubezni, ki se razliva iz tega studenca usmiljenja. To jasno omenja apostol: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, za svarjenje, za poboljševanje in za vzgojo v pravičnosti« (2 Tim 3,16).

Primerno bi bilo, da bi vsaka skupnost na eno od nedelj bogoslužnega leta obnovila zavzetost za širjenje, poznavanje in poglabljanje Svetega pisma; ta nedelja bi bila povsem posvečena Božji besedi, da bi razumeli neizčrpno bogastvo, ki prihaja iz tega nenehnega dialoga med Bogom in njegovim ljudstvom. Naj ne zmanjka ustvarjalnosti, da bi obogatili ta trenutek s pobudami, ki bodo poživile vernike, da postanejo živa orodja za posredovanje Besede. Zagotovo naj se med temi pobudami tudi kar najbolj širi lectio divina, da bi prek tega molitvenega branja svetega besedila duhovno življenje našlo podporo in rast. Lectio divina na temo usmiljenja bo omogočila, da živo izkusimo, kako je sveto besedilo rodovitno, če ga beremo v luči celotnega duhovnega izročila Cerkve, ki se nujno prelije v oprijemljiva dejanja ljubezni (prim. Benedikt XVI., Posin. ap. spodb. Verbum Domini 86-87).

8. Obhajanje usmiljenja se na povsem svojski način dogaja v zakramentu sprave. To je trenutek, ko začutimo objem Očeta, ki nam prihaja naproti, da nam vrne milost, da smo spet njegovi otroci. Grešniki smo in s seboj nosimo breme nasprotja med tem, kar bi radi naredili, in tem, kar nasprotno dejansko naredimo (prim. Rim 7,14-21); milost pa vedno hodi pred nami in si nadene obličje usmiljenja, ki postane učinkovito v spravi in odpuščanju. Bog nam da razumeti svojo neizmerno ljubezen prav pred našo grešnostjo. Milost je močnejša in presega vsako možno upiranje, ker ljubezen premaga vse (prim. 1 Kor 13,7).

V zakramentu odpuščanja pokaže Bog pot spreobrnitve k njemu in vabi, naj znova okusimo njegovo bližino. To je odpuščanje, ki ga je mogoče pridobiti zlasti tako, da začnemo živeti ljubezen. Na to nas spominja tudi apostol Peter, ko piše, da »ljubezen pokrije množico grehov« (1 Pt 4,8). Samo Bog odpušča grehe, toda tudi od nas zahteva, da smo pripravljeni odpuščati drugim, kakor on odpušča nam: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Kakšna žalost, če ostanemo zaprti vase in nesposobni odpuščanja! Tedaj dobijo premoč zamera, bes, maščevanje in onesrečijo življenje ter izničijo veselo zavzetost za usmiljenje.

9. Med milostmi, ki jih je Cerkev tako učinkovito izkusila in doživela v jubilejnem letu, je bilo zagotovo tudi služenje misijonarjev usmiljenja. Njihovo pastoralno delovanje je očitno pokazalo, da Bog ne postavlja nobenih meja tistim, ki ga iščejo s spokorjenim srcem, ker vsem prihaja naproti kot Oče. Prejel sem toliko pričevanj veselja ob obnovljenem srečanju z Gospodom v zakramentu spovedi. Ne izgubljajmo priložnosti, da bi doživeli svojo vero tudi kot izkustvo sprave. »Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20), je vabilo, ki ga apostol namenja tudi našemu času, da bi vsak vernik odkril moč ljubezni, ki ga naredi za »novo stvaritev« (2 Kor 5,17).

Zahvaljujem se vsakemu misijonarju usmiljenja za dragoceno služenje, ki ga je ponudil, da bi bila milost odpuščanja učinkovita. Ta izredna služba pa se ne končuje z zapiranjem svetih vrat. Želim namreč, da bi še ostala do nadaljne odločitve kot konkretno znamenje, da je milost jubileja na vseh koncih sveta še naprej živa in učinkovita. Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije bo v tem obdobju skrbno spremljal misijonarje usmiljenja kot neposredno znamenje moje skrbi in bližine, da najde ustreznejše oblike za izvajanje tega dragocenega služenja.

