KRIŽEV POT
V Koloseju v Rimu, 14. 4. 2017
Z ŽENAMI IZ EVANGELIJA
Premišljevanja Anne-Marie Pelletier
Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.
Ura je torej prišla. Jezusova pot po prašnih galilejskih in judejskih cestah, ko se srečeval s trpečimi telesi in srci, ko ga je gnala nuja, da bi oznanjal kraljestvo, ta pot se konča tukaj, danes.
Na griču Golgota. Danes križ zapre cesto. Jezus ne bo šel več daleč.
Nemogoče je iti še dlje!
Božja ljubezen tukaj prejme svojo polno mero, brez mere.
Danes gre Očetova ljubezen, ki hoče, da so po njegovem Sinu rešeni vsi ljudje, vse do konca, do tam, kjer nam zmanjka besed, kjer smo povsem izgubljeni, kjer našo pobožnost preseže preobilje Božjih misli.
Na Golgoti gre – proti vsem pričakovanjem – za življenje. In za milost. In za mir. Ne gre za kraljestvo zla, ki ga še predobro poznamo, ampak za zmago ljubezni. Misericordia et misera …
In prav v zapiku samega križa gre za naš svet z vsemi njegovimi padci in njegovimi bolečinami, njegovimi klici in njegovimi upori; vse to kriči danes k Bogu iz dežel bede ali vojne, iz raztrganih družin, iz zaporov, na plovilih prenagnetenih z begunci …
Toliko solza, toliko bede v čaši, ki jo Sin pije namesto nas. Toliko solza, toliko bede, ki se ne sme izgubiti v oceanu časa, ampak jih zbira on, da bi jih preobrazil v skrivnost ljubezni, v kateri pogoltne zlo. Zares gre na Golgoti za nepremagljivo zvestobo Boga do našega človeštva. Tam se izvrši rojstvo. Moramo si upati reči, da je veselje evangelija, Evangelii gaudium, resnica tega trenutka! Če naš pogled ne doseže te resnice, ostajamo jetniki mrež trpljenja in smrti. In Kristusovo trpljenje s tem naredimo jalovo.
Molimo.
Gospod, naše oči so zamračene. Kako naj te spremljamo tako daleč? »Usmiljenje« je tvoje ime. Toda to ime je norost.
Naj počijo stari mehovi naših src. Ozdravi naš pogled, da se bo razsvetlil pri dobri novici evangelija, ko bomo stali ob vznožju križa tvojega Sina. In lahko bomo obhajali »dolgost in širokost, visokost in globočino« s potolaženim in osuplim srcem.
O, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati, k'tere Sin je rešil svet.
I. POSTAJA
Jezusa obsodijo na smrt
Iz evangelija po Luku (22,66)
Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor.
Iz evangelija po Marku (14,64-65)
In vsi so ga obsodili, da zasluži smrt. Nekateri so začeli pljuvati vanj, mu zakrivati obraz, ga tolči s pestmi in govoriti: »Prerokuj!« Tudi služabniki so ga pričakali z udarci.
Premišljevanje
Možem v velikem zboru ni bilo treba veliko premišljevati, da so se odločili. Že dolgo časa je bila zadeva dogovorjena. Jezus mora umreti!
Tako so mislili že tisti, ki so ga hoteli pahniti s previsa na griču tisti dan, ko je Jezus v nazareški shodnici razvil zvitek in v svojem imenu razglasil besede iz Izaijeve knjige (»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil … da okličem leto Gospodove milosti.«) Že ko je ozdravil bolnika v kopališču Betesda, ko je oznanil soboto za Boga, ki osvobaja iz vseh ujetništev, se je proti njemu napihovalo morilsko godrnjanje. In na zadnjem odseku poti, ko se je vzpenjal proti Jeruzalemu za veliko noč, se je primež nepopustljivo stiskal: ne bo več ušel svojim sovražnikom.
Toda imeti moramo še malo daljši spomin. Že v Betlehemu, v dneh njegovega rojstva, je Herod izdal odlok, da mora umreti. Meč policajev samozvanega kralja je pomoril betlehemske dečke. Jezus je tedaj ušel njihovemu besu. A le za nekaj časa. Živel je le z odlogom vsega tega. V Rahelinem joku nad njenimi otroki, ki jih ni več, odmeva v hlipanju prerokba bolečine, ki jo je Simeon napovedal Mariji.
Molitev
Gospod Jezus, ljubljeni Sin, ki si nas prišel obiskat, ki si hodil med nami in delal dobra dela, ki si oživil tiste, ki prebivajo v smrtni senci, ti poznaš naša izkrivljena srca. Izjavljamo, da smo prijatelji dobrega in da hočemo življenje. Toda grešniki smo in zavezniki smrti. Izjavljamo, da smo tvoji učenci, stopamo pa na pota, ki se izgubljajo daleč od tvojih misli, daleč od tvoje pravice in tvojega usmiljenja. Ne prepusti nas našemu nasilju. Naj se tvoja potrpežljivost do nas ne izčrpa. Reši nas hudega!
