Pogum tvegati za Božjo obljubo

Dragi bratje in sestre! Potem ko smo lani v oktobru doživeli živahno in rodovitno izkušnjo sinode, posvečene mladim, smo pred kratkim v Panami obhajali 34. svetovni dan mladih. Dva velika dogodka, ki sta Cerkvi omogočila, da je prisluhnila tako glasu Duha kot življenju mladih, njihovim vprašanjem in skrbem, ki jih bremenijo, njihovim težavam in njihovim upom.

Na podlagi tega, kar sem imel priložnost deliti z mladimi v Panami, želim na svetovni dan molitve za duhovne poklice razmišljati o tem, kako nas Gospodov klic naredi za nosilce neke obljube in hkrati zahteva pogum, da tvegamo z Njim in Zanj. Na kratko želim razmišljati o teh dveh vidikih – o obljubi in tveganju –, tako da skupaj z vami premišljujem evangeljski prizor o poklicu prvih učencev ob Galilejskem jezeru (Mr 1,16–20). 

Dva para bratov, Simon in Andrej skupaj z Jakobom in Janezom, ki opravljajo svoje vsakdanje delo kot ribiči. V tem napornem poklicu so se naučili zakonov narave in včasih, ko so bili vetrovi nasprotni ter so valovi udarili ob njihove čolne, so se jim morali zoperstaviti. Kdaj pa kdaj je bil njihov trud nagrajen z obilnim ulovom, drugič spet so se lahko trudili vso noč, pa niso napolnili mrež ter so se vrnili na obalo utrujeni in razočarani.

Velik del življenja je tak. Vsak od nas skuša uresničiti svoje najgloblje želje, se ukvarja z dejavnostmi, za katere upa, da bodo rodovitne, in se poda v "morje" možnosti, da bi našel pravo pot, na kateri bi mogel zadovoljiti svojo žejo po sreči. Včasih uživamo v dobrem ulovu, drugič, nasprotno, moramo zbrati pogum, da obvladamo krmilo čolna, ki ga premetavajo valovi, ali pa smo razočarani, ko vidimo naše prazne mreže. 

Kakor v zgodovini vsakega klica tudi v tem primeru evangelij govori o srečanju. Jezus hodi, vidi ribiče in se jim približa ... Isto se zgodi, ko srečamo osebo, s katero se želimo poročiti, ali ko prvič začutimo privlačnost posvečenega življenja: doživimo presenečenje nekega srečanja in v tistem trenutku nas spreleti obljuba veselja, sposobna izpolniti naše življenje. Tisti dan ob Galilejskem jezeru se je Jezus srečal z ribiči in prekinil "ohromelost normalnosti" (Homilija XXII. svetovnega dneva posvečenega življenja, 2. februarja 2018). In takoj jim je dal obljubo: "Naredil vaju bom za ribiča ljudi" (Mr 1,17).

Gospodov klic torej ni vdor Boga v našo svobodo; ni neka "kletka" ali breme, naloženo na naša ramena. Nasprotno, to je ljubeča pobuda, s katero nam Bog prihaja naproti in nas vabi, da vstopimo v veliki načrt, ki ga želi deliti z nami. Pred našimi očmi razkrije obzorje širšega morja in obilnega ribolova.

Bog dejansko želi, da naše življenje ne bi postalo plehko in vnaprej določeno, ujeto v vsakodnevno rutino in neodzivno za tiste izbire, ki bi mu mogle dati smisel. Gospod ne želi, da bi živeli iz dneva v dan, misleč, da v bistvu ni ničesar, za kar se je vredno strastno boriti, in bi s tem počasi zadušili notranjo željo, da bi iskali nove smeri za našo plovbo. Če nam včasih da doživeti »čudežni ulov«, je to zato, ker hoče, da odkrijemo, kako je vsak od nas poklican – na različne načine – k nečemu velikemu, in zato, da naše življenje ne bi ostalo zapleteno v mreže nesmisla, kar otopi srce. Poklic je vabilo, naj ne stojimo na obali z mrežami v rokah, temveč naj hodimo za Jezusom po poti, ki si jo je zamislil za nas, za našo osebno srečo in za dobro tistih, ki so okoli nas.

Sprejetje te obljube seveda zahteva pogum, da tvegamo in naredimo izbiro. Prvi učenci, ki so začutili Njegov klic, da sodelujejo pri nečem večjem, "so takoj pustili mreže in šli za njim" (Mr 1,18). Odgovoriti na Gospodov klic pomeni povsem zastaviti samega sebe in se soočiti z velikim izzivom. Pomeni biti pripravljen zapustiti vse, kar nas hoče priklepati na našo malo barko in nam preprečiti, da bi naredili dokončno izbiro. Poklicani smo, da smo drzni in odločni pri iskanju Božjega načrta za svoje življenje. Ko zremo »ocean« poklica, se ne moremo zadovoljiti s popravljanjem svojih mrež na ladji, ki nam daje varnost, temveč moramo zaupati Gospodovi obljubi.

Predvsem mislim na klic h krščanskemu življenju, ki ga vsak od nas prejme pri krstu in ki nas spominja, da naše življenje ni naključje, temveč dar: da smo ljubljeni Božji otroci, zbrani v veliki družini Cerkve. Prav v cerkveni skupnosti se krščansko življenje rodi in razvija, predvsem z bogoslužjem, ki nas uvaja v poslušanje Božje besede in v milost zakramentov; v njej smo se že od zgodnjega otroštva uvajali v umetnost molitve in bratske delitve. Prav zato, ker nas prerodi za novo življenje in nas vodi h Kristusu, je Cerkev naša mati; zato jo moramo ljubiti tudi takrat, kadar na njenem obličju zaznamo gube krhkosti in grehov, in moramo sodelovati pri tem, da bo vedno lepša in svetlejša ter s tem priča Božje ljubezni v svetu.

Krščansko življenje tako najde svoj izraz v teh odločitvah, ki s tem da natančno usmerjajo naše osebno potovanje, prispevajo tudi k rasti Božjega kraljestva v svetu. Mislim na odločitev za poroko v Kristusu in na ustvarjanje družine ter tudi na vse druge poklice, povezane z delom in s poklicnim življenjem, na zavzetost na področju dobrodelnosti in solidarnosti, na družbeno in politično odgovornost in tako naprej. Gre za poklice, ki nas naredijo nosilce obljube dobrote, ljubezni in pravičnosti ne samo za nas same, temveč tudi za družbene in kulturne okvire, v katerih živimo, ki potrebujejo pogumne kristjane in pristne priče Božjega kraljestva. 

V srečanju z Gospodom more nekdo začutiti privlačnost klica v posvečeno življenje ali v službeno duhovništvo. Gre za odkritje, ki privlači in obenem straši: čutiti se poklicani, da bi postali »ribiči ljudi« v ladji Cerkve s popolno podaritvijo samega sebe in prav tako z zvestim služenjem evangeliju, bratom in sestram. Ta izbira nosi s seboj tveganje – pustiti vse, da bi šli za Gospodom, se mu popolnoma posvetili ter postali njegovi sodelavci. Številni notranji odpori morejo preprečiti takšno odločitev in zlasti v nekaterih močno sekulariziranih okoljih, kjer se zdi, da ni več prostora za Boga in za evangelij, zlahka pademo v malodušnost in v "utrujenost upanja" (Homilija pri maši z duhovniki, posvečenimi osebami in laičnimi gibanji, Panama, 26. januarja 2019).

In vendar ni večjega veselja, kakor da nekdo tvega življenje za Gospoda! Zlasti vam, mladi, želim povedati: ne bodite gluhi za Gospodov klic! Če vas On kliče, da hodite za Njim, ne povlecite vesel v čoln, temveč mu zaupajte. Ne dovolite, da vas okuži strah, ki nas hromi pred visokimi vrhovi, ki nam jih Gospod predlaga. Vedno se spominjajte, kako tistim, ki zapustijo mreže in čoln, da bi mu sledili, Gospod obljublja radost novega življenja, ki napolnjuje srce in poživlja naše potovanje.

Dragi prijatelji! Lastnega poklica ni vedno lahko razločevati in ni lahko usmeriti življenja v pravo smer. Zato je treba obnoviti zavzetost vse Cerkve – duhovnikov, posvečenih oseb, pastoralnih animatorjev, vzgojiteljev –, da se, zlasti mladim, zagotovi možnosti za poslušanje in razločevanje. Potrebni sta takšna mladinska pastorala in pastorala poklicev, ki bosta pomagali odkrivati Božji načrt, posebno z molitvijo, premišljevanjem Božje besede, evharističnim češčenjem in duhovnim spremljanjem.

Kakor se je na svetovnem dnevu mladih v Panami večkrat izkazalo, moramo pogled vedno znova usmerjati v Marijo. Tudi v zgodbi tega mladega dekleta je bil poklic hkrati obljuba in tveganje. Njeno poslanstvo ni bilo lahko, vendar ni dopustila, da bi jo prevzel strah. Njen »da« je bil »da« nekoga, ki se je pripravljen zastaviti in tvegati, nekoga, ki je pripravljen zastaviti vse, ne da bi imel katero koli drugo varnost razen gotovosti, da je nosilec obljube. In vsakega izmed vas vprašam: Ali čutite, da ste nosilci neke obljube? Kakšno obljubo nosim v svojem srcu, da bi jo uresničil? Marija je prav gotovo imela zahtevno nalogo, vendar težave niso bile razlog, da bi rekla »ne«. Seveda je imela težave, vendar niso bile takšne, kot se pojavijo, kadar nas ohromi strahopetnost, ker položaj ni že vnaprej jasen in gotov (Vigilija z mladimi, Panama, 26. januar 2019).

Na svetovni molitveni dan za duhovne poklice se združimo v molitvi s prošnjo Gospodu, naj nam pomaga odkriti svoj načrt ljubezni za naše življenje in nam da pogum za hojo po poti, ki jo je od vekomaj izbral za nas.

Iz Vatikana, 31. januarja 2019, na god sv. Janeza Boska

Kraj

Datum

nedelja, 5. Maj 2019

Kategorija

DRUŽINA NA KRIŽEVEM POTU Z JEZUSOM

Majda Strašek Januš

© Ognjišče - Slomškova založba, Maribor 2018

 

O pridite stvari, kaj glejte se godi: edini Božji Sin strašno za nas trpi.

UVODNA MOLITEV

Danes se podajamo na prav posebno pot – na pot premišljevanja Jezusovega trpljenja. Ne bomo šli lahkotno in praznih rok, saj nosimo s seboj vso težo našega vsakdanjega življenja.

To bo tudi križev pot slovenske družine - starih staršev, mater, očetov, otrok. Naj nam postaje Jezusovega trpljenja odpirajo srce za Boga, obenem pa nam odpirajo oči in srce za stiske ljudi okoli nas.

Bližje smo si, bolj smo ranljivi, težje je odpuščati. Zato toliko bega iz družin, toliko odtujenosti in ločitev. Druga bolezen sodobnega sveta je zapiranje v svoj krog, beg pred okolico, sorodniki - in zopet odtujitev.

Sprejemanje samega sebe, sprejemanje drugih in drugačnih – samo to je pot sožitja, družinske ljubezni.

In ko sprejmemo druge, smo gotovo na poti z Bogom, ki je sprejel vsakega. Zato stopimo na to pot v mislih na svoje družine, na vse družine v naši župniji in naši domovini. Prosimo Jezusa, naj v svojem trpljenju milostno pogleda na naš slovenski narod in našo prihodnost.

 

Razbičan, zapljuvan in kronan, zasram'van, pred sodni stol zdaj gre, nedolžen v smrt izdan.

1. postaja

PILAT OBSODI JEZUSA NA SMRT

Stojimo na prvi postaji: Jezus je obsojen na smrt. Zakaj? Ker je bil drugačen in je vse motila njegova prevelika dobrota in ljubezen.

Ker so s prstom pokazali nanj in kričali: »Kriv je! Križaj ga!«

Ker si je oblastnik umil roke in se umaknil.

In ker med ljudmi, kjer ni odprtosti za ljubezen, prevlada zlo, ga obsodijo. Najbolj nedolžnega. Obsodijo Boga, ki jim je napoti.

▪ Poglejmo v to množico: Kje vidimo sebe?

Ali v tistih, ki s prstom kažejo na bližnje: »Ti si kriv! Ti si kriva! Saj ti zmeraj začenjaš! To je gotovo rekla tvoja mama.«

Ali še huje, kadar leti na otroke: »Ti si kriv, zaradi tebe sem vzela tega ... Zakaj sem te morala roditi ...«

Smo morda tudi v tistih, ki obsojajo in ubijajo odnose v družini? Potem pa ostajamo nedolžni kot Pilat; mi smo čisti, drugi pa ...

▪ Poznamo to: »Naš pa tega že ne bi storil!« Nočemo videti lastnega razvajanja in v svojem otroku ubijemo čut za okolje, ljudi. Grešimo dvakrat: obsojamo druge in uničujemo osebnost lastnega otroka.

Na smrt obsojamo še nerojena bitja, ko se iz tisoč in enega razloga odločamo za splav, saj nam je sodobni svet ukradel občutek za življenje pred rojstvom.

V nemoči našega presojanja videza in resnice nujno potrebujemo pomoč; prosimo Gospoda, da bi naše odločitve ne prizadele in uničevale ljudi okoli nas.

 

Glej, križ mu nalože na ranjene rame; objame ga voljno in nese vseh dolge.

2. postaja

JEZUS VZAME KRIŽ NA SVOJE RAME

Razbičanemu in s trnjem kronanemu Jezusu naložijo težki križ. Sprejme ga, saj je takšna Očetova volja, saj se je sam odločil, da jo sprejme in si naloži grehe sveta.

Kot človek trpi grozo neznosnih bolečin, vendar sprejema vdano s pogledom v našo prihodnost, saj nas zavestno rešuje, nam prinaša možnost odpuščanja.

▪ Ali si tudi mi lahko naložimo križ, ki rešuje druge?

Ko gledam v naše družine, vidim neštete žene, ki s svojim delom nosijo breme gospodinjstva in vzgoje otrok: Ali je res potrebno, da je ta križ naložen samo njim? Kje so očetje - odsotni, premalo očetovski, premalo ljubeči ... Kjer nosi eden, je breme včasih pretežko …

▪ Se vam ne zdi, da tudi otroku kdaj naložimo pretežak križ? Razmislimo o družinah, ki otroka obremenijo s svojimi zahtevami, kjer starši skušajo uresničiti lastne želje v življenju svojega otroka ... Zakaj mora sin, ki ima rad umetnost, študirati medicino? To je križ, ki ga bo bremenil vse življenje - če bo sploh kdaj doštudiral ...

Razmislimo še o križu, ki ga starši naložijo svojim otrokom, ko jim nudijo preveč materialnih dobrin, za ljubeč odnos pa ni več časa ... Kaj šele, da bi si želeli še kakšnega otroka! Razvajeni edinčki bodo križ tega bremena nosili skozi življenje - drugim in sebi v breme.

Koliko je še teh križev - dnevno jih nalagamo drug drugemu - vendar ne s pravim namenom. Gospod, pomagaj nam, da bi sebi in drugim resnično znali naložiti križe, ki nas osvobajajo.

 

Opešal je v močeh, podre ga križ, naš greh, vtopljen v dolge sveta leži potrt na tleh.

3. postaja

JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

Padec. Kako človeško, kako si nam blizu, Jezus, kako smo ti blizu.

Hvala ti, da si nam pokazal, kako se po padcu da vstati in iti dalje. Tebe je zrušila teža naših grehov, toda vstaneš, ker misliš le na nas in našo rešitev.

▪ Kdo med nami še ni padel in kje smo dobili moč, da smo vstali?

Poglejmo v naše medosebne odnose v družini: dnevno padamo zaradi svoje raztresenosti, naglice, razočaranj, nemira, jeze, obupa, ljubosumnosti ... Padamo v greh, ker je v nas premalo miru, pogovora, odprtosti in sprejemanja drugačnosti.

Zakonski prepir potrebuje spravo; če ne danes, pa jutri. Ko se grehi obtožb in sumničenj grmadijo, je vedno težje vstati!

Kaj pa utemeljeno razočaranje nad partnerjem - smo sposobni odpustiti in iti v nov odnos?