 

10. Ponovno vabim duhovnike, naj se zelo skrbno pripravijo na službo spovedovanja, ki je resnično duhovniško poslanstvo. Prisrčno se vam zahvaljujem za vaše služenje in vas prosim, da radi vse sprejemate; da ste priče očetovske nežnosti kljub resnosti greha; da skrbno pomagate k premisleku o storjenem zlu; da ste jasni pri predstavitvi moralnih načel; da ste pripravljeni spremljati vernike na poti spokornosti, tako da potrpežljivo hodite z njimi v korak; da ste daljnovidni, ko razločujete vsak posamezni primer; da ste velikodušni pri podeljevanju Božjega odpuščanja. Kakor se je Jezus odločil, da bo pred prešuštno ženo molčal, da bi jo rešil pred smrtno obsodbo, tako naj bo tudi duhovnik v spovednici velikodušnega srca, vedoč, da ga vsak spovedanec spominja na to, kar on osebno je: grešnik, a služabnik usmiljenja.

 

11. Želel bi si, da vsi mi premišljujemo besede, ki jih je apostol zapisal proti koncu svojega življenja, ko je Timoteju priznal, da je prvi med grešniki, »toda prav zato sem dosegel usmiljenje« (1 Tim 1,16). Njegove besede imajo silovito moč, da tudi nas izzovejo k razmisleku o svojem življenju in da tako vidimo, kako deluje Božje usmiljenje, ki spreminja, spreobrača in preobraža naše srce: »Hvaležen sem njemu, ki mi je dal moč, Kristusu Jezusu, našemu Gospodu, ker je presodil, da sem zanesljiv, in me postavil v službo, čeprav sem bil prej bogokletnik in preganjalec in nasilnež. Toda dosegel sem usmiljenje« (1 Tim 1,12-13).

Spominjajmo se zatorej z vedno novo pastoralno zavzetostjo apostolovih besed: »Bog nas je spravil s seboj po Kristusu in nam je dal službo sprave« (2 Kor 5,18). Nam je bilo najprej odpuščeno zaradi te službe; tako smo v prvi osebi postali priče univerzalnosti odpuščanja. Ni zakona ne zapovedi, ki bi onemogočila Bogu, da znova objame sina, ki se vrača k njemu s priznanjem, da je pogrešil, a se je odločil, da začne znova. Če se ustavimo zgolj pri postavi, pomeni, da izničimo vero in Božje usmiljenje. Postava ima vzgojno vlogo (prim. Gal 3,24), katere cilj je ljubezen (prim. 1 Tim 1,5). In vendar je kristjan poklican, da živi novost evangelija, »postavo Duha življenja v Kristusu Jezusu« (Rim 8,2). Tudi v najbolj zapletenih primerih, kjer nas ima, da bi dopustili prevlado pravičnosti, ki izvira zgolj iz pravil, moramo verjeti v moč, ki izvira iz božanske milosti.

Mi, spovedniki, smo izkusili toliko spreobrnjenj, ki se nam odvijajo pred našimi očmi. Čutimo torej odgovornost za dejanja in besede, ki lahko sežejo globoko v spovedančevo srce, da bi odkril bližino in nežnost Očeta, ki odpušča. Ne izničimo teh trenutkov z vedenjem, ki bi lahko nasprotovalo izkustvu usmiljenja, ki se ga tako išče. Raje pomagajmo razsvetliti prostor osebne vesti z neskončno Božjo ljubeznijo (prim. 1 Jn 3,20).

Zakrament spovedi mora najti osrednje mesto v krščanskem življenju; zato zahteva duhovnike, ki bodo svoje življenje posvetili služenju v »službi sprave« (2 Kor 5,9), tako da ne bo nikomur, ki se je resnično spokoril, onemogočeno pristopiti k Očetovi ljubezni, ki pričakuje njegovo vrnitev, in bo vsem ponujena možnost, da okusijo osvobajajočo moč odpuščanja.

Ugodna priložnost je lahko obhajanje pobude 24 ur za Gospoda v bližini 4. postne nedelje, ki se je že lepo ukoreninila po škofijah in ostaja močan pastoralni klic za intenzivno doživetje zakramenta spovedi.