»Ljudstvo moje, kaj sem ti storil? S čim sem te užalil? Odgovori mi!«
Komu potok solz ne lije, ko bridkosti zre Marije, grenke nad morja bridkost?
II. POSTAJA
Peter zataji Jezusa
Iz evangelija po Luku (22,59-62)
Kako uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval in rekel: »V resnici je bil tudi ta z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš. « In takoj, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven in se bridko zjokal.
Premišljevanje
Okrog žerjavice na dvorišču velikega zbora se Peter in še nekaj drugih grejejo v teh hladnih urah noči, ki jo prečkajo vročični prihodi in odhodi. Notri pa se bo odigrala Jezusova usoda v soočenju z njegovimi tožniki. Zahtevali bodo njegovo smrt. Kot plima, ki se dviga, tako narašča sovraštvo vse naokrog. Kakor se zaneti kosem preje, tako se prime sovraštvo in se množi. Kmalu bo kričeča množica zahtevala od Pilata pomilostitev za Baraba in obsodbo za Jezusa. Težko se je priznati za prijatelja obsojenca na smrt, ne da bi te streslo od groze. Petrova neustrašna zvestoba ne bo obstala pred sumničavimi besedami dekle vratarice. Če bi priznal, da je učenec galilejskega rabija, bi to pomenilo, da mu več pomeni zvestoba Jezusu kot lastno življenje! Ko resnica zahteva takšen pogum, težko najde pričevalcev … Ljudje so narejeni tako, da imajo tedaj laž raje od nje, in Peter pripada našemu človeštvu. Izda, in to trikrat. Potem se mu pogled križa z Jezusovim. In stečejo solze, grenke, a vendar sladke, kakor voda, ki izmiva umazanijo. Kmalu, čez nekaj dni, bo pri nekem drugem ognju in žerjavici, na obali Peter prepoznal svojega vstalega Gospoda, ki mu bo zaupal skrb za njegove ovce. Peter se bo naučil brezmejnega odpuščanja, ki ga izreka Vstali nad vsemi našimi izdajami. In prejel bo delež pri zvestobi, ki ga bo usposobila, da bo odtlej sprejel svojo smrt kot daritev, pridruženo Kristusovi.
Molitev
Gospod, naš Bog, hotel si, da prav Peter, učenec, ki te je zatajil in ki mu je bilo odpuščeno, prejme dolžnost, da vodi tvojo čredo.
Vpiši v naša srca zaupanje in veselje ob vedenju, da lahko v tebi prečkamo soteske strahu in nezvestobe.
Daj da bodo vsi tvoji učenci, poučeni od Petra, priče pogleda, s katerim se oziraš na naše napake. Naj naše trdosrčnosti in obupi nikoli ne izničijo vstajenja tvojega Sina!
Kristus, ki si umrl zaradi naših grehov, Kristus, ki si vstal za naše življenje, prosimo te, usmili se nas.
Kdo prisrčno ne žaluje, ko to Mater premišljuje, njenih boli velikost?
III. POSTAJA
Jezus in Pilat
Iz evangelija po Marku (15,1.3.15)
Takoj zjutraj so véliki duhovniki sklicali posvet s starešinami in pismouki, torej ves véliki zbor. Jezusa so zvezali, ga odpeljali in izročili Pilatu. Véliki duhovniki so ga obtoževali veliko reči. Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.
Iz evangelija po Mateju (27,24)
Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri njegovi krvi. Vi glejte!«
Iz knjige preroka Izaija (53,6)
Mi vsi smo tavali kakor ovce, vsak je krenil na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh.
Premišljevanje
Rim cesarja Avgusta, država, ki širi omiko, katere legije si nalagajo poslanstvo osvojiti ljudstva, da bi jim prinesla dobrino pravega reda!
Prav tako Rim, prisoten pri pasijonu Jezusa v osebi Pilata, cesarjevega zastopnika, poroka prava in pravičnosti v tuji deželi.
In vendar ta isti Pilat, ki izjavi, da ne najde na Jezusu nobene krivde, potrdi njegovo smrtno obsodbo. V pretorski palači, kjer sodijo Jezusu, se jasno pokaže resnica: poganska pravičnost ni nič boljša od pravičnosti judovskega velikega zbora! Očitno ta Pravični, ki nad seboj nenavadno zjedri ubijalske misli človeškega srca, spravi Jude in pogane. Zaenkrat je to tako, da jih naredi enako sokrive njegovega umora. In vendar prihaja čas – je že zelo blizu –, ko jih bo ta Pravični še drugače spravil, s križem in z odpuščanjem, ki bo doseglo vse, Jude in pogane, jih bo skupaj ozdravilo njihovih strahopetnosti in osvobodilo njihove skupne nasilnosti.
Samo en pogoj je, da smo lahko deležni tega daru: priznati nedolžnost edinega Nedolžnega, Jagnjeta Božjega, darovanega za greh sveta. Odpovedati se zadostnosti, ki mrmra v nas: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka.« Priznati krivdo v zaupanju, da nas vse, Jude in pogane, obdaja neskončna ljubezen in da Bog nas vse kliče, naj postanemo njegovi otroci.