▪ Kolikokrat pademo kot otroci v odnosu do svojih staršev! Starejši smo, večja je naša odgovornost - večji so naši grehi. Kadar jih grmadimo in se oddaljujemo, je vedno »težje vstati in iti k Očetu«.

Jeza zaradi premoženja razbije družine - ali je res to vredno greha, zaradi katerega ne moremo vstati in priti do brata, sestre?

V hlastanju za zaslužkom pozabljamo na lastne otroke in na starše, jih odrivamo v osamo - ne čutimo tudi v tem greha, iz katerega bi bilo treba vstati? Ko otroci odrastejo in ko nam starši umrejo, je prepozno za odnose - takrat bomo še veliko težje vstali ...

Gospod, ti si vstal in nam pokazal pot, da je teža greha samo del naše poti - prosimo te, pomagaj nam, da bomo zmogli vstati.

 

O žalostni spomin, ko Mater sreča Sin, bridkosti meč ji gre do srca globočin.

4. postaja

JEZUS SREČA SVOJO MATER

Tvoja mati stoji ob poti in te le žalostno gleda. Sprejela je tvojo odločitev, čeprav se ji smiliš v dno duše. Nič ne reče, ne prosi, ne joče, ne kriči. Samo moli zate in prosi nebeškega Očeta, naj ti da moči, da bi zdržal.

▪ Poznamo takšno materinsko držo? Kaj lahko matere in očetje storimo za svoje otroke: vzgajamo v otroštvu in času odraščanja, nato pa moramo sprejeti, da naši otroci niso naša last. Sprejeti moramo njihove lastne odločitve, njihovo pot. Na to pot ne moremo in ne smemo z njimi; hoditi jo morajo sami. To je njihova pot, njihovo življenje.

Če je še tako težko sprejeti, se moramo zavedati, da so samostojne osebnosti, ki jim lahko damo le svojo ljubezen in zanje molimo. Vse preveliko vmešavanje v njihovo življenje bo med nami in njimi ustvarjalo samo vedno širše prepade.

▪ Če silimo otroka v življenjske odločitve, posegamo v njegovo svobodo. Naša prevelika skrb zanj se prevesi v žalost nesamostojne osebnosti. Čeprav bi včasih najraje vse naredili namesto njih, jim moramo pustiti, da se naučijo pasti - in vstati. Samo to je pot dozorevanja.

V kaj se pogosto prevesi prevelika skrb: v razvajanje, v nedelo, v obtoževanje šole, ki je kriva za vse, v obtoževanje drugih ...

To ni kristjanova pot! Nebeški Oče nam je dal svobodno voljo, kako pa bi si lahko mi lastili svoje otroke ...

Prosimo Gospoda, naj nam podari poguma in moči, da bi znali sprejemati življenja svojih otrok tako kot Marija, ki je s svojo molitvijo pomagala pri odrešitvi sveta.

 

Omagal Jezus je od teže križeve; o, Simon, sprejmi križ, Gospoda usmili se!

5. postaja

SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ

Jezus, sprejel si pomoč. Ne od svojih najbližjih, saj so se prestrašeni umaknili. Žene so nekje zadaj in jokajo. Pomaga ti tujec, vojaki ga prisilijo. In ko ti pomaga, postane tvoj bližnji. Saj je nosil tvoj križ.

▪ Kdo je naš najbližji? Ta, ki nam pomaga nositi križ našega vsakdana. Kako to uresničujemo drug ob drugem v družini?

Pogosto se zdi, da si matere ne pustijo odvzeti dela bremena, vse hočejo postoriti same. Mož se ponudi enkrat, dvakrat - in nič ni prav narejeno! Potem raje ne pomaga več.

Otroci radi pomagajo - samo nekaj časa pač traja, če delajo z nami. Samo tako se vzgajajo za delo. Pa jih odrivamo in hitro naredimo sami. Ko odrastejo, nam nočejo pomagati ... Seveda, saj jih prej nismo potrebovali ...

▪ Stari starši ne zmorejo več dela - toda mladim ne bodo prepustili, saj ne znajo napraviti tako kot oni! Pa je nesreča z delovnim strojem, pa se babica polomi po stopnicah, ker hoče nesti sama! Saj še zmorem, pustite me ... Potem pa je treba pustiti, da ti nekdo streže, ko ne moreš več.

Soseda se ponuja, da bi lahko pomagala prekopati vrt, pa seveda zmoremo sami! Tudi drugi sosed bi gotovo prišel, če bi ga prosil. Pa sem preponosen, hočem sam! Četudi bom obležal ...

Ponos, trma - zakaj nam tako pogosto ne dopustita, da bi sprejeli ali poiskali pomoč? Zakaj nas delata tako vsemogočne?

Jezus je vedel, da je včasih pomoč potrebna, če hočemo zdržati. Zato ga na tej poti prosimo, da bi se znali ponižati in prositi, da bi dopustili drugemu koristno posegati v naša življenja.

 

S prtom Veronika obriše Jezusa, zato ji da spomin obličja svetega.

6. postaja

VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRT

Jezus, pustil si, da se te je usmilila žena, da obriše tvoje potne srage. Dobro veš, da tvega, saj bi jo vojaki lahko pobili na tla.

Sprejmeš usmiljenje, da bi pokazal, kako usmiljeni naj bomo ljudje, kako so sočutje, dobrota in prijaznost pravo duhovno zdravilo.

In bogato poplačaš Veroniko - vtisneš ji svoj obraz.

▪ Kako velika resnica! Samo usmiljen človek odseva tvoj obraz. Brez usmiljenja ni Božje ljubezni, saj je Bog iz usmiljene ljubezni do nas daroval svojega Sina.

In kako naša slovenska družina odseva to Božje usmiljenje? Kjer je doma ljubezen, najdemo sočutje in dobroto, sožitje med možem in ženo, med generacijami.

Vendar se dogaja, da si kdo v svoji trmi in (moškem) ponosu ne pusti blizu, pred svojimi skriva bolečine - dokler ni prepozno. In potem trpi sam, popolnoma odvisen od drugih, in odnos usmiljenih Veronik je vse, kar mu ostane.

▪ Prav ta nemoč v težkih boleznih potrebuje tisto sočutje, ki se ga nobena sestra ali negovalka ne nauči v šoli; za to je potrebno veliko ljubezni do poklica v skrbi za nemočnega človeka.

So družine, ki še predobro vedo, da je usmiljenje edini pristni človeški odnos; v njih živijo otroci ali odrasli s posebnimi potrebami, umsko ali telesno drugačni. Koliko Božje ljubezni je potrebne, da takšna družina prenaša svoj težki križ.

Gospod, prosimo te, usmiljenja nam daj, da bomo lahko služili potrebnim in nemočnim. Odpiraj tudi srca ljudi, da bodo pripravljeni usmiljenje sprejemati.

 

Slabosti ves prevzet Zveličar pade spet: oh, grehi ga teže, ki jih ponavlja svet.

7. postaja

JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

Drugi padec! Jezus, saj ni nič čudnega, da ne zmoreš več; svet je prepoln greha, hudič ima preveč mamljive ponudbe. In ljudje tako radi nasedamo! 

Tudi tebe je množica pred nekaj dnevi slovesno sprejela, sedaj pa te je obsodila na smrt. Nikogar ni blizu, da bi ti pomagal vstati.

▪ Se tudi nam lahko to zgodi? Še prepogosto; že slovenski pregovor pravi, da »hvaležnost ni plačilo tega sveta«. Tudi tragedije zapuščenih mater in očetov to dokazujejo. Številni otroci, lepo družinsko življenje, pa pride do ljubosumnosti, finančnih trenj ali prepirov – ali pa samo gonje za zaslužkom - in otroci se razidejo, starši umirajo sami. Naš sodobni egoizem pogosto ne vidi čez lastni prag, kaj šele, da bi gledal v večnost.

To je moralni padec otrok, pa zlom staršev, ki jim v starosti pogosto ne uspe več vstati v novo upanje. To so padci, ki jih otroci pogosto prepozno uvidijo, takrat pa je še težje vstati in podati bratu, sestri roko.

▪ Pogosti naši padci so bolezen ali smrt v družini. Pride nenadoma; pristanemo na tleh, vse se v trenutku podre. Kako vstati, kako živeti dalje z neozdravljivo boleznijo, s praznino, ki jo je zapustila ljubljena oseba ... Če poznamo svojo pot, če se znamo srečati z Bogom v sebi, lahko vstanemo, lahko premagujemo žalost in depresije, ki se nas lotevajo. Noben »Zakaj?« nam ne bo pomagal - to večno vpraševanje nas še prej uniči ... Edina pot je sprejemanje. Samo to nam pomaga vstati skupaj s Kristusom.

Gospod, ti veš, kaj pomeni biti na tleh - naj se v trenutkih obupa vedno spomnimo, da nas jutri čaka nov dan s teboj.

 

Usmiljene žene, ne jokajte za me, le zase in svoj rod točite zdaj solze.

8. postaja

JEZUS NAGOVORI JERUZALEMSKE ŽENE

Na tvoji poti te spremlja množica. Ljudi vedno privlačijo izjemni dogodki. Posebej si želijo videti tvojo smrt na križu, saj so jo sami izsilili.

Med množico so tudi žene. Mnoge iz radovednosti, nekatere tudi iz sočutja; jočejo iz strahu in spoznanja, kaj so ti storili ... A ti jih ne tolažiš, ker želiš, da se zavedo, pri čem so sodelovale.

▪ Kako lahko gledamo to množico žensk skozi oči naših družin? Kar nekako se ponavlja slika Jezusovih časov: mnoge preganja radovednost in s svojimi jeziki so sposobne uničiti vsakega, ki se pusti. Če pademo v ta mlin, nas ne bi smelo nič prizadeti. Jezus je že vedel, zakaj jim je rekel, naj jokajo nad svojimi otroki. Dobro vemo, da se za prevelikim zanimanjem za tuje težave in obrekovanjem skrivajo le nerazrešeni osebni problemi. Tako jih najlažje skrivamo!

▪ To se prav rado zgodi tudi znotraj družin, ko se vse sorodstvo spravi nad ubogo žrtev - naj bo to zaradi poloma v zakonu, pri študiju, v šoli ... Takšni obračuni gotovo niso dobra osnova za sorodstvene vezi; problem se na ta način pač nikoli ne reši. Ko bi le vsak pogledal najprej sam po sebi, saj je Jezus svaril, naj »jokajo nad svojimi otroki«.

Jezus je vedel, da jim manjka molitev. Če bi zanj molile, bi gotovo bil drugačen do njih. Zato nam prav ta postaja najglasneje govori, kaj je prava pot: zanimanje zase, za drugega pa usmiljenje in molitev.

Prosimo Gospoda, da bi nam v medsebojnih odnosih to uspevalo, da bi prevladala dobrota in dobrohotna misel.

 

Zveličar omedli, pod križem spet leži; o, trdo srce glej, tvoj greh ga žalosti. 

9. postaja

JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

Jezus, vsem si bil opora, zdaj pa si ponovno na tleh. Kako lahko v te­bi še gledamo svojega Odrešenika, kako nas boš še spodbujal in reševal ...

Pa odkrijemo, da je prav v tem tvoja veličina: to je tisto popolno ponižanje, nemoč, skrajna meja človeških moči, ki te nam najbolj približa.

▪ Biti na tleh, brez sleherne volje do življenja ...

To so tragedije slovenskih družin, ki so jim pobili očete, brate ... Družin, ki so morale dolga leta po vojni skrivati svojo bolečino in vero in so bile tisočkrat ponižane ...

Družin, ki so morale zapustiti domovino in se poniževati v tujini in sanjati o domači zemlji ...

▪ Kaj pa tragedije našega časa, ki so padec mnogim.

Pomislimo na grozo družin, ki jih uničujejo alkohol, mamila, spolne bolezni ...

Na grozo mater, ki imajo sina posiljevalca ali hčerko, ki prodaja svoje telo ...

Na grozo otrok, ki jih trpinčijo ali posiljujejo lastni očetje ...

Kako vstati, kako se vrniti v življenje? Zdi se, kot da smo pred temi padci vsi nemočni. Iskrice upanja iščemo v dobrih ljudeh, ki jim pomagajo vstajati. Skupaj s teboj, Jezus.

Zdaj nam je molitev najbolj potrebna, saj drugega ne moremo storiti. Gospod, prosimo te, da bi tudi najbolj preizkušani pogledali tvoj trpeči obraz in dojeli, da si vedno z njimi. Podarjaj jim ljudi, ki jih bodo reševali pred dokončnim obupom in pogubo, pokaži jim, kako je življenje lahko lepo tudi zanje.

 

Ko pride na goro, obleko mu vzemo. In za dolge sveta še žolča mu dado.

10. postaja

JEZUSA SLEČEJO IN MU PONUDIJO VINA, MEŠANEGA Z ŽOLČEM

Vzeli so ti obleko, vse zunanje dostojanstvo, izpostavljen si sramotilnim pogledom. Mučenju in trpljenju sledi še ponižanje. Vojake spodbuja še igre željna množica.

Izmučen, osramočen in ponižan stojiš pred njimi, a vendar si poln dostojanstva - in odpuščanja. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo ...«

▪ Poglejmo v naš čas, ki je iz ljubezni v zakonu napravil že trgovino, ki raz­pro­daja goloto in spolnost, ki je človeško dostojanstvo do konca razgalil.

Mladi, ki rastejo v tem svetu reklame, trženja in interneta, pogosto nasedajo in ne verjamejo več v lepoto trajnih medsebojnih odnosov.

In kaj jih razgali do konca? Alkohol in droge vzamejo mladim še tisti kanček dostojanstva, ki so ga mogoče imeli. Potem je manipulacija z njimi preprosta.

▪ Zakonci, izpostavljeni pastem časa, se ujamejo v ponudbe uživanja - in svojo zvezo gradijo brez duhovnih temeljev. Kratkotrajni užitki se hitro prevesijo v medsebojno mučenje in razvrednotenje odnosov. V obtožbah razgaljajo drug drugega, ponižujejo in uničujejo svoje otroke.

Če se pustimo, tudi v vse naše družinsko življenje lahko vdirajo nasilni mediji, ki sramotijo vse, kar nam je sveto. Treba se je naučiti razlikovati, izbirati, če želimo vzgajati v vrednotah.

Gospod, potrebujemo veliko trdne volje in prave notranje svobode, da se upremo pastem časa, ki nas lahko razvrednotijo. Pomagaj nam, da bi znali ob misli nate ostati kristjani.

 

Na križ ga polože, razpno roke, noge in ostri mu žeblji spet rane narede.

11. postaja

JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

Postojmo v tišini in prisluhnimo. (nekaj trenutkov tišine) Slišite glas kladiva, ki udarja žeblje v Kristusove roke … noge …

Ne moremo dojeti … Trpiš brez krika, pribit na križ. Povzdignjen med nebom in zemljo, odrešitev toliko trpečim tega sveta.

Neskončno trpeči Bog … Neskončno usmiljeni.

▪ Ste pogledali kdaj po tistih posteljah, kjer se je življenje ustavilo, kjer so dokončno obležali. Nepokretni, pribiti na svoj križ. Toliko jih je med nami – mladih in starih.

Pa se je življenje res ustavilo? Telesa so res skoraj negibna, mogoče se premakne roka ali prsti, mogoče še noga … Toda to je rodovitni križ, na teh bolniških posteljah se rodi toliko ljubezni. Ko odpove telo, ostaja topla beseda, ljubeči pogled in stisk roke, ostaja molitev na ustih in v srcu, za vse. V tem je nova kvaliteta življenja, tako žalostna in težko umljiva, vendar tako duhovno bogata.

▪ Težko je sprejeti ta križ trpljenja – vendar je to edina pot. Namesto brezizhodnega vpraševanja trpečemu lajšajmo bolečine in osamljenost; tako bomo ob njegovem miru dojeli, koliko nam lahko podarja za naše življenje.

Postojmo ob teh posteljah, stopimo v domove ostarelih, podarjajmo jim svoj čas – bogato se nam bo obrestovalo. Tam bomo našli mir, ki nam ga svet ne more dati.

Gospod, pomagaj nam, da bi znali v trpečih sorodnikih in znancih videti tvoj trpeči obraz. Kadarkoli jim strežemo, se z njimi pogovarjamo ali molimo, naj nas podpira tvoja zvesta ljubezen.

