Med pastoralnim obiskom v Milanu se je papež Frančišek popoldne na stadionu San Siro srečal z birmanci, njihovimi starši, botri in katehisti. Zastavili so mu nekaj vprašanj, na katera je sveti oče odgovoril.

Pogovarjati se s starimi starši, igrati se s prijatelji, hoditi v župnijo in oratorij – molitev
Eden izmed birmancev ga je vprašal, kaj mu je v mladosti pomagalo rasti v prijateljstvu z Jezusom. Stari starši, igra s prijatelji in župnija, je odgovoril papež. Prvi so bili stari starši, ki so mu pripovedovali o povsem običajnih stvareh: na primer, naj ne gre spat, ne da bi Jezusu rekel »lahko noč«. Stari starši imajo življenjsko modrost, s katero nas naučijo, kako biti bliže Jezusu. Zato je sveti oče birmancem svetoval, naj se z njimi veliko pogovarjajo, naj jim zastavljajo vprašanja in naj jih poslušajo.

Drugo, kar je papežu pomagalo, je bila igra s prijatelji: igrati se in občutiti veselje igre, brez medsebojnega zmerjanja, in pomisliti, da se je tako igral tudi Jezus. Tudi Jezus se je igral z drugimi. Igra s prijatelji je za nas dobra, kajti kadar je igra poštena, se nauči druge spoštovati, igrati ekipno, delati skupaj. To nas združuje z Jezusom.

Tretje, kar je prav tako pomembno, pa je župnija ali oratorij in druženje z drugimi. Pogovarjati se s starimi starši, igrati se s prijatelji ter hoditi v župnijo in oratorij – to troje navsezadnje pomaga tudi več moliti. Molitev je namreč tisto, kar vse tri stvari povezuje, je zatrdil papež.

Kako posredovati lepoto vere? Otroci nas gledajo
Drugo vprašanje je papežu zastavil zakonski par s tremi otroki. Kako otrokom posredovati lepoto vere, ne da bi bili pri tem dolgočasni, plehki ali pa še slabše, avtoritarni? To je verjetno ključno vprašanje za življenje staršev, pa tudi pastirjev in vzgojiteljev, je pripomnil sveti oče in nato povabil, da bi se starši sami vprašali, katere osebe so pustile sled v njihovi veri, kaj od njih jim je najbolj ostalo v spominu.

»Kdo je meni pomagal verovati?« Papežu je pomagal neki dobri duhovnik, ki ga je krstil in nato spremljal vse do vstopa v noviciat. Bil je »apostol spovednice«, usmiljen, dober, delaven. In s tem mu je pomagal rasti.

Zakaj je pomembna ta »vaja« – vprašati se, kdo je pomagal meni – je papež razložil z besedami: »Naši otroci nas stalno gledajo, četudi se tega ne zavedamo, ves čas nas opazujejo in se učijo. Otroci nas gledajo.« Tako čutijo veliko tesnobo, kadar se starši prepirajo. Trpijo. Oni so tisti, ki plačajo, če se starši ločijo. Takrat ne rastejo v veri. Ko se otroci rodijo, se morajo starši zavedati odgovornosti, da jim pomagajo rasti v veri. Pri tem jim je lahko v pomoč apostolska spodbuda Amoris laetitia, zlasti prva poglavja.

Starši morajo skrbeti za otroška srca, za njihove radosti, za njihovo upanje. Otroške oči si zapomnijo vse in naredijo svoje zaključke. Če starši dobro živijo vero, če pokažejo, kako jim le-ta pomaga iti naprej, se soočiti z življenjskimi dramami, je to najboljše pričevanje, ki ga lahko dajo otrokom: »Besede veter odnese, kar pa je zasajeno v spomin, v srce, ostane za vedno.«

Lepa tradicija je tudi iti skupaj k maši in po njej morda v park, kjer se otroci lahko igrajo skupaj z drugimi. To pomaga, ker vera za družino postane potreba: biti nekoliko skupaj. Ne le iti v cerkev in moliti skupaj, ampak tudi igrati se skupaj. Kakor že nekajkrat, je papež Frančišek staršem ponovil vprašanje: »Se s svojimi otroki igraš?« Igrati se z njimi, zapravljati čas z njimi, zastonjskost – tudi to je pomembno za posredovanje vere. Prav tako pomembna pa je še vzgoja v solidarnosti: dela usmiljenja pomagajo rasti v veri. Tudi praznovanja ne more biti brez solidarnosti, je poudaril papež. In sicer solidarnosti, ki te nekaj stane.

Vzgoja: misliti, čutiti, delati
Zadnje vprašanje, ki ga je svetemu očetu zastavila ena izmed katehistinj, pa je bilo, kako se odpreti za poslušanje in dialog z vsemi vzgojitelji, k čemur že dlje časa spodbuja milanski nadškof. Misliti, čutiti, delati – to naj bo temelj vzgoje, ki jo svetuje papež Frančišek. To je vzgoja z razumom, srcem in rokami – v harmoniji treh jezikov. Vzgajati samo razum, brez srca in rok, ne služi ničemur. Vzgoja mora biti harmonična: vzgajati z vsebinami, idejami, življenjskimi držami in vrednotami.

Sveti oče je povedal primer otroka, ki je bil zelo dober nogometaš, medtem ko se v razredu ni znal obnašati. Za kazen dva meseca ni smel igrati nogometa, kar pa je situacijo le še poslabšalo. Rešitev je našel trener, in sicer v tem, da je dečka imenoval za kapetana nogometnega moštva – tako se je začel počutiti upoštevanega in izboljšalo se je tudi njegovo vedenje in uspeh v razredu. Dober učitelj zna spodbuditi dobre lastnosti svojih učencev in pri tem ne zanemariti drugih.

Papež je na koncu sam birmancem zastavil vprašanje, in sicer če se kdaj norčujejo iz koga na svoji ulici ali v šoli, če jim je všeč osramotiti koga, morda celo pretepsti – to je »bullying«, ki je zelo zaskrbljujoč. Pred birmo naj zato naredijo obljubo, jih je spodbudil papež, da tega ne bodo nikdar delali ali dopustili: »Obljubite?«

Kraj

Datum

sobota, 25. Marec 2017

Kategorija

Poslanica svetega očeta Frančiška za 32. svetovni dan mladih 2017

»Velike reči mi je storil Mogočni« (Lk 1,49)

Dragi mladi,
spet smo skupaj na poti po našem prečudovitem srečanju v Krakovu, kjer smo skupaj praznovali 31. svetovni dan mladih in Jubilej mladih v okviru Svetega leta Usmiljenja. Da bi bili sposobni konkretno odgovoriti na izzive našega časa, sta nas vodila sv. Janez Pavel II. in sv. Favstina Kovalska, apostola Božjega usmiljenja. Doživeli smo močno izkušnjo bratstva in veselja in smo svetu pokazali znamenje upanja; zastave in različni jeziki niso bili razlog za prepir in razdor, temveč priložnost, da so se odprla vrata srca in gradili mostovi.

Ob sklepu SDM-ja v Krakovu sem naznanil prihodnji cilj našega romanja, ki nas bo, z Božjo pomočjo, leta 2019 vodil v Panamo. Na tej poti nas bo spremljala Devica Marija, ona, ki jo bodo blagrovali vsi rodovi (prim. Lk 1,48). Novo obdobje naše poti se navezuje na preteklo, ko so bili v središču blagri, a nas hkrati izziva, da gremo korak dalje. Pri srcu mi je, da ste namreč mladi sposobni hoditi ne samo, da gojite spomin na preteklost, temveč da imate tudi pogum v sedanjosti in upanje za prihodnost. Te drže, ki so bile vedno žive v mladi Mariji iz Nazareta, so jasno izražene v temah, izbranih za naslednje tri SDM. Letos (2017) bomo premišljevali o Marijini veri, ko je v Magnifikatu rekla: »Velike reči mi je storil Mogočni« (Lk 1,49). Tema prihodnjega leta (2018) – »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.« (Lk 1,30) – nas bo spodbudila k razmišljanju o ljubezni, polni upanja, s katero je Devica sprejela angelovo oznanilo. SDM 2019 bodo navdihovale besede »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), Marijinem odgovoru angelu, ki so polne upanja.

V oktobru 2018 bo Cerkev praznovala Škofovsko sinodo z naslovom: Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. Spraševali se bomo, kako vi mladi živite izkušnjo vere sredi izzivov današnjega časa. Soočili se bomo tudi z vprašanjem, kako bi vi lahko zoreli v življenjskem načrtu, razločevali svojo poklicanost v širšem smislu, tako poklicanost za zakonsko življenje, kot poklicanost laičnem in poklicnem svetu, ali poklicanost v posvečeno življenje ter duhovništvo. Želim si, da bi bilo močno sozvočje med potjo proti SDM v Panami in sinodalno potjo.

Naš čas ne potrebuje »mladih na kavču«
V evangeliju po Luku, potem ko je slišala angelovo oznanilo in odgovorila s svojim »da« na klic, da postane mati Zveličarja, Marija vstane in gre v naglici obiskati sestrično Elizabeto, ki je v šestem mesecu nosečnosti (prim. 1,36.39). Marija je zelo mlada. Kar ji je bilo oznanjeno je neizmeren dar, vendar prinaša tudi zelo velike izzive; Gospod ji je zagotovil svojo navzočnost in podporo, toda v njenem srcu in mislih je še mnogo stvari nejasnih. Toda Marija se na zapre v hišo, ne dovoli, da bi jo strah ali ponos ohromila. Marija ni tip človeka, ki – zato, da se počuti dobro – potrebuje dober kavč, kjer bi bila udobno in varna. Ni ena izmed mladih na kavču! (prim. Nagovor med vigilijo, Krakov, 30. julija 2016). Ko njena starejša sestrična potrebuje pomoč, ne zapravlja časa in se takoj odpravi na pot.

Dolga pot je, da doseže Elizabetino hišo: okrog 150 kilometrov. Toda dekle iz Nazareta, ki jo vodi Sveti Duh, ne pozna ovir. Zagotovo so ji dnevi na poti pomagali, da je premišljevala o čudežnem dogodku, ki se ji je zgodil. Tako se zgodi tudi nam, kadar se odpravimo na romanje: na poti se v naše misli vrnejo spomini na življenjske dogodke, odkrivamo njihov pomen in razločujemo svojo poklicanost, ki se potem razodene v srečanju z Bogom in služenju bližnjim.

Velike reči je storil Mogočni
Srečanje dveh žena, mladega dekleta in starejše žene, je polno navzočnosti Svetega Duha in polno veselja in začudenja (prim. Lk 1,40–45). Tako kot njuna sinova, ki jih nosita pod srcem, materi skoraj plešeta od veselja. Elizabeta, ki je prevzeta od Marijine vere, vzklikne: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (v. 45). Da, eden od velikih darov, ki jih je prejela Devica, je dar vere. Verovati v Boga je neizmeren dan, ki pa zahteva, da ga človek sprejme; in Elizabeta blagoslavlja Marijo za to. Ona, s svoje strani, odgovori s spevom Magnifikat (Lk 1,46–55), v katerem se nahaja stavek: »Velike reči mi je storil Mogočni« (v. 49).

Ta Marijina molitev je revolucionarna, je spev dekleta polnega vere, ki se zaveda svojih meja, a hkrati zaupa v Božje usmiljenje. Ta mala, pogumna žena se zahvali Bogu, ker se je ozrl na njeno nizkost in za njegovo zveličavno delo, ki ga je izvršil do svojega ljudstva, do ubogih in ponižnih. Vera je srce celotne Marijine zgodovine. Njen spev nam pomaga razumeti Gospodovo usmiljenje kot gonilno silo zgodovine, tako osebne vsakogar od nas kot celotnega človeštva.

Ko se Bog dotakne srca fanta, dekleta, postaneta sposobna za resnično velika dejanja. »Velike reči«, ki jih je Mogočni storil v Marijinem življenju, govorijo tudi o naši poti življenja, ki ni tavanje brez smisla, temveč romanje, ki kljub vsem negotovostim in trpljenju zmore odkriti Boga v vsej njegovi polnosti (prim. Angelus, 15. avgust 2015). Mi boste rekli: »Oče, toda imam svoje meje, sem grešnik, kaj lahko storim?« Ko nas Gospod kliče, se ne ustavi pri tem kar smo ali kar imamo. Nasprotno, v tistem trenutku, ko nas kliče, On gleda vse to, kar bi mogli storiti, vso ljubezen, ki jo zmoremo sprostiti. Kakor mlada Marija morete tudi vi dopustiti, da vaše življenje postane orodje, ki ustvarja boljši svet. Jezus vas kliče, da pustite odtis v življenju, odtis, ki zaznamuje zgodovino, vašo zgodovino in zgodovino mnogih (prim. Govor med vigilijo, Krakov, 30. julija 2016).

Biti mladi ne pomeni, da niste povezani s preteklostjo
Marija je komaj malo več kot mladostnica, kakor ste mnogi med vami. In vendar že v Magnifikatu izreka hvalnico v imenu svojega ljudstva in njegove zgodovine. To nam pokaže, da biti mladi ne pomeni, ne biti povezani s preteklostjo. Naša osebna zgodovina je vključena v dolgo pot, v skupno pot, ki so jo drugi skozi stoletja prehodili pred nami. Kakor Marija pripadamo nekemu ljudstvu. In zgodovina Cerkve nas uči, da tudi kadar mora iti preko viharnega morja, jo vodi Božja roka in ji pomaga prebroditi težke trenutke. Resnična izkušnja Cerkve ni kakor flashmob, pri katerem se dogovorimo za srečanje, se izvede nastop in potem gre vsak po svoji poti. Cerkev nosi s seboj dolgo izročilo, ki se prenaša iz generacije v generacijo in se ob tem obogati z izkušnjo vsakega posameznika. Tudi vaša zgodovina ima svoje mesto znotraj zgodovine Cerkve.

Spominjati se preteklosti pomaga pri tem, da sprejmemo nepredvidene posege, ki jih Bog želi udejanjiti v nas in po nas. Pomaga pa nam tudi, da se odpremo za to, da smo izbrani za njegovo orodje, sodelavci njegovih zveličavnih načrtov. Tudi vi mladi boste lahko udejanjili velike stvari, prevzeli velike odgovornosti, če boste prepoznate usmiljeno in mogočno delovanje  Boga v svojem življenju.

Rad bi vam zastavil nekaj vprašanj: na kakšen način »shranite« v svojem spominu dogodke, izkušnje svojega življenja? Kako ravnate z dejstvi in slikami, ki so vtisnjeni v vaše spomine? Nekaterim med vami, posebej tistim, ki so ranjeni z določenimi življenjskimi okoliščinami, se pojavi hotenje, da bi »resetirali« lastno preteklost, da bi se sklicevali na pravico do pozabe. Toda, rad bi vas spomnil, da ni svetnika brez preteklosti in ne grešnika brez prihodnosti. Biser se rodi zaradi rane v školjki bisernici! Jezus, s svojo ljubeznijo zmore ozdraviti naša srca in spremeniti naše rane v resnične bisere. Kakor je dejal sv. Pavel, Gospod more pokazati svojo moč v naši slabotnosti (prim. 2 Kor 12,9).