Molitev
Gospod, naš Bog, pred Jezusom, izročenim in obsojenim ne znamo drugega, kot da se otresamo krivde in obtožujemo druge. Tako dolgo smo kristjani nalagali na tvoje ljudstvo Izrael breme tvoje smrtne obsodbe. Tako dolgo nismo hoteli vedeti, da bi se morali vsi prepoznati kot sokrivci v grehu, da bi bili vsi rešeni s krvjo križanega Jezusa.
Daj nam, da bomo prepoznali v tvojem Sinu Nedolžnega, edinega nedolžnega v vsej naši zgodovini. Njega, ki je sprejel, da je postal »greh za nas« (2 Kor 5,21), da bi nas ti lahko po njem našel, človeštvo, preustvarjeno v nedolžnosti, v kateri si nas ustvaril in v kateri nas delaš svoje otroke.
Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?
V grenko žalost zatopljena je nje duša prebodena z mečem silnih bolečin.
IV. postaja: Jezus kralj slave
Iz evangelija po Marku (15,16-18)
Vojaki so ga odpeljali na dvorišče palače, to je pretorija, in sklicali vso četo. Ogrnili so ga v škrlat, spletli trnovo krono in mu jo nadeli. Začeli so ga pozdravljati: »Pozdravljen, judovski kralj!«
Iz knjige preroka Izaija (53,2-4)
Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin, izkušen v trpljenju, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, preziran in ga nismo cenili. Mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega .
Premišljevanje
Banalnost zla. Za celo legijo je mož, žena, celo otrok, ki so žrtve nasilja, ponižani, mučeni, ubiti, pod vsakim nebom, v vsakem času zgodovine.
Ne da bi iskal zaščito v božanski naravi, ki jo ima, se Jezus uvrsti v to strašno povorko muk, ki jih človek zadaja človeku. Pozna osamljenost ponižanih in najbolj zapuščenih.
A kaj nam koristi trpljenje še enega nedolžnega? Ta, ki je eden izmed nas, je najprej ljubljeni Očetov Sin, ki s svojo pokorščino prihaja dopolnit pravičnost. In iznenada se vsa znamenja preobrnejo. Glej, posmehljive besede in dejanja – o kako popolno protislovje! – nam odkrijejo nedoumljivo resnico: da gre tu za pravo in enkratno kraljevsko oblast, ki se razodeva kot kraljevanje ljubezni, ki ni hotela vedeti za nič drugega kot za Očetovo voljo in za njegovo željo, da bi bili vsi ljudje rešeni. »Žrtve in daritve nisi hotel, tedaj sem rekel: ›Glej, prihajam. V zvitku knjige mi je naročeno, naj izpolnim tvojo voljo‹ (Ps 40,7-9).«
Ta ura velikega petka to razglaša: ena sama slava obstaja na tem in na onem svetu, in ta je v tem, da se spozna in izpolni Očetova volja. Nihče od nas ne more seči po višjem dostojanstvu, kot je biti sin v Njem, ki je za nas postal pokoren do smrti na križu.
Molitev
Gospod, naš Bog, na ta sveti dan, ki dovršuje razodetje, te prosimo: prevrni v nas in v našem svetu vse malike. Ti veš, kolikšno oblast imajo nad našimi dušami in srci.
Prevrni v nas lažne podobe uspeha in slave. Prevrni v nas vedno obnavljajoče se podobe boga po naših zamislih, oddaljenega boga, ki je tako daleč od obličja, ki se razodeva v zavezi in ki se danes razkriva v Jezusu onkraj vsake predvidljivosti, presegajoč vsako upanje. V Njem, ki ga priznavamo kot »sijaj [tvoje] slave« (Heb 1,3).
Daj nam vstopiti v večno veselje, ki nas bo pripravilo, da bomo klicali Jezusu, oblečenemu v škrlat in kronanemu s trnjem, da je kralj slave, ki ga opeva psalm: »Dvignite, vrata, svoje glave, dvignite se starodavne duri, da vstopi kralj veličastva« (Ps 24,9).
»Dvignite, vrata, svoje glave, dvignite se starodavne duri, da vstopi kralj veličastva.«
Mati, vir ljubezni prave, naj občutim te težave in s teboj žalujem zdaj.
V. postaja: Jezus nosi križ
Iz knjige Žalostink (1,12)
Vi, ki greste mimo po poti, glejte in vidite, ali je katera bolečina kakor moja bolečina, ki me je zadela; ki jo je prizadel Gospod ob dnevu svoje srdite jeze.
Iz psalma 146 (5.7-9)
Blagor mu, komur pomaga Bog Jakobov in je njegovo upanje v Gospodu, njegovem Bogu. Gospod osvobaja jetnike, Gospod odpira oči slepim, Gospod dviga potrte, Gospod varuje tujce, podpira siroto in vdovo.