 

Na križu Bog visi in sveta teče kri: za nas umira Bog, žalujte vse stvari.

12. postaja

JEZUS UMRJE NA KRIŽU

Smrt. Konec. Tako gledajo na križ rimski vojaki, pa judovski rojaki in farizeji, ki še niso dojeli tvojega odrešenja. Tudi tvoji učenci so se v dvomih in v strahu pred smrtjo razbežali, skrili.

Pa ne vsi. Pod križem so tvoja mati, najmlajši učenec Janez in Marija Magdalena.

▪ In kje smo mi? Vztrajamo pod križem v upanju in veri v večno življenje: kot Marija, tvoja mati, preizkušena v trpljenju in polna zaupanja vate; kot Janez, mlad in čistega, otroško upajočega srca; ali kot Marija Magdalena, nesrečna spreobrnjenka, sedaj tvoja zvesta spremljevalka ...

Mogoče smo res z njimi - utrjeni v veri in preizkušnjah trpljenja, v zaupanju vate in trdni veri, da smrt ni konec. Blagor nam, če nam je dana tista otroška duša, zaupljiva in odprta za skrivnosti vere - in ponižnost ob spoznanju naše majhnosti in grešnosti.

▪ Zdržati pod križem življenja in verovati ... To je težko. Prav zato smo pogosteje kje med prestrašenimi, dvomljivimi in obupanimi učenci, ki v strahu pred smrtjo bežimo od križa. Znamo pa biti tudi kot vzvišeni veliki duhovniki, ki se v svoji samozadostnosti ne odpiramo Bogu ali pa ga sramotimo, napadamo in ne priznavamo - kot rimski vojaki ...

Veliko je prostora pod križem - za vse ... Kako bomo gledali v življenju nanj, pa prinesemo iz domače hiše, iz družine. Samo tam rastemo z vero - vse druge poti so težje.

O Gospod, podarjaj našim družinam vero, upanje in ljubezen za nove rodove.

 

O Mati žalostna, ki ljubiš Jezusa, objemaš zadnjikrat Sinu zdaj mrtvega.

13. postaja

JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN GA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

Ponovno si v materinem naročju, Jezus, kot takrat v Betlehemu in Nazaretu. Ob pogledu na tvoje mrtvo telo se zdi, kot da je betlehemska luč ugasnila - a Marija ve, da je to samo tvoja pot k Očetu. To je vedela že takrat, ko je izrekla svoj »Zgodi se«.

▪ Kaj se dogaja s slovensko družino, kjer se ne sliši več DA, HOČEM, kjer se družinska zveza sploh ne zgodi ... Kjer se tako redko sliši ZGODI SE in jok novorojenčkov ...

Koliko nerojenih otrok je želelo v naročje in se niso rodili! Zaznamoval nas je čas, ko se je tako malo govorilo o življenju pred rojstvom, da so splavi postali nekaj vsakdanjega. Vsak bi moral videti tisto fotografijo še nerojenega otroka, ki iz maternice prime za prst zdravnika-operaterja - in to dva meseca pred rojstvom! Nihče ni ob splavu pomislil na otrokovo smrt - ne dekleta, ne žene, kaj šele fantje ali možje ... Na smrt so pomislili šele takrat, ko zaradi splava niso mogli imeti otrok - ko so ostali nesrečni kot žene, ki bi tako rade postale matere, pa ne morejo ... Svet lahkomiselnosti se meša s svetom obupa in prošenj.

▪ Imeti otroka - in ga izgubiti zaradi bolezni, nesreče, bega iz življenja ... Z njim odide del matere; preveč žalosti je v tem. Kako zmorejo preživeti, vedo samo one. In očetje ob njihovi strani. Kot Marija v molitvi in pogovoru z Jezusom.

Kako odpustiti komu, ki povzroči nesrečo, ki zapelje otroka v droge, v smrt ... Sprejeti in odpustiti. Najprej je nemogoče, počasi postaja mogoče - in nujno, če hočemo živeti.

Gospod, tvoja mati je to zmogla, prosimo te, pomagaj nesrečnim staršem najti novo luč življenja.

 

Bridko objokovan je Jezus v grob dejan; o grešnik, moli ga, tvoj greh je zdaj opran.

14. postaja

JEZUSA POLOŽIJO V GROB

Skalnati grob - tvoje zadnje počivališče. Vidiš, Jezus, tako so mislili Rimljani, tudi veliki duhovniki in ljudstvo.

Mi pa verujemo v prazen grob, v tvojo veliko zmago nad smrtjo.

▪ Je naša vera dovolj močna? Je v njej toliko življenja, da jo brez sramu živimo v svojem okolju? Je tako močna, da na njej gradimo svoje družinsko življenje ...

Razmišljajmo o smrti in vstajenju: vstajenja brez smrti ni; najprej je treba umreti, da lahko vstaneš. V tem je bistvo našega bivanja. Umreti za greh, da zaživimo drugače. Umreti za razvade, da vstanemo zdravi. Umreti za lahkotnost bivanja, da duhovno poglobimo življenje. Umreti za preteklost, da lahko živimo zdaj, ta trenutek.

▪ Za kaj vse bi morale umirati naše družine, da bi v njih ponovno zaživelo življenje? Umirati za sebičnost, premagovati egoizem, ki poglablja prepade – in se odpirati za sprejemanje v ljubezni. S sprejemanjem drugega bomo odprti tudi za nova življenja, za življenje v svojem okolju.

Ozrimo se okoli sebe! Koliko rodov se je zgrinjalo k našim slovenskim cerkvam! Če v njih ne bi bilo te velikonočne vere, bi nas danes ne bi bilo tukaj! Ljubili so zemljo in gozdove in nam jih ohranjali, ljubili so Božji hram in ga obnavljali. Verjeli so v večno življenje in polni upanja rojevali nova življenja.

Pa se vprašajmo: Kako trdno verujemo v večno življenje? Znamo prepričati vsakogar, da naš duh ne umre z našim telesom? Kako pa duh sploh lahko umre ...

Gospod, utrdi nam duha, da bomo znali s teboj umirati in vstati za življenje in večnost.

 

O Jezus, hvali naj ves svet te vekomaj! Po svojem križu nam podeli sveti raj!

SKLEPNA MOLITEV

Jezus, s teboj smo hodili po naših poteh.

Spremljal si nas v mislih na naše družine,

na življenje in vero, ki jo živimo.

Ko smo gledali sveta znamenja

na postajah tvojega trpljenja

in razmišljali o križih svojega življenja,

so se misli izgubile marsikje po naših domovih:

ob tistih, ki niso mogli z nami,

ob tistih, ki niso hoteli z nami,

ob tistih, ki so nekoč tu hodili

in jih ni več med nami.

Prav je, da smo v mislih z vsemi,

saj smo nosili križ in molili tudi zanje.

Za vse, ki nas potrebujejo, in za vse,

ki so svoj križ življenja nosili pred nami.

Jezus, prehodili smo tvoje postaje,

a pot ni končana, saj jo nadaljujemo v življenje,

življenje tukaj in zdaj in v večnosti,

saj si prav ti naša pot, resnica in življenje,

ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

Kraj

Datum

nedelja, 17. Marec 2019

Kategorija

Pastirsko pismo za postni čas 2019

[7. nedelja med letom (C), 24. februarja 2019]

Dragi bratje in sestre, prisrčen pozdrav v Gospodu!

Postni čas je pred nami in vaši škofje želimo z vami nadaljevati poglabljanje krstne zavesti, o kateri smo vam pisali lani. Krst je za vsakega prvi korak njegovega vstajenja in ponudba novega življenja. Po njem smo poklicani k misijonski dejavnosti, da bi bili tudi drugi deležni sadov smrti in vstajenja Jezusa Kristusa ter zaživeli iz te podarjene novosti življenja. V duhu krstnega poslanstva želimo razmišljati o vseživljenjski katehezi, saj v skrivnost novega življenja ne bomo mogli nikoli prodreti do konca. Glavni katehet je vedno Kristus sam. Danes smo v evangeliju slišali del njegove edinstvene kateheze, imenovane govor na gori. Potem ko je z blagri razodel način Božjega delovanja do človeka (preteklo nedeljo), v današnjem odlomku pokaže na tiste, ki mu želijo slediti, ker so doživeli, da so bili ljubljeni, ko so bili še sovražniki (Rim 5,6–11). Na osnovi te izkušnje jim naroča: »Ljubite svoje sovražnike!« Ljubite jih, delajte jim dobro, blagoslavljate jih in molite zanje (Lk 6,27–28.35). Verjetno se strinjamo, da za takšno poslanstvo nismo nikoli dokončno pripravljeni in potrebujemo vseživljenjsko usposabljanje.

Nekateri se še spominjate, da je nekoč obstajal krščanski nauk ne le za otroke, ampak je potekal ob nedeljah popoldne za vse vernike. S spreminjanjem življenjskih navad smo to opustili, nismo pa uspeli uvesti novih rednih oblik verskega poučevanja odraslih. Ko v Cerkvi na Slovenskem govorimo o katehezi, pomislimo le na osnovnošolski verouk, kot ga izvajamo po župnijah. A »kateheza« pomeni več. Beseda izvira iz grške besede katehein, kar pomeni »odmevati«, »oznanjati«, pa tudi »uvajati« in »poučevati«. To pa ni omejeno le na otroško dobo, ampak je trajna potreba tudi odraslega kristjana, saj pomeni vedno globlje vstopanje v skrivnost vzajemnega odnosa med Bogom in človekom. In večino teh korakov ne more storiti otrok, ampak šele odrasel človek.

V zadnjih desetletjih smo v Cerkvi na Slovenskem zgradili primerne učilnice, kjer se kateheti in katehistinje po svojih najboljših močeh trudijo oznanjevati in učiti. Oznanjevalci imamo različne učne pripomočke, ob katerih se trudimo posredovati znanje in versko izkušnjo udeležencem naših srečanj. Vedno bolj pa se zavedamo, da je kateheza »srečevanje odraslih, mladine in otrok v določeni katehetski skupini pod vodstvom kateheta z namenom, da bi trajno rasli v veri«. S temi besedami katehezo opredeljuje nov Slovenski katehetski načrt, ki temelji na katehumenatskem modelu oznanjevanja in smo ga škofje pred kratkim potrdili zaradi bistveno spremenjenih razmer. »Kristjan se ne rodi, temveč to postane,« je znan Tertulijanov rek, ki se ne nanaša le na osnovnošolce, ampak tudi na odrasle. Postajati vedno bolj kristjan, postajati vedno bolj Božji, je doživljenjska naloga. Torej smo kateheze potrebni vsi ne glede na starost, spol, stan ali poklic. Tudi odrasli mora vedno znova srečati oznanjevalca, ki mu sporoči veselo vest o odrešenju v njegovi novi situaciji; da se znova odloči, ali bo Kristusa sprejel za svojega odrešenika ali pa bo iskal odrešenje zgolj v sebi in v ponudbah sveta. V tem zasije pravi namen kateheze: pomagati kristjanu zoreti v zavesti njegove osnovne življenjske odločitve, da bo v vsem iskal Božjo voljo in po njej živel. Vse do »popolnega človeka, do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti« (Ef 4,13). Novi katehetski načrt tako opredeljuje osnovne katehetske naloge: podpiranje poznavanja vere, učenje molitve, vzgoja v liturgiji, vzgoja za občestvo in uvajanje v držo razločevanja. Nekaj takšne kateheze je že navzoče v različnih duhovnih gibanjih, pri delu z odraslimi, v župnijskih skupinah in morda še kje. Škofje močno spodbujamo župnijska občestva, zlasti župnijske pastoralne svete, da skupaj iščejo v tej smeri nove možnosti in da za njihovo izvedbo poskrbijo tudi za usposobljene katehiste in katehistinje. Zgled prave gorečnosti nam spet daje Jezus sam, ki se katehezi ne odpove niti po vstajenju. Spomnimo se, da sta se učenca na poti v Emavs pogovarjala o preteklih dogodkih in o njih govorila tudi s tujcem, ki se jima je pridružil na poti. Prisluhnil jima je in pričel razlago tam, kjer sta bila. Danes bi morda rekli na njunem pobirmanskem verskem nivoju. Potrpežljivo je razlagal in »ogreval srce«. Čisto na koncu, ko sta že mislila, da je vse povedal, je sprejel njuno vabilo k obedu in ob lomljenju kruha sta ga spoznala. Ko se je dotaknil njunih src, jima je izginil izpred oči in onadva sta postala oznanjevalca iz izkustva. Šla sta nazaj v Jeruzalem in povedala, kako sta srečala Vstalega Gospoda. Postala sta kateheta.

Podobno naj se godi pri katehezi. Katehet oznanja, kar nosi v svojem srcu, oznanja svoje izkustvo Božje navzočnosti in svoje odrešenosti sredi občestva. Ogreva srca. Vabi k obredu. Išče poti, kako bi na najbolj prodoren način razrahljal zemljo srca za Božjo besedo. Bratje in sestre pa poslušajo, opazujejo, gledajo in premišljujejo, iščejo zgled, iščejo avtentičnost. Kritični so. Tako, kot sta bila kritična oba učenca. A Jezus je tisti, ki se jima je pridružil, ni čakal, da bi prišla sama. Bil je poslušalec in tisti, ki je spregovoril. V katehezi ni delitve na »mi« in »vi«, ampak je dogodek skupnosti. Nova zaveza nas kliče k osebni odgovornosti. Jezus je na večer velikega četrtka učencem umil noge in svoje dejanje, po besedah apostola Janeza, sklenil z besedami: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kakor njegov gospodar in poslanec ne večji kakor tisti, ki ga je poslal. /…/ Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal« (Jn 13,15–16.20).

S tem Jezusovim zgledom in močno spodbudo, da bi se v vseh prebudil katehet, da bi bili kateheti in ne bi le delali kot kateheti, se danes poslavljamo in vam pošiljamo svoj pastirski blagoslov!

 

[8. nedelja med letom (C), 3. marca 2019]

Dragi bratje in sestre!

»Zato, moji ljubi bratje /in sestre/, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen« (1 Kor 15, 58). O »Gospodovem delu«, ki nam ga je zaupal kot trajno katehezo, smo razmišljali prejšnjo nedeljo. Ugotovili smo, da smo je potrebni kot naslovniki, a hkrati smo poklicani tudi biti kateheti, vsak v svojih okoliščinah. Vsi, ne le duhovniki in škofje ter katehistinje in katehisti.

Tudi današnje evangeljsko sporočilo lahko razumemo katehetsko: »Mar more slepi voditi slepega? /…/ Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj« (Lk 6, 39.40). Najprej nas Jezus uči s svojim življenjem. Pot krščanske vere je postopno vstopanje v Božjo Skrivnost. Katehet kot Jezusov učenec prime v občestvu Cerkve drugega za roko in ga vodi v življenje v tej Skrivnosti, kar je velika milost za oba. Ta Skrivnost ni nasprotje razumskega vedenja, ampak daje novo luč vsem človekovim zmožnostim. Zato takšna kateheza ni nikoli končana, ker Skrivnost nima mej, vodi pa v vedno nova čudenja, ki preidejo v češčenje Božje navzočnosti. To postane človekova notranja drža.

Danes smo na koncu neke dobe, ki je trajala približno šest stoletij. Doživljamo velike kulturne spremembe, ki so prinesle s seboj tudi poplitvenje vednosti o veri in njenega doživljanja. Posledično na področju vere marsikdaj »slepec« »slepca« vodi. Zato je aktualno vprašanje, kako v teh razmerah oznanjati evangelij. Papež sv. Pavel VI. je v konstituciji O evangelizaciji zapisal: »Današnji svet potrebuje učitelje in pričevalce. Če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so tudi pričevalci« (41). Živeti in oznanjati vero pa za krščenega ni nekaj izbirnega, je »ukaz« v smislu apostola Pavla: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal« (1 Kor 9, 16).

