Pet let od izvolitve papeža Frančiška

Vatikan
13.03.2018

Danes mineva pet let od izvolitve papeža Frančiška. Bila je sreda, 13. marec 2013, nekaj minut po 19. uri, ko je iz dimnika Sikstinske kapele prišel dim bele barve. 115 kardinalov je po petih krogih glasovanja in en dan po začetku konklava izvolilo 265. Petrovega naslednika: argentinskega kardinala Jorgeja Maria Bergoglia, ki si je izbral ime Frančišek. Množico, ki je do zadnjega kotička napolnila Trg sv. Petra, je nagovoril z besedami: »Bratje in sestre, dober večer.« Nato pa presenetil z molitvijo za Benedikta XVI. in še toliko bolj s prošnjo za molitev zanj.

Preprostost, spontanost, pristnost
Papež Frančišek je v času izvolitve bil star 76 let in je bil nadškof v Buenos Airesu. Je prvi papež, ki pripada Družbi Jezusovi, prvi, ki prihaja iz Latinske Amerike, in prvi z imenom Frančišek. V Argentini je bil znan po svoji skromnosti, po preprosti in ponižni drži. Veljal je za pastirja revnih, bil je glas tistih, ki nimajo glasu, in obličje tistih brez obličja. Uporabljal je javni prevoz, reveže postavljal na prvo mesto, mnogo si je prizadeval na ekumenskem področju, veliko pozornost namenjal mladim, v javnosti odločno zagovarjal človekovo dostojanstvo. Evangeljsko preprostost, spontanost in pristnost, je Frančišek prinesel s sabo na Petrov sedež in jih ohranil ves čas pontifikata.

Pet let …
V petih letih je papež Frančišek izdal dve okrožnici: okrožnico o veri Lumen fidei, ki jo je pravzaprav napisal Benedikt XVI., in Laudato si’ o skrbi za skupen dom. Napisal je dve apostolski spodbudi: Evangelii gaudium ali Evangeljsko veselje, ki govori o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu, in Amoris laetitia ali Radost ljubezni, namenjena ljubezni v družini. Frančišek je napisal 23 dokumentov motu proprio, med drugim o reformi rimske kurije, vodenju in ekonomski transparentnosti, hitrejših postopkih za ničnost zakona, prevajanju bogoslužnih besedil itd. Sklical je dve sinodi o družini in sinodo o mladih, ki je še v pripravi. Razglasil je jubilejno leto usmiljenja. Papež Frančišek je v petih letih pontifikata opravil 22 mednarodnih apostolskih potovanj, med katerimi je obiskal več kot trideset držav. 17 pastoralnih obiskov je opravil po Italiji. Med splošnimi avdiencami ob sredah je imel osem tematskih sklopov katehez: o izpovedovanju vere, zakramentih, darovih Svetega Duha, Cerkvi, družini, usmiljenju, krščanskem upanju in sveti maši. Njegova pastoralna posebnost so nedvomno homilije med mašami, ki jih vsako jutro ob 7.00 daruje v kapeli Doma sv. Marte – do sedaj je imel skoraj 600 jutranjih homilij. In tu so še seveda številni govori, sporočila in pisma, nenapovedani obiski in nepredvideni nagovori, njegove geste, srečanja, objemi in nežnosti, ki jih namenja vsem, predvsem pa najbolj ubogim, revnim, trpečim, bolnim, brezdomcem, otrokom …

Hoditi, graditi, izpovedovati
»Hoditi, graditi, izpovedovati.« To so bili osrednji poudarki, ki jih je papež Frančišek postavil v ospredje med prvo pridigo v svojem pontifikatu. Imel jo je med mašo, ki jo je daroval za Cerkev v Sikstinski kapeli dan po svoji izvolitvi. Danes jih razumemo kot smernice, ki so dejansko vodile Frančiškovo vodenje vesoljne Cerkve v teh petih letih: »hoditi, graditi, izpovedovati«.

Cerkev v izhodu
Cerkev mora imeti svoja vrata vedno na stežaj odprta. Mora biti Cerkev v izhodu. »Veliko raje imam obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in umazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti. Ne maram Cerkve, ki skrbi za to, da bi bila v središču, in se zapleta v kup morečih skrbi in sporov« (Veselje evangelija, 49). Frančišek želi Cerkev, ki vsem oznanja veselje in svežino evangelija, ki sprejema z odprtimi rokami in zna biti kraj, kjer je mesto za vsakega; Cerkev, ki tvega, da je obtolčena, ranjena in umazana, samo da bi dosegla ljudi in bila med njimi, da bi se sklonila k človeku v stiski in mu obvezala rane.