Premišljevanje
Na kruti poti na Golgoto Jezus ni nosil križa kot trofejo. V ničemer ni podoben junakom iz naše domišljije, ki veličastno poteptajo svoje zlobne nasprotnike.
Korak za korakom je stopal, telo je bilo vedno težje in počasnejše. Čuti, kako se mu je v meso zarezal les mučíla, čuti, kako mu noge omahujejo pod njegovo težo.
Rod za rodom je Cerkev premišljevala to pot, zaznamovano z opotekanjem in padci. Jezus pade, vstane, potem spet pade, nadaljuje izčrpavajočo pot, verjetno pod udarci stražarjev, ki ga spremljajo, kajti tako obravnavajo, tako mučijo obsojence na našem svetu.
On, ki je dvignil telesa nepokretnih bolnikov, ki je zravnal sključeno ženo, iztrgal iz smrtne postelje Jairovo hčerkico, postavil pokonci toliko tlačenih, on je danes sesut na prašnih tleh. Vsevišnji je na tleh.
Uprimo pogled v Jezusa. Po njem nas Vzvišeni poučuje, da je on, o čudo, tudi Preponižani, pripravljen sestopiti do nas, vedno nižje, če je treba, tako da se nihče ne bi izgubil v globinah svoje bede.
Molitev
Gospod, naš Bog, ti se spuščaš v globino naše noči, ne da bi omejeval svoje ponižanje, kajti v njem dosegaš pogosto nehvaležno in včasih opustošeno zemljo našega življenja.
Daj svoji Cerkvi, te prosimo, da bo pričevala, da sta Vsevišnji in Preponižani v tebi eno samo obličje. Daj ji, da bo vsem, ki padajo, prinašala evangeljsko novico: noben padec nas ne more odtrgati od tvojega usmiljenja. Ni zablode, ni brezna, ki bi bilo pregloboko, da ti ne bi mogel najti njega, ki se je izgubil.
Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod.
Daj, da bo srce se vnelo in za Jezusa gorelo mi v ljubezni vekomaj.
VI. postaja: Jezus in Simon iz Cirene
Iz evangelija po Luku (23,26)
Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.
Iz evangelija po Mateju (25,37-39)
»Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?«
Premišljevanje
Jezus se opoteka po poti, hrbet mu je strt pod težo križa. Toda mora iti naprej, hoditi in še hoditi, kajti Golgota, mračni »kraj lobanje«, zunaj mestnega obzidja, je cilj vojaškega oddelka, ki potiska Jezusa. Neki človek, ki ima krepke roke, gre ravno mimo. Očitno gre za nekoga, ki ni na tekočem z dnevnimi dogodki. Vrača se domov, ne da bi karkoli vedel o zgodbi rabija Jezusa, ko ga stražarji zasežejo, da bo nosil križ. Kaj naj bi vedel o obsojencu, ki ga straža peha proti usmrtitvi? Kaj bi lahko vedel o njem, »ki ni imel več človeške podobe« kakor iznakaženi Izaijev služabnik? O njegovem začudenju, o morebitnem prvem ugovarjanju, o sočutju, ki ga je prevzelo, ne zvemo nič. Evangelij je ohranil samo spomin na njegovo ime, Simon, po rodu iz Cirene. Toda evangelij je tudi hotel vse do nas prinesti ime tega Libijca in njegovo skromno gesto pomoči, da bi nas naučil, da je Simon, ko je olajšal bolečino na smrt obsojenega, olajšal bolečino Jezusu, Božjemu Sinu, ki je prečkal njegovo pot v podobi sužnja, ki si jo je nadel za nas, ki si jo je nadel zanj, za odrešenje sveta. Ne da bi on to vedel.
Molitev
Gospod, naš Bog, ti si nam razodel, da v vsakem revežu, ki je nag, ki je ujetnik, ki je žejen, stopaš pred nas ti in da tebe sprejmemo, obiščemo, oblečemo ali odžejamo: »Tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,36).
Skrivnost tvojega srečanja z našo človeškostjo! Tako dospeš do vsakega človeka! Nihče ni izvzet od tega srečanja, če le pristane na to, da je človek sočutja.
Predte prinašamo kot sveto daritev vsa dejanja dobrote, sprejemanja, predanosti, ki se opravljajo vsak dan na našem svetu.
Prepoznaj jih milostno kot resničnost našega človeštva, ki govori glasneje kot vsa dejanja zavračanja ali sovraštva.
Blagoslovi milostno ljudi sočutja, ki te slavijo, čeprav še ne znajo izreči tvojega imena.
Kristus, ki si umrl za naše grehe, Kristus, ki si vstal, da bi mi živeli, prosimo te, usmili se nas.
Sinu tvojemu so rane v odrešenje moje dane; tudi mene naj bole.
VII. postaja: Jezus in hčere jeruzalemske
Iz evangelija po Luku (23,27-28.31)
Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! … Kajti če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?«
Premišljevanje
Joka, ki ga Jezus zaupa jeruzalemskim hčeram, tega joka žená ne manjka na našem svetu.