Naši spomini pa ne smejo ostati natrpani kakor spomin na nekem trdem disku. Niti ni mogoče vse arhivirati v virtualni »oblak«. Potrebno se je učiti, da dejstva iz preteklosti postanejo dinamična resničnost, o kateri je potrebno razmišljati in iz katere je potrebno potegniti nauk in pomen za našo sedanjost in prihodnost. To je naporna, a potrebna naloga, da odkrijemo rdečo nit Božje ljubezni, ki povezuje vse naše bivanje.

Mnogi govorijo, da ste mladi brez spomina in površinski. S tem se nikakor ne strinjam! Toda potrebno je prepoznati, da je v teh naših časih potrebno ponovno osvojiti sposobnost premišljevati o svojem življenju in ga usmerjati v prihodnost. Imeti preteklost ni enako imeti zgodovino. V svojem življenju imamo lahko veliko spominov, a koliko med njimi resnično gradijo naš spomin? Kateri so pomembni za naše srce in nam pomagajo dati smisel našemu bivanju? Na družabnih omrežjih v toliko fotografijah vidimo obraze mladih, ki pripovedujejo bolj ali manj resnične dogodke, vendar ne vemo, koliko je to »zgodba«, izkušnja, o kateri se more pripovedovati, ki nosi v sebi cilj in smisel. Programi na televiziji so polni tako imenovanih »resničnostnih šovov«, ampak to niso resnične zgodbe, so samo trenutki, ki tečejo pred neko televizijsko kamero, kjer igralci živijo iz dneva v dan, brez nekega načrta. Ne pustite se zavajati tej napačni sliki resničnosti! Bodite glavni igralci (protagonisti) vaše zgodovine, odločajte o svoji prihodnosti!

Kako ostati povezani s pogledom na Marijin zgled
Za Marijo piše, da je vse stvari shranila v svojem srcu in jih premišljevala (prim. Lk 2,19.51). To preprosto dekle iz Nazareta nas s svojim zgledom uči ohranjati spomin na življenjske dogodke in jih hkrati povezovati med seboj ter s tem ustvarjati enost koščkov, ki povezani zmorejo sestaviti mozaik. Kako se moremo konkretno vaditi v tem smislu? Dajem vam nekaj predlogov.

Ob sklepu vsakega dneva se lahko ustavimo za nekaj minut, da se spomnimo lepih dogodkov in izzivov, tega, kar nam je šlo dobro in tega, kar se nam je ponesrečilo. Tako, pred Bogom in samim seboj moremo izraziti hvaležnost, kesanje in zaupanje. Če želite, si jih lahko zapišete v zvezek, neke vrste duhovni dnevnik. To pomeni moliti v življenju, z življenjem in o življenju in vam bo zagotovo pomagalo, da boste bolje razumeli velike stvari, ki jih Gospod dela za vsakogar od vas. Kakor je dejal sv. Avguštin, Boga lahko najdemo na širnih poljih našega spomina (prim. Izpovedi, 10. knjiga, 8, 12).

Ko beremo Magnifikat se zavemo, kako dobro je Marija poznala Božjo besedo. Vsaka vrstica tega speva ima svojo vzporedje v Stari zavezi. Mlada Jezusova mati je dobro poznala molitve svojega ljudstva. Zagotovo se jih je naučila od svojih staršev in starih staršev. Kako zelo je pomemben prenos vere iz ene generacije v drugo! V molitvah, ki se jih učimo od naših prednikov je skrit zaklad, torej duhovnosti, ki je navzoča med preprostimi in jo imenujemo ljudska pobožnost. Marija podeduje zaklad vere svojega ljudstva in ga oblikuje v popolnoma svojo pesem, ki pa je hkrati pesem celotne Cerkve. In vsa Cerkev to pesem poje z njo. Da bi tudi vi mladi lahko peli popolnoma svoj Magnifikat in iz svojega življenja ustvarili dar za celotno človeštvo, je temeljnega pomena, da se povežete z izročilom in molitvijo tistih, ki so živeli pred vami. Zato je pomembno tudi, da dobro poznate Sveto pismo, Božjo besedo, da jo berete vsak dan in jo povezujete s svojim življenjem. To pomeni, da berete vsakdanje dogodke v luči tega, kar vam Gospod govori v Svetem pismu. V molitvi in molitvenem branju Svetega pisma (tako imenovana lectio divina) bo Jezus ogrel vaša srca in razsvetlil vaše korake tudi v temnih trenutkih vašega bivanja (prim. Lk 24,13–35).

Marija nas uči, da bi živeli »evharistično« držo, torej da se zahvaljujemo in gojimo hvaljenje in se ne osredotočamo samo na probleme ter težave. V teku življenja bodo danes izrečene prošnje postale razlog za jutri izraženo zahvalo. Tako bodo vaša udeležba pri sveti maši in trenutki obhajanja zakramenta sprave postali hkrati vrhunec in nov začetek. Vaša življenja se bodo vsak dan obnavljala v odpuščanju in postajala nenehna hvalnica Mogočnemu. »Zaupajte Božjemu spominu: [...] njegov spomin je nežno srce, polno sočutja, ki se raduje v brisanju vsake sledi zla v nas« (Pridiga pri zaključni maši na SDM, Krakov, 31. julija 2016).

Videli smo, kako Magnificat izvira iz Marijinega srca v trenutku, ko sreča svojo starejšo sestrično Elizabeto. Ta, s svojo vero, s svojim pozornim pogledom in svojimi besedami, pomaga Devici bolje razumeti veličino Božjega dejanja v njej ter poslanstva, ki ji je zaupano. In vi, se zavedate neizmernega izvira bogastva, ki je v srečanju med mladimi in starejšimi? Koliko ste pozorni do starejših, do vaših starih staršev? Imate dober razlog, da želite »odleteti«, v srcu nosite toliko sanj, toda potrebujete modrost in daljnovidnost starejših. Medtem ko razpirate krila, da bi poleteli, je pomembno, da odkrijete svoje korenine in prevzamete plamenico od tistih, ki so bili pred vami. Da bi gradili prihodnost, ki bo imela smisel, je potrebno poznati pretekle dogodke in se do njih opredeliti (prim. Pos. apost. spod. Amoris Laetitia (Radost ljubezni), 191, 193). Vi mladi imate moč, starejši imajo spomin in modrost. Kot je Marija storila z Elizabeto, tudi vi poglejte starejše, svoje stare starše. Povedali vam bodo stvari, ki bodo vznemirili vaš razum in se dotaknili vašega srca.

Ustvarjalna zvestoba za gradnjo novih časov
Res je, da imate »na plečih« še malo let in se vam zato morda zdi težko pravilno ovrednotiti izročilo. Imejte pred očmi, da to ne pomeni biti tradicionalisti. Ne! Ko Marija v evangeliju reče »velike reči mi je storil Mogočni« hoče povedati, da te »velike reči« niso končane, temveč se še naprej uresničujejo v sedanjosti. Ne gre za oddaljeno preteklost. Znati spominjati se preteklosti, ne pomeni biti nostalgični ali ujeti v določeno obdobje preteklosti, temveč pomeni prepoznati lasten izvor, da bi se vedno znova vračali k bistvenemu in se z ustvarjalno zvestobo zavzeli za gradnjo novih časov. Bilo bi neprimerno in ne bi nikomur koristilo, če bi gojili hromeč spomin, ki vedno dela iste stvari na isti način. Dar nebes je biti sposoben videti, da se mnogi med vami, s svojimi vprašanji, sanjami in negotovostmi zoperstavljate tistim, ki pravijo, da stvari ne morejo biti drugačne.

Družba, ki ceni samo sedanjost je nagnjena k temu, da razvrednoti vse tisto, kar podeduje od preteklosti, kot naprimer zakonsko zvezo, posvečeno življenje in duhovništvo. Zaradi tega postanejo brez pomena, kot načini življenja, ki so preživeti. Zdi se, da je bolje živeti v tako imenovanih »odprtih« načinih, obnašati se v življenju kot v »resničnostnem šovu«, brez smisla in brez cilja. Ne pustite se prevarati! Bog je prišel, da razširi obzorja našega življenja v vseh smereh. Pomaga nam, da damo pravi pomen preteklosti, da bi mogli bolje načrtovati srečno prihodnost. Toda to je mogoče samo, če živimo pristne izkušnje ljubezni, ki se uresničijo v odkrivanju Gospodovega klica in odgovoru nanj. In to je edino, kar nas resnično osrečuje.

Dragi mladi, našo pot proti Panami, kot tudi pripravo na prihodnjo škofovsko sinodo, zaupam materinski priprošnji Blažene Device Marije. Vabim vas, da se spomnite dveh pomembnih obletnic v letu 2017: tristo let od odkritja slike Marije Aparecida, v Braziliji; in stoletnice prikazovanj v Fatimi, na Portugalskem, kamor bom, z Božjo pomočjo, romal v mesecu maju. Sv. Martin Porres, eden od zavetnikov Latinske Amerike in SDM-ja 2019, je imel v svojem ponižnem vsakdanjem služenju navado, da je najboljše rože, kot znamenje svoje sinovske ljubezni, daroval Mariji. Gojite po njegovem zgledu tudi vi zaupen in prijateljski odnos z Marijo in izročajte svoja veselja, negotovosti in skrbi. Zagotavljam vam, da vam ne bo žal!

Dekle iz Nazareta, ki je po celem svetu prevzela na tisoče obrazov in imen, da bi bila blizu svojim otrokom, naj posreduje za vsakogar od nas in nam pomaga peti o velikih delih, ki jih Gospod uresničuje v nas in po nas.

FRANČIŠEK
Iz Vatikana, 27. februarja 2017, na spomin sv. Gabrijela Žalostne Matere Božje

Kraj

Datum

sobota, 25. Marec 2017

Kategorija

Križev pot, ki smo ga molili v naravi v nedeljo 12. 3. 2017

 

O pridite stvari, kaj, glejte, se godi, edini Božji Sin strašno za nas trpi.

 

Uvod

Gospod Jezus, Sin Device Marije, trideset let si preživel v nazareški družini. S tem si pokazal pomen družinske skupnosti in ji pridobil milosti, ki so potrebne za odgovorno in srečno skupno življenje. Zvezo kristjanov moža in žene si povzdignil v zakrament, ki je vir milosti za zakon in družino. Na poseben način si se za družine žrtvoval, ko si hodil po križevem potu. S smrtjo in vstajenjem si vsako družino odrešil ter jo povabil, naj se s svetim krstom in svetim zakonom vključi vate ter zaživi tvoje življenje. V duhu te hočemo spremljati na križevem potu in te prositi za vse družine, da bi bile čim bolj podobne nazareški.

Na priprošnjo Božje Matere, kraljice družine, nas utrdi v zavesti, da smo za duhovno rast družin vsi odgovorni.

 

1. postaja

Razbičan, zapljuvan in kronan, zasram'van, pred sodni stol zdaj gre, nedolžen v smrt izdan.

 

Pilat obsodi Jezusa na smrt

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo /Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, kot nedolžno Jagnje si molče sprejel krivično obsodbo na smrt, da bi v naših družinah bili drug do drugega pravični in se ne bi obsojali, temveč bi se spoštovali in ljubili ter si med seboj odpuščali.

Če bližnjega obsojamo, v njem obsojamo tudi tebe. Naročil si: »Ne obsojajte in ne boste obsojeni!« Prosimo te, da bi bile družine odprte za novo življenje in ne bi nikoli še nerojenih otrok obsodile na smrt.

Usmiljeni Gospod, odpusti nam vse grehe zoper ljubezen v družini. Naj bomo drug do drugega usmiljeni in si med seboj vse žalitve iskreno odpuščamo. Pomagaj nam, da bo v naših družinah zavladala Božja ljubezen in edinost. Gospod, hvala ti za tiste družine, ki si prizadevajo živeti po tvoji volji! Posebej hvala za družine, ki so odprte za novo življenje Božjih otrok!

Marija, kraljica družine, varuj in vodi vse družine, da bodo napredovale v medsebojni ljubezni in edinosti ter bodo vedno izpolnjevale Božjo voljo.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

2. postaja

 

Glej, križ mu nalože na ranjene rame; objame ga voljno in nese vseh dolge.

 

Jezus vzame križ na svoje rame

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Zasramovani in ponižani Jezus, po bolečem bičanju in kronanju s trnjem so ti naložili še težki križ. Molče si ga objel ter z njim sprejel vse križe in težave zakonskega in družinskega življenja, da bi vse družine odrešil in posvetil.

Že prerok Izaija je zapisal o tebi: »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine.« Jezus, naše pribežališče, vemo, da moramo nositi vsak svoj križ pa tudi križe drug drugemu, kakor nam naroča apostol Pavel: »Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.«

Gospod, pomagaj nam dojeti, da je osrečujoče skupno življenje možno le tedaj, kadar ob spoštovanju drugačnosti drug z drugim potrpimo, si med seboj odpuščamo, se trudimo za prijaznost in iz ljubezni drug drugemu služimo.

Marija, pomoč kristjanov, izprosi nam pri svojem Sinu tistih milosti, ki so potrebne, da bomo vdano nosili bremena drug drugemu in vsak svoj križ.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

3. postaja

 

Opešal je v močeh, podre ga križ, naš greh; vtopljen v dolge sveta leži potrt na tleh.

 

Jezus pade prvič pod križem

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, neskončna dobrota, križ je bil pretežak, ti pa si bil do konca izmučen, zato si padel, padel iz ljubezni do nas.

Tudi družine doživljajo padce, ko pridejo različne nesreče, bolezni, neuspehi, smrt in druge težke preizkušnje. Nekatere živijo v nevzdržnih gmotnih razmerah. Ob vsem tem kaj lahko izgubijo pogum in upanje ter se ne morejo potolažiti.

Gospod, takrat ko bo najhuje, pomagaj družinam, da ne bodo izgubile poguma in upanja. Naj jih krepijo besede Svetega pisma: »Kdor zaupa v Gospoda, je kakor gora Sion: se ne gane, ostane na veke.« Spodbudi nas, da bomo družinam v stiski radi priskočili na pomoč. Ko pomagamo njim, pomagamo tudi tebi. Kadar pa bo težko nam in bomo padli pod križem, nas okrepi, da bomo odločno vstali in s tvojo pomočjo hodili naprej.

Marija, Mati Božje milosti, izprosi družinam milost, da bodo vedno premagale vse težave in šle pogumno za tvojim Sinom po poti križa in vstajenja.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

4. postaja

 

O žalostni spomin, ko Mater sreča Sin, bridkosti meč ji gre do srca bolečin.

 

Jezus sreča svojo Mater

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, tvoje srečanje z Materjo Marijo je bilo srečanje dveh najsvetejših Src, ki se neizmerno ljubita. Koliko srečanj je bilo v življenju med vama, a takšnega, tako bolečega, še ne!

V zakonu in družini gre za nenehna srečevanja: osrečujoča in boleča, površinska in globoka, iz ljubezni pa tudi brez nje. Ni mogoče živeti drug brez drugega in tudi ne drug mimo drugega. »Gospod blagoslavlja le tam, kjer je sloga,« molimo v psalmu.