Jezus poudari: »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, /…/ iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6, 45). Dobre nas dela Bog sam, ko se mu pustimo oblikovati – tudi po katehezi. Te besede vabijo vsakega izmed nas, da se zave, da je oznanjevalec – katehet – v domači družini, v krogu prijateljev in znancev … Starši otrokom, stari starši vnukom, prijatelj prijateljem, sosed sosedom, znanec znancem, v gospodarstvu, v družbi, šolstvu, skratka povsod. Ali ni imenitna kateheza, ko babica pokriža vnuka na poti mimo kapelice? Ali ko prijatelj prijatelju na zid na Facebooku napiše spodbudno svetopisemsko misel? Ali ko sosed pomirjujoče poda roko sosedu v spravo po dolgoletnih sporih za košček zemlje? Prav vsak od nas je povabljen, poklican in ima pravico, da »odmeva« Jezusovo besedo v svojem življenju – tako zelo, da bo ogreval srca svojih bližnjih. Ali kot sporoča Splošni pravilnik za katehezo: »Vera je osebno srečanje z Jezusom Kristusom; pomeni postati njegov učenec. To zahteva od človeka, da si nenehno prizadeva misliti kot On, presojati kot On in živeti, kot je On živel« (53). S posebno pozornostjo spodbujamo vas, dragi starši, z veseljem sprejmite svojo naravno in nadnaravno poslanstvo prvih katehetov svojim otrokom. Za spodbudo si sposojamo besede bl. škofa Slomška, ki je materine nauke imenoval »jutranja zarja«, očetov pouk pa »jutranje sonce« človekovega otroštva: »Bodite pridni, vi očetje in matere ljube; v vaših rokah so otroci, žlahtne mladike Gospodove. Mati, ki malo dete dojiš, vtisni mu v srce gorečo ljubezen do Jezusa; in ko pozimi predeš na klopi sede, popevaj otroku svete pesmi in uči ga lepo moliti. Materin nauk je deci jutranja zarja. /…/ Pa tudi oče ne pozabi, da te je Bog otroku za prvega učitelja dal. Zvečer po dokončanem delu se usedi za mizo, pozovi deco in vprašaj, kaj so se učili, ali so molili lepo. Ob nedeljah in svetkih vodi otroke k službi božji, pelji jih popoldne na polje ali pa na vesele vinske vrhe, kaži jim božja čuda in dobrote, naj hvalijo Očeta, ki je dober in je brezkončno njegovo usmiljenje. Očetov nauk je deci jutranje sonce.«

Čutite, dragi verniki, da je kateheza mnogo več kot le devet let verouka. Poglobili smo zavest, da smo vsi deležni poslanstva katehiziranja v moči krstne in birmanske milosti, pa tudi po delovanju vseh drugih zakramentov. Papež Frančišek to pogosto naglaša z besedami Katekizma Katoliške Cerkve: »Božje ljudstvo je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim« (155). Novi katehetski načrt pa konkretizira: »To pomeni, da katehiziranec v konkretnih okoliščinah življenja zna skladno uporabiti versko znanje, svoje vrednote in notranje prepričanje; vse to na osnovi skupnega imenovalca – ›ravnanja iz osebne vere‹. Verodostojen kristjan zna živeti ›preudarno kakor kače in nepokvarjeno kakor golobje‹ (Mt 10, 16)« (17). Nedvomno je prvi oznanjevalec in prvi odgovoren za oblikovanje skupnosti v svoji škofiji krajevni škof, po njem v župniji župnik in nato tisti, ki so posebej poklicani v službo oznanjevalcev: katehisti, bralci Božje besede, pevci ter drugi liturgični in pastoralni sodelavci. Prisotnost manjših skupin v župniji je njeno življenje. A če razvejanost ni podkrepljena z znanjem in duhovnostjo, lahko kaj hitro zapade rutini in podleže skušnjavi tekmovalnosti, celo sektaštva. Župnik bo zato s svojimi katehisti in animatorji skrbel, da se bo v vsaki skupini ohranjal evangeljski duh služenja, molitve ter zglednega življenja. Zato naj bo na srečanju čas tudi za katehezo: za pevski zbor na primer med vsakimi pevskimi vajami. Na srečanjih župnijskega pastoralnega sveta razmišljajte, kako omogočiti in ponuditi katehezo ljudem v vseh starostnih obdobjih. Izvajalci pa naj poskrbijo, da bodo sami napredovali na duhovnem in spoznavnem področju. Zanje sodelovanje na študijskih dnevih, duhovnih vajah, duhovnih obnovah ter drugih srečanjih ni le pravica, temveč tudi službena dolžnost.

Zato vas, dragi bratje in sestre v veri, v veliki skrbi za poglobitev védenja o katoliški veri in še bolj življenja po njej močno spodbujamo k pričevanjski drži vašega življenja z novo gorečnostjo in novim izrazom, ki ga današnji človek dojema in sprejema.

Naj vas Božji blagoslov vodi, varuje in podpira na vaši pričevanjski poti vere!

Vaši škofje

Kraj

Datum

nedelja, 3. Marec 2019

Kategorija

Molitev ob adventnem venčku ob koncu besedil zgodbe

1. dan

Krčmar

V Betlehemu, kjer se je rodil Jezus, je bila gneča. Prenočišča so bila zasedena in za Jožefa in Marijo ni bilo primernega prostora. Hodila sta po mestu in iskala, vendar vse zaman. Prišla sta tudi do krčmarja, ki je bil usmiljenega srca. To je zgodba tega krčmarja. Povedal jo je vsakemu človeku, ki ga je hotel poslušati.

»Mi, judje, imamo gostoljubje zapovedano. V naših domovih je vsak popotnik dobrodošel. Dolžni smo ga sprejeti v hišo, mu ponuditi hrano in pijačo ter po potrebi tudi prenočišče. Ljudje smo le popotniki na tem svetu. V resnici ni nič našega, ker smo vse prejeli od dobrega Boga. Ko bomo umrli, bomo vse zapustili, nič ne bomo vzeli s seboj. Zato sprejemamo popotnike. Moja hiša je tudi njihova. Prav tako hrana, pijača in ležišče.

Cesar je hotel vedeti, koliko ljudi živi v naši deželi. Ukazal je, da se morajo vsi prebivalci registrirati. Veliko ljudi je prišlo v naše mesto. Vsi, ki so izvirali od tod. Nekega dne je na vrata potrkal mlad par. Ko sem odprl vrata, sem pred seboj zagledal mladega in postavnega moža. Bil je oblečen kot popotnik. Za njim sem videl osla, na katerem je sedela moževa mlada žena. Že po obleki sem videl, da nista ravno premožna. Utrujena sta bila in njuno živinče se je le težko držalo na nogah. Vljudno me je pozdravil in vprašal, če bi se pri meni našlo kakšno prosto mesto, kjer bi lahko z ženo prenočila. Pogledal sem njegovo ženo. Iz oči ji je odsevala utrujenost. Obšel me je nenavaden, prijeten drget. To nista bila navadna popotnika. Nikakor. Nekdo je bil z njima in ju varoval z močno roko.

Na vsak način bi jima rad ustregel, vendar nisem mogel. Poklical sem ženo in jo vprašal, če ima kakšen predlog. Žena je videla, da bo mlada žena na oslu kmalu rodila. Potrebovala sta torej varno streho nad glavo. Kraj, kjer ju ne bodo motile množice ljudi in njihovo vpitje. Sam pri sebi sem razmišljal: ˈKam naj ju napotim? Kam? ˈ

Nenadoma sem se spomnil rešitve, ki ni bila ravno najboljša, vendar v tistem trenutku boljše tako in tako ni bilo. Napotil sem ju na svoj pašnik. Vedel sem, da je na tistem pašniku votlina, ki bi bila primerna za bivanje. Bila je prostorna in suha. V njej je bilo dovolj sena za mehko ležišče. Žena je iz hiše prinesla celo naročje blaga, ki ga bosta lahko uporabila za pripravo ležišča in tam povila novorojenca. Možu sem dal torbo, polno hrane, in steklenico vina. Vse sta hvaležno sprejela in odšla proti votlini, kamor sem ju napotil. Čez nekaj dni sta se vrnila, da se mi zahvalita. Žena je v naročju držala sina in sijala od sreče. Bil sem prevzet in navdajal me je nebeško prijeten občutek.«

2. dan

Ovce

Na pašniku je bila velika čreda ovc. Mlada jagnjeta so veselo skakala naokoli in preizkušala, kako hitre so njihove mlade nožice. Ovni so ponosno hodili med čredo in se včasih zaletavali z glavami, da bi dokazali svojo moč in pogum. Ovce pa so iskale sočno travo, da bodo imele dovolj mleka za svoje mladiče. Med temi ovcami je bila tudi zelo stara ovca, za katero se je gospodar odločil, da jo bo pustil živeti, dokler ne bo poginila od starosti. Ta je znala veliko povedati. Predvsem mlade ovce so jo rade poslušale. Večkrat so jo prosile, da jim je povedala, kaj se je zgodilo na sveti večer. Takole je pripovedovala:

»To je bila nenavadna in posebna noč. Pastirji so sedeli okoli ognja, me ovce pa smo večinoma že spale. Psi so prvi zaslišali, da nekdo prihaja. Navadno začnejo lajati in teči proti vsiljivcu. To je za nas znak, da se pripravimo na beg. Ovce nimamo rogov ali močnih zob, da bi se branile, zato iščemo rešitev v begu. Tisti večer psi niso lajali napadalno. Kot bi prišleke poznali. Tako se niti me nismo pripravile na beg z našimi mladiči. Čez pašnik je legel nenavaden mir, da se nobena od nas ni počutila ogroženo.

Najprej sem zagledala moža, ki je prihajal čez pašnik proti votlini. Za seboj je vodil osla, na katerem je jezdila mlada žena. Precej utrujeni so bili. Odšli so naravnost do votline. Nihče ni vpil ali delal hrupa. Mož je pomagal ženi, da je razjahala osla. Takrat sem videla, da je žena v blagoslovljenem stanju. Vse je kazalo na to, da bo kmalu rodila. Pastirji in pastirice so se pogovarjali z njima, nato pa so pastirice pospremile moža in ženo v votlino.

Ne vem, kaj se je dogajalo notri. Čez nekaj časa se je iz hleva zaslišal jok ravnokar rojenega otroka. Mož je prišel iz votline in pastirjem veselo pripovedoval, kaj se je v votlini zgodilo. Vsi so odhiteli noter. Nekakšna blaženost je bila v zraku. Pastirji so robati ljudje in se vedno precej glasno pogovarjajo med seboj. Tokrat so bili spoštljivo tihi. Njihova robatost se je razblinila in postali so mehki ter pohlevni kot me. To se mi je zdelo čudno. Vedela sem, da se je dogajalo nekaj nevsakdanjega.

Še bolj sem bila presenečena, ko je votlino obsijala močna in topla svetloba. Angeli so se spustili z neba in rajali pred votlino. Silno so bili veseli in slišala se je nebeško lepa glasba. Ovce smo dogajanje najprej opazovale bolj od daleč. Ko smo se približale, smo izvedele, da se je rodil majhen fantek, ki so mu dali ime Jezus. Bil je Božji sin. Zato ni čudno, da so ga prišli pozdravit angeli.«

3. dan

Jožef

Le kako bi Jožef, Marijin mož, opisal božično dogajanje? Kako je Jožef doživljal rojstvo Božjega sina, kateremu je postal krušni oče? Verjetno nekako takole:

»Bil sem zmeden. Moja zaročenka Marija je bila noseča. Kako se je to lahko zgodilo? Nisva še bila poročena. Ko mi je angel povedal, da bo rodila Božjega sina, sem bil še bolj zmeden. Nisva se počutila vredna, da bi postala starša Odrešeniku sveta. Kako sva si zaslužila tako veliko čast? Tega res nisem razumel.

Kmalu po poroki je prišel cesarjev razglas, da se mora vsak moški prebivalec cesarstva popisati v svojem rodnem mestu. Marija je bila visoko noseča, zato je nisem mogel pustiti doma same. Vedela sva, da bo pot zanjo naporna in da je blizu čas poroda. Vendar nama ni preostalo drugega, kot da se odpraviva na pot. Cesarjevega ukaza nisva smela zanemariti. Rimljani ne bi imeli nobenega razumevanja za najine tegobe. Tako sva v Božjem imenu odrinila na pot. Hvala Bogu za dobre ljudi, ki so nama pomagali po svojih močeh. Res nama ni ničesar primanjkovalo.

Drugače je bilo, ko sva prispela v Betlehem. Nemogoče je bilo najti prenočišče za oba. Mogoče bi se še dalo najti kakšen kotiček, vendar so vsi le zmajali z glavo, ko so zagledali Marijo in sem jim povedal, da bo kmalu rodila. Bog je poskrbel in nama priskrbel toplo in prijetno votlino. Tudi pastirji, ki so varovali ovce, so nama bili pripravljeni pomagati. V dišečem senu so nama pripravili ležišče. Vse je bilo pripravljeno in napočil je čas Jezusovega rojstva. Kako sem bil nervozen in zaskrbljen za Marijo in sina, ki ga bo povila.

Ko sem Jezusa prvič držal v naročju, mi je srce močno razbijalo. Bil sem tako vesel, da so mi po licih stekle solze sreče. Kar je Bog obljubil, se je zgodilo. Kar je napovedal, se je pokazalo kot resnica. V rokah sem držal in nežno zibal njegovega Sina, ki je prišel, da bo odrešil ves svet. V tistem trenutku nisem vedel, kakšno življenje ga čaka.

Čudil sem se, ko sem slišal in videl rajanje angelov pred votlino. Bilo je nebeško lepo. Še bolj pa sem se začudil, ko so naju čez nekaj dni obiskali trije modri z vzhoda. Prinesli so dragocena darila: zlato, kadilo in miro. In poklonili so se Jezusu kot pravemu vladarju sveta.

Ta trenutek njegovega rojstva je bil svet. Resnično svet.«

4. dan

Pes čuvaj

Na vsakem pašniku imajo pastirji štirinožnega pomočnika. Psa, ki jim pomaga preganjati zveri, da ne razženejo črede in ubijejo kakšne ovce. Prav tako pa znajo pravi pastirski psi poiskati izgubljene ovce ter držati čredo skupaj, da se živali ne razkropijo predaleč. Ob ognju na pašniku je ležal star pes in se mučil s kostjo, ki mu jo je vrgel pastir. Bil je prestar, da bi tekal za ovcami ali preganjal zveri. To delo je prepustil mlajšim in močnejšim članom pasjega krdela. Kmalu se mu je pridružil mladič, ki se je šele učil pastirskih veščin. Prosil ga je, da mu pove zgodbo o Jezusovem rojstvu. Začel mu je pripovedovati zgodbo, ki jo je že neštetokrat ponovil, vendar se ni nikoli naveličal.

»Bila je topla in jasna noč. Luna in zvezde so to noč sijale posebej močno. Videlo se je, kot ob belem dnevu. Čreda je bila nenavadno mirna. Tudi pastirji so se pogovarjali bolj potiho kot navadno. Globok mir je legel na pašnik. Tako lepega večera in tako mile noči nisem doživel ne prej ne pozneje.

Nenadoma so se zaslišali koraki. Takrat sem še odlično slišal. Po korakih sem natanko vedel, kdo prihaja in kakšni so njegovi nameni. Ti koraki so bili drugačni od vseh. Slišal sem kopitljanje osla, ki je nesel tovor, in stopinje utrujenega moža. Takoj sem vedel, da niso nevarni za čredo. Vseeno sem zalajal, da sem pastirje opozoril na prišleke. Ko so se približali, sem začutil neko milino, ki so jo širili okoli sebe. Zlasti mlada žena, ki je sedela na oslu. Ne znam opisati tega občutka. Bilo je lepo kot v nebesih.

Pastirji so prišleke sprejeli in jih pospremili v votlino. Šel sem do vhoda votline in videl pastirja, ki je pripravljal ležišče za tega moža in njegovo ženo. Čudno se mi je zdelo, ker pastirji navadno nikoli ne počnejo tega. Tokrat je bila izjema. Pastirice so hitele pripravljati toplo vodo, čiste brisače in plenice. Takrat sem videl, da se ženi bliža čas poroda. Zato sem se umaknil od vhoda ter pozorno gledal in poslušal okoli sebe. Želel sem jih kar se da budno varovati. Slišal sem vsako bilko, ki jo je veter zazibal.