Tiho polzi ta jok po licih žena. Še pogosteje verjetno nevidno v njihovih srcih, kakor krvave solze, o katerih govori Katarina Sienska.
Pa ne, kakor da bi solze pripadale ženskam, kakor da bi bil njihov delež, da so pasivne in nemočne jokalke sredi zgodbe, ki bi jo bili vredni napisati samo moški.
Njihov jok je namreč tudi in predvsem ves tisti jok, ki ga naberejo daleč od slehernega pogleda in slehernega praznika v svetu, kjer je marsikaj objokovati. Jok preplašenih majhnih otrok, ranjencev na bojnem polju, ki kličejo po materi, samotni jok bolnikov in umirajočih na pragu neznanega.
Solze pretresenosti, ki žuborijo po obličju našega sveta, ki je bil ustvarjen na prvi dan za solze sreče v radovanju moškega in ženske skupaj.
In celo Etty Hillesum, močna izraelska žena, ki je pokončno obstala sredi mučenja nacističnega preganjanja, ki je do konca zagovarjala, da je življenje dobro, nam šepeta na uho to skrivnost, ki jo je uganila ob koncu svoje poti: na obličju Boga, ko objokuje bedo svojih, so solze, ki jih je treba potolažiti.
V peklu, ki golta svet, si upa prositi Boga: »Poskušala ti bom pomagati,« mu je rekla. Tako zelo ženska in tako božanska drznost!
Molitev
Gospod, naš Bog, Bog nežnosti in sočutja, Bog, poln ljubezni in zvestobe, nauči nas v srečnih dneh, da ne bomo prezirali solza ubogih, ki vpijejo k tebi in nas kličejo na pomoč. Nauči nas, da ne bomo brezbrižno hodili mimo njih. Nauči nas, da si bomo upali jokati z njimi.
Nauči nas, da bomo tudi v noči naših bolečin, naših samot in naših razočaranj slišali milostno besedo, ki si nam jo razodel na gori: »Blagor jokajočim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4).
Kristus, ki si umrl za naše grehe, Kristus, ki si vstal, da bi mi živeli, prosimo te, usmili se nas.
Naj s teboj sedaj žalujem, križanega objokujem, ko v dolini solz živim.
VIII. postaja: Jezusu slečejo obleko
Iz evangelija po Janezu (19,23)
Vzeli so mu oblačila in jih razdelili na štiri dele, za vsakega vojaka po en del; in suknjo.
Iz Jobove knjige (1,21)
Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja.
Premišljevanje
Ponižano Jezusovo telo je razgaljeno. Izpostavljeno je pogledom posmeha in prezira. Jezusovo telo, preorano z ranami in namenjeno slednjič smrtni muki križanja. Človeško gledano, kaj bi mogli storiti drugega, kakor da povesimo pogled, da ne bi še pridodali k njegovemu osramočenju? Toda Duh prihaja na pomoč naši nemoči. Uči nas razumeti Božjo govorico, jezik kenoze, ko se Bog poniža, da bi se nam pridružil tam, kjer smo. Prav to govorico Boga spregovori za nas pravoslavni teolog Christos Yannaras: Jezik kenoze: »Jezus, golo dete v jaslih, slečen v reki, ko prejema krst kakor služabnik, razpet na drevesu križa, gol, kakor hudodelec. Z vsem tem je razodel svojo ljubezen do nas.« Ko vstopimo v to skrivnost milosti, lahko znova odpremo oči za mučeno Jezusovo telo. Tedaj začnemo prepoznavati, česar naše oko ne more videti: njegova golota izžareva isto luč, kakršno je izžarevala njegova obleka pri spremenjenju. Luč, ki prežene vsako temo. Nepremagljiva luč ljubezni, ki gre do konca.
Molitev
Gospod, naš Bog, pred oči ti postavljamo neizmerno množico ljudi, ki so podvrženi mučenju, strašno procesijo mučenih teles, ki trepetajo od tesnobe, ko se bližajo udarci, ki bijejo smrtni boj v umazanih kleteh. Prosimo te, sprejmi njihovo tožbo. Ob tem zlu smo brez besed in brez pomoči. Ti pa veš, česar mi ne vemo. Ti znaš poiskati prehod v tem kaosu in črnini zla. Ti znaš že v trpljenju svojega ljubljenega Sina sprožiti življenje vstajenja.
Okrepi v nas vero! Prinašamo ti tudi norost mučiteljev in njihovih podpornikov. Tudi mi ob njej ostajamo brez besed … Razen da te prosimo in te v solzah moledujemo z besedami molitve, ki si nas jo ti naučil: »Reši nas hudega!«
Kristus, ki si umrl za naše grehe, Kristus, ki si vstal, da bi mi živeli, prosimo te, usmili se nas.
Mene križ naj obtežuje, mene s tugo napolnjuje sveta kri njegovih ran.
IX. postaja: Jezusa križajo
Iz evangelija po Luku (23,33-34)
In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Iz knjige preroka Izaija (53,5)
Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.
