Poslanica papeža Frančiška za svetovni dan molitve za duhovne poklice 2021

Vatikan
25.04.2021

Sveti Jožef: sanje poklicanosti

Dragi bratje, drage sestre!
8. decembra lani se je ob 150. obletnici razglasitve svetega Jožefa za zavetnika celotne Cerkve začelo njemu posvečeno posebno leto (prim. Odlok o posebnem odpustku, 8. decembra 2020). Apostolsko pismo Patris corde sem napisal, da bi »povečal ljubezen do tega velikega svetnika«. Gre za res izjemen lik, ki je hkrati »tako človeški, tako blizu vsakemu od nas«. Sveti Jožef ni vzbujal pozornosti, ni bil obdarjen z izjemnimi karizmami, ni bil nekaj posebnega v očeh tistih, ki so ga srečali. Ni bil ne znan ne opažen. Evangeliji ne prinašajo niti ene njegove besede. Pa vendar je preko svojega običajnega življenja, uresničil nekaj enkratnega v Božjih očeh.

Bog vidi srce (prim. 1 Sam 16,7) in v svetem Jožefu je prepoznal srce očeta, ki je v vsakdanjem življenju lahko podarjalo in rojevalo življenje. K temu stremijo duhovni poklici: da vsak dan rojevajo in oživljajo življenja. Gospod želi oblikovati očetovska srca, materinska srca - odprta srca, sposobna velikega zagona, velikodušna v podarjanju, sočutna v tolaženju stisk in trdna v utrjevanju upanja. Duhovništvo in posvečeno življenje sta tega še posebej potrebna danes v času krhkosti in trpljenja zaradi pandemije, ki je privedla v negotovost glede smisla življenja samega in v bojazen za prihodnost. Sveti Jožef nam prihaja naproti s svojo krotkostjo kot svetnik sosednjih vrat. Istočasno pa nas lahko njegovo močno pričevanje usmerja na naši poti.

Sveti Jožef nam ponuja tri ključne besede o poklicanosti vsakega izmed nas. Prva so sanje. Vsi sanjamo v življenju o tem, da bi se uresničili. In prav je, da gojimo velika in visoka pričakovanja, ki jih minljivi cilji - kot so uspeh, denar in zabava - ne morejo potešiti. Če bi rekli ljudem, naj izrazijo svoje sanje o življenju z eno samo besedo, si ne bi bilo težko predstavljati odgovora: »ljubezen«. Ljubezen je tista, ki daje smisel življenju, saj razkriva njegovo skrivnost. Življenje živimo samo takrat, ko dajemo; resnično ga živimo šele, ko se popolnoma darujemo. Sveti Jožef nam ima v tem pogledu veliko povedati, saj je prav po sanjah, ki mu jih je Bog navdihnil, svoje življenje spremenil v daritev.

Evangeliji govorijo o štirih sanjah (prim. Mt 1,20; 2,13.19.22). Bile so Božji klici, toda ni jih bilo lahko sprejeti. Po vsakih sanjah je moral Jožef spremeniti svoje načrte in z njimi sodelovati; žrtvoval je svoje načrte, da bi podprl tiste skrivnostne Božje. Povsem jim je zaupal. Ob tem se lahko vprašamo: »Kaj so bile tiste nočne sanje, v katere je polagal tolikšno zaupanje?« Čeprav so v starih časih sanjam posvečali veliko pozornosti, so bile nekaj nepomembnega pred konkretno resničnostjo življenja. In vendar se jim je sveti Jožef brez oklevanja pustil voditi. Zakaj? Ker je bilo njegovo srce usmerjeno v Boga in nanj že pripravljeno. Neznaten namig je bil dovolj, da je njegovo budno »notranje uho« prepoznalo glas. To velja tudi za klic nam: Bog se noče razodevati na spektakularen način, da bi pritiskal na našo svobodo. Svoje načrte nam posreduje s krotkostjo; ne zaslepi nas s sijočimi videnji, ampak se obzirno obrača na našo notranjost. Do nas je zaupen in nam govori preko naših misli in občutkov. In kakor je ravnal s svetim Jožefom, tudi nam predlaga visoke in presenetljive cilje.