Gospod Jezus, ti si za svetost družin toliko trpel, naj tvoje trpljenje obrodi obilne sadove svetosti. Zakonci naj bodo zvesti privolitvi, ki so jo dali pri sklenitvi zakona. Tako bodo zvesti v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju ter se bodo ljubili in spoštovali vse dni svojega življenja. Mladi naj bodo vedno v prijateljstvu s teboj in s tvojo Materjo, da jih bosta obvarovala pred stranpotmi.

Marija, Mati in kraljica družine, ti si Mati popolne ljubezni. Vodi družine k svojemu Sinu in k njegovi ljubezni.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

5. postaja

 

Omagal Jezus je od leže križeve. O Simon, sprejmi križ, Gospoda usmili se.

 

Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Dobri Jezus, Simon iz Cirene ti je pomagal nositi križ. S hvaležnostjo si sprejel njegovo pomoč.

Naj tudi mi pomagamo tistim, ki so s svojim življenjem podobni mlajšemu sinu v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu, da bi se vrnili v Očetovo hišo. Pomagajmo pa tudi tistim, ki so podobni starejšemu sinu: da bi znali sprejemati in odpuščati.

Gospod Jezus, spodbujaj nas, da bomo s svojim zglednim življenjem, s prizadevanjem na družbenem področju in z molitvijo v oporo mladim in vsem tistim, ki se pripravljajo na krščanski zakon in družinsko življenje. Hvala pa ti za tiste fante in dekleta, ki čas priprave preživijo po tvoji volji!

Devica Marija, pomoč kristjanov, pomagaj družinam, da bodo postale svetel zgled vere, upanja in ljubezni.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

6. postaja

 

S prtom Veronika obriše Jezusa, zato ji da spomin obličja svetega.

 

Veronika poda Jezusu potni prt

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, vir življenja in svetosti, Veronikino plemenito dejanje si po Božje poplačal s svojim vtisnjenim obličjem na prtu in v njenem srcu.

V nekaterih družinah so otroci ali odrasli umsko ali telesno drugačni. Pogosto kdo v družini trpi, drugi člani pa se v njegovo bolečino ne vživimo in težko priskočimo na pomoč. Tudi trenja med starejšimi in mlajšimi dostikrat povzročajo trpljenje. Koliko izmučenih Jezusovih obrazov je po naših družinah!

Jezus, večni Sodnik, pomagaj nam, da bomo do svojih bližnjih dobri in usmiljeni, le tako bomo zaslišali tvoje osrečujoče besede: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Naj v vseh družinah zavlada medsebojna ljubezen in družinska sreča.

Marija, začetek našega veselja, s prtom svoje priprošnje obriši izmučene obraze po naših družinah ter jim prinesi družinsko radost in srečo.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

7. postaja

 

Slabosti ves prevzet Zveličar pade spet, oh, grehi ga teže, ki jih ponavlja svet.

 

Jezus pade drugič pod križem

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, goreči ljubitelj duš, ponovno si padel pod težo križa in tako pridobil Božjo pomoč tudi za neurejene družine, da bi našle rešitev, ki bo po tvoji volji.

Tudi znotraj urejenih družin večkrat prihaja do razočaranj, nezaupanja, sumničenj, ljubosumja, medsebojnega obtoževanja in celo do nasilja. Mnogi starši trpijo, ker so se njihovi otroci oddaljili od vere v Boga in zašli na kriva pota.

Usmiljeni Gospod, daj nam moči, da bomo neurejenim in ranjenim družinam kar največ pomagali. Zavzemali se bomo zlasti za tiste družine in njihove posamezne člane, ki doživljajo zapostavljanje in celo krivice. Težave v svojih družinah pa bomo reševali z molitvijo in pogovorom. Zavestno se bomo izogibali nevarnostim, ki bi lahko ogrozile družinsko srečo.

Marija, kraljica miru, pomagaj vsem družinam, da bodo živele v miru in slogi.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

8. postaja

 

Usmiljene žene, ne jokajte za me, le zase in svoj rod točite zdaj solze.

 

Jezus nagovori jeruzalemske žene

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, goreči ljubitelj duš, jeruzalemske žene si opominjal, naj jokajo nad seboj in nad svojimi otroki.

Spodbujaj starše, naj bodo velikodušni v službi novemu življenju ter naj z ljubeznijo vzgajajo svoje otroke. Posredujejo naj jim zaklad vere ter ljubezen do tebe in bližnjega. Otroci naj bodo deležni ljubezni obeh staršev, da jo bodo pozneje lahko tudi sami posredovali naprej.

Skrbni Odrešenik, pomagaj staršem, da bodo v družini svojim otrokom prvi oznanjevalci vere. Vzgajajo naj jih z zgledom, besedo, molitvijo in žrtvijo. Navajajo naj jih na človeške in krščanske vrednote, na molitev in delo. Iz takih družin bodo prihajali dobri poklici za družbo in Cerkev.

Marija, Mati dobrega sveta, stoj ob strani vsem staršem in drugim vzgojiteljem ter jim svetuj pri odgovorni vzgoji otrok.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

9. postaja

 

Zveličar omedli, pod križem spet leži, o trdo srce, glej, tvoj greh ga žalosti.

 

Jezus pade tretjič pod križem

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Zaradi naših hudobij potrti Jezus, kako te je moralo boleti, ko si tretjič padel pod križem! Podrli so te tudi tisti grehi, ki bremenijo naše družine.

Izgubili smo čut za vrednote, ki so temelj vsake družine. V mnogih družinah je opešala vera in je izginila redna molitev ter obisk nedeljske mašne daritve. Veliko kristjanov ne upošteva Božjih in cerkvenih zapovedi. Protikrščansko javno mnenje zelo negativno vpliva na versko in duhovno življenje.

Gospod Jezus, naj nas neizčrpna duhovna moč tvojega križevega pota vodi do spreobrnjenja. Vsi kristjani naj si prizadevamo, da bi živeli po tvojem nauku in tvojih zapovedih. Če pa kdo pade, naj po zakramentu sprave vstane ter s pomočjo Božje besede, evharistije, iskrene molitve in pokore zaživi novo življenje.

Marija, pribežališče grešnikov, prosi za nas, ki se z zaupanjem zatekamo k tebi.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

10. postaja

 

Ko pride na goro, obleko mu vzemo in za dolge sveta še žolča mu dado.

 

Jezusa slečejo in mu ponudijo vina, z žolčem mešanega

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Neskončno potrpežljivi Jezus, vojaki so strgali s tebe oblačila in te predali mučnemu zasramovanju.

S tem si vzel nase tudi vse tegobe prizadetih in razbitih družin. Občutil si brezmejno zapuščenost otrok brez staršev in tistih sirot, katerih starši živijo brez medsebojnega spoštovanja in ljubezni do lastnih otrok. Zaznaval si bolečo osamelost vdov in vdovcev ter starih in bolnih ljudi, ki se čutijo od vseh zapuščeni. Naše bolečine in grehe si vzel nase, da bi vsem pridobil milost za nov začetek.

Jezus, pomagaj članom prizadetih in razbitih družin. Naj najdejo moč in tolažbo v tvojem križevem potu in v trpljenju tvoje Matere. Naj med njimi spet zavlada medsebojno razumevanje, spoštovanje in ljubezen. Vsi pa se zavedajmo, da je naše telo po Božji volji svetišče Svetega Duha.

Marija, tolažnica žalostnih, potolaži vse zaradi hudega trpljenja strte člane družin in jim izprosi milost prenovljenega življenja.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

11. postaja

 

Na križ ga polože, razpno roke, noge in ostri mu žeblji spet rane narede.

 

Jezusa pribijejo na križ

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, oče ubogih, pribili so te na križ in ti vzeli vso prostost. Popolnoma oropan vsega, v nepopisnih bolečinah, si visel na križu med dvema razbojnikoma.

Tudi v zakonski zvezi in družini se človek kdaj počuti, kakor da bi bil pribit na križ. Pred seboj ne vidi nobene rešitve. Podobno je z bolnikom, ki je priklenjen na posteljo, njegovi domači pa premalo skrbijo zanj.

Usmiljeni Gospod, prihiti na pomoč preizkušanim članom družin in jih potolaži. Spodbudi njegove najbližje, da jim bodo pomagali. Opozarjaš pa vse nas: »Bolan sem bil in ste me obiskali.« Če nas bo prizadela kakšna težka preizkušnja ali bolezen, bomo to vdano sprejeli iz Božjih rok ter se skupaj z Jezusom darovali nebeškemu Očetu.

Marija, kraljica mučencev, sprejmi vse trpeče v svoje materinsko varstvo, da bodo zaživeli v krščanskem upanju in se oklenili tvojega Sina.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

12. postaja

 

Na križu Bog visi in sveta teče kri, za nas umira Bog, žalujte vse stvari.

 

Jezus umre na križu

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, daritev za grešnike, s svojo smrtjo na križu si odrešil vse družine.

Pred smrtjo si svojo Mater izročil apostolu Janezu in po njem vsem družinam za mater. Ona je ob tvojem umiranju na križu s teboj silno trpela. Tako je tudi sama prispevala, da je postala vsaki družini skrbna mati, priprošnjica in pomočnica.

Gospod Jezus, naj bo tvoje trpljenje za družine poživljajoč studenec vere, upanja in ljubezni. V moči križa in vstajenja naj se vedno odločajo za življenje in zvesto hojo za teboj. Posebej se ozri na tiste družinske člane, ki se poslavljajo od življenja. Pomagaj jim s svojo milostjo, da se bodo spravili z Bogom in vsemi ljudmi ter bodo dosegli večno srečo v nebesih. Usmili pa se tudi tistih, ki še ne uživajo večne blaženosti pri tebi.

Marija, Mati usmiljenja, priporočamo ti vse družine, da jih izročiš svojemu križanemu in od mrtvih vstalemu Sinu.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

13. postaja

 

O Mati žalostna, ki ljubiš Jezusa, objemaš zadnjikrat Sinu zdaj mrtvega.

 

Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, Sin Device Marije, položili so te v njeno naročje, kakor si bil v njem po svojem rojstvu v Betlehemu.

Takrat je tvojo Mater navdajalo veliko veselje, zdaj pa je njeno srce presunil meč bolečin. Vendar je živela v trdnem upanju, da boš poveličan vstal od mrtvih. Tvoji Materi so podobni tisti očetje in matere, ki so izgubili svoje sinove in hčere ter zato hudo trpijo.

Naš Odrešenik, okrepi in opogumi tiste očete in matere, ki so izgubili svoje sinove in hčere v vojnah, prometnih nesrečah, zaradi težkih bolezni ali iz drugih vzrokov. Pomagaj tudi tistim staršem, katerih otroci so zašli na pot nevere in grešnih dejanj. Naj pod tvojim križem in ob tvoji žalostni Materi najdejo tolažbo in moč za vdano prenašanje svojega križa.

Marija, tolažnica žalostnih, potolaži vse starše, ki so v različnih stiskah, in jim izprosi milost, da bodo vdano nosili svoj križ.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

14. postaja

 

Bridko objokovanje Jezus v grob dejan, o grešnik, moli ga, tvoj greh je zdaj opran.

 

Jezusa položijo v grob

 

Molimo te Kristus in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, vir življenja, tvoja Mati in prijatelji so bili žalostni, ko so te položili v grob. Ti si bil na smrt pripravljen. Zrno je moralo umreti in pasti v zemljo, da je obrodilo obilen sad.

Tudi naše družine žalujejo ob grobovih svojih članov, ki večkrat odhajajo s tega sveta nepripravljeni, nespravljeni s teboj in svojimi sorodniki.

Jezus, upanje v tebi umirajočih, pomagaj kristjanom, ki se poslavljajo s tega sveta. Naj se dobro pripravijo z zakramentoma sprave in svetega maziljenja ter prejmejo tebe v sveti popotnici. Njihove domače potolaži z upanjem na večno življenje. Vsi pa naj vedno živimo v prijateljstvu z Bogom in med seboj. Tako bomo po smrti dosegli polnost blaženega življenja pri troedinem Bogu, v družbi angelov in svetnikov.

Marija, vrata nebeška, napolni nas z veselim pričakovanjem srečanja s teboj in tvojim Sinom v večni slavi.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

Sklep

 

O Jezus, hvali naj, ves svet te vekomaj, po svojem križu nam podeli sveti raj.

 

Jezus, naše življenje in vstajenje, pomagaj družinam, da bodo postale šole človeških in krščanskih kreposti ter skupnosti tvoje navzočnosti. Zaslišijo in uresničijo naj tvoje vabilo k duhovni prenovi: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Daj, da bo vsak družinski član zaživel v prijateljstvu s teboj in z Materjo Marijo ter z vsemi člani svoje družine. Tako bo postala po tvoji navzočnosti in dejavnosti podobna nazareški družini. Naj naše družine po medsebojni ljubezni in rodovitnosti izpolnijo Božji načrt ter rastejo v svetosti. Kot nosilke življenja, vere, upanja in ljubezni naj svetijo vsem ljudem v temi našega časa. Amen.

(prirejeno po A. Nadrah)

Datum

nedelja, 12. Marec 2017

Kategorija

Tomislav Ivančić

Katoliški svet s pepelnico začne najresnejše in najbolj plodno obdobje cerkvenega leta. Ta dan se prične postni čas in se na nek način konča na Veliki petek. Zato je začetek in konec posta zaznamovan z najresnejšo pokoro, tako imenovanim strogim postom, ob petkih v postnem času pa z brezmesno hrano.

Tistemu, ki post dojema kot predpis, je dovolj, da izpolni to, kar Cerkev zahteva od njega. Vendar pa je povsem normalno, da vsak vernik veliko bolj resno sprejme poziv Cerkve na post, pokoro in uživanje brezmesne hrane. Cerkev upa , da se bo vsak vernik strožje postil, morda niti nič jedel ali pa samo ob kruhu in vodi preživel ta dan.

Mnogi kristjani se v postnem času vseh štirideset dni odrečejo nečemu, kar jim je še posebej drago, npr. meso, alkohol in cigarete. Nekateri so se prav zaradi odrekanja v postu, uspeli osvoboditi odvisnosti od drog. Obstajajo takšni, ki se odločijo, da bodo ob postu vstajali bolj zgodaj, da ne bodo gledali televizije.. Resni kristjani v postnem času ne poslušajo pop glasbe ampak klasično in resnejše pogovorne oddaje. Nekateri izmed kristjanov si zadajo osebno pokoro, odločijo se osvoboditi kakega greha ali napake, v svoje življenje uvedejo neko koristno navado. V postnem času poskušajo biti prizadevni na delu, ponižni, potrpežljivi do svojih družinskih članov, molčeči in delavni.