Premišljevanje
Resnično, Bog je tam, kjer ga ne bi smelo biti! Ljubljeni Sin, Sveti od Boga je to telo, izpostavljeno na sramotnem križu, izročeno nečasti, med dvema hudodelcema. Mož bolečin, od katerega se obračamo proč. Pravzaprav enako, kakor se obračamo od tolikerih razobličenih človeških bitij, ki nam prekrižajo pota. Božja Beseda, po kateri je bilo vse ustvarjeno, je samo še molčeče in trpeče meso. Krutost našega človeštva je podivjala proti njemu in zmagala. Da, Bog je tam, kjer ga ne bi smelo biti, in vendar mi tako silno potrebujemo, da je tam! Prišel je, da z nami podeli svoje življenje. »Vzemite!« ni nehal govoriti, ko je nudil bolnikom svoje ozdravljenje, zablodelim srcem svoje odpuščanje, med velikonočno večerjo svoje telo. Znašel pa se je v naših rokah, na ozemlju smrti in nasilja. Tistega nasilja v današnjem svetu, ki nam vzame dih. Tudi tistega nasilja, ki preži v slehernem: v Tibhiríni pobiti menihi so to dobro vedeli, saj so svoji molitvi: »Razoroži jih!« dodali vzklik: »Razoroži nas!« Treba je bilo, da Božja milina obišče naš pekel, to je edini način, da nas reši hudega. Treba je bilo, da Kristus Jezus vnese neskončno Božjo nežnost v samo srce greha sveta. To je bilo potrebno, da bi se smrt, izpostavljena Božjemu življenju, umaknila in se sesula kot sovražnik, ki je naletel na močnejšega, in izginila v nič.
Molitev
Gospod, naš Bog, sprejmi našo tiho hvalnico. Kakor kralji, ki obmolknejo pred dejanji služabnika, ki ga razkriva Izaijeva prerokba (prim. 52,12), smo tudi mi brez besed pred Jagnjetom, darovanim za naše življenje in za življenje sveta. Priznavamo, da smo ozdraveli po tvojih ranah. »Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil? Kelih odrešenja bom vzdignil […] Daroval ti bom zahvalno daritev in bom klical ime Gospodovo« (Ps 116,12-13.17).
Kristus, ki si umrl za naše grehe, Kristus, ki si vstal, da bi mi živeli, prosimo te, usmili se nas.
Prosim, hvaljena Devica, ti mi bodi tolažnica, daj mi delež bolečin.
X. postaja: Jezusa zasmehujejo na križu
Iz evangelija po Luku (23,35-39; 4,3.9-11)
Voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sam sebe, če je res izvoljeni Božji Maziljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si ti judovski kralj, reši sam sebe.« Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju!« »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh … Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti zapisano je: Angeli te bodo nosili na rokah, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«
Premišljevanje
Ali Jezus ni mogel sestopiti s križa? Komaj si upamo zastaviti to vprašanje. Ali ga evangelij ne postavi na ustnice brezbožnih? In vendar nas preganja, kolikor še pripadamo svetu skušnjave, s katero se je Jezus soočil v štiridesetih dneh v puščavi, ki so bili vhod in uvertura njegovega služenja. »Če si Božji Sin, spremeni te kamne v kruh […] vrzi se z vrha templja, saj Bog bdi nad svojim prijateljem ...« Toda, kolikor mi kot krščeni v smrt in vstajenje Kristusa Jezusa hodimo za njim po njegovi poti, nimajo izzivi Zlodeja več moči nad nami, izničeni so, njihova laž je razkrinkana.
Tedaj se odkrije neizogibna nujnost besed »potrebno je bilo« (Lk 24,26), s katero Jezus potrpežljivo in goreče poučuje hodeča po emavški poti.
»Potrebno je bilo …«, da je bil Kristus v tej pokorščini in tej nemoči, da se nam pridruži v nemoči, kamor nas je postavila naša nepokorščina.
In začenjamo dojemati, da »edino trpeči Bog lahko odrešuje,« kakor je zapisal pastor Dietrich Bonhoeffer v zadnjih mesecih svojega umorjenega življenja, ko je – izkušajoč do konca moč zla – mogel v tej preprosti in vrtoglavi resnici povzeti izpoved krščanske vere.
Molitev
Gospod, naš Bog, kdo nas bo osvobodil iz pasti posvetne moči? Kdo nas bo osvobodil tiranije laži, ki nas sili, da poveličujemo mogočne in se še sami poganjamo za lažno slavo? Samo ti lahko spreobrneš naša srca. Samo ti nas lahko pripraviš, da bomo vzljubili pota ponižnosti. Samo ti …, ki nam razodevaš, da je zmaga edinole v ljubezni in da je vse ostalo le slama, ki jo veter raznaša, privid, ki se razblini pred tvojo resnico. Prosimo te, Gospod, razpŕši laži, ki hočejo zavladati našim srcem in svetu. Daj, da bomo živeli po tvojih potih, da bo svet prepoznal moč Križa.
Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?