Sanje so Jožefa resnično pripeljale do dogodkov, kakršnih si sploh ni mogel predstavljati. Prve sanje so spravile iz ravnotežja njegovo zaroko, vendar so ga napravile za očeta Mesiju; druge so mu narekovale beg v Egipt, da je tako rešil življenje svoji družini. Po tretjih, ki so napovedale vrnitev domov, so ga četrte spet ob spremenitvi načrta napotile nazaj v Nazaret, prav tja, kjer naj bi Jezus začel oznanjati Božje kraljestvo. V vseh teh nenehnih spremembah se je pogum, slediti Božji volji, izkazal za rešitev. Tako je s poklicanostjo: Božji klic vedno nagovarja človeka, da gre ven iz sebe, se podarja in gre naprej. Ni vere brez tveganja. Šele ko se bomo z zaupanjem prepustili milosti ter odložili svoje načrte in lagodnosti, bomo Bogu resnično rekli »da«. In vsak »da« obrodi sadove, saj privoli v večji načrt, ki ga le delno zaznavamo, pozna pa ga Božji umetnik in ga pelje naprej, da bi vsako življenje postalo mojstrovina. V tem smislu je sveti Jožef edinstvena podoba sprejemanja Božjih načrtov. Njegovo sprejemanje pa je dejavno, saj se ni nikoli vdal ali predal, on »ni pasivno v usodo vdan človek. Njegova vloga je pogumna in močna« (Apostolsko pismo Patris corde, 4). Naj vsem pomaga, zlasti mladim v razločevanju uresničevati od Boga dane jim sanje. Naj on navdihuje mlade, da bodo izrekli drzen in pogumen »da« Gospodu, ki vedno preseneti in nikoli ne razočara!

Druga beseda, ki zaznamuje pot svetega Jožefa in njegovo poklicanost je služenje. Iz evangelijev je razvidno, kako je živel povsem za druge in nikoli zase. Sveto Božje ljudstvo ga imenuje najčistejši ženin in s tem razkriva njegovo sposobnost ljubiti, ne da bi karkoli zadržal zase. Z ljubeznijo, osvobojeno vsakega posedovanja, se je odprl za še bolj plodno služenje. Njegova ljubeča skrb se namreč razteza skozi rodove; njegovo predano varstvo mu je omogočilo, da je postal zavetnik Cerkve. Je tudi priprošnjik za srečno zadnjo uro, ker je znal v sebi poosebiti podarjajoč smisel življenja. Njegovo služenje in njegove žrtve, vse to je bilo ena sama velika ljubezen: »Vsaka resnična poklicanost se rodi iz darovanja sebe, ki pomeni dozorevanje preproste žrtve. Tudi v duhovništvu in v posvečenem življenju se zahteva ta vrsta zrelosti. Kjer neka zakonska, celibaterska ali deviška poklicanost ne doseže zrelosti darovanja samega sebe in se ustavi samo na logiki žrtve, je v nevarnosti, da izraža nesrečo, žalost in razočaranje, namesto da bi postala znamenje lepote in veselja v ljubezni.« (prav tam, 7).

Služenje, konkreten izraz darovanja samega sebe, za svetega Jožefa ni bil zgolj vzvišen ideal, temveč je postalo pravilo vsakdanjega življenja. Lotil se je iskanja in ureditve prostora, kjer se naj bi rodil Jezus. Storil je vse, da ga je obvaroval pred Herodovim besom in urno pripravil potovanje v Egipt. Nemudoma se je vrnil v Jeruzalem, da bi poiskal izgubljenega Jezusa. Družino je preživljal z delom tudi v tuji deželi. Kratko rečeno; prilagodil se je novim okoliščinam z naravnanostjo nekoga, ki ne postane malodušen, ko življenje ne teče tako, kot si želi, z razpoložljivostjo tistega, ki živi, ​​da služi. V tem duhu je Jožef sprejel številna in pogosto nepredvidena življenjska potovanja: od Nazareta v Betlehem za popis prebivalstva, nato v Egipt in spet v Nazaret ter vsako leto v Jeruzalem.  Vsakič je bil voljan se srečati z novimi okoliščinami, ne da bi se zaradi tega pritoževal nad tem, kar se je zgodilo. Bil je pripravljen ponuditi roko, da se stvari uredijo. Lahko bi rekli, da je on iztegnjena roka nebeškega Očeta njegovemu Sinu na zemlji. Ne more torej, da ni zgled za vse vrste poklicanosti, ki so povabljene, da so delovne roke Očeta za svoje sinove in svoje hčere.