 

12. V moči te zahteve in da se ne bi med prošnjo po spravi in Božjim odpuščanjem zoperstavila nobena ovira, podeljujem odslej vsem duhovnikom v moči njihove službe dovoljenje, da dajo odvezo vsem, ki so izvršili greh splava. Kar sem podelil omejeno za čas jubileja (prim. Pismo, s katerim se podeljuje odpustek ob jubileju usmiljenja, 1. september 2015), se zdaj razširi na ves čas, čeprav bi temu kaj nasprotovalo. Na vso moč bi rad poudaril, da je splav težak greh, ker konča nedolžno življenje. Enako močno pa morem in moram potrditi, da ni nobenega greha, ki ga ne bi moglo doseči in ga uničiti Božje usmiljenje, ko najde spokorjeno srce, ki prosi za spravo z Očetom. Vsak duhovnik naj zato postane vodnik, podpora in tolažba pri spremljanju spovedancev na tej poti posebne sprave.

V letu jubileja sem dovolil vernikom, ki iz različnih vzrokov obiskujejo cerkve, kjer delujejo duhovniki Bratovščine sv. Pija X., da veljavno in dopustno prejmejo zakramentalno odvezo svojih grehov (prim. prav tam). V pastoralni blagor teh vernikov in z zaupanjem v dobro voljo njihovih duhovnikov ter da bi se moglo z Božjo pomočjo obnoviti polno občestvo v katoliški Cerkvi, določam po lastni odločitvi, da se ta možnost razširi tudi onstran jubilejnega časa, dokler ne bo s tem v zvezi določeno kaj novega, da ne bi nikomur nikoli manjkalo zakramentalno znamenje sprave v odpuščanju, ki ga podeli Cerkev.

13. Usmiljenje nosi tudi obličje tolažbe. »Tolažite, tolažite moje ljudstvo« (Iz 40,1), so srčne besede, ki jih prerok daje slišati še danes, da bi lahko tiste, ki trpijo in jih muči bolečina, dosegla beseda upanja. Ne pustimo si nikoli vzeti upanja, ki prihaja od vere v vstalega Gospoda. Res je, da smo često hudo preizkušani, a nikoli ne sme izginiti gotovost, da nas Gospod ljubi. Njegovo usmiljenje se izraža tudi v bližini, naklonjenosti in podpori, ki jo toliko bratov in sester lahko ponudi, ko nas doletijo dnevi žalosti in stiske. Obrisati solze je konkretno dejanje, ki stre krog osamljenosti, kamor smo često zaprti.

Vsi potrebujemo tolažbe, ker ni nihče odporen proti trpljenju, bolečini in nerazumevanju. Kakšno bolečino lahko povzroči sovražna beseda, sad zavisti, ljubosumja in besa! Kolikšno trpljenje izzove izkustvo izdanosti, nasilja in zapuščenosti; koliko grenkobe spričo smrti ljubljene osebe! In vendar ni Bog nikoli daleč, ko preživljamo take drame. Beseda, ki da pogum, objem, po katerem čutiš, da si razumljen, nežnost, po kateri zaznaš ljubezen, molitev, ki te usposobi, da si močnejši … vse to so izrazi Božje bližine preko tolažbe, ki jo ponudijo bratje.

Včasih lahko zelo pomaga tudi tišina. Kajti včasih besede ne dajo odgovora na vprašanja trpečih. Ko pa zmanjka besed, lahko vskoči sočutje navzočega, bližnjega, ki ljubi in poda roko. Ni res, da je tišina znamenje predaje; nasprotno, to je trenutek moči in ljubezni. Tudi tišina sodi v našo govorico tolažbe, ker se spremeni v konkretno dejanje podelitve in soudeležbe pri trpljenju brata.

14. V tako posebnem trenutku, kot je ta, ko med toliko krizami vidimo tudi krizo družine, je pomembno, da močna beseda tolažbe doseže tudi naše družine. Dar zakonske zveze je velika poklicanost, na katero je treba – s Kristusovo milostjo – odgovoriti v velikodušni, zvesti in potrpežljivi ljubezni. Lepota družine ostaja nespremenljiva kljub tolikšni temi in drugačnim predlogom: »Radost ljubezni, ki jo živijo po družinah, je tudi veselje Cerkve« (Posin. ap. spodb. Amoris laetitia 1). Življenjsko pot, ki pelje moškega in žensko, da se srečata, ljubita in si pred Bogom obljubita zvestobo za zmeraj, pogosto prekinejo trpljenje, izdaja in osamljenost. Veselje ob daru otrok ni odporno pred skrbmi staršev glede njihove rasti in zorenja, glede prihodnosti, ki naj bi bila vredna, da jo zavzeto živijo.