Veliko število kristjanov se odloči, da v postnem času vsak dan, za približno deset minut berejo Sveto pismo. Obstaja veliko družin, ki se v postnem času odločijo, da zvečer uvedejo družinsko molitev, ali pa, da vsak večer skupaj v družini molijo rožni venec. Nekateri se odločijo na začetku in na koncu posta dobro spovedati in tako biti v teh dneh še posebej čisti. Otroci se običajno odločijo, da v teh dneh opustijo sladkarije in bonbone, opustijo nekatere igre ki so jih motile, da bi pisali domačo nalogo. Obstajajo fantje in dekleta, ki se odrečejo na zunanji način izražati svojo ljubezen, poljubom in objemom, so zakonci, ki se odločijo, da bodo v postnem času govorili drug o drugem samo pozitivno in lepo. Nekateri se odločijo, da bodo obiskali sveto mašo vsak dan ali vsaj nekajkrat tedensko. Drugi pa se odločajo na začetku posta, da bodo vsak dan molili pol ure, si vzeli čas za pogovor z Bogom, za ozdravljenje duha, za ozdravljenje svoje vesti, uma in srca. Vsi so povabljeni, da v postnem času naredijo nekaj posebnega, da zaorjejo v posebno brazdo svojega življenja in posejejo novo seme v svoje dneve, mesece, leta.

Nad vsemi pa je že na pepelnično sredo Jezusova beseda: "Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verjemite evangeliju." Zato se pri posipanju z blagoslovljenim pepelom na Pepelnico reče tistemu, ki se ga pepeli: "Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš." Ali drugi stavek: "Spreobrni se in veruj evangeliju."

Post zato ni čas žalovanja, ampak je nova pomlad življenja. Prinaša nove priložnosti, upanje, da človek postane drugačen, da v svojem življenju popravi kar ga je doslej mučilo. da postane zdrav, plemenit in dober. Post je čas, ko človek lahko ozdravi svojo dušo z disciplino pri jedi, pijači in delu, zaceli svojo psiho in tudi svoje telo. To so trenutki, ko lahko očisti vse svoje bitje, odvrže bremena vesti in telesa, kakor tudi breme napačnih čustev in fantazije ter težkih misli in skrbi.

Pepelnica je ostala kot spomin na pokoro, ki so jo delali Judje v svoji zgodovini. Veliki svetniki in spokorniki stare zaveze so se oblekli v raševino iz grobe konoplje, s pepelom posuli glave in legli v prah v znak, da so grešili in da želijo popraviti svoje življenje. Prah pomeni, da je človek brez Boga le kup prahu, ki razpade in izgine za vedno. Samo v Božji vsemogočnosti in ljubezni prah postane človeško telo in duša, nerazpadljiv, nesmrten in večen. Zato prah, ki se imenuje človek, in ki je smrten in nestabilen, potrebuje stalno navzočnost Boga in moč Svetega Duha, da napravi človeka nepremagljivega in nesmrtnega. Post je spomin na Jezusovo štiridesetdnevno spokorno bivanje v puščavi in štirideset let hoje Izraelcev skozi puščavo, da bi mogli vstopiti v obljubljeno deželo.

Post, ki se začne na pepelnično sredo, je čas velikih obljub in upanja. Morali bi narediti spremembo življenja. Najprej se odreči grehov, jih priznati in odpustiti tistim, ki so nas užalili. Potem prositi, naj Sveti Duh napolni prostore duše, prositi Boga, naj osveži in ozdravi dušo, telo in duha, nato pa začeti živeti pozitivno in videti, da je res mogoče biti popolnoma drug človek, svet, da je mogoče odreči se vsemu in biti svoboden v srcu, da je mogoče sprejeti življenje s križem, trpljenjem, smrtjo in boleznijo in postati zdrav, večen in neuničljiv. Kdor bo dobro izkoristil postni čas, bo postajal izkušen kristjan, vernik in človek. Tako velika noč na koncu posta postane ne samo praznovanje Jezusovega vstajenja in upanje v naše vstajenje, ampak prav tako začetek, pomlad lastnega življenja, pomlad zdravja, humanosti in plemenitosti.

Dr. Tomislav Ivančić, "Oaze življenja"
(10. 02. 2016.- pepelnična sreda)

Kraj

Datum

sreda, 1. Marec 2017

Kategorija

Sveti krst je velik Božji dar za vsakega izmed nas
Pastirsko pismo za postni čas 2017
I. del
7. nedelja med letom – A, 19. februar 2017

Dragi bratje in sestre. V postnem času se škofje preko duhovnikov obračamo na vas z vabilom, da utrdimo in prenovimo svojo vero ter poglobimo povezanost vernikov in škofov. Že v prvih stoletjih Cerkve je bila navada, da so se verniki v času pred veliko nočjo zbirali, zadoščevali za svoje grehe in poživljali svojo vero. Prav tako so katehumeni, to so odrasli pripravniki na obhajanje svetega krsta, v tem svetem času poglobljeno nadaljevali svojo pripravo na sprejem v Cerkev, ki se je zgodil pri velikonočni vigiliji z obhajanjem treh zakramentov uvajanja v krščanstvo: krstom, birmo in evharistijo. V tem duhu vas danes in prihodnjo nedeljo vabimo, da poglobimo zavedanje pomena zakramenta svetega krsta.

V vseh kulturah in verstvih poznajo določeno uvajanje v posamezne dobe življenja oz. ustanove. V Katoliški Cerkvi imajo to nalogo trije zakramenti uvajanja v krščanstvo: krst, birma in evharistija (KKC 1212). Za nas je zakrament krsta velik dar nebeškega Očeta. S krstom smo postali Božji otroci in člani njegove svete Cerkve. Jezus je učil, da je krst potreben za odrešenje: »če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Zato Cerkev že od samih začetkov ne krščuje samo odraslih, temveč tudi otroke. Nebeški Oče ljubi in spremlja človeka od spočetja naprej in ga vabi k sodelovanju. Od krsta naprej pa nas vabi, da izkušamo njegovo ljubezen, ki se kaže v usmiljenju in rodi sadove v sočutju do vseh. Zato je krst skupaj z birmo in evharistijo temelj krščanskega življenja.

V Katoliški Cerkvi so lahko krščeni otroci in nekrščene odrasle osebe. Zakrament krsta redno podeljujejo škofje, duhovniki in diakoni. V skrajnih primerih pa ga lahko podeli vsak človek, ki ima pravi namen, oblije krščenca z vodo in pri tem reče: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« (KKC 1256) Med Božje otroke so sprejeti tudi tisti, ki so bili krščeni s t. i. krstom krvi, to je z mučeniško smrtjo pred prejemom krsta, ter mrtvorojeni otroci za katere so starši oz. drugi izrekli krst želja. Glede otrok umrlih brez krsta Cerkev zaupa Božjemu usmiljenju, da tudi zanje obstaja pot zveličanja (KKC 1261).

Med sadovi krsta je Božje otroštvo; tudi odpuščanje vseh grehov, izvirni greh in osebni grehi, kakor tudi nekatere kazni za grehe (KKC 1263). Med nami in Bogom je bil vzpostavljen odnos prijateljstva in nismo več sužnji greha in čeprav krst ne izbriše vseh negativnih posledic izvirnega greha in drugih grehov, se v moči milosti lahko borimo proti posledicam zla v sebi in okolici. S krstom smo bili sprejeti tudi v Cerkev in poklicani k svetosti in misijonskemu ter apostolskemu delu Cerkve (KKC 1270). Vse to pomeni, da smo s Kristusom umrli grehu in z njim vstali ter lahko svobodno zaživimo novo življenje, ki nam je bilo podarjeno.

V Katoliški Cerkvi krščujemo odrasle in otroke. Z rojstvom nam je podeljeno državljanstvo, narodnost in zlasti materni jezik ter sorodstvene vezi, kar v ničemer ne omejuje otrokovih osnovnih pravic. Nasprotno, to so dragoceni darovi, ki so nam položeni v zibelko. Tako tudi sveti krst ne odpravlja človekove pravice in svobode za osebni sprejem vere ob polnoletnosti. Vsak človek je poklican, da se odloča za Boga, se oklepa Kristusa in hodi za njim, da bi imel življenje v polnosti (Jn 10,10). Toda če otrok sploh ne pozna Jezusa, potem ga tudi sprejeti oz. zavrniti ne more. Krst otrok je zato stalna praksa Cerkve od najzgodnejših časov naprej. V Apostolskih delih je zapisano, da je sv. Pavel krstil žensko Lidijo vključno z vso njeno družino (Apd 16,15); prav tako ječarja z vso njegovo hišo (Apd 16,33). Podobna poročila najdemo v vseh obdobjih zgodovine krščanstva.

Krščanski starši imate sveto in neodtujljivo pravico otroke krstiti in jih krščansko vzgajati. Zagotavljajo jo slovenski in mednarodni pravni predpisi. Tako je v 41. in 54. členu naše Ustave zapisano, da imate starši pravico zagotoviti svojim otrokom versko in moralno vzgojo; zato pa tudi pravico in dolžnost vzdrževati ustanove za izobraževanje in vzgojo otrok v skladu z lastnim verskim prepričanjem. Podobno 2. člen Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in svetovnonazorskim prepričanjem. Zato tisti, ki menijo, da starši nimate pravice krstiti svojih otrok, kršijo vaše človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so ustavno in mednarodnopravno zagotovljene. Želijo tudi omejiti svobodo Cerkve, ki jo zagotavlja 7. člen naše Ustave vključno s pravico sprejema v Cerkev otrok krščanskih staršev.

Poleg zemeljskega življenja, ki ga starši kot Stvarnikovi sodelavci posredujejo otrokom, je za kristjane Božje življenje po krstu največji in najdragocenejši dar. To dostojanstvo in čast roditeljev varuje četrta Božja zapoved, ki naroča: »Spoštuj očeta in mater«. To je edina zapoved z obljubo blagoslova. Zato vabimo vse starše, da svojim otrokom v prvih mesecih po rojstvu omogočijo krst in nato krščansko življenje. Starši ob krstu v imenu svojih otrok izpovejo vero in izrečejo obljubo, da bodo svoje otroke vzgajali v veri Cerkve. To pomeni, da jih bodo izobrazili v veri, omogočili udeležbo pri verouku v domači župniji, obhajali krščanske praznike, gojili družinsko molitev in ob primernem času poskrbeli za prejem svetega obhajila in birme.

Ob pripravi na krst in ob samem obredu ste številni starši po več letih ponovno odkrili lepoto svoje vere ter sklenili, da boste svoje otroke skupaj z botri in kateheti vzgajali v njej. Ob tem se soočate s številnimi izzivi, saj prenos verskih vrednot na otroke v današnjih časih ni enostavna naloga. Zato vas prosimo, da vztrajate in da skupaj z botri in starimi starši svojim otrokom podarite zgled medsebojne ljubezni, molitve in odpuščanja. Vsako leto v Sloveniji prejme zakrament svetega krsta skoraj 12 tisoč otrok in odraslih. Zato se ob tej priložnosti zahvaljujemo vsem, ki ste dali krstiti svoje otroke in ki verske vrednote prenašate na prihodnjo generacijo. Prav tako pa se zahvaljujemo vsem duhovnikom in drugim pastoralnim delavcem, ki požrtvovalno pripravljajo starše na obred krsta njihovih otrok. Pri verski vzgoji otrok vas spremlja naša molitev in naj ostane pri vas Božji blagoslov.

Vaši škofje

---

Bodite ponosni in ustvarjalni kristjani
Pastirsko pismo za postni čas 2017
II. del
8. nedelja med letom – A, 26. februar 2017

Dragi bratje in sestre. Prejšnji teden smo vam škofje spregovorili o pomenu krsta, pravici staršev, da podarite krst svojim otrokom ter skrbi za versko vzgojo. Danes pa vam bomo spregovorili tudi o tem, zakaj imajo vsi otroci pravico do krsta ter kakšne pogoje naj spolnjujejo krščanski botri. Zaradi sodobnega načina življenja se številni verniki in duhovniki srečujejo s starši, ki niso poročeni oz. težko najdejo primernega botra. Zato naše besede sprejmite z razumevanjem in v duhu sprejemanja in dobrohotnosti.

V Sloveniji je krščenih skoraj 75% prebivalstva. Kot škofje smo skupaj z vami veseli, da navkljub negotovim časom, velika večina prebivalcev Slovenije pripada Kristusovi Cerkvi. Ob tem si želimo, da bi vsi starši omogočili krst svojim otrokom in zaklad vere živeli in ga uspešno prenesli prihodnjemu rodu. Zato je ključnega pomena, da poiščemo nove poti evangelizacije, s katerimi bi pomagali staršem, katehistinjam in katehistom pri prenosu vere in verskih vrednot na otroke.

Pri podeljevanju zakramenta svetega krsta je pomembno, da smo stvarni in da upoštevamo spremenjene okoliščine, v katerih živi vedno več kristjanov. To se kaže tudi v tem, da se danes več kot polovica otrok rodi staršem, ki še niso poročeni oz. se za cerkveno poroko niso odločili iz različnih razlogov. Prav tako številni otroci odraščajo v družinah razporočenih in ponovno poročenih oz. samo z enim izmed staršev. Ob tem poudarjamo, da imajo vsi krščanski starši ne glede na osebni položaj pravico krstiti svoje otroke, če le imajo pri tem iskrene namene in obljubijo, da bodo po svojih najboljših močeh otroke vzgajali v veri. Zato prosimo duhovnike in druge pastoralne delavce, da so v duhu apostolske spodbude papeža Frančiška Radost ljubezni prizanesljivi in starše na primeren način povabijo, da uredijo svoj položaj tam, kjer je to mogoče, obenem pa otrokom ne odrekajo pravice do krsta. Vsi otroci so krščeni v veri Cerkve, kakor je lepo rečeno v obredniku: »Ali hočete, da vaš otrok prejme krst v veri Cerkve, ki smo jo pravkar izpovedali?« To je še posebej pomembno tam, kjer starši iz različnih razlogov še ne morejo polno živeti po predpisih Cerkve. Podobno vabimo k dobrohotnosti tudi v primeru posvojenih otrok oz. otrok v rejniških družinah. V slednjih je potrebna predhodna privolitev za krst otroka vsaj enega od njegovih bioloških staršev. 

Starodavno izročilo Cerkve govori tudi o vlogi botra pri zakramentu svetega krsta in pri skrbi za versko vzgojo. Katekizem katoliške Cerkve pojasnjuje: »Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje« (KKC 1255). Otrok naj ima vsaj enega botra, kolikor pa sta dva, naj bosta različnega spola. Na splošno se pričakuje, da botra izbere krščenec sam ali njegovi starši oz. njihov namestnik; ima vsaj 16 let; je bil pri obhajilu in prejel birmo ter živi primerno nalogi, ki jo bo sprejel (ZCP kan. 872, 873, 874). Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti npr. evangeličan oz. pravoslavni, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta. Škofje poudarjamo, da imajo duhovniki pravico, da podelijo kandidatom za botrsko službo potrdila o primernosti. Obenem pa jih vabimo, da so pri presojanju o primernosti previdni in da upoštevajo tudi posebne okoliščine, v katerih se lahko botri nahajajo.