Ko se je zaslišal otroški jok, sem zopet prišel k vhodu votline. Mlada žena me je pogledala z nasmehom, kot bi vedela, da sem jih varoval. Ko sem se približal, mi je ponudila svojega otroka, da sem ga lahko povohal. Še danes imam v nosu ta čudoviti vonj. Imel sem občutek, kot bi se mi tudi otrok zasmejal in me pobožal po kožuhu. Bil sem tako srečen, da bi lahko kar umrl. Pa nisem, da vam lahko vedno znova ponavljam zgodbo o tem čudežnem večeru.«

5. dan

Pastirji

Pastirji so bili pogumni možje. Imeli so nevarno in odgovorno nalogo – braniti čredo pred zvermi in tatovi. Od njih sta bila odvisna življenje in zdravje črede. Ko so se s čredo selili z enega pašnika na drugega, so pogosto nosili mlada jagnjeta, ki niso mogla držati koraka s čredo. Izgubljene so iskali in ranjene zdravili. Živeli so v naravi, pod milim nebom. In bili so prvi, ki so lahko videli novorojeno dete, Jezusa. Prvi so se mu lahko poklonili in bili priča dogodkom na sveti večer. Pozneje so navdušeno opisovali, kaj se je tiste noči zgodilo.

»Zakurili smo ognje. Dogovorili smo se, kdaj bo kdo počival in kdaj bo kdo bedel nad čredo. Nikoli nismo smeli zaspati vsi. Pod okriljem noči se v bližino naše črede rade priplazijo zveri. Zato moramo biti vedno čuječi. Bila je topla noč in nihče ni mogel zaspati. Spanec enostavno ni hotel na oči. Zdelo se nam je, kot bi nekaj pričakovali. Kot bi živeli v pričakovanju veličastnega dogodka, ki naj bi se zgodil to noč. Nismo vedeli, kaj naj bi to bilo. Navadno smo se glasno pogovarjali, šalili in smejali. Tokrat je bilo drugače. Veselo vznemirjenje je bilo v zraku. V tišini smo povečerjali in se polglasno pogovarjali med seboj. Živali so bile tiho in videti je bilo, kot bi prisluškovale v temo.

Nenadoma so se oglasili naši psi. Niso se besno zagnali v noč, da bi pregnali vsiljivca. Le nekajkrat so polglasno zalajali in gledali proti Betlehemu. Kazalo je, da nekdo iz mesta prihaja proti nam. Je mogoče gospodar črede? Končno smo tudi mi najprej zaslišali korake, potem pa še videli, da nekdo prihaja. Ni bil naš gospodar. Videli smo osla in na njem mlado ženo. Pred oslom pa je stopal mož, ki je šel naravnost proti naši votlini. Le kdo je to? Spogledali smo se in jima stopili naproti. Bila sta popotnika, to je bilo očitno. Dejala sta, da ju je naš gospodar poslal k nam, v votlino, ker v mestu ni primernega kraja, kjer bi lahko prenočila. In žena je pričakovala otroka.

Povabili smo ju v votlino. Prižgali smo leščerbo, da je bilo notri svetlo. Hitro sem jim pripravil ležišče na senu. Žena je bila zelo utrujena in je komaj čakala, da je lahko legla. Ko smo videli, da sta se namestila, smo moški odšli iz votline in prepustili našim ženam, da so poskrbele za utrujena popotnika. Pripravile so vodo za kopanje in sveže blago. Ko je na svet privekal majhen deček, nas je zajelo nepopisno veselje. Nismo mogli stati na nogah. Pokleknili smo in se mu priklonili. Pridružili so se nam tudi pastirji z oddaljenih pašnikov. Obiskal jih je angel in jim povedal, da se je v naši votlini rodil Jezus, odrešenik sveta.

Blagoslovljena je bila ta noč. Nihče ni zatisnil očesa in nihče ni bil utrujen.«

6. dan

Osel

Težko si predstavljamo božični večer brez osla. Osel je mirna, potrpežljiva in tudi precej trmasta žival. Še danes jih ljudje uporabljajo za prenašanje tovora in tudi ljudi, saj so močne in vztrajne živali. Tudi Jožef je imel osla, ki je nosil Marijo, ko sta se iz Nazareta odpravila v Betlehem. Le kaj bi imel osel povedati o tem večeru, ki ga je doživel? Pa o Jožefu in Mariji? Verjetno bi povedal veliko lepega. Zgodba bi potekala nekako takole:

»Spomnim se dne, ko je prišel Jožef v naš hlev in pokazal name. Nisem vedel, kaj naj bi to pomenilo. Odpeljal me je na svoj dom in od takrat sem živel pri njem. Jožef je prijazen mož. Lastniki pogosto vpijejo na svoje živali, nekateri jih celo tepejo. Jožef še ni nikoli povzdignil glasu, kaj šele, da bi me udaril. Lepo je živeti z njim.

Spomnim se, kako je bil vesel, ko se je zaročil z Marijo. In zmeden, ko mu je angel povedal, da bo rodila Božjega sina. Pogosto se je z menoj pogovarjal o tem. Zaupal mi je svoje misli, vendar vam jih ne smem povedati. Živali smo pogosto zaupnice svojih gospodarjev. Poznamo vse njihove načrte, veselje, skrbi in sploh vse, kar jim leži na duši.

Nekega dne je prišel v hlev in dejal, da me čaka dolgo potovanje, vse do mesta Betlehem. Nositi bom moral Marijo, njegovo ženo. Jožef je bil resnično zaskrbljen zaradi tega potovanja. Mene pa ni skrbelo. Marijo sem pogosto nosil na svojem hrbtu in sem vedel, da ni težka. Lahko bi jo nesel na konec sveta, če bi bilo potrebno.

Pot do Betlehema res ni bila kratka. Vendar je bila Marija lahka kot peresce. Ko smo prišli do mesta, smo se odpravili do votline na nekem pašniku. Obkrožili so nas pastirji, ovce in celo psi. Zelo prijazni so bili. Ko je Jožef snel sedlo z mojega hrbta, me je peljal do jasli, kjer sem lahko jedel dišeče seno in pil bistro vodo, kolikor sem želel. Tako prijetno je bilo, da sem na kratko zaspal in pozabil na vse, kar se je dogajalo okoli mene.

Zbudili so me otroški jok in veseli ženski glasovi. Nenehno so ponavljale, da je fantek. Vmes sem ujel tudi ime Jezus. Verjetno bo temu dojenčku tako ime, sem razmišljal. Moj ubogi Jožef je bil tako vesel, da je bil čisto zbegan. Nekaj časa se je smejal in nekaj časa jokal od veselja.

Tisti večer sem prvič v življenju videl angele. Čisto prave angele, ki so pospremili Jezusovo rojstvo. Tako lep in miren večer je bil, da sem zadremal.«

7. dan

Pastirica

Poleg pastirjev imamo v jaslicah tudi figurice, ki predstavljajo pastirice. One so opravljale lažja dela, izdelovale sir, kuhale obroke in prale obleko. Skrbele so za pastirje, da so ti lahko nemoteno opravljali svoje delo. Kdo bi Mariji in Jožefu bolje pomagal kot ravno pastirice. Kot ženske so bile dosti bolj skrbne in vedele so, kaj potrebujeta Marija in njen otrok. Njihova zgodba bi se gotovo razlikovala od zgodbe, ki so jo povedali pastirji, saj bi bila povedana skozi ženske, materinske oči.

»Pastirji so zvečer prešteli in pregledali čredo. Vse ovce so bile v čredi in nobena med njimi ranjena ali bolna. Zato so lahko mirno sedli k večerji, ki smo jo pripravile. Začuda niso bili gostobesedni kot navadno. Sicer so vedno imeli pripombe na hrano, ki smo jo pripravile. Ko smo pomile posodo, smo sedle k ognju in se pogovarjale o različnih temah. V zraku je bilo čutiti nekakšen spokoj. Zvezde so bile bolj svetle in luna se nam je zdela tako blizu, da bi se je človek lahko dotaknil z roko.

Nenadoma sta iz Betlehema k nam prišla mož in žena, ki je jahala na oslu. Takoj smo videle, da je reva pri koncu z močmi. Približal se je njen čas in morale smo hitro ukrepati. Kaj takšnega opazimo samo žene. Pastirji so ju odvedli v votlino, kjer so pripravili ležišče. Nihče ni ugovarjal, ko smo jim ukazovale ženske. Ena je odhitela po toplo vodo, druga je pripravila čiste krpe in tako naprej. Vse smo imele polne roke dela s pripravami.

Čez čas je na svet prijokal prelep, zdrav in močan otročiček. Imel je močan glas, ko je zajokal. Bil je fantek in žena, ki ji je bilo ime Marija, ga je takoj imenovala Jezus. Tudi njen mož Jožef se je strinjal s tem imenom. Kot mi je prišlo na uho, ko sta se Jožef in Marija sama pogovarjala med seboj, je to ime za dečka izbral angel. Kar ni čudno, kajti tistega večera so se godile nenavadne reči. Čez pašnik je vel prijetno topel veter in v zraku je bilo nekaj prazničnega. Vsi smo bili dobre volje in nihče utrujen. Čutili smo se povezane med seboj na poseben način. Skratka ta večer in noč sta bila resnično čudežna.

Jožefu in Mariji smo pripravile obilno večerjo. Da jima ne bi ničesar primanjkovalo, smo naročile pastirjem, naj v votlino pripeljejo tudi kravo in jo privežejo poleg osla. Tako je bilo v votlini še bolj prijetno toplo. Ko sem pomolzla kravo, je bilo toliko mleka, kot še nikoli. Tudi živali so se vedle nekam praznično. Le kaj čaka tega fanta v življenju? V kakšnega mogočnega moža bo zrasel? To so bila vprašanja, ki smo si jih zastavljale, vendar nismo vedele odgovora.«

8. dan

Trije kralji

Zadnji, ki so prišli v Betlehem na obisk k Jezusu, so bili trije modri z vzhoda. Imenujemo jih trije kralji. Celo poimensko jih poznamo: Gašper, Miha in Boltežar. Prišli so od daleč. Na poti so bili dneve in dneve. Sledili pa so nenavadni zvezdi, ki se je prikazala na nebu ob Jezusovem rojstvu. Tej zvezdi pravimo zvezda repatica. To pa je pripoved treh modrih, ki so se prišli priklonit novorojencu.

»Zvezde niso samo luči, obešene na nebesnem svodu. Zvezde nam govorijo in sporočajo izredne dogodke. Nekaj časa smo že spremljali nenavadno dogajanje na nebu. Zvezde so nam sporočile, da se je rodil kralj. Ni se rodil navaden kralj, kot se redno dogaja. Rodil se je najmogočnejši med kralji. Pravi vladar. Vladar v pravem pomenu besede, ki mu ni bilo enakega v vseh zgodovini.

Če kdo, si je ta kralj zaslužil, da se mu poklonimo. Zato smo se trije odpravili na pot. S seboj smo vzeli darila, ki so edina vredna velikega kralja: najčistejše zlato, najbolj prijetno dehteče kadilo in miro. Večjih dragocenosti ta svet ne premore. Sledili smo nenavadni zvezdi, ki je svetila na nebu. Bila je tako svetla, da smo jo lahko videli tudi ob belem dnevu in šli v pravi smeri.

Prehodili smo mnoge dežele in prišli v tisto, kjer živijo Izraelci. Kralja smo najprej iskali na kraljevem dvoru, v Jeruzalemu. Vendar ga tam nismo našli. Tudi njihov kralj ni ničesar vedel o tem. Poklical je pismouke, ki so pogledali v svete spise. Ti so nas napotili v majhno mestece Betlehem, v pokrajino, ki so ji domačini pravili Judeja.

Tam smo našli velikega kralja, h kateremu nas je vodila zvezda. Obstala je nad krajem, kjer je bival s svojimi starši. Ni se nahajal v dvorcu, pač pa v, za kralja nevredni, votlini. Ni počival na mehkem ležišču, oblečen v škrlat, kot pristoji tako mogočnemu vladarju. Bil je položen na slamo, v jasli, iz katerih je jedla živina. Namesto uglajenih dvorjanov so ga obkrožali robati pastirji. Njegovi starši niso bili iz vrst plemenitih pripadnikov tega naroda. Bila sta preprosta človeka z zgaranimi rokami. Plemenite so bile le njune oči, v katerih smo uzrli Božji odsev.

Niti za hip nismo podvomili, da stojimo pred mogočnim vladarjem. Poklonili smo se mu in predenj položili naša darila. Ko smo odhajali, nas je obiskal angel in nas napotil po drugi poti, kot smo prišli. Tedaj smo dobili potrditev, da smo bili na pravem kraju, pred pravim kraljem.

 

Avtor: Aco Jerant, Založba: Salve d.o.o. Ljubljana, 2018

Molitev ob adventnem venčku

Vedno:

Angel Gospodov je oznanil Mariji
- in spočela je od Svetega Duha
Zdrava Marija…

Glej, dekla sem Gospodova
- zgodi se mi po tvoji besedi
Zdrava Marija…

In Beseda je meso postala
- in med nami prebivala
Zdrava Marija…

Posebno:

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 1. ADVENTNA NEDELJA

Vsemogočni Bog, utrdi nam voljo,da bomo prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli. Tako bomo prišli na njegovo desnico in večno živeli v njegovem kraljestvu,kjer živi in kraljuje vekomaj. Amen.

PROŠNJE

Razsvetljuj naša srca, da bomo odkrivali dar in lepoto vere.

Prosimo te, usliši nas!

□ Daj nam ljubezni, da bomo stali ob strani bolnim in osamljenim.

□ Usliši naše molitve za tiste, ki so pomoči najbolj potrebni.

□ Uči nas vztrajnosti, da bomo z božjimi darovi zavzeto sodelovali.

□ Nakloni vsem, ki so pred nami hodili po poti vere, veselje pri sebi.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

 

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 2. ADVENTNA NEDELJA

Vsemogočni in usmiljeni Bog, ko hitimo tvojemu Sinu naproti, naj nas zemeljske skrbi ne ovirajo. Tvoja modrost naj nas vodi, da bomo Kristusa sprejeli in živeli v njem,ki živi in kraljuje vekomaj. Amen.

PROŠNJE

□ Za vse, ki iščejo Boga, da bi jim  Kristusova luč posijala v življenje.

Prosimo te, usliši nas!

□ Za vse, ki imajo odgovornosti, da bi jih v ravnanju vodila pravičnost.

□ Za tiste, ki so v skrbeh, osamljeni in trpeči, naj prejmejo tolažbo.

□ Za naše družine, naj se med seboj še bolj povežejo.

□ Za naše rajne, naj jim v polnosti zasije luč tvoje ljubezni.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

 

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 3. ADVENTNA NEDELJA

Nebeški Oče, milostno se ozri na našo družino, ki z veseljem pričakuje praznik rojstva tvojega Sina. Daj, da bodo naša srca pripravljena sprejeti velik dar odrešenja. Naj bo božič za vse nas dan veselja in poglobitve vere. To te prosimo po Kristusu,našem Gospodu. Amen.

PROŠNJE

□ Naj v moči Svetega Duha Cerkev z veseljem oznanja tvoj prihod.

Prosimo te, usliši nas!

□ Naj se uresničijo pričakovanja vseh, ki iščejo službo ali so bolni.

□ Naj bodo napolnjeni z novim upanjem in veseljem vsi zapuščeni.

□ Naj kristjani s svojim življenjem kažemo, da smo veseli odrešenja.

□ Naj naši rajni po božjem usmi­ljenju dosežejo nebeško veselje.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

 

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 4. ADVENTNA NEDELJA

Nebeški Oče, napovedal si nam rojstvo svojega Sina. Prosimo te,naj to veselo oznanilo najde svoj odmev v našem življenju, da se bodo po nas tudi drugi srečali s Kristusom,našim Gospodom. Amen.

PROŠNJE

□ Da bi vsi ljudje občudovali božjo ljubezen, ki se sklanja k človeku.

Prosimo te, usliši nas!

□ Da bi tisti, ki dvomijo, odkrili lepoto življenja v božji luči.

□ Da bi matere, ki pričakujejo otro­ke, mogle biti v miru in zdravju.

□ Da bi naša župnijska skupnost kot Marija v zaupni veri sledila Jezusu.

