Poslanica papeža Frančiška za postni čas 2016

Vatikan
27.02.2016

»Usmiljenja hočem in ne žrtve« (Mt 9,13)

Dela usmiljenja na poti jubilejnega leta

  1. Marija, podoba Cerkve, ki oznanja evangelij, ker prejema oznanilo evangelija

V buli ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja sem vernike pozval: »Post v tem jubilejnem letu bomo preživeli še bolj zavzeto kot močno obdobje za proslavljanje in izkušanje Božjega usmiljenja« (bula ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja, 17). S tem ko sem jih pozval k pozornemu poslušanju Božje besede in pospeševanju pobude »24 ur za Gospoda«, sem želel poudariti prvenstvo pobožnega poslušanja Božje besede, še zlasti preroške besede. Božje usmiljenje je oznanilo svetu, ki kliče vsakega kristjana, da ga izkusi osebno. Zato bom v postnem času kot oprijemljivo znamenje Božje bližine in odpuščanja v svet poslal misijonarje usmiljenja.

Potem ko Marija po nadangelu Gabrijelu prejme veselo novico, v svoji hvalnici preroško poje o usmiljenju, po katerem jo je Bog izbral. Devica iz Nazareta, zaročena z Jožefom, tako postane popolna podoba Cerkve, ki oznanja evangelij, ker je prejela oznanilo evangelija in ga še danes prejema po Svetem Duhu, po katerem je v svoji deviškosti spočela Sina. V preroškem izročilu je usmiljenje celo na etimološki ravni tesno povezano z materinim naročjem (rahamim) in velikodušno, zvesto in sočutno dobroto (hesed), ki se kaže v zakonu in družinskih odnosih.

  1. Božja zaveza s človeštvom: zgodovina usmiljenja

Skrivnost Božjega usmiljenja se razkriva v zgodovini zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom, Izraelom. Bog svojemu ljudstvu v vseh okoliščinah izkazuje usmiljenje in je pripravljen z njim ravnati zelo ljubeče in sočutno, še zlasti v tistih dramatičnih trenutkih, ko v svoji nezvestobi Izraelci zaveze ne spoštujejo in jo je treba v pravičnosti in resnici še močneje potrditi. Gre za resnično ljubezensko zgodbo, v kateri Bog igra vlogo prevaranega očeta in moža, Izrael pa vlogo nezvestega otroka in žene. Te znane podobe – tako kot v primeru Ozeja (glej Oz 1–2) – nam kažejo, kako zelo se Bog želi povezati s svojim ljudstvom.

Vrhunec te ljubezenske zgodbe je v učlovečenju Božjega Sina. Oče svoje brezmejno usmiljenje izliva v Kristusu, ki je »učlovečeno usmiljenje« (bula ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja, 8). Kot človek je Jezus iz Nazareta pravi sin Izraela, pooseblja popolno poslušnost, ki jo od Juda zahteva šema, ki je še danes bistvo Božje zaveze z Izraelom: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 6,4–5). Kot Božji Sin pa je Ženin, ki stori vse, da bi osvojil ljubezen svoje neveste, s katero je povezan v brezpogojni ljubezni, ki se razodeva v večni gostiji.

To je središče apostolske kerigme, v kateri ima Božje usmiljenje osrednje in temeljno mesto. To je »lepota Božje zveličavne ljubezni, razodete v umrlem in vstalem Jezusu Kristusu« (apostolska spodbuda Veselje evangelija, 36), prvo oznanilo, ki ga moramo »vedno znova na različne načine slišati na novo in ga vedno znova oznanjati v eni ali drugi obliki v teku kateheze na vseh njenih stopnjah in v vseh trenutkih« (prav tam, 164). Usmiljenje »izraža Božje ravnanje do grešnika, ko mu ponuja še eno možnost, da se zave, se spokori in veruje« (bula ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja, 21) in tako obnavlja njegov odnos z Njim. V križanem Jezusu Bog izraža željo, da se približa grešnikom, ne glede na to, kako daleč so zatavali, v upanju, da bo tako omehčal trdo srce svoje Neveste.

  1. Dela usmiljenja

Božje usmiljenje spreminja naša srca in nas usposablja, da ob tem, ko okušamo zvesto ljubezen, tudi mi postajamo usmiljeni. Božje usmiljenje vedno znova čudežno sije na naša življenja, nas navdihuje k ljubezni do bližnjega in k posvečanju tistemu, čemur cerkveno izročilo pravi duhovna in telesna dela usmiljenja. Ta dela nas opominjajo, da se vera kaže v oprijemljivih vsakdanjih dejanjih, s katerimi pomagamo bližnjim v telesnih in duhovnih stiskah, po čemer bomo tudi sojeni: v nasičevanju, obiskovanju, tolaženju in svetovanju. Zato sem izrazil upanje, da »bi krščansko ljudstvo ob tem jubileju premišljevalo o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Tako se bo prebudila naša vest, ki je pogosto dremava pred dramo revščine. Tako bomo vedno bolj vstopali v srce evangelija, kjer so ubogi privilegiranci Božjega usmiljenja« (prav tam, 15). Kajti v ubogih Kristusovo meso »spet postaja vidno kot mučeno, ranjeno, bičano, shirano, preganjano telo […], da bi ga mi prepoznali, se ga dotaknili in mu skrbno pomagali« (prav tam). To je nezaslišana skrivnost brez primere, v kateri se trpljenje nedolžnega Jagnjeta razteza v zgodovino, to je zastonjska ljubezen gorečega grma, pred katero lahko skupaj z Mojzesom snamemo sandale (prim. 2 Mz 3,5), še zlasti ko so ubogi prav naši bratje ali sestre v Kristusu, ki trpijo zaradi vere.