Škofje se z duhovniki in večino vernikov strinjamo, da je krst otrok smiseln, kolikor krstu sledi življenje v krščanski družini in bo poskrbljeno za versko vzgojo. Zato vabimo duhovnike in druge pastoralne delavce, da posodobijo priprave staršev na krst in da staršem pomagajo pri prenosu verske izobrazbe in vrednot na njihove otroke. Pomembno je, da starši za otroke oblikujejo krščanski dom, ki vključuje sveta znamenja kot so križ, Marijina podoba, slika krstnega zavetnika, Sveto pismo, Katekizem Katoliške Cerkve itd. Starši in botri naj otroke naučijo moliti, skupaj z njimi prebirajo svetopisemske zgodbe, se udeležujejo nedeljske svete maše in obhajajo krščanske praznike ter otrokov god na dan njegovega krstnega zavetnika. Prav tako naj z otrokom radi obiskujejo slovenske božje poti in jih tam priporočijo Božji materi Mariji. Vse to oblikuje krščansko okolje, v katerem bo otrok lažje gradil svojo versko identiteto in ob verouku poglabljal svoje versko znanje.

Na koncu vas vabimo, da se z veseljem zavedate svojega krsta in iz njega tudi živite. Krst je največji dar in nekaj najlepšega, kar se vam je zgodilo v vašem življenju in kar lahko starši podarite svojim otrokom, saj pomeni resničnost Kristusovega vstajenja v našem življenju. Kot škofje si želimo, da bi bili vedno ponosni kristjani in da bi v svojih družinah, na delovnem mestu in v družbi pogumno priznali, da ste kristjani in bili s svojim krščanskim življenjem zgled svojim otrokom. Papež Frančišek je lansko leto dejal: »Ne pozabite, da je vera največja dediščina, ki jo lahko date vašim otrokom. Trudite se, da se ne bo izgubila, ampak da bo rasla in jim jo boste zapustili kot dediščino« (nagovor papeža Frančiška pri krstu otrok v Sikstinski kapeli 10. 1. 2016). Vabi nas tudi, da pomislimo, kdaj smo bili krščeni. Prav gotovo tega vsi ne vemo. Zato vas vabimo, da v letošnjem postnem času poiščete krstni list, vprašate starše in botre, obiščete svojo župnijo, v kateri ste bili krščeni in ugotovite dan svojega krsta. Praznovanje krstnega dne poglablja pripadnost Jezusu; poživi prizadevanje za življenje po veri; okrepi pripadnost Cerkvi in novemu človeštvu, v katerem smo vsi bratje in sestre. Zahvaljujemo se vam, da ste danes pri sveti maši in da si prizadevate za krščansko življenje. Vam in vašim družinam, še posebej vsem bolnikom in ostarelim, želimo blagoslovljen postni čas in lepo pripravo na velikonočne praznike.

Vaši škofje

Kraj

Datum

nedelja, 19. Februar 2017

Kategorija

Čudenje nad božjimi deli:
 »Velike reči mi je storil Mogočni …«
(Lk 1,49)

Dragi bratje in sestre,

11. februarja bomo po vsej Cerkvi, še posebej slovesno v Lurdu, praznovali 25. dan bolnikov. Tema letošnjega praznovanja bo Čudenje nad božjimi deli: 'Velike reči mi je storil Mogočni …« (Lk 1,49). Ta praznik, ki ga je 11. februarja 1993 ustanovil moj predhodnik, sveti Janez Pavel II., je priložnost za razmislek predvsem o potrebah bolnikov in vseh trpečih. Praznik je tudi priložnost za tiste, ki iz dneva v dan pomagajo bolnikom, za svojce, zdravstvene delavce in prostovoljce, da se zahvalijo za božji klic k spremljanju naših bolnih bratov in sester. Ob tem praznovanju ima Cerkev tudi priložnost za duhovno prenovo, po kateri lahko še rodovitneje opravlja temeljno poslanstvo, ki je v služenju revnim, bolnim, trpečim, izključenim in potisnjenim v ozadje (prim. Janez Pavel II., O trpečih ljudeh – tistim, ki skrbijo za trpeče, 11. februar 1985, 1).). Nov in pomemben delež k temu praznovanju bodo prispevali trenutki molitve, evharistična bogoslužja, maziljenje bolnikov, solidarnost z bolniki ter delavnice o bioetiki in teologiji, ki se bodo v tistih dneh odvijali v Lurdu.

V duhu sem v skalni votlini Massabiele, pred kipom Brezmadežne, v kateri je velike reči storil Mogočni (prim. Lk 1,49) za odrešitev človeštva. Izrazil bi rad, kako zelo se čutim povezanega z vami, našimi trpečimi brati in sestrami in vašimi družinami in se zahvalil vsem tistim, ki v različnih vlogah po vseh zdravstvenih ustanovah po svetu strokovno, odgovorno in predano skrbijo za vašo nego, zdravljenje in vsakodnevno blagostanje. Spodbuditi želim vse vas, bolne, trpeče, zdravnike, medicinske sestre, svojce in prostovoljce, da bi v Mariji, Zdravju bolnikov, videli nezmotljivo znamenje božje ljubezni do vsakega človeškega bitja in zgled izročanja njegovi volji, da bi tudi v času bolezni znali v veri, ki se hrani z Božjo Besedo in zakramenti, vedno najti moč, ki je potrebna za ljubezen do Boga ter bratov in sester.

Kakor sveta Bernardka stojimo pred motrečim Marijinim pogledom. Ponižna deklica iz Lurda nam sporoča, da jo je Devica, Lepa Gospa, kakor jo je imenovala, gledala, kot gledamo človeka. Te preproste besede opisujejo polnost odnosov. Revna, nepismena in bolna Bernardka je čutila, da Marija nanjo gleda kot na osebo. Lepa Gospa je z njo spregovorila zelo spoštljivo in brez pomilovanja. Iz tega lahko razberemo, da vsak človek vedno ostaja človeško bitje, s katerim je treba tako tudi ravnati. Bolniki in invalidi, tudi tisti, ki so močno prizadeti, imajo neodtujljivo dostojanstvo in življenjsko poslanstvo. Nikoli niso zgolj predmet; in četudi se včasih zdijo zelo pasivni, v resnici niso.

Bernardka je po obiskovanju votline v moči molitve svojo krhkost spremenila v pomoč drugim. V moči ljubezni je bogatila svoje bližnje in predvsem darovala življenje za odrešenje človeštva. Lepa Gospa jo je prosila, naj moli za grešnike, kar nas opominja na dejstvo, da si bolniki in vsi trpeči ne želijo le zdravja, ampak tudi živahnega krščanskega življenja, gredo celo tako daleč, da postanejo pristni Kristusovi misijonarski učenci. Marija je Bernardko poklicala k služenju bolnim in jo pozvala, naj postane sestra usmiljenka. To poslanstvo je opravljala tako vzorno, da je postala zgled vsem zdravstvenim delavcem. Prosimo torej Brezmadežno za milost, da bi na bolnike vedno znali gledati kot na ljudi, ki včasih tudi pri najpreprostejših stvareh potrebujejo pomoč, vendar pa tudi oni nas lahko obogatijo s svojimi darovi.

Pogled Marije, Tolažnice žalostnih, razsvetljuje obličje Cerkve v njenem vsakdanjem prizadevanju za trpeče in vse, ki so v stiski. Za dragocene sadove te skrbi za svet trpečih in bolnih se moramo zahvaljevati Gospodu, ki je bil pokoren Očetovi volji in postal eden izmed nas ter celo prestal smrt na križu, da bi odrešil človeštvo. Solidarnost, ki nam jo je izkazal Kristus, Božji Sin, rojen iz Marije, je izraz usmiljene božje vsemogočnosti, ki se razodeva v našem življenju – predvsem kadar je slabotno, ranjeno, ponižano, izključeno in trpeče – in vanj vnaša moč upanja, ki nas ponovno dviguje in nas podpira.

Tega velikega bogastva človečnosti in vere ne smemo zapraviti, ker nam je lahko v pomoč pri odkritem govoru o človeških šibkostih in spopadanju z izzivi na zdravstvenem in tehnološkem področju. Svetovni dan bolnikov nam lahko da nov zagon za širjenje kulture, ki bo spoštovala življenje, zdravje in okolje, lahko pa tudi nov zagon v boju za spoštovanje celostnosti in dostojanstva človeka, tudi s pravilnim pristopanjem k bioetičnim vprašanjem, za zaščito najšibkejših in skrb za okolje.

Ob petindvajsetem dnevu bolnikov v molitvi znova izražam svojo povezanost z zdravniki, medicinskimi sestrami, prostovoljci in vsemi posvečenimi možmi in ženami, ki služijo bolnim in z vsemi v stiski, in jim vlivam pogum. V svoje molitve vključujem tudi vse cerkvene in civilne ustanove, ki delujejo v ta namen, in družine, ki ljubeče skrbijo za svoje bolne. Molim zanje, da bi vedno znali biti radostna znamenja navzočnosti božje ljubezni in bi se zgledovali po mnogih sijajnih božjih prijateljih, med drugim po Janezu od Boga in svetem Kamilu de Lellisu, zavetnikih bolnišnic in zdravstvenih delavcev, in svetniški materi Tereziji iz Kalkute, misijonarki božje ljubezni.

Dragi bratje in sestre – bolniki, zdravstveni delavci in prostovoljci – prosim vas, da se mi pridružite v molitvi k Mariji. Naj njeno materinsko posredništvo dviguje in spremlja našo vero, da nam bo njen sin Jezus Kristus naklanjal upanje na poti ozdravitve in zdravja, čut za bratstvo in odgovornost, zavezanost k celostnemu razvoju človeštva in radostno hvaležnost ob čudenju nad božjo zvestobo in njegovim usmiljenjem.

Mati Marija,
v Kristusu vsakogar od nas sprejemaš kot sina ali hčer.
Pomagaj nam, da bomo v srcih ohranjali zaupljivo pričakovanje,
bodi naša opora v tegobah in trpljenju
in vodi nas h Kristusu, svojemu Sinu in našemu bratu.
Pomagaj nam, da bomo svoja življenja izročali Očetu, ki je storil velike reči.

V molitvah se vas nenehno spominjam in vam iz srca podeljujem apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 8. decembra 2016, na slovesni praznik Brezmadežne

Frančišek

Kraj

Datum

sobota, 11. Februar 2017

Kategorija

VOŠČILO ŠKOFA JURIJA

Dragi bratje in sestre! Govorimo o skrivnostih narave in vesolja, o skrivnostih življenja in smrti, o skrivnostih zla in hudobije, o poklicnih in poslovnih skrivnostih, o vojaških in kuharskih skrivnostih; z vseh strani smo obdani s skrivnostmi. Poznamo tudi verske skrivnosti, med katere spada tudi božična skrivnost.

Skrivnost nikoli ni nekaj, o čemer bi se popolnoma nič ne vedelo, temveč je vedno nekaj, o čemer sicer ne vemo vsega, vendar zagotovo nekaj vemo. Tudi za verske skrivnosti lahko vedno rečemo, da nekaj vemo, da nekako poznamo morda celo polovico, ali pa eno stran, druga stran in druga polovica resnice pa nam je zakrita. V čem je torej božična skrivnost?

V tem, da imamo pred seboj novorojenca, ki ni samo človek, temveč je hkrati tudi Bog: vidimo človeka, verujemo pa, da ni navaden človek, temveč Bog! To nam pove že ime Božič, ki pomeni majhen Bog, Bogek. Po mnogih hišah imamo Bogkov kot, iz katerega Bogek z večno lučjo obvladuje celoten prostor.

Takšen Bogkov kot je postala tudi betlehemska votlina, ko se je Bogek v njej rodil. Prižgala se je lučka, ki razsvetljuje ves svet, betlehemska lučka miru in veselja. Imamo pregovor, ki pravi: »Gospodu je v čast, če kaj prikriva, kraljem pa je v čast, če kaj odkrijejo« (Prg 25,2). Kralji, ki lahko kaj odkrijejo, smo mi, ki v resnici marsikaj odkrijemo, če le imamo smisel za skrivnost!

Bratje in sestre! Tako v svečanih dneh, ki so pred nami, kakor tudi v prihajajočem novem letu vsem želim in voščim, naj vam betlehemska lučka pomaga prodirati vedno globlje v vse skrivnosti, ki vas obdajajo in se z njimi vsak dan srečujete. Milost vam in mir!

škof Jurij

 

VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV

Dragi bratje duhovniki, redovnice, redovniki, verniki in vsi ljudje dobre volje!

Oznanilo o učlovečenju in rojstvu Božjega Sina v človeški družini, ki mu vsako leto prisluhnemo ob božičnih praznikih, nas pretrese, če se le vanj poglobimo. Papež Frančišek v letošnji apostolski spodbudi Radost ljubezni, ki jo je napisal po sinodi o družini, pravi: »Skrivnost božiča in Nazareta je polna družinskega duha. V božičnih dneh iz nje pijejo radost ljubezni tudi krščanske družine, da bi obnovile svoje upanje in veselje« (AL 85).

Božična skrivnost je res nedoumljiva. Bog je do Jezusovega prihoda komuniciral s človeštvom po prerokih izvoljenega judovskega ljudstva in po čudežnem vodstvu skozi njegovo zgodovino. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je spregovoril po svojem Sinu tudi s človeško besedo. To je nekaj tako nezaslišano novega in velikega, da človekov razum in srce lahko le strmita in je še danes za pripadnike nekaterih drugih ver skoraj bogokletno. A za kristjane je poleg resnice o vstajenju to ena od temeljnih verskih resnic. Z njo stoji in pade vse, kar verujemo o dostojanstvu in vrednosti človeka, družine in smislu življenja. Jezusove besede so Božje besede, po njem se je rodila »Božja milost, ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11).

Božje ravnanje je uzakonilo na svetu ljubezen kot osnovni zakon. Bog je s človeškim rojstvom svojega Sina enkrat za vselej razodel, da je ljubezen rešilna bilka za posameznike, družbo in svet, še posebej za družino, če naj postane prostor ljubezni in služenja, »luč v teminah tega sveta in v vseh stiskah«.

Božič nas uči in navdušuje za ljubezen, ki ljubi vse ljudi, vsakega človeka, ne glede na njegove vrline. V njem, ki je naš brat, smo postali bratje in sestre med seboj.

V teh svetih dneh se potrudimo, da se ne bomo ustavljali le na površini, ampak utrdili vero v sporočilo o razodeti Ljubezni in širili in živeli ljubezen v medsebojnih odnosih. Potem se bodo uresničila tudi božična voščila o veselju in miru in želje o blagoslovu, ki jih drug drugemu izrekamo tudi za novo leto.

Duhovno bogat božič in blagoslovljeno novo leto 2017 voščimo še zlasti vsem bolnim in tistim, ki iz različnih razlogov ne morete v polnosti doživljati osrečujoče radosti življenja. Naše voščilo naj doseže tudi vse rojake v zamejstvu in po svetu, vse pravoslavne in evangeličanske brate po veri in vse ljudi dobre volje.

Vaši škofje

Kraj

Datum

nedelja, 25. December 2016

Kategorija

Sveti Miklavž nas ne pozabi. Letos je razveselil otroke in odrasle še bolj kot prej: vrnil se je v župnijsko cerkev v Ankaranu, šel po naših ulicah in se dal spoznati širšemu krogu občanov v šotoru sredi trga. Nepogrešljivo spremstvo angelov in parkljev je predstavilo igrico "Miklavž v naši ulici". Parklji so se morali umakniti, saj se je pokazalo, da je pismo porednih otrok prazen list, pridni otroci pa so zapisali vsa svoja imena in prejeli tudi darove.