Milost zakramenta poroke ne le okrepi družino, da postane privilegiran kraj, kjer živi usmiljenje, ampak nalaga krščanski skupnosti in vsej pastoralni dejavnosti, da jasno pokaže, kako veliko vrednoto ponuja družina. To jubilejno leto pa ne more spregledati kompleksne resničnosti družine. Izkustvo usmiljenja nas usposablja, da gledamo na vse človeške težave z držo Božje ljubezni, ki se ne utrudi sprejemati in spremljati (prim. prav tam 291-300).

Ne moremo pozabiti, da vsakdo nosi s seboj bogastvo in breme lastne zgodovine, po katerem se razlikuje od vsake druge osebe. Naše življenje je s svojimi veselji in bolečinami nekaj edinstvenega in neponovljivega, kar poteka pod usmiljenim Božjim pogledom. To zlasti od duhovnika zahteva pozorno, globoko in daljnovidno duhovno razločevanje, da se bo vsakdo – nihče ni tu izključen, pa naj živi v takih ali drugačnih okoliščinah – lahko čutil konkretno sprejetega od Boga, da bo dejavno sodeloval v življenju skupnosti in bo lahko vključen v tisto Božje ljudstvo, ki neutrudno hodi proti polnosti Božjega kraljestva, kraljestva pravičnosti, ljubezni, odpuščanja in usmiljenja.

15. Poseben pomen ima tu trenutek smrti. Cerkev je vedno doživljala ta dramatični prehod v luči vstajenja Jezusa Kristusa, ki je odprl pot za gotovost o prihodnjem življenju. Sprejeti moramo velik izziv, zlasti v sodobni kulturi, ki pogosto teži k razvrednotenju smrti, tako da iz nje naredi preprosto izmišljotino ali pa jo skriva. S smrtjo se je treba soočiti in se nanjo pripraviti kot na boleč in neizogiben prehod, ki pa ima velik pomen: gre za poslednje dejanje ljubezni do ljudi, ki jih zapuščamo, in do Boga, h kateremu gremo naproti. V vseh verstvih trenutek smrti – kot tudi trenutek rojstva – spremlja nekaj verskega. Mi doživljamo izkustvo pogreba kot molitev, ki je nabita z upanjem za dušo pokojnega in daje tolažbo vsem, ki trpijo zaradi ločitve od ljubljene osebe.

Prepričan sem, da moramo v pastoralni dejavnosti, ki jo poživlja živa vera, preveriti, koliko so bogoslužna znamenja in naše molitve izraz Gospodovega usmiljenja. On sam nam nudi besede upanja, da nas nič in nihče ne bo nikoli ločil od njegove ljubezni (prim. Rim 8,35). Ko duhovnik ta trenutek doživlja skupaj s krščanskim občestvom, s tem opravlja pomembno službo spremljanja, ker omogoči, da se v trenutku šibkosti, osamljenosti, negotovosti in žalovanja doživi bližina znotraj občestva.

16. Jubilej se končuje in sveta vrata se zapirajo. Vrata usmiljenja našega srca pa ostajajo vedno na stežaj odprta. Naučili smo se, da se Bog sklanja nad nas (prim. Oz 11,4), da bi ga tudi mi lahko posnemali v sklanjanju nad brati. Domotožje tolikih po vrnitvi v hišo Očeta, ki čaka na njihov prihod, spodbujajo tudi iskreni in velikodušni pričevalci Božje nežnosti. Sveta vrata, skozi katera smo stopali v tem jubilejnem letu, so nas postavila na pot ljubezni, po kateri smo poklicani hoditi v zvestobi in z veseljem vsak dan. To je pot usmiljenja, ki omogoča, da srečamo toliko bratov in sester, ki iztezajo roko, da bi jo kdo prijel in bi hodili dalje skupaj.

Ko hočemo biti blizu Kristusu, zahteva to od nas, da se približamo bratom, ker Očetu ni nič ljubšega kot konkretno znamenje usmiljenja. Usmiljenje že po svoji naravi postane vidno in otipljivo v konkretnem in dinamičnem dejanju. Ko ga enkrat izkusimo v vsej njegovi resničnosti, se ne moremo več obrniti nazaj: nenehno raste in spreminja življenje. Je pristno novo stvarstvo, ki udejanja novo srce, ki je sposobno ljubiti na polno, in očisti oči, da prepoznajo najbolj skrite potrebe. Kako resnične so besede, s katerimi moli Cerkev na velikonočno vigilijo po branju pripovedi o stvarjenju: »Vsemogočni Bog, človeka si čudovito ustvaril po svoji podobi in še čudoviteje prenovil in odrešil« (Rimski misal, velikonočna vigilija, it. prevod).