□ Da bi naši rajni dosegli polnost božjega otroštva v nebesih.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

Kraj

Datum

nedelja, 16. December 2018

Kategorija

Ponedeljek, 26. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,1-4)
Ozrl se je in videl bogatine, ki so metali svoje darove v zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, zakaj vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega izobilja, ta pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.«

REVEŽI V LJUBEZNI
Ne moremo reči, da so naši mladi reveži. Pravzaprav imajo vsega, kar si želijo. Če so lačni, si odprejo hladilnik, če so žejni, si vodo preprosto natočijo iz pipe. Spijo v topli hiši. Če bi radi v Španijo, se usedejo na letalo. Na spletu si naročijo obleko ali nov televizor. Izberejo si poklic, ki si ga želijo. Nešteto, nepregledno število možnosti imajo glede vsega mogočega. Lahko bi rekli, da imajo láhko, morda prelahko življenje, še posebej glede na prejšnje rodove.
Stvar se spremeni, ko govorimo o njihovi prihodnosti. Čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da je to njihova prednost, morda prav zaradi neskončnih izbir njihovo življenje postane precej težje od življenja njihovih staršev in starih staršev. Živijo namreč v svetu, ki je precej bolj kompleksen, kot je bilo v preteklosti, v svetu, ki je neusmiljeno krut, ki ne odpušča mladostniških norosti, v svetu, ki nima prostora za popravljanje napak. Nič se ne popravlja; kar nam ne ustreza, preprosto zavržemo. Zdi se, da jih je zato veliko bolj strah sprejeti odločitve za vse življenje. Kako torej v takem svetu verjeti v večno in zvesto ljubezen, kako verjeti, da bo nekdo ostal ob meni, tudi če mu ne bom vedno všeč? Živimo kot z daljincem v roki: če nam program ne ugaja več, ga zamenjamo.
Zato so na nek način oni reveži našega časa. Ker ga sami nimajo, ker ga v svojem življenju ne izkusijo, nujno potrebujejo zgled zveste ljubezni. Ljubezni, ki daje tudi, ko se zdi, da nima nič več, kakor uboga vdova. Ljubezni, ki ostane, ko bi po vseh pričakovanjih in predvidevanjih morala iti proč. Ljubezni, ki ljubi tisto, kar je težko ljubiti, težke, naporne najstnike, ki si želijo v tem svetu najti nekoga, ki jih ljubi brezpogojno, ne da bi si morali to s čim zaslužiti. Potrebujejo zgled uboge vdove, ki daje največ, kadar da samo malo: nekaj svojega časa in svoje potrpežljivosti. Nekaj, česar jim ta svet ne more dati.

Torek, 27. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,5-11)
Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je Jezus rekel: »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ‚Jaz sem‘ in ‚Čas se je približal.‘ Ne hodite torej za njimi! Ko pa boste slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; zakaj to se mora poprej zgoditi, a ne bo še takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu.«

PODOBA IN NJENA MINLJIVOST
Naš svet se boji starosti. Gube, sive lase in kar je še temu podobnega smo prepodili z barvami, laki in kremami, nekam daleč proč od naših pogledov. Tudi domove upokojencev smo bolj ali manj dali na obrobja mest, zaradi večjega miru zanje in za nas. Nihče tudi noče reči, da je star, še pri osemdesetih ne. Nič čudnega, da je tako. V našem svetu kraljuje religija podobe. In čeprav govorimo drugače, je zunanjost tista, za katero skrbimo veliko, bolj kot bi si želeli. Ne samo lepa koža, tudi dober ugled, javno mnenje nam je pomembno. Pravzaprav smo se zato odločili živeti v izložbi, ki ima to prednost, da lahko uživamo v občudovanju, aplavzih in všečkih drugih ljudi. Vendar prav ista prednost nosi s seboj tudi zelo verjetno nevarnost: da nas lahko prav zaradi podobe, ki jim morda ne bi ugajala, ljudje lahko popolnoma zavržejo, obsodijo in poteptajo. Ne da bi v resnici vedeli, kdo sploh smo.
Stvarnik je v to godljo poslal minljivost. »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Tudi naša podoba, tudi ta bo slejkoprej razrušena, takšni so zakoni časa, takšni so zakoni staranja. Enkrat za razliko ne razumimo tega kot grožnjo, ampak kot realnost. Morda to niti ni nekaj slabega, minljivost in staranje. Ko propade zunanjost, se namreč pokaže tisto, kar je notri. Se pokaže, kdo v resnici smo. Ko pridejo težki časi, se res razkrije, katere vrednote zagovarjamo, za kaj se borimo, za kaj živimo. Ko umremo, pustimo ljudem tisto, za kar smo živeli in za kar smo se borili, nič drugega.
Zato prav gube, razorane dlani in sivi lasje morda bolj govorijo mladim kot katerakoli beseda. Ko jih šokiramo z nepopolno zunanjostjo, imajo priložnost, da se začnejo spraševati o razlogih zanjo. To je nekaj velikega, kar jim lahko damo: živeti svojo starost na hvaležen način, ne da bi se je sramovali.

Sreda, 28. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,12-19)
»Pred vsem tem pa bodo stegnili roke po vas in vas preganjali, izročali v shodnice in ječe ter vlačili zaradi mojega imena pred kralje in poglavarje. Zgodilo pa se vam bo to v pričevanje. Vtisnite si torej v srce, da ne boste naprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Zakaj jaz vam bom dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli nasprotovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje in sorodniki in prijatelji in nekatere izmed vas bodo izročili v smrt; in vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

POZDRAV OSVOBAJA
Imeli smo strašansko čudnega soseda. Tako rečem vsakemu človeku, ki mu več pomeni denar kot brat ali sestra. Ta naš čudaški sosed je bil zelo jezen vsakokrat, ko smo ga videli, preklinjal je mamo in očeta, če sta samo stopila na balkon, da bi obesila perilo ali zalila rože. Ne vem, zakaj je bil tak. Res mu nismo storili nič žalega. In temu preklinjanju dolgo časa nismo mogli nič. Izogniti se mu nismo mogli, ignoriranje ga je še bolj razjezilo, da o zatrjevanju, da mu nismo nič hudega storili, sploh ne govorim. Ta človek je bil živa nevihta. Potem pa je nekega dne – menda je bilo za božič ali za veliko noč, ne vem natančno – mama spekla potico in jim jo nesla. Potrkala je na vrata, jih pozdravila, jim podarila kos potice, jim voščila za praznike in odšla domov. Obstali so odprtih ust. In od tistega dne ni bilo nobenega preklinjanja več. In upam, da je umrl mirno, z zavestjo, da je človek.
Na začetku neke knjige sem prebral stavek »Bodi prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, bojuje težko bitko.« Zato je tako, da ko nergamo nad nekim človekom – in to radi delamo predvsem pred mladimi – ko ga imamo za ničvredneža, ker se ga bojimo, ga morda nehote spreminjamo v zver, v odpadnika. Zverino pa spremeniš v človeka, kadar ga pozdraviš.
Zato bi se rad naučil pozdraviti vsakega človeka. Nič drugega, samo pozdraviti ga. Dober dan, dobro jutro, dober tek, adijo, lahko noč. Ker človek postane človeški, ko ga obravnavamo kot človeka. Ko ga pogledamo v obraz, ga ne moremo ustreliti. Ko ga pozdravimo, se ne moremo delati, kakor da ga ni. To, da je, da ga je nekdo opazil, da je našel prostor v življenju nekoga, to je največ in dovolj, kar lahko damo ljudem, ki jih srečamo.

Četrtek, 29. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,20-28)
»Kadar pa boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da je njegovo razdejanje blizu. Takrat naj bežé v hribe, kateri so v Judeji; in kateri so v mestu, naj gredo ven, in kateri so na deželi, naj ne hodijo noter; zakaj to so dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Zakaj velika stiska bo v deželi in srd nad tem ljudstvom; pod ostrino meča bodo padali in v sužnost jih bodo vlačili med vse narode in Jeruzalem bodo teptali neverniki, dokler se ne izpolnijo časi poganov. In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.«

NAJTI VESELJE
Morda bolj kot kdaj prej in bolj kot česarkoli drugega naš svet danes potrebuje veselja. In prepričan sem, da je največkrat to tudi edina stvar, ki jo potrebuje človek, ki išče našo pomoč. Kajti kdor je izgubil veselje, je izgubil življenje. Zato pomeni dati nekomu razlog za veselje skoraj enako kot obuditi ga od mrtvih.
Vedno me presune, ko gledam mladino s steklenicami v rokah. Zdi se mi, da iščejo nekaj, kar tako zelo potrebujejo, in tega nikakor ne morejo najti. Ker iščejo na napačnih mestih. Kakor mi vsi. Srečo iščemo na mestih, proč od našega krutega sveta. Zdi se nam, da bomo srečo in veselje in mir našli takrat, ko bomo ubežali življenju. V kakršni koli omami že. Toda tako veselje ni samo hitrega diha. Tudi glavobol povzroča. In novo željo po tem, da bi ušli svoji resničnosti.
Zato je veselje očitno treba najti tam, kjer smo, kamor nas je Bog postavil. Vendar ne zunaj nas. Dokler bomo namreč iskali razloge za svoje veselje od zunaj, bomo vedno ostali razočarani. Zunanje veselje je minljivo in krhko. Slejkoprej se bo končalo. Pravo veselje zato lahko prihaja samo iz notranjih razlogov. Iz razlogov srca, ne razuma in ne čustev. Iz razlogov srca, ki je mirno in veselo, ko se čuti sprejeto in ljubljeno. To pa je tedaj, ko ima človek Boga blizu. Takrat namreč verjame, da ga ima rad. Da ga ima rad kljub vsemu. »Vaše odrešenje se približuje.«
Kaj torej pomeni veseliti se? Ne nujno smejati se. Tudi zabava in hahljanje še ni nujno veselje. Veselje je iskanje in odkrivanje dokazov, da je ta ljubezen med mano in Bogom resnična. Veselje je iskanje sledov te ljubezni, ki so posejani povsod po mojem svetu. Veselje je iskanje lepega in dobrega, ki ga je Gospod posadil v vsako stvar in vsako osebo mojega življenja. Še več, veselje je boj, da bi našli to dobro in lepo tudi sredi tistega človeka, ki se je pustil premagati življenju in ga je to pokrilo z grdobo in hudobijo. In veselje je prošnja za lepo in dobro v grdem in slabem. In to je poslanstvo kristjanov, ki verjamemo v Božjo ljubezen. Če tega ne počnemo, potem ne verjamemo evangeliju.

Petek, 30. 11. 2018 (sv. Andrej)

Evangelij (Mt 4,18-22)
Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

TAKOJ!
Andrej je pogumen človek. Grški pridevnik andréios namreč označuje možatega, pogumnega človeka. Njegov pogum je v tem, da je »takoj« pustil mreže in šel po svojem poklicu. Odločen je bil. Šel je »takoj«. Ni mencal in ocenjeval, kaj se bolj splača in kaj bi mu prineslo večjo korist. Preprosto je verjel. Preprosto si je upal. In je prevzel nase odgovornost za svoje odločitve.
Danes nam manjka zares pogumnih ljudi. Taki ljudje spreminjajo svet.
Pa ne mislim na tiste, ki si nekaj upajo. Adrenalinskih manijakov, ki so se sposobni drsati po vrvi, razpeti 300 metrov nad tlemi, je kar precej. Tudi tistih, ki si upajo komu kaj ušpičiti. Ali pa tistih, ki jih ni sram narediti kaj, kar se ne spodobi. Predrzni ljudje nočejo ničesar spremeniti. Hočejo samo preizkusiti meje. Pogumni ljudje pa so tisti, ki so sposobni zastaviti svojo besedo in svoj ugled za nekaj, v kar verjamejo – da bi s tem nekaj spremenili. To so ljudje, ki ne govorijo ali delajo tega, kar se jim splača in kar jim je všeč, ampak to, kar je prav. Nasprotje poguma ni strah, ampak brezbrižnost.
Mislim, da so pogumni ljudje tisti, ki zares prižigajo luč. In jih dobivajo po glavi.
Naši mladi potrebujejo te »norosti«, nekoga, ki bi si upal za vsako ceno verjeti v dobro, lepo, pošteno, pravično. Pogrešam njihove proteste, pogrešam, da bi se postavili za svoje pravice. »Saj se itak ne bo nič spremenilo, « pravijo. In se res ne bo, dokler bomo za ceno svojega udobja teptali to, kar nam je pomembno in kar nam je sveto. Tega so se mladi naučili pri nas, ki imamo rajši svoje pokojnine in navade kot tisto, kar je pošteno in prav. Zato je treba vstati »takoj«, ko gre za naše svetinje. Kričati. Kritizirati. Narediti prvi korak. Ker je to tisto, kar nas bo rešilo. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35)

Sobota, 1. 12. 2018

Evangelij (Lk 21,34-36)
»Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.«

SPREMEMBA
Ko sem nekega adventa prižgal prvo svečo na svojem malem adventnem vencu, me je pretresla strašljiva misel. Poglej ven, poglej svet, poglej svoje srce in povej: kaj je ena sama, majhna luč za toliko teme? Ena luč ni veliko. Pravzaprav je zelo malo. Komaj kaj. Toda ena sama luč je sprememba. Drugačnost.
Tako se prižiga luč. Tako da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe. Stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in s tem v svetu. Zveni zguljeno, pa ni. Tako močno se človek veseli tega časa prižiganja luči, ker vedno znova in vsako leto bolj hrepeni po spremembi in jo potrebuje, tople, vesele spremembe, svetle luči v svojem težkem življenju. In začne se s táko majhno lučjo. Z drobno spremembo. Z eno težko besedo. Z eno minuto truda. Z enim samim korakom v drugo smer, kot sem je vajen.
Budnost in čuječnost, treznost, če želite, je tako različna od tega, s čimer si ponavadi zapolnjujemo »veseli december«. A več luči v svet in v moje življenje ne pride tako, da pozabim na temo. Tema obstaja, resnična je in težka in kruta. In vsi živimo sredi nje. Luč pomeni vedeti za temo, okusiti jo in jo spoznati in se prav sredi nje odločiti za drugačnost. Ker je tema tema in ne luč.
Zato je treba za luč najprej postati pozoren, čuječ. Gledati. Biti občutljiv. Se spraševati, precejkrat tudi dvomiti. In veliko poslušati, samega sebe. Kdor ne vidi teme, ne vidi luči. In kdor ne vidi luči, ne vidi teme. Za več luči je treba najprej več treznosti in realnosti. In ponižnosti. V tisti skrivnostni tišini sklonjene glave in ranjenega srca se začenja advent. Prihod. In naše spreobrnjenje, ki smo ga vsi tako zelo potrebni. Ker bomo spremenili svet tisti dan, ko bomo spremenili samega sebe.

Nagovore po evangeliju pripravil: mag. Marko Rijavec, župnik v Župniji Idrija

Kraj

Datum

ponedeljek, 26. November 2018

Kategorija

Tone Kerin, duhovnik, doma iz Krškega, že dolga leta živi in dela v misijonih na Madagaskarju. Trenutno je v Sloveniji, zato se je lahko v nedeljo, 23. septembra, odzval povabilu birmancev, staršev in botrov, da bi nam povedal kaj spodbudnega. V lepem nedeljskem popoldnevu nam je dal začutiti utrip v krajih "na koncu sveta in malo desno" in spodbudil h krščanskemu življenju v veselju in velikodušnosti.

Po srečanju v cerkvi je odgovoril na nekaj vprašanj:

Kaj bi najbolj želeli našim birmancem?

Kot duhovnik bi današnjim birmancem želel samo trdnost v veri pa odprtost za življenje, nič drugega. Birmanec je tisti, ki je samostojno rekel Bogu da, ki se je samostojno odločil za krščansko pot življenja, za krščanski način življenja. In mislim, da bi tisti birmanci, ki še niso prišli do tega spoznanja, morali biti sami pri sebi toliko pošteni, da bi rekli, ne grem še k birmi, nisem še pripravljen za to. Človeka bomo zdaj spustili iz našega vzgojnega sistema. Mi smo ga dejansko pripeljali od krsta do birme, spremljali, pomagali, vodili, zdaj je pa samostojen človek. In on v bistvu ne potrebuje več te opore, on zakoraka kot birmanec, kot samostojen kristjan in je za svoja dejanja odgovoren sam. In mislim, da so naši mladi tega sposobni, če smo jih na to pripravili. Bodo sposobni, moramo imeti zaupanje, da bodo mladi to tudi naredili.