Všeč mi je torej misliti o svetem Jožefu, Jezusovem varuhu in zaščitniku Cerkve, kot o varuhu poklicanosti. Iz njegove razpoložljivosti služiti izhaja njegova skrb za varovanje. »Potem je Jožef vstal in ponoči zbežal z otrokom in njegovo materjo« (Mt 2,14), pravi evangelij in tako pokaže njegovo pripravljenost in predanost družini. Ni izgubljal časa, da bi se jezil nad tem, kar je šlo narobe, da ne bi zanemarjal njiju, ki sta mu bila izročena. Ta budna in pozorna skrb je znamenje uresničene poklicanosti. Je pričevanje življenja, ki se ga je dotaknila Božja ljubezen. Kako lep zgled krščanskega življenja nudimo, če ne sledimo trmasto svojemu hotenju in se ne pustimo ohromiti svojim nostalgijam, temveč poskrbimo za to, kar nam Gospod po Cerkvi zaupa! Bog potem izlije svojega duha in svojo ustvarjalno moč na nas ter dela čudovite stvari kot v Jožefu.

Poleg Božjega klica, ki uresničuje naše največje sanje in našega odziva, ki se udejanja v razpoložljivem služenju in v pozorni skrbi za drugega, je še tretji vidik, ki zaznamuje življenje svetega Jožefa in krščansko poklicanost v minevanju vsakdana, to je zvestoba. Jožef je »pravičen« (Mt 1,19). Vsak dan se v dejavnem molku vztrajno drži Boga in njegovih načrtov. V posebej težkem trenutku začne »razmišljati o vsem« (prim. v. 20). Premišljuje, preudarja. Ne pusti, da bi mu gospodovalo hitenje. Ne popusti skušnjavi prenagljenih odločitev, ne sledi nagonu in ne živi za takoj. Za vse skrbi s potrpežljivostjo, saj ve, da je svoje bivanje mogoče graditi le z nenehnimi privolitvami velikim odločitvam. To pa se ujema z mirno in stalno marljivostjo, s katero je opravljal svoj preprost poklic tesarja (prim. Mt 13,55), zaradi katere ni polnil kronik svojega časa, je pa skozi stoletja zaznamoval vsakdanjik vsakega očeta, vsakega delavca, vsakega kristjana. Kajti poklicanost tako kot življenje zori samo skozi vsakodnevno zvestobo.

Kako gojiti to zvestobo? V luči Božje zvestobe! Prve njemu namenjene besede, ki jih je sveti Jožef slišal v sanjah, so bile, naj se ne boji, kajti Bog je zvest svojim obljubam: »Jožef, Davidov sin, ne boj se« (Mt 1,20). Ne boj se, so besede, ki jih Gospod namenja tudi tebi, draga sestra, in tebi, dragi brat, ko kljub notranji negotovosti in obotavljanju začutiš, da ne moreš več odlašati z željo, da bi Njemu podaril življenje. Te besede ti ponavlja tam, kjer se nahajaš, morda sredi preizkušenj in nerazumevanja in se boriš, da bi vsak dan sledil njegovi volji. To so besede, ki jih boš ponovno odkril, ko se boš na svoji poti klica vrnil k prvotni ljubezni. Te besede kot odpev spremljajo vse tiste, ki tako kot sveti Jožef s svojim življenjem rečejo Bogu »da«: v zvestobi vsakdanjika.

Ta zvestoba je skrivnost veselja. V nazareški hiši, tako pravi bogoslužna pesem, je vladalo »čisto veselje«. Bilo je vsakodnevno in iskreno veselje v preprostosti, veselje tistega, ki ohranja to, kar velja in to je zvesta bližina Bogu in bližnjemu. Kako lepo bi bilo, če bi enako preprosto in sijoče, preprosto in upajoče ozračje napolnjevalo naša semenišča, naše ustanove posvečenega življenja, naše župnijske domove! To veselje želim vam, dragi bratje, drage sestre, ki ste Boga velikodušno sprejeli kot svoje življenjske sanje, da mu služite v vam zaupanih bratih in sestrah in to v zvestobi, ki je že sama po sebi pričevanje in sicer v času, zaznamovanem z minljivimi odločitvami in z občutki, ki zbledijo brez veselja. Naj vas sveti Jožef, varuh poklicanih, spremlja z očetovskim srcem!

Rim, sv. Janez v Lateranu, 19. marec 2021, slovesni praznik sv. Jožefa
Frančišek

Na 6. velikonočno nedeljo 13. maja 2012 so se...
13.05.2012
»Iz velikonočnega tridnevja kot vira luči...
08.04.2012

Strani