S tabo poleg križa stati, s tabo združen žalovati v bridkem joku hrepenim.
XI. postaja: Jezus in njegova mati
Iz evangelija po Janezu (Jn 19,25-27)
Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.
Premišljevanje
Tudi Marija je dospela do konca poti. Prišla je do tega dneva, o katerem je govoril starček Simeon. Ko je v svoje tresoče roke dvignil otročička in se je njegova zahvala nadaljevala s skrivnostnimi besedami, ki so spletale dramo in upanje, bolečino in rešitev.
»Glej,« je rekel, »ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč –, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35).
Že angelov obisk je v njenem srcu zadonel z neverjetnim oznanilom: Bog je izbral njeno življenje, da pokaže Izraelu obljubljeno novost, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo« (1 Kor 2,9; prim. Iz 64,3). In pritrdila je temu božanskemu načrtu, ki se je začel s tem, da je bilo pretreseno njeno telo, načrtu, ki je potem po nepredvidljivih poteh spremljal otroka, ki se je rodil iz njenega telesa.
V dolgih tako navadnih nazareških dneh, potem pa v času njegovega javnega življenja, ko je bilo treba pustiti prostor drugi družini, družini njegovih učencev, teh tujcev, ki jih je Jezus vzel za brate, sestre, mater, je te stvari ohranjala v svojem srcu. Izročala jih je dolgi potrpežljivosti svoje vere. Danes je čas dopolnitve. Meč, ki prebada Sinovo stran, prebada tudi njeno srce. Tudi Marija se pogreza v zaupanje brez opore, kjer doživlja Jezus pokorščino Očetu vse do konca. Ostaja pokončna in ne pobegne. Stabat Mater. V temi, a z gotovostjo ve, da Bog ne prelomi obljube. V temi, a z gotovostjo ve, da je Jezus obljuba in njena izpolnitev.
Molitev
Marija, Božja Mati in žena našega rodu, ti, ki nas materinsko spočenjaš v njem, ki si ga spočela, podpiraj v nas vero v temnih urah, nauči nas upanja proti vsakemu upanju.
Ohrani vso Cerkev v zvestem bdenju, kakršna je bila tvoja zvestoba, ponižno učljiva za Božje misli, ki nas pritegujejo tja, kamor nismo mislili iti, ki nas onkraj slehernega pričakovanja pridružujejo delu odrešenja.
Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja, življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!
Daj mi, da bom vse življenje rad premišljal to trpljenje, ko je umiral Božji Sin.
XII. postaja: Jezus umre na križu
Iz evangelija po Janezu (19,28-30.33-35)
Jezus je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustom. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha. […] Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On vé, da govori resnico, da bi tudi vi verovali.
Premišljevanje
Zdaj je vse končano. Jezusova naloga je izpolnjena. Odšel je od Očeta na poslanstvo usmiljenja. To je zdaj izpolnil s takšno zvestobo, ki gre vse do konca ljubezni. Vse je dopolnjeno. Jezus izroči svojega duha v Očetove roke.
Na videz je res, vse je videti, kakor da se pogreza v smrtni molk, ki pada na Golgoto in na tri postavljene križe. Ali lahko tisti, ki na ta dan pasijona, ki se nagiba h koncu, gre tam mimo, razume kaj drugega kot Jezusov poraz, propad upanja, ki je osrčilo mnoge, potolažilo uboge, dvignilo ponižane, učencem ponudilo uvid, da je prišel čas, ko bo Bog izpolnil obljube, ki so jih napovedali preroki? Vse to je bilo videti izgubljeno, porušeno, uničeno. In vendar sredi tolikšnega razočaranja evangelist Janez usmeri naš pogled na majceno podrobnost in se slovesno ustavi ob njej. Voda in kri pritečeta iz strani Križanega. Kakšno začudenje! Rana, ki jo je odprla vojakova sulica, je prehod za vodo in kri, ki nam govorita o življenju in rojstvu. Sporočilo je izjemno pretanjeno, a tako zgovorno za srca, ki imajo vsaj nekaj spomina. Iz Jezusovega telesa začne izvirati studenec, ki ga je prerok videl pritekati iz templja. Izvir, ki narašča in se spremeni v mogočno reko, katere vode ozdravljajo in dajo rodovitnost vsemu, česar se dotaknejo na poti. Ali ni Jezus nekega dne svoje telo označil kot novi tempelj? Vodo pa spremlja »kri zaveze«. Ali ni Jezus govoril o svojem mesu in krvi kot o hrani za večno življenje?
Molitev
Gospod, Jezus, v teh svetih dneh velikonočne skrivnosti obnôvi v nas veselje nad našim krstom. Ko zremo vodo in kri, ki pritekata iz tvoje strani, nas nauči, da bomo prepoznali, iz katerega vira se je spočelo naše življenje, s kakšno ljubeznijo je bila zgrajena tvoja Cerkev, za kakšno upanje, ki ga je treba deliti s svetom, si nas izvolil in nas poslal. »Tu je vir življenja, ki umiva ves svet in priteka iz Kristusove rane.« Naj bo naš krst naša edina slava v čudenja polnem zahvaljevanju.
Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo na veke vekov. Amen.
Ti pa varuj, Mati ljuba, da moj del ne bo poguba, kadar pride sodni dan.
XIII. postaja: Jezusa snamejo s križa
Iz evangelija po Luku (23,53)
[Jožef iz Arimateje] je snel telo, ga zavil v platno in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen.
Premišljevanje
Dejanja skrbi in časti za iznakaženo in ponižano Jezusovo telo. Možje in žene se zberejo ob vznožju križa. Jožef, po rodu iz Arimateje, »dober in pravičen mož« (Lk 23,50), ki Pilata poprosi za telo, nam poroča Luka, Nikodem, večerni obiskovalec, dodaja Janez. Žene, trmasto zveste, pa gledajo. Premišljevanje Cerkve jim je rado dodalo Devico Marijo, tudi njo tako verjetno navzočo v tem trenutku. Marija, Mati sočutja, ki sprejema v naročje telo, rojeno iz njenega mesa in nežno ter nevsiljivo spremljano vsa ta leta, ostaja kakor mati zaskrbljena za svojega otroka. Zdaj sprejema ogromno telo, po meri svoje bolečine, po meri novega stvarstva, ki se poraja iz trpljenja ljubezni, ki je prebodla sinovo in materino srce. V velikem molku, ki se je naselil po krikih vojakov, po zasmehu mimoidočih in hrupu križanja, so zdaj vsa dejanja samo še milina in spoštljiva nežnost. Jožef snema telo, ki se spusti v njegovo naročje. Zavije ga v platno, ga položi v čisto nov grob, ki čaka svojega gosta v bližnjem vrtu. Jezus je bil iztrgan iz rok svojih morilcev. Odslej se v smrti znajde v rokah nežnosti in sočutja. Nasilje morilskih ljudi je odteklo daleč proč. Milina se vrača namesto muke. Milina Boga in tistih, ki mu pripadajo, tistih krotkih src, ki jim je Jezus obljubil, da bodo nekega dne posedli zemljo. Izvirna krotkost stvarstva in človeka po Božji podobi. Krotkost konca, ko se bo vsaka solza posušila, ko bo volk prebival z jagnjetom, ker bo Božje spoznanje doseglo vse, kar živi (prim. Iz 11,6.9).
Pesem Mariji
O Marija, ne jokaj več: tvoj sin, naš Gospod, je zaspal v miru. In njegov Oče v slavi odpira vrata življenja.
O Marija, veseli se: Vstali Jezus je premagal smrt!
V tvojem miru, Gospod, ležem in zaspim. Prebudim se, ti si moja opora.
Kristus, ko bo treba umreti, daj po Materi presveti, da skušnjave zmagal bom.
XIV. postaja: Jezus v grobu in žene
Iz evangelija po Luku (23,55-56)
Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Ogledale so si grob in kako je bilo položeno njegovo telo. Ko so se vrnile, so pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale.
Premišljevanje
Žene so se vrnile. Tistega, ki so ga vztrajno in skrbno spremljale kot popotnice po galilejskih cestah, tistega ni več. Za družbo jim ta večer ne pušča ničesar drugega kot pogled na grob in na mrtvaški prt, kjer zdaj počiva. Ubog in dragocen spomin na izničene goreče dni. Samota in molk.
Sicer pa se bliža sobota, ki povabi Izrael v počitek, kakor je počival Bog, ko je bilo dokončano stvarstvo, dovršeno pod njegovim blagoslovom.
Danes pa gre za neko drugo dovršitev. Trenutno še skrito in nedostopno. Sobota, ko danes ostajajo negibne, v zbranosti srca in spomina, ki ga zastirajo solze. Ko tudi pripravljajo dišave in miro, s katerimi bodo izkazale poslednjo čast njegovemu telesu zarana naslednji dan.
Toda ali se s tem dejanjem samo pripravljajo, da balzamirajo svoje upanje? In če je Bog pripravil odgovor na njihovo prošnjo, ki ga ne morejo uganiti, si ga predstavljati niti začutiti … Odkritje praznega groba … oznanilo, da ga ni več tu, ker je zdrobil vrata smrti ...
Molitev
Gospod, naš Bog, milostno poglej in blagoslovi vsa dejanja žena, ki v našem svetu počastijo krhkost teles, ki jih obdajajo z milino in častjo.
Nas pa, ki smo te spremljali na tej poti ljubezni vse do konca, milostno poglej skupaj z evangeljskimi ženami, ko molimo in pričakujemo, saj vemo, da bomo uslišani po vstajenju Jezusa.
Tvoja Cerkev se že pripravlja, da ga bo z radostjo obhajala v noči velike nedelje.
Njemu slava in moč na veke vekov! Amen!
Ko pa smrt telo mi vzame, dušo mojo naj objame večne slave rajski dom.
Kraj
Rim
Datum
petek, 14. April 2017
Kategorija