Usmiljenje
Ena od središčnih besed Frančiškovega pontifikata je nedvomno usmiljenje. Med eno od katehez je papež dejal: »Cerkev ne more biti drugega kot zakrament Božjega usmiljenja, ob vsakem času in do vsega človeštva. Vsak kristjan je zato poklican, da je priča usmiljenja, do tega pa pride na poti svetosti. Usmiljenje se izraža predvsem v odpuščanju. Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Jezus ne preobrača človeške pravičnosti, ampak učence opominja, da je v bratskih odnosih treba prekiniti s sodbami in obsodbami. Odpuščanje je namreč tisti steber, ki podpira življenje krščanske skupnosti, kajti v njem se kaže zastonjskost ljubezni, s katero nas je Bog prvi ljubil. Kristjan mora odpuščati, ker mu je bilo odpuščeno. Napačno je soditi in obsoditi brata, ki greši. Ne zato, ker ne bi hoteli priznati greha, ampak ker obsojanje grešnika trga bratsko vez z njim in zaničuje usmiljenje Boga, ki pa se ne želi odpovedati nobenemu od svojih otrok. Usmiljena ljubezen je zato edina pot. Vsem je potrebno, da smo nekoliko bolj usmiljeni, da o drugih ne govorimo slabo, da ne sodimo, da druge ne opravljamo s kritikami, zavistjo in ljubosumnostjo. Moramo odpuščati, biti usmiljeni, živeti svoje življenje v ljubezni« (Kateheza, 21. september 2016).

Kultura srečanja
Papež Frančišek podpira kulturo srečanja, tako na ekumenskem in medverskem področju kot na družbenem in političnem ter tudi na preprosto človeški ravni. Pogosto poudarja enost, ne da bi se pri tem odstranilo razlike in identitete. Spomnimo na pomembno papeževo vlogo pri umiritvi odnosov med ZDA in Kubo, pri mirovnem procesu v Kolumbiji in Srednjeafriški republiki. Papež ostro obsoja proizvodnjo in prodajo orožja. Ves čas ostro obsoja preganjanje kristjanov. Stalno opozarja na trgovino z ljudmi.

Reveži
»Sanjam o Cerkvi, ki je revna med revnimi,« je dejal papež Frančišek v prvih dneh svojega pontifikata. Revne osebe, ubogi, stiskani, najšibkejši, družbeno izrinjeni so del vseh papeževih obiskov in potovanj. Pozornost do njih je tesno povezana z usmiljenjem, evangelizacijo, solidarnostjo, družbeno pravičnostjo, delovanjem na bivanjskih periferijah … 19. novembra 2017 je potekal tudi prvi svetovni dan revnih, ki ga je papež določil za 33. navadno nedeljo med letom. V poslanici je zapisal: »Na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k podeljevanju, ki postaneta način življenja. Poklicani smo, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega« (Poslanica za 1. svetovni dan revnih, 3).

Bog ljubi človeka
Kmalu po svoji izvolitvi je papež Frančišek poudaril, da ni središče Petrov naslednik, »Kristus je središče!«. Osnova vseh papeževih dejanj in besed je nedvomno sporočilo o Božji ljubezni do vsakega človeka, kar nam sveti oče tudi vztrajno ponavlja. Gre za ljubezen, ki služi. Ob priložnosti je povedal: »Dar življenja in dar stvarstva izvirata iz Božje ljubezni do človeštva. Po teh dveh darovih nam Bog daje svojo ljubezen. V kakšni meri se odpremo in jo sprejmemo, v takšni lahko postanemo tudi mi dar življenja za brate. To nas je spomnil Jezus med zadnjo večerjo, ko je svojim učencem dal novo zapoved ljubezni. Ko je vedel, da je prišla njegova ura in se bo vrnil nazaj k Očetu, da je prišla ura njegove smrti in vstajenja, se je od apostolov poslovil z izročitvijo ljubezni, kakor da bi šlo za oporoko. In je rekel: Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34). Novost Jezusove nove zapovedi je ravno dejstvo, da ne gre za kakršno koli ljubezen, ampak za ljubezen samega Jezusa, ki je dal svoje življenje za nas. To je ljubezen, ki se izrazi v služenju drugim. Tik pred tem je namreč Jezus učencem umil noge. To je ljubezen, ki se zna ponižati, ki zavrača vsako obliko nasilja, ki spoštuje svobodo, podpira dostojanstvo, zavrača vsako diskriminacijo. Je razorožena ljubezen, ki je močnejša od sovraštva. Pravilo ljubezni za tiste, ki želijo hoditi za Jezusom, je tole: pustiti se mu ugrabiti, ljubiti z njim, svoja dejanja oblikovati po njegovi neskončni velikodušnosti,« (2. oktober 2017).

Napotki za vreden prejem zakramenta odpuščanja 1...
18.03.2018
Ankaran
»Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri...
25.03.2018
Vatikan
Danes mineva pet let od izvolitve papeža...
13.03.2018
Vatikan
»Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen...
12.02.2018
Vatikan
Na igrišču za župniščem stoji kontejner, kjer...
12.02.2018
Ankaran
PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV ZA POSTNI ČAS...
11.02.2018
Ljubljana
POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA 26. SVETOVNI DAN...
11.02.2018
Vatikan

Strani