Bi želeli, da bi kateri od teh birmancev prišel k vam na Madagaskar?

Zelo bi želel in dimenzija našega krščanstva je tudi to, da se posvetiš oznanjevanju evangelija, pa ne samo kot duhovnik, tudi kot laiški misijonar, ki svoje znanje in življenje deliš z drugimi, z drugo kulturo, z drugim narodom, da na Jezusov način naprej živiš v drugem, drugačnem kulturnem okolju. To bi si želel. Zakaj? Zato, ker srečanje z drugo kulturo, sploh pa, recimo, z afriško, je tako šokantno od začetka. Zanimivo je, poznam primere, da so mladi, ki so bili v Sloveniji raztreseni, ki so vse pričakovali od države, niso pa bili pripravljeni narediti nobenega osebnega napora. Ko so prišli k meni, so ostali en mesec. Ko so prišli domov, so znali spoštovati stranišče, ker tam ni stranišč. Pa tudi je prišel domov spat na normalno posteljo… Pripovedovali so, da so, ko so prišli domov, z drugimi očmi gledali na svoje življenje in začeli spoštovati vse, kar imamo. In vemo, da imamo veliko. Tako spoznanje pa daje ljudem samo zelo otipljivo doživetje, ko je vržen v drugačen način življenja. In to po enem mesecu.

Je prostovoljstvo za stalno ali lahko tudi začasno?

Prostovoljstvo je začasno, omejeno na čas, ker moramo vedeti, da mladi človek, če pride tja, pride pogledat, potem pa svoje življenje pelje naprej. Mi, ki smo tam za dolgo časa, smo duhovniki, ki imamo ta način, tudi ta namen življenje darovati za tiste ljudi. Mlad človek, ki ima načrt ustvariti družino, si z delom služiti denar, mora pa biti tam, kjer mu to ugaja. Težko je za laika, da bi tam ostal celo življenje. Mislim, da tudi ni pošteno do njega.

Ali je to prostovoljstvo tudi sistematično urejeno?

Če gre prostovoljec preko Cerkve, kar pomeni, da se prijavi na primer v Misijonski pisarni, da bi rad šel v misijone za en mesec poleti, malo pomagat, da vidi, kako je tam, ga spremljamo mi. Če pa gre na svojo roko, je pa za sebe odgovoren sam.

===

Prispevek za glasilo Občine Ankaran Amfora. Zahvala uredništvu:

S KONCA SVETA V ANKARAN: OBISK MISIJONARJA

Ankaranske birmance, njihove botre in starše je na lepo nedeljsko popoldne, 23. septembra, obiskal Tone Kerin, misijonar, ki že 34 let živi, dela in širi Jezusovo sporočilo na Madagaskarju.

»Na koncu sveta in malce na desno«, opiše Kerin Madagaskar. V župniji, ki jo je vzpostavil v nedostopnem kraju, nekoč pozabljenem od sveta in Cerkve, je 60.000 ljudi, in kot je povedal, je potreboval dve leti, da je vzpostavili malo krščansko skupnost. Sedaj je v tej župniji že 900 krščenih. To mu je uspelo z neposrednim in iskrenim stikom, ali kot je Kerin uporabil misel papeža Frančiška: »pastir mora smrdeti po ovcah«.

Uči z zgledom

Odkar je na Madagaskarju, ni pomagal graditi zgolj cerkva, zgradil je marsikatero cesto in pot ter številnim mladim pomagal, da se lahko izobražujejo. »Misijonarji ne dajemo, ampak učimo, kako biti samostojen. Vse si moraš zaslužiti«, poudarja. Sam ima na Madagaskarju njivo, na kateri pridela od 5 do 6 ton riža letno, s tem daje faranom zgled, da se lahko preživljajo sami.

Na Madagaskarju Kerin sprejema tudi mlade prostovoljce, ki želijo pomagati. »Stik z afriško kulturo je šokanten. Nauči pa te gledati z drugimi očmi. Spoštovati začneš vse kar imaš in mi vemo da imamo veliko. Tako spoznanje lahko dobiš samo, ko si vržen v ta drugačen način življenja,« pove iz dolgoletnih izkušenj.

In kakšne besede je misijonar namenil ankaranskim birmancem?

»Želim jim trdnost v veri in odprtost za življenje. Birmanec je tisti, ki je samostojno rekel Bogu 'da' in se samostojno odločil za krščansko pot in način življenja. Starši so birmance spremljali, jim pomagali, in jih vodili od krsta do birme, sedaj te opore ne potrebujejo več. Birmanec je samostojen kristjan in za svoja dejanja odgovarja sam. Mislim, da so tega naši mladi sposobni in moramo imeti zaupanje, da se bodo na samostojni poti dobro znašli.«

Uredništvo

Kraj

Datum

nedelja, 23. September 2018

Kategorija

Spoštovani starši, učitelji in učenci!

Dragi starši! Vaša razpetost se bo z novim šolskim letom še povečala. Nič več samo služba in dom, ampak še toliko drugih dejavnosti, s katerimi boste skušali svojim otrokom dati kar največ za življenje. Vem, da danes nekaj velja tisti, ki ima čim več dejavnosti. To hlastanje po količini se je preselilo tudi v našo skrb za vzgojo in izobraževanje otrok. Čim več krožkov, čim več dejavnosti, da nam ne bo kdo očital, da nismo dovolj poskrbeli zanje. Drage mame, dragi očetje, otrokom ne morete nikoli dati nič večjega, kot da jim dajete sami sebe. Nikoli naj ne dobijo občutka, da so pomembne njihove dejavnosti ali njihovi uspehi ne pa oni sami. Naj vedno čutijo, da jih imate radi zaradi njih samih in ne zaradi njihovih dosežkov. Tudi na govorilnih urah in roditeljskih sestankih naj bo to v ospredju: kako je z otrokom, kaj doživlja in kaj potrebuje, ne pa kakšne ocene je dosegel. Skrb za otroka in ne za njegove ocene naj bo središče sodelovanja med vami in učitelji.

Dragi učitelji! Čeprav so že stari Latinci sestavili pregovor, da kogar bogovi sovražijo, ga naredijo za učitelja, je vendar vaš poklic eden najlepših na svetu in zahvaljujem se vam, da ste se zanj od-ločili in ga opravljate. Res je, da je danes veliko govorjenja o pomanjkljivostih, napakah in stranpoteh našega izobraževalnega sistema, vendar vi niste izobraževalni sistem. Vi bodite za učence, ki so vam zaupani, avtoriteta. Pa ne toliko avtoriteta v današnjem pomenu besede, kjer gre za veljavo, moč in vpliv. Prevečkrat se to lahko sprevrže v spopad za veljavo, moč in vpliv. Bolj bodite avtoriteta v etimološkem pomenu: tisti, ki uči, ki piše; torej tisti, ki svoje znanje in svoje poglede piše v duha učencev. Ali še bolje, bodite avtoriteta v smislu tistega, kar pomaga rasti.

Dragi učenci! Ob začetku novega šolskega leta vam želim vse dobro. Morda boste v prvih dneh res nekoliko pogrešali počitniško sproščenost, a kmalu se boste lahko začeli veseliti uspehov, ki jih boste doživljali ob novih spoznanjih, novih prijateljstvih, predvsem pa ob vedno jasnejšem zavedanju, kako se z vsako novo nalogo, z vsako novo knjigo, širijo vaša obzorja, raste vaše znanje in se poglablja vaše razumevanje sebe in sveta okoli vas. Spodbujam vas, da se ne uči samo vaša glava, ampak da to, kar vam bo povedano, vedno presoja tudi srce. Učite se vedno bolj spoznavati, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je pošteno in kaj je krivično, kaj gradi in kaj podira. Zato vam priporočam, da se o vsem naučenem pogovarjate s svojimi starši, ki vas imajo radi in vam bodo prav zaradi tega pomagali rasti.

Vsem vam, učencem, učiteljem in staršem želim, da bi se v novem šolskem letu predvsem veselili drug drugega, da se boste lahko tudi skupaj veselili napredka. Vsem želim Božjega blagoslova in Marijinega varstva.

+ Stanislav Zore, nadškof

Kraj

Datum

nedelja, 2. September 2018

Kategorija

Proti koncu avgusta je v cerkvi in okrog nje odmevala himna oratorija: »Le eno je potrebno!« Med nami so se sprehajale osebe s perjanicami in mož z imenom Friderik in nas kot Indijanci iz Severne Amerike in misijonar Friderik Baraga navduševali za medsebojno povezanost, solidarnost z otroki v daljnih deželah in za prave življenjske izbire. Eno je potrebno. Da bi spoznali Jezusa in ga imeli radi. To pa tako, da mi v srcu gledamo Gospoda. Če ga gledamo, bomo izžarevali njegovo podobo in ga bodo ob nas mogli spoznati tudi drugi.

Kraj

Datum

nedelja, 26. Avgust 2018

Kategorija

»Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30).

 Dragi mladi!
Svetovni dan mladih 2018 je še eden od korakov na poti k mednarodnemu svetovnemu dnevu mladih, ki bo januarja 2019 v Panami. Ta nova postaja našega romanja se odvija ravno v letu, v katerem bo tudi splošno redno zasedanje škofovske sinode na temo: Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. To je dobro naključje. Cerkev bo pozornost, molitev in razmislek namenila mladim v želji, da bi vas znala razumeti in vas predvsem sprejeti kot dragocen dar za Boga, za Cerkev in za svet.

Kot že veste, smo se odločili, da nas bo s svojim zgledom in posredovanjem na tej poti spremljala Marija, mladenka iz Nazareta, ki jo je Bog izbral za mater svojemu Sinu. Marija hodi z nami po poti k sinodi in svetovnemu dnevu mladih v Panami. Če so nas lansko leto vodile besede njenega hvalospeva, »velike reči mi je storil Mogočni« (Lk 1,49), ki nas učijo, naj se spominjamo preteklosti, bomo letos v njeni družbi poslušali Gospodov glas, ki nas navdaja s pogumom in nam naklanja milost, ki jo potrebujemo, da bi odgovorili na njegov klic: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30). To so besede, s katerimi je Božji poslanec, nadangel Gabrijel, nagovoril Marijo, preprosto dekle iz vasice v Galileji.

1.  Ne boj se!
Razumljivo je, da sta nenaden prihod angela in njegov skrivnostni pozdrav: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj« (Lk 1,28), močno vznemirila Marijo, ki je bila presenečena nad tem, da ji je angel razodel še neznano identiteto in poklicanost. Marija je, podobno kakor druge svetopisemske osebe, trepetala pred skrivnostjo Božjega klica, ki je pred njo v trenutku razprostrl neskončno velik načrt, ob katerem je začutila vso svojo človeško majhnost ponižne stvaritve. Angel, ki je uvidel globine njenega srca, ji je rekel: »Ne boj se!« Bog vidi tudi v globino naših src. Dobro ve, s katerimi izzivi se moramo spoprijemati v življenju, še zlasti tedaj, ko moramo sprejeti temeljne odločitve, od katerih je odvisno, kaj bomo postali in kaj bomo počeli na tem svetu. Ko so pred nami odločitve glede prihodnosti, življenjskega stanu in poklicanosti, »trepetamo«. V takšnih trenutkih smo pretreseni, obdajajo in mučijo nas številni strahovi.

Kateri so vaši strahovi, mladi? Kaj vam povzroča največje skrbi? Eden izmed osnovnih strahov, ki pesti mnoge od vas, je, da ne bi bili ljubljeni, da ne bi bili všečni oziroma sprejeti takšni, kot ste. Mnogi današnji mladi imajo občutek, da bi morali bili drugačni, kot so v resnici, zato se skušajo prilagoditi pogosto umetnim in nedosegljivim merilom. S Photoshopom nenehno popravljajo svoje fotografije, se skrivajo za maskami in lažnimi identitetami do te mere, da že sami postanejo fake/ponarejeni. Mnogi so obsedeni s prejemanjem čim večjega števila »všečkov«. Iz takšne nezadostnosti izvira mnogo strahov in negotovosti. Drugi se bojijo, da ne bodo našli čustvene varnosti in bodo ostali sami. Mnogi se zaradi negotovosti, povezane z delom, bojijo, da se ne bodo mogli poklicno uresničiti oziroma izpolniti svojih sanj. Danes je veliko mladih, tako vernih kot nevernih, prežetih s strahovi. Strah ne zaobide niti tistih, ki so prejeli dar vere in resno iščejo svojo poklicanost. Nekateri razmišljajo: morda Bog od mene zahteva oziroma bo zahteval preveč. Če bom stopal po poti, ki mi jo je Bog pripravil, morda ne bom resnično srečen ali pa ne bom mogel storiti, kar me prosi. Drugi razmišljajo: če bom hodil po poti, ki mi jo je Bog pokazal, kdo mi lahko zagotovi, da bom po njej mogel hoditi do konca? Bom izgubil pogum? Bom izgubil navdušenje? Bom lahko na poti vztrajal vse življenje?

V trenutkih, ko dvomi in strahovi preplavijo naša srca, postane razločevanje nujno. Z razločevanjem vnesemo red v zmedo svojih misli in občutkov, da lahko ravnamo pravično in preudarno. V tem procesu je prvi korak pri premagovanju strahov, da jih jasno prepoznamo, da ne bi izgubljali časa in moči v objemu praznih in neoprijemljivih utvar. Zato vas vabim, da pogledate v svoja srca in svoje strahove »poimenujete«. Vprašajte se: Kaj me danes, v konkretni okoliščini, ki jo živim, vznemirja, česa se najbolj bojim? Kaj me ustavlja in mi preprečuje, da bi napredoval? Zakaj nimam poguma, da bi sprejel pomembne odločitve, ki so potrebne? Ne bojte se iskreno soočiti s svojimi strahovi, jih prepoznati v njihovi resničnosti in jih sprejeti. Sveto pismo ne zanika človeškega čustva strahu in niti mnogih vzrokov zanj. Abraham se je bal (prim. 1 Mz 12,10 sl.), Jakob se je bal (prim. 1 Mz 31,31; 32,7), prav tako pa tudi Mojzes (prim. 2 Mz 2,14; 17,4), Peter (prim. Mt26,69 sl.) in apostoli (prim. Mr 4,38–40; Mt 26,56). Tudi Jezus je izkusil strah in trpljenje (prim. Mt 26,37; Lk 22,44), čeprav njegovi strahovi niso primerljivi z našimi.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (Mr 4,40), je Jezus opomnil učence in tudi nam pomaga razumeti, da ovira za vero pogosto ni dvom, ampak strah. Razločevanje nam pomaga prepoznati te strahove in jih premagati, da se lahko odpremo življenju in se mirno soočimo z izzivi, ki nam prihajajo na pot. V življenju kristjanov strah še posebej ne sme imeti zadnje besede, ampak mora biti priložnost za dejanje vere v Boga in življenje. To pomeni, da verjamemo v temeljno dobroto bivanja, ki nam ga je dal Bog, in zaupamo, da nas bo vodil k srečnemu koncu tudi v življenjskih okoliščinah in nezgodah, ki jih pogosto ne razumemo. Če v sebi gojimo strahove, pa se bomo zapirali vase, se zagradili pred vsem in vsakomur ter ostali kot ohromljeni. Treba je ukrepati! Ne zapirajte se vase! V Svetem pismu se besede »ne boj se« na različne načine ponovijo 365-krat, kot bi nam Gospod želel povedati, naj bomo vse dni v letu osvobojeni strahu.

Razločevanje postane nepogrešljivo, ko človek v življenju išče svojo poklicanost. Ta zelo pogosto ni nekaj očitnega oziroma ni jasna na prvi pogled, ampak jo spoznavamo postopoma. V tem primeru razločevanje ni toliko posameznikov trud za samoopazovanje, da bi bolje razumel svoj notranji ustroj, kar ga okrepi in s čimer pridobi nekaj ravnovesja. V tem primeru se posameznik lahko okrepi, a še vedno ostaja priklenjen na omejeno obzorje lastnih zmožnosti in stališč. Poklicanost pa je po drugi strani klic od zgoraj in v tem kontekstu razločevanje najprej pomeni odpiranje Njemu, ki nas kliče. Potrebujemo torej molitev v tišini, da bi lahko slišali Božji glas, ki odzvanja v naši vesti. Bog trka na vrata naših src, kot je potrkal na vrata Marijinega srca, in hrepeni po tem, da bi v molitvi sklenil prijateljstvo z nami, da bi nam lahko govoril po Svetem pismu, da bi nam lahko dal milost v zakramentu sprave in bi bil lahko eno z nami v evharistiji.