Usmiljenje prenavlja in odrešuje, ker se tu srečata dve srci: Božje, ki gre naproti človekovemu. To se ogreje in prvo ga ozdravi: kamnito srce se spremeni v srce iz mesa (prim. Ezk 36,26), sposobno ljubiti kljub svojemu grehu. Tukaj zaznamo, da smo resnično »nova stvaritev« (prim. Gal 6,15); sem ljubljen, torej sem; odpuščeno mi je, torej se prerodim v novo življenje; izkazano mi je usmiljenje, torej postanem orodje usmiljenja.

17. V svetem letu, zlasti ob »petkih usmiljenja«, sem lahko zaznal, koliko dobrega je navzočega v svetu. Pogosto ni znano, ker se vsakodnevno udejanja na nevsiljiv in tih način. Čeprav se o njih ne govori, pa obstaja veliko konkretnih znamenj dobrote in nežnosti, ki se dotikajo najmanjših in nemočnih, najbolj osamljenih in zapuščenih. Resnično obstajajo junaki ljubezni, zaradi katerih najbolj ubogi in nesrečni niso prikrajšani za solidarnost. Zahvalimo se Gospodu za te dragocene darove, ki vabijo, naj odkrivamo veselje v tem, da se približamo šibkosti ranjenega človeštva. Hvaležno mislim na toliko prostovoljcev, ki vsak dan posvečajo svoj čas, da s svojo predanostjo razodevajo Božjo bližino. Njihovo služenje je pristno delo usmiljenja, ki toliko ljudem pomaga, da se približajo Cerkvi.

 

18. Čas je, da napravimo prostor za domišljijo usmiljenja, da bi zaživelo mnogo novih del, sadov milosti. Cerkev mora danes pripovedovati o »mnogih drugih znamenjih«, ki jih je Jezus storil in ki »niso zapisana« (Jn 20,30), da bodo zgovoren izraz rodovitnosti Kristusove ljubezni in ljubezni skupnosti, ki živi od njega. Preteklo je več kot dva tisoč let in vendar dela usmiljenja še naprej delajo Božjo dobroto vidno.

Še danes cela ljudstva trpijo lakoto in žejo. Koliko skrbi povzročajo podobe otrok, ki se nimajo s čim nahraniti. Množice ljudi se še naprej selijo iz dežele v deželo in iščejo hrano, delo, dom in mir. Bolezen je v svoji raznolikosti stalen razlog za trpljenje, ki zahteva pomoč, tolažbo in podporo. Ječe so kraji, kjer se omejevalni kazni pogosto pridružijo včasih zelo resne težave zaradi nečloveških razmer. Nepismenost je še vedno zelo razširjena in otrokom onemogoča, da bi se izobrazili, ter jih izpostavlja novim oblikam suženjstva. Kultura podivjanega individualizma zlasti na zahodu vodi k izgubi čuta za solidarnost in odgovornosti do drugih. Sam Bog ostaja danes mnogim neznan; to je najhujša revščina in največja ovira za priznanje nedotakljivega dostojanstva človeškega življenja.

Skratka, ob telesnih in duhovnih delih usmiljenja se tudi v naših dneh izkaže, kako velik in pozitiven je vpliv usmiljenja kot družbene vrednote. Sili nas namreč, da si zavihamo rokave, da vrnemo dostojanstvo milijonom ljudi, ki so naši bratje in sestre, skupaj z nami poklicani graditi »varno mesto« (Okr. Lumen fidei 50).

 

19. Toliko konkretnih znamenj usmiljenja je bilo udejanjenih v tem svetem letu. Skupnosti, družine in posamezni verniki so znova odkrili veselje medsebojne podelitve in lepoto solidarnosti. In vendar to ne zadošča. Svet še naprej poraja nove oblike duhovne in tvarne revščine, ki ogrožajo človeško dostojanstvo. Zato mora biti Cerkev vedno budna in pripravljena, da prepozna nova dela usmiljenja in jih velikodušno in navdušeno udejanja.