Kraj

Datum

ponedeljek, 5. December 2016

Kategorija

Izraz veselega pričakovanja Jezusovega prihoda med nas je tudi skupna priprava adventnih venčkov.

Kraj

Datum

sobota, 26. November 2016

Kategorija

FRANČIŠEK

želi vsem, ki bodo brali to apostolsko pismo
usmiljenje in mir

Misericordia et misera – Usmiljenje in usmiljenja potrebna sta besedi, ki ju sv. Avguštin uporabi za opis srečanja med Jezusom in prešuštnico (prim. Jn 8,1-11). Ni mogel najti lepšega in ustreznejšega izraza, da bi nam dal razumeti skrivnost Božje ljubezni, ki prihaja naproti grešniku: »Samo ta dva sta ostala: usmiljenje in usmiljenja potrebna« (Govori o Jn 33,5). Koliko sočutja in božanske pravičnosti je v tej pripovedi! Njen pouk razsvetljuje zaključek izrednega jubileja usmiljenja, obenem pa nakazuje pot, na katero smo poklicani, da jo prehodimo v prihodnosti.

1. To stran v evangeliju lahko upravičeno vzamemo za ikono vsega, kar smo obhajali v svetem letu, v tem času, tako bogatem z usmiljenjem, ki pa zahteva, da bi ga še naprej obhajali in živeli v svojih skupnostih. Usmiljenje namreč ne more biti nekakšen oklepaj v življenju Cerkve, ampak predstavlja njeno bitnost, ki razodeva in dela otipljivo globoko resnico evangelija. Vse se razodeva v usmiljenju; vse se rešuje v Očetovi usmiljeni ljubezni.

Srečala sta se neka ženska in Jezus. Ona, prešuštnica in po postavi obsojena na kamnanje; on, ki je s svojim oznanilom popolno samodarovanje, ki ga bo pripeljalo na križ, je Mojzesovo postavo pripeljal do njenega izvirnega namena. V središču ni postava in zakonska pravičnost, ampak Božja ljubezen, ki zna brati v srce vsakega človeka, da tam razume najbolj skrito hrepenenje; ta ljubezen mora imeti prvo mesto pred vsem. V tej evangeljski pripovedi se ne srečata na abstrakten način greh in sodba, ampak grešnica in Odrešenik. Jezus je to ženo pogledal v oči in prebral v njenem srcu: tam je našel hrepenenje po razumljenosti, odpuščanju in svobodi. Bedo greha je odelo usmiljenje ljubezni. Nobene sodbe z Jezusove strani, ki bi ne bila zaznamovana s sočutjem do stanja grešnice. Tistim, ki so jo hoteli soditi in obsoditi na smrt, Jezus odgovarja z dolgim molkom, ki hoče prebuditi Božji glas v vesti, tako pri ženi kot pri njenih tožnikih. Ti so spustili kamne iz rok in odšli drug za drugim (prim. Jn 8,9). In po tem molku Jezus reče: »Žena, kje so? Te ni nihče obsodil? … Tudi jaz te ne obsojam; pojdi in odslej ne greši več!« (10-11). Tako ji pomaga, da pogleda v prihodnost z upanjem in da je sposobna na novo začeti svoje življenje. Odslej, če bo hotela, bo lahko »hodila v ljubezni« (prim. Ef 5,2). Ko smo slednjič odeti v usmiljenje, čeprav ostajamo v slabotnosti zaradi greha, to slabotnost premaguje ljubezen, ki omogoča videti onstran in živeti drugače.

2. To je Jezus že ob drugi priliki jasno učil, ko se mu je pri obedu, kamor ga je povabil neki farizej, približala neka žena, ki so jo vsi poznali kot grešnico (prim. Lk 7,36-50). Z dišavo je mazilila Jezusu noge, jih umivala s solzami in brisala s svojimi lasmi (37-38). Na farizejev odziv, poln pohujšanja, je Jezus odgovoril: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je mnogo ljubila. Komur pa se malo odpusti, malo ljubi« (47).

Odpuščanje je najbolj vidno znamenje Očetove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje življenje. Ni je strani v evangeliju, ki bi bila lahko izvzeta od zahteve ljubezni, ki seže vse do odpuščanja. Celo v zadnjem trenutku svojega zemeljskega življenja, ko je bil Jezus pribit na križ, njegove besede delijo odpuščanje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Karkoli skesani grešnik položi pred Božje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpuščanje. Prav zato nihče od nas ne more pogojevati usmiljenja; vedno je zastonjsko dejanje nebeškega Očeta, brezpogojna in nezaslužena ljubezen. Vendar pa se zato še ne smemo zoperstavljati polni svobodi ljubezni, s katero Bog vstopa v življenje vsakega človeka.

Usmiljenje je konkretno dejanje ljubezni, ki z odpuščanjem preobrazi in spreminja življenje. Tako se jasno pokaže njegova božanska skrivnost. Bog je usmiljen (prim. 2 Mz 34,6), njegovo usmiljenje traja vekomaj (prim. Ps 136), iz roda v rod objema z njim vsakega človeka, ki zaupa vanj, in ga preobraža tako, da mu podarja svoje lastno življenje.

3. Kakšno veselje se je prebudilo v srcu teh dveh žena, prešuštnice in grešnice! Odpuščanje jima je dalo, da sta se končno čutili svobodni in srečni kot še nikoli dotlej. Solze sramu in bolečine so se spremenile v nasmeh človeka, ki ve, da je ljubljen. Usmiljenje prebuja veselje, ker se srce odpre upanju na novo življenje. Veselje odpuščanja je neizrekljivo, vendar pa proseva iz nas vselej, kadar ga izkusimo. Pri njegovem izviru je ljubezen, s katero nam Bog prihaja naproti, ko drobi oklep sebičnosti, ki nas obdaja, da bi nas znova naredil za orodje usmiljenja.

Kako so tudi za nas pomenljive te besede, ki so bile vodilo prvih kristjanov: »Odeni se v veselje, ki vedno ugaja Bogu in mu je ljubo. V njem se raduj. Vsak vesel človek deluje dobro, misli dobro in prezira žalost … V Bogu bodo živeli vsi, ki se oddaljijo od žalosti in si nadenejo vsakovrstno veselje« (Hermas, Pastir 42, 1-4). Izkustvo usmiljenja prinese s seboj veselje. Ne pustimo, da nam ga odnesejo razni udarci in skrbi. Naj ostane v našem srcu dobro ukoreninjeno in naj nam da, da bomo na vsakdanje življenje vedno gledali z vedrino.

Zdi se, da se v kulturi, kjer pogosto prevladuje tehnika, množijo oblike žalosti in osamljenosti, v katero zapadajo ljudje, celo toliko mladih. Zdi se, da je prihodnost talka negotovosti, ki si ne pusti nobene stalnosti. Tako se pogosto zbudijo občutja otožnosti, žalosti in naveličanosti, ki lahko počasi pripeljejo do obupa. Potrebujemo pričevalcev upanja in resničnega veselja, ki izvira iz njega. Tako močno nam je treba prepoznati veselje, ki se razodeva v srcu, ki se ga je dotaknilo usmiljenje. Kot zaklad cenimo apostolove besede: »Vedno se veselite v Gospodu« (Flp 4,4; prim. 1 Tes 5,16).

4. Obhajali smo pomembno leto, v katerem nam je bila v obilju podarjena milost usmiljenja. Kot silen in blagodejen veter sta se na ves svet izlila Gospodova dobrota in usmiljenje. Pred tem ljubečim Božjim pogledom, ki se je še in še oziral na vsakega od nas, ne moremo ostati brezbrižni, ker spreminja življenje.

Predvsem čutimo potrebo po tem, da se Gospodu zahvalimo in mu rečemo: »Gospod, dober si bil s svojo deželo … Odpustil si krivdo svojega ljudstva« (Ps 85,2-3). Točno tako je: Bog je poteptal našo krivdo in na dno morja vrgel naše grehe (prim. Mih 7,19); ne spominja se jih več, vrgel jih je za hrbet (prim. Iz 38,17); kakor je vzhod daleč od zahoda, tako so naši grehi daleč od njega (prim. Ps 103,12).

V tem svetem letu je Cerkev znala prisluhniti in je silovito izkusila navzočnost in bližino Očeta, ki ji je po delovanju Svetega Duha dal še jasneje videti dar in naročilo Jezusa Kristusa, kar zadeva odpuščanje. Resnično je bilo to novo obiskanje Gospoda med nami. Zaznali smo, kako se njegov življenjski dih spušča nad Cerkev in vnovič so njegove besede nakazale poslanstvo: »Prejmite Svetega Duha. Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23).

5. Ko je zdaj konec jubileja, je čas, da pogledamo naprej in da razumemo, kako naj še naprej v zvestobi, veselju in navdušenju izkušamo bogastvo Božjega usmiljenja. Naše skupnosti bodo lahko ostale žive in dejavne v novi evangelizaciji, kolikor bo »pastoralno spreobrnjenje«, h kateremu smo poklicani, da ga živimo (prim. ap. spodb. Evangelii gaudium 27), vsakodnevno oblikovala prenavljajoča moč usmiljenja. Ne omejujmo njenega delovanja; ne žalostimo Duha, ki kaže vedno nova pota, ki naj jih prehodimo, da bomo vsem prinesli evangelij, ki rešuje.

Najprej smo poklicani, da obhajamo usmiljenje. Koliko bogastva je v molitvi Cerkve, ko kliče Boga kot usmiljenega Očeta! V bogoslužju se na usmiljenje ne le vedno znova sklicujemo, ampak ga resnično prejemamo in doživljamo. Od začetka do konca evharističnega slavja se usmiljenje večkrat pojavi v dialogu med skupnostjo, ki moli, in Očetovim srcem, ki se veseli, ko lahko izliva svojo usmiljeno ljubezen. Po začetni prošnji za odpuščanje s klicem »Gospod, usmili se«, smo takoj pomirjeni: »Usmili se nas, vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe in nas privedi v večno življenje.« S tem zaupanjem se skupnost zbere v Gospodovi navzočnosti, še posebej na sveti dan vstajenja. Mnogo glavnih mašnih prošenj želi priklicati veliki dar usmiljenja. V postnem času tako na primer molimo: »O Bog, vir usmiljenja in vsega dobrega, poučil si nas, da se s postom, molitvijo in dobrimi deli očiščujemo grehov. Ko priznavamo svoje slabosti, in vemo, da smo krivi, te prosimo: nenehno nas dvigaj, saj si usmiljen« (Rimski misal, 3. postna nedelja). Potem se potopimo v veliko evharistično molitev s hvalospevom, ki oznanja: »V svojem usmiljenju si tako ljubil svet, da si nam svojega Sina poslal za odrešenika. Po tvoji volji je živel naše človeško življenje in nam bil v vsem enak razen v grehu« (RM, VII. hvalospev za nedelje med letom). Četrta evharistična molitev je poleg tega himna Božjemu usmiljenju: »Vsem si usmiljeno pomagal, da bi te iskali in našli« (RM, 4. evh. mol.). »Usmili se nas vseh« (RM, 2. evh. mol.), je goreča prošnja, ki jo izreka duhovnik v evharistični molitvi, da bi izprosil soudeležbo pri večnem življenju. Po očenašu duhovnik podaljša molitev, ko prosi za mir in osvoboditev od greha z besedami: »Usmiljeno pomagaj!« In pred pozdravom miru, ki si ga izmenjamo kot znamenje bratstva in vzajemne ljubezni v luči prejetega odpuščanja, znova moli: »Ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve« (RM, obhajilni obred). S temi besedami v ponižnem zaupanju prosimo za dar edinosti in miru za sveto mater Cerkev. Obhajanje Božjega usmiljenja pa doseže vrh v evharistični daritvi, ko se spominjamo velikonočne skrivnosti Jezusa Kristusa, od katerega prihaja odrešenje za vsakega človeka, za vso zgodovino in za ves svet. Skratka, vsak trenutek evharističnega slavja se nanaša na Božje usmiljenje.

V vsem zakramentalnem življenju se nam obilno deli usmiljenje. Ni brez pomena dejstvo, da je Cerkev hotela pri obeh zakramentih, ki se imenujeta »zdravilna«, v obrazcu samem izrecno omeniti usmiljenje, to je pri spovedi in bolniškem maziljenju. Spovedni obrazec pravi: »Bog, Oče usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina svet spravil s seboj in poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov, naj ti po službi Cerkve podeli oproščenje in mir« (Pokora 46). Pri maziljenju pa je rečeno: »Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha« (Previdevanje 76). Torej v molitvi Cerkve sklicevanje na milost še zdaleč ni samo skromna spodbuda, ampak je nadvse dejavno. Ko ga izrekamo z vero, nam je podeljeno. Ko izpovedujemo, da je živo in resnično, nas resnično preobrazi. To je temeljna vsebina naše vere, ki jo moramo ohraniti v vsej njeni izvirnosti. Preden se je razodel greh, se je razodela ljubezen, s katero je Bog ustvaril svet in ljudi. Ljubezen je prvo dejanje, s katerim se Bog daje spoznati in nam prihaja naproti. Ohranimo zato odprto srce za zaupanje, da nas Bog ljubi. Njegova ljubezen nas vedno prehiteva, spremlja in ostaja ob nas navkljub našemu grehu.

6. V takem kontekstu dobi poseben pomen poslušanje Božje besede. Vsako nedeljo se Božja beseda oznanja v krščanskem občestvu, da bi bil Gospodov dan razsvetljen z lučjo, ki sije iz velikonočne skrivnosti (prim. 2. vat. koncil, B 106). Pri evharističnem slavju je videti, da smo navzoči pri resničnem dialogu med Bogom in njegovim ljudstvom. V oznanilu svetopisemskih beril dejansko pretečemo zgodovino našega odrešenja skozi nenehno delovanje usmiljenja, ki se oznanja. Bog še danes govori z nami kot s prijatelji, se pogovarja z nami (2. vat. koncil, BR 2), da bi nam naklonil svojo družbo in nam pokazal pot življenja. Njegova beseda razlaga naše prošnje in skrbi in rodovitno odgovarja nanje, da bi lahko oprijemljivo izkusili njegovo bližino. Kako pomembna je homilija, kjer »resnico spremljata lepota in dobrota« (Ap. spod. Evangelii gaudium 142), da bi vernikovo srce vzdrhtelo pred veličino usmiljenja! Zelo priporočam, da se pripravljate na homilije in da skrbite za pridiganje. To bo toliko plodnejše, kolikor bolj bo duhovnik nad seboj izkušal Gospodovo usmiljeno dobroto. Posredovati gotovost, da nas Bog ljubi, ni govorniška vaja, ampak pogoj za verodostojnost lastnega duhovništva. Živeti usmiljenje je torej glavna pot, po kateri pridemo do resničnega oznanila tolažbe in spreobrnjenja v pastoralnem življenju. Homilijo in tudi katehezo mora vedno podpirati utripajoče srce krščanskega življenja.