V luči te ljubezni, ki je močna kakor smrt (prim. Vp 8,6), spoznamo, da so ubogi pravzaprav tisti, ki se ne želijo videti kot take. Imajo se za bogate, vendar so najbolj ubogi med ubogimi. Ubogi so, ker so sužnji greha, ki jih zavaja, in bogastva ne uporabljajo za služenje Gospodu in drugim, ampak da v svojih srcih zadušijo globoko spoznanje, da so tudi oni ubogi berači. Večjo moč in bogastvo imajo, bolj v njih rasteta ta slepota in zmota. Lahko pridejo celo tako daleč, da postanejo slepi za Lazarja, ki berači pri njihovih vratih (prim. Lk 16,20–21). Ubogi Lazar je podoba Kristusa, ki po ubogih prosi za naše spreobrnjenje. Kot tak predstavlja možnost spreobrnjenja, ki nam jo nudi Bog in ki jo z lahkoto spregledamo. Taki slepoti se pogosto pridruži tudi slepilo, da smo vsemogočni, v katerem se zlovešče odražajo besede hudega duha »bi postala kakor Bog« (1 Mz 3,5), ki so korenina vsega greha. To slepilo lahko postane tudi družbeni in politični pojav, kar dokazujejo totalitarni sistemi dvajsetega stoletja in v današnjem času ideologije, ki na prvo mesto postavljajo misel ter tehnologijo in znanost, ki Boga proglasijo za nepomembnega, v človeku pa vidijo le sredstvo za izkoriščanje. To slepilo se pojavlja tudi v grešnih strukturah, povezanih z modelom zgrešenega razvoja, ki temelji na češčenju denarja in vodi k brezbrižnosti do usode ubogih na račun bogatih posameznikov in družb. Te strukture zaprejo svoja vrata in ubogih sploh ne želijo videti.

Za vse nas je zato post v tem jubilejnem letu ugoden čas za premagovanje življenjske odtujenosti v poslušanju Božje besede in opravljanju del usmiljenja. V telesnih delih usmiljenja se dotikamo Kristusovega mesa v bratih in sestrah, ki jih je treba nasičevati, oblačiti, sprejemati, jih obiskovati; v duhovnih delih usmiljenja pa se bolj neposredno dotikamo lastne grešnosti v svetovanju, učenju, odpuščanju, svarjenju in molitvi. Telesnih in duhovnih del usmiljenja nikakor ne smemo ločevati. Ko se grešniki dotikajo mesa križanega Kristusa v njegovem trpljenju, prejmejo dar spoznanja, da so tudi oni ubogi in v stiski. Če »napuhnjeni«, »mogočni« in »bogati«, omenjeni v Marijini hvalnici, stopijo na to pot, jih križani Gospod, ki je umrl in vstal zanje, prav tako sprejme k sebi in jim naklanja nezasluženo ljubezen. Edinole njegova ljubezen je odgovor na hrepenenje po neskončni sreči in ljubezni, za katerega zmotno mislimo, da ga je lahko zadovoljiti z maliki znanja, moči in bogastva. A če nekdo vztrajno odklanja, da bi odprl Kristusu, ki trka na vrata njegovega srca v ubogih, napuhnjenih, bogatih in mogočnih, je nevarno, da se bo na koncu obsodil na večni prepad samote, ki je pekel, in padel vanj. Odločne Abrahamove besede veljajo zanj in za vse nas: »Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo« (Lk 16,29). S takim pozornim poslušanjem se bomo najbolje pripravili na praznovanje dokončne zmage nad grehom in smrtjo vstalega Ženina, ki želi očistiti svojo Zaročenko v pričakovanju njegovega prihoda.

Ne zapravimo tega postnega časa, ki je tako zelo ugoden za spreobrnjenje! To prosimo po materinski priprošnji Device Marije, ki je ob srečanju z veličino Božjega usmiljenja, zastonjskega daru, prva potrdila svojo nizkost (prim. Lk 1,48) in se imenovala ponižna Gospodova služabnica (prim. Lk 1,38).

V Vatikanu, 4. oktobra 2015, na praznik sv. Frančiška Asiškega

Frančišek

V predzadnjem tednu avgusta je v Ankaranu potekal...
25.08.2019
Ankaran
Dragi bratje in sestre, Cerkev si je od trenutka...
02.06.2019
Vatikan
Pogum tvegati za Božjo obljubo Dragi bratje in...
05.05.2019
Vatikan
Napotki za vreden prejem zakramenta odpuščanja 1...
18.03.2019
Ankaran
DRUŽINA NA KRIŽEVEM POTU Z JEZUSOM Majda Strašek...
17.03.2019
Ankaran
Pastirsko pismo za postni čas 2019 [7. nedelja...
03.03.2019
Ljubljana
Molitev ob adventnem venčku ob koncu besedil...
16.12.2018
Ankaran

Strani