Vložimo torej vse napore, da bomo konkretno oblikovali dobroto, obenem pa tudi razumevali dela usmiljenja. Usmiljenje vključuje vse, zato se širi kot oljni madež in ne pozna meja. V tem smislu smo poklicani, da damo novo obličje delom usmiljenja, ki jih poznamo od zdavnaj. Usmiljenje dejansko prekipeva, vedno gre preko, je rodovitno. Je kot kvas, ki prekvasi testo (prim. Mt 13,33), in kot gorčično zrno, ki postane drevo (prim. Lk 13,19).

Za primer pomislimo na telesno delo usmiljenja nage oblačiti (prim. Mt 25,36.38.43.44). Vrača nas k začetkom, v edenski vrt, ko sta Adam in Eva spoznala, da sta naga; ko sta opazila, da se bliža Gospod, ju je bilo sram in sta se skrila (prim. 1 Mz 3,7-8). Vemo, da ju je Gospod kaznoval; in vendar je »naredil Adamu in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel« (1 Mz 3,21). Sram je bil premagan in povrnjeno dostojanstvo.

Uprimo pogled tudi na Jezusa na Golgoti. Božji Sin na križu je nag; njegovo suknjo so vzeli vojaki in zanjo žrebali (prim. Jn 19,23-24); ničesar nima več. Na križu se do skrajnosti pokaže, kako Jezus deli usodo s tistimi, ki so izgubili dostojanstvo, ker so ob najnujnejše. Kakor je Cerkev poklicana, da postane »Kristusova suknja« (prim. Ciprijan, Edinost katoliške Cerkve 7), da obleče svojega Gospoda, tako se tudi zavzema za solidarnost z golimi tega sveta, da bi znova pridobili dostojanstvo, ki so jim ga slekli. »Nag sem bil in ste me oblekli« (Mt 25,36), nas zavezuje, da ne odvračamo pogleda od novih oblik revščine in odrinjenosti, ki ljudem onemogočajo, da bi dostojanstveno živeli.

Ne imeti dela in ne prejemati pravične plače; ne imeti hiše ali zemlje za prebivanje; biti diskriminiran zaradi vere, rase, družbenega položaja … take in še druge okoliščine ogrožajo človekovo dostojanstvo. Vpričo tega usmiljeno delovanje kristjanov odgovarja zlasti z budnostjo in solidarnostjo. V koliko okoliščinah lahko danes ljudem vrnemo dostojanstvo in jim omogočimo človeško življenje! Pomislimo samo na toliko otrok, ki trpijo raznovrstno nasilje, ki jih oropa za življenjsko veselje. Njihovi žalostni in izgubljeni obrazi so se vtisnili v mojo dušo; prosijo nas za pomoč, da bi se osvobodili iz suženjstva sodobnega sveta. Ti otroci so jutrišnji mladostniki; kako jih pripravljamo za dostojanstveno in odgovorno življenje? Kakšno je lahko njihovo upanje, ko se soočajo s svojo sedanjostjo in prihodnostjo?

Družbeni značaj usmiljenja zahteva, da ne ostanemo brezdelni in da preženemo brezbrižnost in hinavščino, da načrti in projekti ne bi ostali mrtva črka na papirju. Sveti Duh naj nam pomaga, da bomo vedno pripravljeni dejavno in nezainteresirano ponuditi svoj prispevek, da pravičnost in dostojanstveno življenje ne bi ostala zgolj priložnostna izraza, ampak konkretno zavzemanje človeka, ki ima namen izpričati navzočnost Božjega kraljestva.

20. Poklicani smo, da po nas raste kultura usmiljenja, ki temelji na odkritju srečanja z drugimi, kultura, v kateri nihče ne gleda na drugega z brezbrižnostjo niti se ne ozira naokrog, ko vidi trpljenje bratov. Dela usmiljenja so »domača«: nobeno od njih ni enako drugemu; naše roke jih lahko oblikujejo na tisoč načinov. Čeprav je Bog, ki jih navdihuje, en sam in je ena sama »snov«, iz katere so narejena, to je usmiljenje samo, si vsako pridobi čisto svojsko obliko.