7. Sveto pismo je velika pripoved, ki niza čudeže Božjega usmiljenja. Vsaka stran je prepletena z Očetovo ljubeznijo, ki je vse od stvarjenja dalje želel v vesolje vtisniti znamenja svoje ljubezni. Sveti Duh je po besedah prerokov in modrostnih spisov oblikoval zgodovino Izraela, ko je ljudstvo kljub svoji nezvestobi prepoznavalo Božjo nežnost in bližino. Jezusovo življenje in njegovo oznanilo določno zaznamujeta zgodovino krščanske skupnosti, ki je razumela svoje poslanstvo na osnovi Kristusovega naročila, naj bo stalno orodje njegovega usmiljenja in njegovega odpuščanja (prim. Jn 20,23). Po Svetem pismu, ki ga vera Cerkve ohranja živo, Gospod še naprej govori svoji nevesti in ji nakazuje pota, ki naj jih prehodi, da bo evangelij odrešenja prispel do vseh. Živo hrepenim po tem, da bi bila Božja beseda vedno bolj slavljena, poznana in razširjena, da bi po njej še bolje razumeli skrivnost ljubezni, ki se razliva iz tega studenca usmiljenja. To jasno omenja apostol: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, za svarjenje, za poboljševanje in za vzgojo v pravičnosti« (2 Tim 3,16).

Primerno bi bilo, da bi vsaka skupnost na eno od nedelj bogoslužnega leta obnovila zavzetost za širjenje, poznavanje in poglabljanje Svetega pisma; ta nedelja bi bila povsem posvečena Božji besedi, da bi razumeli neizčrpno bogastvo, ki prihaja iz tega nenehnega dialoga med Bogom in njegovim ljudstvom. Naj ne zmanjka ustvarjalnosti, da bi obogatili ta trenutek s pobudami, ki bodo poživile vernike, da postanejo živa orodja za posredovanje Besede. Zagotovo naj se med temi pobudami tudi kar najbolj širi lectio divina, da bi prek tega molitvenega branja svetega besedila duhovno življenje našlo podporo in rast. Lectio divina na temo usmiljenja bo omogočila, da živo izkusimo, kako je sveto besedilo rodovitno, če ga beremo v luči celotnega duhovnega izročila Cerkve, ki se nujno prelije v oprijemljiva dejanja ljubezni (prim. Benedikt XVI., Posin. ap. spodb. Verbum Domini 86-87).

8. Obhajanje usmiljenja se na povsem svojski način dogaja v zakramentu sprave. To je trenutek, ko začutimo objem Očeta, ki nam prihaja naproti, da nam vrne milost, da smo spet njegovi otroci. Grešniki smo in s seboj nosimo breme nasprotja med tem, kar bi radi naredili, in tem, kar nasprotno dejansko naredimo (prim. Rim 7,14-21); milost pa vedno hodi pred nami in si nadene obličje usmiljenja, ki postane učinkovito v spravi in odpuščanju. Bog nam da razumeti svojo neizmerno ljubezen prav pred našo grešnostjo. Milost je močnejša in presega vsako možno upiranje, ker ljubezen premaga vse (prim. 1 Kor 13,7).

V zakramentu odpuščanja pokaže Bog pot spreobrnitve k njemu in vabi, naj znova okusimo njegovo bližino. To je odpuščanje, ki ga je mogoče pridobiti zlasti tako, da začnemo živeti ljubezen. Na to nas spominja tudi apostol Peter, ko piše, da »ljubezen pokrije množico grehov« (1 Pt 4,8). Samo Bog odpušča grehe, toda tudi od nas zahteva, da smo pripravljeni odpuščati drugim, kakor on odpušča nam: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Kakšna žalost, če ostanemo zaprti vase in nesposobni odpuščanja! Tedaj dobijo premoč zamera, bes, maščevanje in onesrečijo življenje ter izničijo veselo zavzetost za usmiljenje.

9. Med milostmi, ki jih je Cerkev tako učinkovito izkusila in doživela v jubilejnem letu, je bilo zagotovo tudi služenje misijonarjev usmiljenja. Njihovo pastoralno delovanje je očitno pokazalo, da Bog ne postavlja nobenih meja tistim, ki ga iščejo s spokorjenim srcem, ker vsem prihaja naproti kot Oče. Prejel sem toliko pričevanj veselja ob obnovljenem srečanju z Gospodom v zakramentu spovedi. Ne izgubljajmo priložnosti, da bi doživeli svojo vero tudi kot izkustvo sprave. »Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20), je vabilo, ki ga apostol namenja tudi našemu času, da bi vsak vernik odkril moč ljubezni, ki ga naredi za »novo stvaritev« (2 Kor 5,17).

Zahvaljujem se vsakemu misijonarju usmiljenja za dragoceno služenje, ki ga je ponudil, da bi bila milost odpuščanja učinkovita. Ta izredna služba pa se ne končuje z zapiranjem svetih vrat. Želim namreč, da bi še ostala do nadaljne odločitve kot konkretno znamenje, da je milost jubileja na vseh koncih sveta še naprej živa in učinkovita. Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije bo v tem obdobju skrbno spremljal misijonarje usmiljenja kot neposredno znamenje moje skrbi in bližine, da najde ustreznejše oblike za izvajanje tega dragocenega služenja.

 

10. Ponovno vabim duhovnike, naj se zelo skrbno pripravijo na službo spovedovanja, ki je resnično duhovniško poslanstvo. Prisrčno se vam zahvaljujem za vaše služenje in vas prosim, da radi vse sprejemate; da ste priče očetovske nežnosti kljub resnosti greha; da skrbno pomagate k premisleku o storjenem zlu; da ste jasni pri predstavitvi moralnih načel; da ste pripravljeni spremljati vernike na poti spokornosti, tako da potrpežljivo hodite z njimi v korak; da ste daljnovidni, ko razločujete vsak posamezni primer; da ste velikodušni pri podeljevanju Božjega odpuščanja. Kakor se je Jezus odločil, da bo pred prešuštno ženo molčal, da bi jo rešil pred smrtno obsodbo, tako naj bo tudi duhovnik v spovednici velikodušnega srca, vedoč, da ga vsak spovedanec spominja na to, kar on osebno je: grešnik, a služabnik usmiljenja.

 

11. Želel bi si, da vsi mi premišljujemo besede, ki jih je apostol zapisal proti koncu svojega življenja, ko je Timoteju priznal, da je prvi med grešniki, »toda prav zato sem dosegel usmiljenje« (1 Tim 1,16). Njegove besede imajo silovito moč, da tudi nas izzovejo k razmisleku o svojem življenju in da tako vidimo, kako deluje Božje usmiljenje, ki spreminja, spreobrača in preobraža naše srce: »Hvaležen sem njemu, ki mi je dal moč, Kristusu Jezusu, našemu Gospodu, ker je presodil, da sem zanesljiv, in me postavil v službo, čeprav sem bil prej bogokletnik in preganjalec in nasilnež. Toda dosegel sem usmiljenje« (1 Tim 1,12-13).

Spominjajmo se zatorej z vedno novo pastoralno zavzetostjo apostolovih besed: »Bog nas je spravil s seboj po Kristusu in nam je dal službo sprave« (2 Kor 5,18). Nam je bilo najprej odpuščeno zaradi te službe; tako smo v prvi osebi postali priče univerzalnosti odpuščanja. Ni zakona ne zapovedi, ki bi onemogočila Bogu, da znova objame sina, ki se vrača k njemu s priznanjem, da je pogrešil, a se je odločil, da začne znova. Če se ustavimo zgolj pri postavi, pomeni, da izničimo vero in Božje usmiljenje. Postava ima vzgojno vlogo (prim. Gal 3,24), katere cilj je ljubezen (prim. 1 Tim 1,5). In vendar je kristjan poklican, da živi novost evangelija, »postavo Duha življenja v Kristusu Jezusu« (Rim 8,2). Tudi v najbolj zapletenih primerih, kjer nas ima, da bi dopustili prevlado pravičnosti, ki izvira zgolj iz pravil, moramo verjeti v moč, ki izvira iz božanske milosti.

Mi, spovedniki, smo izkusili toliko spreobrnjenj, ki se nam odvijajo pred našimi očmi. Čutimo torej odgovornost za dejanja in besede, ki lahko sežejo globoko v spovedančevo srce, da bi odkril bližino in nežnost Očeta, ki odpušča. Ne izničimo teh trenutkov z vedenjem, ki bi lahko nasprotovalo izkustvu usmiljenja, ki se ga tako išče. Raje pomagajmo razsvetliti prostor osebne vesti z neskončno Božjo ljubeznijo (prim. 1 Jn 3,20).

Zakrament spovedi mora najti osrednje mesto v krščanskem življenju; zato zahteva duhovnike, ki bodo svoje življenje posvetili služenju v »službi sprave« (2 Kor 5,9), tako da ne bo nikomur, ki se je resnično spokoril, onemogočeno pristopiti k Očetovi ljubezni, ki pričakuje njegovo vrnitev, in bo vsem ponujena možnost, da okusijo osvobajajočo moč odpuščanja.

Ugodna priložnost je lahko obhajanje pobude 24 ur za Gospoda v bližini 4. postne nedelje, ki se je že lepo ukoreninila po škofijah in ostaja močan pastoralni klic za intenzivno doživetje zakramenta spovedi.

 

12. V moči te zahteve in da se ne bi med prošnjo po spravi in Božjim odpuščanjem zoperstavila nobena ovira, podeljujem odslej vsem duhovnikom v moči njihove službe dovoljenje, da dajo odvezo vsem, ki so izvršili greh splava. Kar sem podelil omejeno za čas jubileja (prim. Pismo, s katerim se podeljuje odpustek ob jubileju usmiljenja, 1. september 2015), se zdaj razširi na ves čas, čeprav bi temu kaj nasprotovalo. Na vso moč bi rad poudaril, da je splav težak greh, ker konča nedolžno življenje. Enako močno pa morem in moram potrditi, da ni nobenega greha, ki ga ne bi moglo doseči in ga uničiti Božje usmiljenje, ko najde spokorjeno srce, ki prosi za spravo z Očetom. Vsak duhovnik naj zato postane vodnik, podpora in tolažba pri spremljanju spovedancev na tej poti posebne sprave.

V letu jubileja sem dovolil vernikom, ki iz različnih vzrokov obiskujejo cerkve, kjer delujejo duhovniki Bratovščine sv. Pija X., da veljavno in dopustno prejmejo zakramentalno odvezo svojih grehov (prim. prav tam). V pastoralni blagor teh vernikov in z zaupanjem v dobro voljo njihovih duhovnikov ter da bi se moglo z Božjo pomočjo obnoviti polno občestvo v katoliški Cerkvi, določam po lastni odločitvi, da se ta možnost razširi tudi onstran jubilejnega časa, dokler ne bo s tem v zvezi določeno kaj novega, da ne bi nikomur nikoli manjkalo zakramentalno znamenje sprave v odpuščanju, ki ga podeli Cerkev.

13. Usmiljenje nosi tudi obličje tolažbe. »Tolažite, tolažite moje ljudstvo« (Iz 40,1), so srčne besede, ki jih prerok daje slišati še danes, da bi lahko tiste, ki trpijo in jih muči bolečina, dosegla beseda upanja. Ne pustimo si nikoli vzeti upanja, ki prihaja od vere v vstalega Gospoda. Res je, da smo često hudo preizkušani, a nikoli ne sme izginiti gotovost, da nas Gospod ljubi. Njegovo usmiljenje se izraža tudi v bližini, naklonjenosti in podpori, ki jo toliko bratov in sester lahko ponudi, ko nas doletijo dnevi žalosti in stiske. Obrisati solze je konkretno dejanje, ki stre krog osamljenosti, kamor smo često zaprti.

Vsi potrebujemo tolažbe, ker ni nihče odporen proti trpljenju, bolečini in nerazumevanju. Kakšno bolečino lahko povzroči sovražna beseda, sad zavisti, ljubosumja in besa! Kolikšno trpljenje izzove izkustvo izdanosti, nasilja in zapuščenosti; koliko grenkobe spričo smrti ljubljene osebe! In vendar ni Bog nikoli daleč, ko preživljamo take drame. Beseda, ki da pogum, objem, po katerem čutiš, da si razumljen, nežnost, po kateri zaznaš ljubezen, molitev, ki te usposobi, da si močnejši … vse to so izrazi Božje bližine preko tolažbe, ki jo ponudijo bratje.

Včasih lahko zelo pomaga tudi tišina. Kajti včasih besede ne dajo odgovora na vprašanja trpečih. Ko pa zmanjka besed, lahko vskoči sočutje navzočega, bližnjega, ki ljubi in poda roko. Ni res, da je tišina znamenje predaje; nasprotno, to je trenutek moči in ljubezni. Tudi tišina sodi v našo govorico tolažbe, ker se spremeni v konkretno dejanje podelitve in soudeležbe pri trpljenju brata.

14. V tako posebnem trenutku, kot je ta, ko med toliko krizami vidimo tudi krizo družine, je pomembno, da močna beseda tolažbe doseže tudi naše družine. Dar zakonske zveze je velika poklicanost, na katero je treba – s Kristusovo milostjo – odgovoriti v velikodušni, zvesti in potrpežljivi ljubezni. Lepota družine ostaja nespremenljiva kljub tolikšni temi in drugačnim predlogom: »Radost ljubezni, ki jo živijo po družinah, je tudi veselje Cerkve« (Posin. ap. spodb. Amoris laetitia 1). Življenjsko pot, ki pelje moškega in žensko, da se srečata, ljubita in si pred Bogom obljubita zvestobo za zmeraj, pogosto prekinejo trpljenje, izdaja in osamljenost. Veselje ob daru otrok ni odporno pred skrbmi staršev glede njihove rasti in zorenja, glede prihodnosti, ki naj bi bila vredna, da jo zavzeto živijo.

Milost zakramenta poroke ne le okrepi družino, da postane privilegiran kraj, kjer živi usmiljenje, ampak nalaga krščanski skupnosti in vsej pastoralni dejavnosti, da jasno pokaže, kako veliko vrednoto ponuja družina. To jubilejno leto pa ne more spregledati kompleksne resničnosti družine. Izkustvo usmiljenja nas usposablja, da gledamo na vse človeške težave z držo Božje ljubezni, ki se ne utrudi sprejemati in spremljati (prim. prav tam 291-300).

Ne moremo pozabiti, da vsakdo nosi s seboj bogastvo in breme lastne zgodovine, po katerem se razlikuje od vsake druge osebe. Naše življenje je s svojimi veselji in bolečinami nekaj edinstvenega in neponovljivega, kar poteka pod usmiljenim Božjim pogledom. To zlasti od duhovnika zahteva pozorno, globoko in daljnovidno duhovno razločevanje, da se bo vsakdo – nihče ni tu izključen, pa naj živi v takih ali drugačnih okoliščinah – lahko čutil konkretno sprejetega od Boga, da bo dejavno sodeloval v življenju skupnosti in bo lahko vključen v tisto Božje ljudstvo, ki neutrudno hodi proti polnosti Božjega kraljestva, kraljestva pravičnosti, ljubezni, odpuščanja in usmiljenja.

15. Poseben pomen ima tu trenutek smrti. Cerkev je vedno doživljala ta dramatični prehod v luči vstajenja Jezusa Kristusa, ki je odprl pot za gotovost o prihodnjem življenju. Sprejeti moramo velik izziv, zlasti v sodobni kulturi, ki pogosto teži k razvrednotenju smrti, tako da iz nje naredi preprosto izmišljotino ali pa jo skriva. S smrtjo se je treba soočiti in se nanjo pripraviti kot na boleč in neizogiben prehod, ki pa ima velik pomen: gre za poslednje dejanje ljubezni do ljudi, ki jih zapuščamo, in do Boga, h kateremu gremo naproti. V vseh verstvih trenutek smrti – kot tudi trenutek rojstva – spremlja nekaj verskega. Mi doživljamo izkustvo pogreba kot molitev, ki je nabita z upanjem za dušo pokojnega in daje tolažbo vsem, ki trpijo zaradi ločitve od ljubljene osebe.

Prepričan sem, da moramo v pastoralni dejavnosti, ki jo poživlja živa vera, preveriti, koliko so bogoslužna znamenja in naše molitve izraz Gospodovega usmiljenja. On sam nam nudi besede upanja, da nas nič in nihče ne bo nikoli ločil od njegove ljubezni (prim. Rim 8,35). Ko duhovnik ta trenutek doživlja skupaj s krščanskim občestvom, s tem opravlja pomembno službo spremljanja, ker omogoči, da se v trenutku šibkosti, osamljenosti, negotovosti in žalovanja doživi bližina znotraj občestva.

16. Jubilej se končuje in sveta vrata se zapirajo. Vrata usmiljenja našega srca pa ostajajo vedno na stežaj odprta. Naučili smo se, da se Bog sklanja nad nas (prim. Oz 11,4), da bi ga tudi mi lahko posnemali v sklanjanju nad brati. Domotožje tolikih po vrnitvi v hišo Očeta, ki čaka na njihov prihod, spodbujajo tudi iskreni in velikodušni pričevalci Božje nežnosti. Sveta vrata, skozi katera smo stopali v tem jubilejnem letu, so nas postavila na pot ljubezni, po kateri smo poklicani hoditi v zvestobi in z veseljem vsak dan. To je pot usmiljenja, ki omogoča, da srečamo toliko bratov in sester, ki iztezajo roko, da bi jo kdo prijel in bi hodili dalje skupaj.

Ko hočemo biti blizu Kristusu, zahteva to od nas, da se približamo bratom, ker Očetu ni nič ljubšega kot konkretno znamenje usmiljenja. Usmiljenje že po svoji naravi postane vidno in otipljivo v konkretnem in dinamičnem dejanju. Ko ga enkrat izkusimo v vsej njegovi resničnosti, se ne moremo več obrniti nazaj: nenehno raste in spreminja življenje. Je pristno novo stvarstvo, ki udejanja novo srce, ki je sposobno ljubiti na polno, in očisti oči, da prepoznajo najbolj skrite potrebe. Kako resnične so besede, s katerimi moli Cerkev na velikonočno vigilijo po branju pripovedi o stvarjenju: »Vsemogočni Bog, človeka si čudovito ustvaril po svoji podobi in še čudoviteje prenovil in odrešil« (Rimski misal, velikonočna vigilija, it. prevod).

Usmiljenje prenavlja in odrešuje, ker se tu srečata dve srci: Božje, ki gre naproti človekovemu. To se ogreje in prvo ga ozdravi: kamnito srce se spremeni v srce iz mesa (prim. Ezk 36,26), sposobno ljubiti kljub svojemu grehu. Tukaj zaznamo, da smo resnično »nova stvaritev« (prim. Gal 6,15); sem ljubljen, torej sem; odpuščeno mi je, torej se prerodim v novo življenje; izkazano mi je usmiljenje, torej postanem orodje usmiljenja.

17. V svetem letu, zlasti ob »petkih usmiljenja«, sem lahko zaznal, koliko dobrega je navzočega v svetu. Pogosto ni znano, ker se vsakodnevno udejanja na nevsiljiv in tih način. Čeprav se o njih ne govori, pa obstaja veliko konkretnih znamenj dobrote in nežnosti, ki se dotikajo najmanjših in nemočnih, najbolj osamljenih in zapuščenih. Resnično obstajajo junaki ljubezni, zaradi katerih najbolj ubogi in nesrečni niso prikrajšani za solidarnost. Zahvalimo se Gospodu za te dragocene darove, ki vabijo, naj odkrivamo veselje v tem, da se približamo šibkosti ranjenega človeštva. Hvaležno mislim na toliko prostovoljcev, ki vsak dan posvečajo svoj čas, da s svojo predanostjo razodevajo Božjo bližino. Njihovo služenje je pristno delo usmiljenja, ki toliko ljudem pomaga, da se približajo Cerkvi.

 

18. Čas je, da napravimo prostor za domišljijo usmiljenja, da bi zaživelo mnogo novih del, sadov milosti. Cerkev mora danes pripovedovati o »mnogih drugih znamenjih«, ki jih je Jezus storil in ki »niso zapisana« (Jn 20,30), da bodo zgovoren izraz rodovitnosti Kristusove ljubezni in ljubezni skupnosti, ki živi od njega. Preteklo je več kot dva tisoč let in vendar dela usmiljenja še naprej delajo Božjo dobroto vidno.

Še danes cela ljudstva trpijo lakoto in žejo. Koliko skrbi povzročajo podobe otrok, ki se nimajo s čim nahraniti. Množice ljudi se še naprej selijo iz dežele v deželo in iščejo hrano, delo, dom in mir. Bolezen je v svoji raznolikosti stalen razlog za trpljenje, ki zahteva pomoč, tolažbo in podporo. Ječe so kraji, kjer se omejevalni kazni pogosto pridružijo včasih zelo resne težave zaradi nečloveških razmer. Nepismenost je še vedno zelo razširjena in otrokom onemogoča, da bi se izobrazili, ter jih izpostavlja novim oblikam suženjstva. Kultura podivjanega individualizma zlasti na zahodu vodi k izgubi čuta za solidarnost in odgovornosti do drugih. Sam Bog ostaja danes mnogim neznan; to je najhujša revščina in največja ovira za priznanje nedotakljivega dostojanstva človeškega življenja.

Skratka, ob telesnih in duhovnih delih usmiljenja se tudi v naših dneh izkaže, kako velik in pozitiven je vpliv usmiljenja kot družbene vrednote. Sili nas namreč, da si zavihamo rokave, da vrnemo dostojanstvo milijonom ljudi, ki so naši bratje in sestre, skupaj z nami poklicani graditi »varno mesto« (Okr. Lumen fidei 50).

 

19. Toliko konkretnih znamenj usmiljenja je bilo udejanjenih v tem svetem letu. Skupnosti, družine in posamezni verniki so znova odkrili veselje medsebojne podelitve in lepoto solidarnosti. In vendar to ne zadošča. Svet še naprej poraja nove oblike duhovne in tvarne revščine, ki ogrožajo človeško dostojanstvo. Zato mora biti Cerkev vedno budna in pripravljena, da prepozna nova dela usmiljenja in jih velikodušno in navdušeno udejanja.

Vložimo torej vse napore, da bomo konkretno oblikovali dobroto, obenem pa tudi razumevali dela usmiljenja. Usmiljenje vključuje vse, zato se širi kot oljni madež in ne pozna meja. V tem smislu smo poklicani, da damo novo obličje delom usmiljenja, ki jih poznamo od zdavnaj. Usmiljenje dejansko prekipeva, vedno gre preko, je rodovitno. Je kot kvas, ki prekvasi testo (prim. Mt 13,33), in kot gorčično zrno, ki postane drevo (prim. Lk 13,19).

Za primer pomislimo na telesno delo usmiljenja nage oblačiti (prim. Mt 25,36.38.43.44). Vrača nas k začetkom, v edenski vrt, ko sta Adam in Eva spoznala, da sta naga; ko sta opazila, da se bliža Gospod, ju je bilo sram in sta se skrila (prim. 1 Mz 3,7-8). Vemo, da ju je Gospod kaznoval; in vendar je »naredil Adamu in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel« (1 Mz 3,21). Sram je bil premagan in povrnjeno dostojanstvo.

Uprimo pogled tudi na Jezusa na Golgoti. Božji Sin na križu je nag; njegovo suknjo so vzeli vojaki in zanjo žrebali (prim. Jn 19,23-24); ničesar nima več. Na križu se do skrajnosti pokaže, kako Jezus deli usodo s tistimi, ki so izgubili dostojanstvo, ker so ob najnujnejše. Kakor je Cerkev poklicana, da postane »Kristusova suknja« (prim. Ciprijan, Edinost katoliške Cerkve 7), da obleče svojega Gospoda, tako se tudi zavzema za solidarnost z golimi tega sveta, da bi znova pridobili dostojanstvo, ki so jim ga slekli. »Nag sem bil in ste me oblekli« (Mt 25,36), nas zavezuje, da ne odvračamo pogleda od novih oblik revščine in odrinjenosti, ki ljudem onemogočajo, da bi dostojanstveno živeli.

Ne imeti dela in ne prejemati pravične plače; ne imeti hiše ali zemlje za prebivanje; biti diskriminiran zaradi vere, rase, družbenega položaja … take in še druge okoliščine ogrožajo človekovo dostojanstvo. Vpričo tega usmiljeno delovanje kristjanov odgovarja zlasti z budnostjo in solidarnostjo. V koliko okoliščinah lahko danes ljudem vrnemo dostojanstvo in jim omogočimo človeško življenje! Pomislimo samo na toliko otrok, ki trpijo raznovrstno nasilje, ki jih oropa za življenjsko veselje. Njihovi žalostni in izgubljeni obrazi so se vtisnili v mojo dušo; prosijo nas za pomoč, da bi se osvobodili iz suženjstva sodobnega sveta. Ti otroci so jutrišnji mladostniki; kako jih pripravljamo za dostojanstveno in odgovorno življenje? Kakšno je lahko njihovo upanje, ko se soočajo s svojo sedanjostjo in prihodnostjo?

Družbeni značaj usmiljenja zahteva, da ne ostanemo brezdelni in da preženemo brezbrižnost in hinavščino, da načrti in projekti ne bi ostali mrtva črka na papirju. Sveti Duh naj nam pomaga, da bomo vedno pripravljeni dejavno in nezainteresirano ponuditi svoj prispevek, da pravičnost in dostojanstveno življenje ne bi ostala zgolj priložnostna izraza, ampak konkretno zavzemanje človeka, ki ima namen izpričati navzočnost Božjega kraljestva.

20. Poklicani smo, da po nas raste kultura usmiljenja, ki temelji na odkritju srečanja z drugimi, kultura, v kateri nihče ne gleda na drugega z brezbrižnostjo niti se ne ozira naokrog, ko vidi trpljenje bratov. Dela usmiljenja so »domača«: nobeno od njih ni enako drugemu; naše roke jih lahko oblikujejo na tisoč načinov. Čeprav je Bog, ki jih navdihuje, en sam in je ena sama »snov«, iz katere so narejena, to je usmiljenje samo, si vsako pridobi čisto svojsko obliko.

Dela usmiljenja se dejansko dotikajo vsega človekovega življenja. Zato lahko zaženemo pravo kulturno revolucijo ravno na osnovi preprostih dejanj, ki lahko dosežejo telo in duha, to je človekovo življenje. To je zavzetost, ki si jo lahko krščanska skupnost prisvoji, če se zaveda, da jo Gospodova beseda vedno kliče, naj odide iz brezbrižnosti in individualizma, v katera nas skušnjava sili, da bi se zaprli, in bi tako živeli udobno in brez težav. »Uboge boste imeli vedno med seboj« (Jn 12,8), pravi Jezus svojim učencem. Ni izgovora, ki bi lahko opravičil nezavzetost, ko pa vemo, da se je On poistovetil s slehernim od njih.

Kultura usmiljenja se oblikuje v vztrajni molitvi, v učljivi odprtosti za delovanje Duha, v domačnosti z življenjem svetnikov in v konkretni bližini z ubogimi. Gre za vabilo, ki nas sili, naj ne dovolimo nesporazumov, kjer je odločilno zavzeti se. Skušnjavo, da bi naredili »teorijo usmiljenja« premagamo, kolikor iz njega naredimo vsakdanje življenje soudeleženosti in podelitve. Sicer pa ne smemo nikoli pozabiti besed, s katerimi apostol Pavel, ko pripoveduje o svojem srečanju s Petrom, Jakobom in Janezom po spreobrnjenju, poudari bistveni vidik svojega poslanstva in vsega krščanskega življenja: »Le to so naju prosili, da bi se spominjala revežev. In to sem si zelo prizadeval storiti« (Gal 2,10). Ne smemo pozabiti na reveže: to je še kako aktualno povabilo, ki je veljavno, ker je tako očitno evangeljsko.

21. Naj izkustvo jubileja vtisne v nas besede apostola Petra: »Nekoč niste bili deležni usmiljenja, zdaj pa ste usmiljenje dosegli« (1 Pt 2,10). Ne zadržujmo ljubosumno samo zase, kar smo prejeli. Naučimo se to podeliti s trpečimi brati, da jih bo podpirala moč Očetovega usmiljenja. Naše skupnosti naj se odprejo, da bodo dosegle tiste, ki živijo na njihovem ozemlju, da bo do vseh s pomočjo pričevanja vernikov dospela Božja nežnost.

To je čas usmiljenja. Vsak dan našega popotovanja je zaznamovan z navzočnostjo Boga, ki vodi naše korake z močjo svoje milosti, ki jo Duh vliva v srce, da bi ga oblikoval in ga usposobil za ljubezen. To je čas usmiljenja za vse in za vsakogar, da bi nihče ne mislil, da je izvzet od Božje bližine in daleč od moči njegove nežnosti. To je čas usmiljenja, da bi vsi šibki in nemočni, oddaljeni in osamljeni mogli zaznati navzočnost bratov in sester, ki jih podpirajo v njihovih potrebah. To je čas usmiljenja, da bi ubogi na sebi začutili spoštljiv in pozoren pogled tistih, ki so premagali brezbrižnost in odkrili, kaj je v življenju bistveno. To je čas usmiljenja, da se noben grešnik ne bi naveličal prositi odpuščanja in bi čutil roko Očeta, ki ga vedno sprejema in stiska k sebi.

22. Naj ostanejo usmiljene oči svete Božje Matere vedno obrnjene na nas. Ona je prva, ki odpira pot in nas spremlja v pričevanju ljubezni. Mati usmiljenja zbira vse v zavetje svojega plašča, kakor jo pogosto upodablja umetnost. Zaupajmo njeni materinski pomoči in sledimo napotku, ki nam ga vedno daje, naj gledamo Jezusa, žareče obličje Božjega usmiljenja.

Dano v Rimu, pri sv. Petru, 20. novembra,

na praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva,

v letu Gospodovem 2016, četrtem našega papeževanja.

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

ponedeljek, 21. November 2016

Kategorija