Dela usmiljenja se dejansko dotikajo vsega človekovega življenja. Zato lahko zaženemo pravo kulturno revolucijo ravno na osnovi preprostih dejanj, ki lahko dosežejo telo in duha, to je človekovo življenje. To je zavzetost, ki si jo lahko krščanska skupnost prisvoji, če se zaveda, da jo Gospodova beseda vedno kliče, naj odide iz brezbrižnosti in individualizma, v katera nas skušnjava sili, da bi se zaprli, in bi tako živeli udobno in brez težav. »Uboge boste imeli vedno med seboj« (Jn 12,8), pravi Jezus svojim učencem. Ni izgovora, ki bi lahko opravičil nezavzetost, ko pa vemo, da se je On poistovetil s slehernim od njih.

Kultura usmiljenja se oblikuje v vztrajni molitvi, v učljivi odprtosti za delovanje Duha, v domačnosti z življenjem svetnikov in v konkretni bližini z ubogimi. Gre za vabilo, ki nas sili, naj ne dovolimo nesporazumov, kjer je odločilno zavzeti se. Skušnjavo, da bi naredili »teorijo usmiljenja« premagamo, kolikor iz njega naredimo vsakdanje življenje soudeleženosti in podelitve. Sicer pa ne smemo nikoli pozabiti besed, s katerimi apostol Pavel, ko pripoveduje o svojem srečanju s Petrom, Jakobom in Janezom po spreobrnjenju, poudari bistveni vidik svojega poslanstva in vsega krščanskega življenja: »Le to so naju prosili, da bi se spominjala revežev. In to sem si zelo prizadeval storiti« (Gal 2,10). Ne smemo pozabiti na reveže: to je še kako aktualno povabilo, ki je veljavno, ker je tako očitno evangeljsko.

21. Naj izkustvo jubileja vtisne v nas besede apostola Petra: »Nekoč niste bili deležni usmiljenja, zdaj pa ste usmiljenje dosegli« (1 Pt 2,10). Ne zadržujmo ljubosumno samo zase, kar smo prejeli. Naučimo se to podeliti s trpečimi brati, da jih bo podpirala moč Očetovega usmiljenja. Naše skupnosti naj se odprejo, da bodo dosegle tiste, ki živijo na njihovem ozemlju, da bo do vseh s pomočjo pričevanja vernikov dospela Božja nežnost.

To je čas usmiljenja. Vsak dan našega popotovanja je zaznamovan z navzočnostjo Boga, ki vodi naše korake z močjo svoje milosti, ki jo Duh vliva v srce, da bi ga oblikoval in ga usposobil za ljubezen. To je čas usmiljenja za vse in za vsakogar, da bi nihče ne mislil, da je izvzet od Božje bližine in daleč od moči njegove nežnosti. To je čas usmiljenja, da bi vsi šibki in nemočni, oddaljeni in osamljeni mogli zaznati navzočnost bratov in sester, ki jih podpirajo v njihovih potrebah. To je čas usmiljenja, da bi ubogi na sebi začutili spoštljiv in pozoren pogled tistih, ki so premagali brezbrižnost in odkrili, kaj je v življenju bistveno. To je čas usmiljenja, da se noben grešnik ne bi naveličal prositi odpuščanja in bi čutil roko Očeta, ki ga vedno sprejema in stiska k sebi.

22. Naj ostanejo usmiljene oči svete Božje Matere vedno obrnjene na nas. Ona je prva, ki odpira pot in nas spremlja v pričevanju ljubezni. Mati usmiljenja zbira vse v zavetje svojega plašča, kakor jo pogosto upodablja umetnost. Zaupajmo njeni materinski pomoči in sledimo napotku, ki nam ga vedno daje, naj gledamo Jezusa, žareče obličje Božjega usmiljenja.

Dano v Rimu, pri sv. Petru, 20. novembra,

na praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva,

v letu Gospodovem 2016, četrtem našega papeževanja.

FRANČIŠEK

V predzadnjem tednu avgusta je v Ankaranu potekal...
25.08.2019
Ankaran
Dragi bratje in sestre, Cerkev si je od trenutka...
02.06.2019
Vatikan
Pogum tvegati za Božjo obljubo Dragi bratje in...
05.05.2019
Vatikan
Napotki za vreden prejem zakramenta odpuščanja 1...
18.03.2019
Ankaran
DRUŽINA NA KRIŽEVEM POTU Z JEZUSOM Majda Strašek...
17.03.2019
Ankaran
Pastirsko pismo za postni čas 2019 [7. nedelja...
03.03.2019
Ljubljana
Molitev ob adventnem venčku ob koncu besedil...
16.12.2018
Ankaran

Strani