Treba se je tudi pogovarjati z bližnjimi, se srečevati z brati in sestrami v veri, ki imajo več izkušenj, ker nam lahko pomagajo bolje videti in modro izbrati med raznimi možnosti. Ko je mladi Samuel slišal Gospodov glas, ga ni takoj prepoznal. Trikrat je tekel k Éliju, staremu duhovniku, ki mu je na koncu predlagal, kako naj prav odgovori na Gospodov klic: »In če te bo poklical, reci: ›Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša‹« (1 Sam 3,9). Ko boste v dvomih, védite, da se lahko zanesete na Cerkev. Vem, da je mnogo zelo dobrih duhovnikov, redovnikov in redovnic, vernih laikov, tudi veliko mladih, ki vam lahko nudijo oporo kot starejši bratje in sestre v veri. Pod vodstvom Svetega Duha vam bodo znali pomagati najti smisel v dvomih in razumeti Božji načrt vaše osebne poklicanosti. »Drugi« ni le duhovni voditelj, ampak vsakdo, ki nam pomaga, da se odpremo za neskončno bogastvo, ki nam ga je v življenju dal Bog. V naših mestih in občestvih je treba ustvarjati priložnosti za rast, sanje in upiranje pogleda k novim obzorjem. Ne izgubite navdušenja nad prijetnim druženjem in prijateljstvom z ljudmi, tako kot zadovoljstva nad skupnimi sanjami in skupno potjo. Pristni kristjani se ne bojijo odpirati bližnjim in z njimi deliti lastnih osnovnih priložnosti, ki tako postanejo priložnosti bratstva. Dragi mladi, ne dovolite da bi iskra vaše mladosti ugasnila v temi zaprte sobe, v kateri bi bila računalnik ali pametni telefon edino okno v zunanji svet. Na stežaj odprite vrata svojega življenja! Svoj čas in prostor zapolnite s pomenljivimi odnosi, resničnimi ljudmi, s katerimi boste delili pristne in konkretne izkušnje vsakdanjega življenja.

2.  Marija!
»Poklical sem te po imenu« (Iz 43,1). Prvi razlog, ki ne govori v prid strahu, je dejstvo, da nas je Bog poklical po imenu. Angel, Božji odposlanec, je Marijo poklical po imenu. Poimenovanje je lastno Bogu. Ko opravlja delo stvarjenja, vsako bitje prikliče k življenju po lastnem imenu. Za vsakim imenom je identiteta, ki je edinstvena v vsem, v vsakem človeku, tisto intimno bistvo, ki ga resnično pozna le Bog. Ta privilegij je Bog delil s človekom, ko ga je povabil, naj sam imenuje živali, ptice in tudi svoje potomce (prim. 1Mz 2,19–21; 4,1). Ta globoko svetopisemski pogled srečamo v mnogih kulturah, ki v imenu prepoznavajo razodetje globoke skrivnosti življenja, pomena bivanja.

Ko Bog nekoga pokliče po imenu, mu razkrije tudi njegovo poklicanost, njegov načrt za svetost in izpolnitev, po katerem človek postane dar za bližnje in po katerem je edinstven. In ko Bog človeku, ki ga kliče, želi razširiti njegovo življenjsko obzorje, mu da novo ime, kot ga je dal Simonu, ki ga je klical »Peter«. Od tu izvira običaj, po katerem nekdo dobi novo ime, ko vstopi v redovno ustanovo, kar nakazuje novo identiteto in poslanstvo. Ker je Božji klic edinstven in oseben, potrebujemo pogum, da bi se lahko ločili od vzorcev prilagajanja, ki pritiskajo na nas, da bi naše življenje v resnici lahko postalo pristen in nenadomestljiv dar Bogu, Cerkvi in vsem ljudem.

Dragi mladi, ko nas torej Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4). Radostno sprejmite ta dialog, ki vam ga ponuja Bog, ta poziv, v katerem se obrača na vas in vas kliče po imenu.

3.  Kajti našla si milost pri Bogu
Mariji se ni bilo treba bati predvsem zato, ker je našla milost pri Bogu. Beseda »milost« govori o zastonjski, nezasluženi ljubezni. Bog nam nenehno daje vedeti, da nam njegove bližine in pomoči ni treba zaslužiti z »izjemnim življenjepisom«, polnim odlik in uspehov. Angel je rekel Mariji, da je že našla milost pri Bogu, ne da se bo to šele zgodilo. In ravno te angelove besede nam pomagajo razumeti, da nam Bog nenehno naklanja svojo milost, ki ni ne bežna ne kratkotrajna, zato nikoli ne razočara. Tudi v prihodnosti bo Božja milost vedno z nami in nas bo podpirala, še zlasti v trenutkih preizkušenj in teme.

Nenehna navzočnost Božje milosti nas spodbuja, da bi z zaupanjem sprejeli svojo poklicanost, za katero je potrebna goreča vera, ki jo je treba obnavljati iz dneva v dan. Na poti poklicanosti srečujemo križe: to niso le uvodni dvomi, ampak tudi mnoge skušnjave, ki se pojavljajo na poti. Čeprav občutek nezadostnosti spremlja Kristusovega učenca vse do konca, ta pozna tudi moč Božje milosti.

Angelove besede se spuščajo na naše človeške strahove in jih raztapljajo z močjo vesele novice, katere oznanjevalci smo: naše življenje ni golo naključje ali zgolj boj za preživetje, ampak je vsak od nas dragocena zgodba, ki jo Bog ljubi. »Pri njem smo našli milost,« kar pomeni, da Stvarnik v človeku vidi edinstveno lepoto in ima za njegovo življenje sijajen načrt. Čeprav to dejstvo seveda ni zagotovilo, da ne bomo imeli težav ali trenutkov negotovosti, nam daje moči, da temeljito spremenimo svoje življenje. Neznana prihodnost ni temna grožnja, ki jo moramo preživeti, ampak ugoden čas, ki nam je dan, da bi lahko živeli svojo edinstveno osebno poklicanost in jo delili z brati in sestrami v Cerkvi in svetu.

4. Pogum v sedanjem trenutku
Iz gotovosti, da je Božja milost z nami, izvira moč, s pomočjo katere lahko v sedanjem trenutku zberemo pogum, da uresničimo, kar nas Bog prosi tukaj in sedaj, na vseh področjih življenja, da sprejmemo poklicanost, ki nam jo razkriva Bog, da živimo svojo vero, ne da bi jo skrivali ali jo slabili.

Da, ko se odpremo Božji milosti, nemogoče postane resničnost. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31). Božja milost se dotika »sedanjega« trenutka vašega življenja, vas »zgrabi« takšne, kakršni ste, z vsemi strahovi in omejitvami, razkriva pa tudi sijajne Božje načrte. Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!

Mladenki Mariji je Bog zaupal pomembno nalogo ravno zato, ker je bila mlada. Mladi imate moč, ker živite v življenjskem obdobju, ko je energije na pretek. Uporabite to moč in energijo ter izboljšajte svet, začnite pa tam, kjer živite. Želim, da bi v Cerkvi dobili pomembne dolžnosti, da bi se našlo dovolj poguma, da bi se za vas naredil prostor in da bi bili pripravljeni prevzeti katero od teh dolžnosti.

Vabim vas, da znova občudujete Marijino ljubezen: skrbno, dinamično in konkretno ljubezen, polno drznosti in popolnoma posvečeno darovanju sebe. Cerkev, ki bo prežeta s temi marijanskimi lastnostmi, bo vedno Cerkev, ki krene na pot, ki preide lastne omejitve in meje, da bi iz nje prekipevala milost, ki jo je prejela. Če si dovolimo, da se nas Marijin zgled resnično dotakne, bomo pristno živeli to dobroto, ki nas spodbuja, da Boga ljubimo bolj kot vse drugo, tudi bolj kot sebe, in da ljubimo tiste, s katerimi si delimo vsakdanje življenje. Ljubili pa bomo tudi tiste, ki se nam skorajda ne zdijo vredni ljubezni. To je ljubezen služenja in predanosti, predvsem do najšibkejših in najbolj ubogih, ljubezen, ki spreminja naše obraze in nas napolnjuje z veseljem.

Poslanico želim skleniti s čudoviti besedami svetega Bernarda iz slavne pridige o skrivnosti Marijinega oznanjenja, ki govorijo o tem, kako ves svet pričakuje Marijin odgovor: »Slišala si, o Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se to ne bo zgodilo od moža, ampak od Svetega Duha. Angel čaka na tvoj odgovor. […] Tudi mi, o Gospa, čakamo na sočutno besedo. [...] Za tvoj kratek odgovor moramo biti prenovljeni in poklicani v življenje. […] Nanj čaka vsa zemlja, ki kleči pred teboj. [...] Hitro mu odgovori, o Devica« (Sermon 4, 8–9; Opera Omnia).

Predragi mladi, Gospod, Cerkev in svet čakajo tudi na vas in vaš odgovor na edinstven klic, ki ga vsakdo prejme v življenju! Medtem ko se vse bolj bliža svetovni dan mladih v Panami, vas vabim, da se na to srečanje pripravljate z veseljem in navdušenjem tistih, ki želijo sodelovati v takšni veliki pustolovščini. Svetovni dan mladih je za pogumne! Ni za mlade, ki iščejo le udobje in ki se umaknejo, ko se pokažejo težave. Ali sprejmete ta izziv?

Iz Vatikana, 11. februarja 2018
Šesta nedelja med letom, spomin Lurške blažene Device Marije
Frančišek

Kraj

Datum

nedelja, 25. Marec 2018

Kategorija

Danes mineva pet let od izvolitve papeža Frančiška. Bila je sreda, 13. marec 2013, nekaj minut po 19. uri, ko je iz dimnika Sikstinske kapele prišel dim bele barve. 115 kardinalov je po petih krogih glasovanja in en dan po začetku konklava izvolilo 265. Petrovega naslednika: argentinskega kardinala Jorgeja Maria Bergoglia, ki si je izbral ime Frančišek. Množico, ki je do zadnjega kotička napolnila Trg sv. Petra, je nagovoril z besedami: »Bratje in sestre, dober večer.« Nato pa presenetil z molitvijo za Benedikta XVI. in še toliko bolj s prošnjo za molitev zanj.

Preprostost, spontanost, pristnost
Papež Frančišek je v času izvolitve bil star 76 let in je bil nadškof v Buenos Airesu. Je prvi papež, ki pripada Družbi Jezusovi, prvi, ki prihaja iz Latinske Amerike, in prvi z imenom Frančišek. V Argentini je bil znan po svoji skromnosti, po preprosti in ponižni drži. Veljal je za pastirja revnih, bil je glas tistih, ki nimajo glasu, in obličje tistih brez obličja. Uporabljal je javni prevoz, reveže postavljal na prvo mesto, mnogo si je prizadeval na ekumenskem področju, veliko pozornost namenjal mladim, v javnosti odločno zagovarjal človekovo dostojanstvo. Evangeljsko preprostost, spontanost in pristnost, je Frančišek prinesel s sabo na Petrov sedež in jih ohranil ves čas pontifikata.

Pet let …
V petih letih je papež Frančišek izdal dve okrožnici: okrožnico o veri Lumen fidei, ki jo je pravzaprav napisal Benedikt XVI., in Laudato si’ o skrbi za skupen dom. Napisal je dve apostolski spodbudi: Evangelii gaudium ali Evangeljsko veselje, ki govori o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu, in Amoris laetitia ali Radost ljubezni, namenjena ljubezni v družini. Frančišek je napisal 23 dokumentov motu proprio, med drugim o reformi rimske kurije, vodenju in ekonomski transparentnosti, hitrejših postopkih za ničnost zakona, prevajanju bogoslužnih besedil itd. Sklical je dve sinodi o družini in sinodo o mladih, ki je še v pripravi. Razglasil je jubilejno leto usmiljenja. Papež Frančišek je v petih letih pontifikata opravil 22 mednarodnih apostolskih potovanj, med katerimi je obiskal več kot trideset držav. 17 pastoralnih obiskov je opravil po Italiji. Med splošnimi avdiencami ob sredah je imel osem tematskih sklopov katehez: o izpovedovanju vere, zakramentih, darovih Svetega Duha, Cerkvi, družini, usmiljenju, krščanskem upanju in sveti maši. Njegova pastoralna posebnost so nedvomno homilije med mašami, ki jih vsako jutro ob 7.00 daruje v kapeli Doma sv. Marte – do sedaj je imel skoraj 600 jutranjih homilij. In tu so še seveda številni govori, sporočila in pisma, nenapovedani obiski in nepredvideni nagovori, njegove geste, srečanja, objemi in nežnosti, ki jih namenja vsem, predvsem pa najbolj ubogim, revnim, trpečim, bolnim, brezdomcem, otrokom …

Hoditi, graditi, izpovedovati
»Hoditi, graditi, izpovedovati.« To so bili osrednji poudarki, ki jih je papež Frančišek postavil v ospredje med prvo pridigo v svojem pontifikatu. Imel jo je med mašo, ki jo je daroval za Cerkev v Sikstinski kapeli dan po svoji izvolitvi. Danes jih razumemo kot smernice, ki so dejansko vodile Frančiškovo vodenje vesoljne Cerkve v teh petih letih: »hoditi, graditi, izpovedovati«.

Cerkev v izhodu
Cerkev mora imeti svoja vrata vedno na stežaj odprta. Mora biti Cerkev v izhodu. »Veliko raje imam obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in umazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti. Ne maram Cerkve, ki skrbi za to, da bi bila v središču, in se zapleta v kup morečih skrbi in sporov« (Veselje evangelija, 49). Frančišek želi Cerkev, ki vsem oznanja veselje in svežino evangelija, ki sprejema z odprtimi rokami in zna biti kraj, kjer je mesto za vsakega; Cerkev, ki tvega, da je obtolčena, ranjena in umazana, samo da bi dosegla ljudi in bila med njimi, da bi se sklonila k človeku v stiski in mu obvezala rane.

Usmiljenje
Ena od središčnih besed Frančiškovega pontifikata je nedvomno usmiljenje. Med eno od katehez je papež dejal: »Cerkev ne more biti drugega kot zakrament Božjega usmiljenja, ob vsakem času in do vsega človeštva. Vsak kristjan je zato poklican, da je priča usmiljenja, do tega pa pride na poti svetosti. Usmiljenje se izraža predvsem v odpuščanju. Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Jezus ne preobrača človeške pravičnosti, ampak učence opominja, da je v bratskih odnosih treba prekiniti s sodbami in obsodbami. Odpuščanje je namreč tisti steber, ki podpira življenje krščanske skupnosti, kajti v njem se kaže zastonjskost ljubezni, s katero nas je Bog prvi ljubil. Kristjan mora odpuščati, ker mu je bilo odpuščeno. Napačno je soditi in obsoditi brata, ki greši. Ne zato, ker ne bi hoteli priznati greha, ampak ker obsojanje grešnika trga bratsko vez z njim in zaničuje usmiljenje Boga, ki pa se ne želi odpovedati nobenemu od svojih otrok. Usmiljena ljubezen je zato edina pot. Vsem je potrebno, da smo nekoliko bolj usmiljeni, da o drugih ne govorimo slabo, da ne sodimo, da druge ne opravljamo s kritikami, zavistjo in ljubosumnostjo. Moramo odpuščati, biti usmiljeni, živeti svoje življenje v ljubezni« (Kateheza, 21. september 2016).

Kultura srečanja
Papež Frančišek podpira kulturo srečanja, tako na ekumenskem in medverskem področju kot na družbenem in političnem ter tudi na preprosto človeški ravni. Pogosto poudarja enost, ne da bi se pri tem odstranilo razlike in identitete. Spomnimo na pomembno papeževo vlogo pri umiritvi odnosov med ZDA in Kubo, pri mirovnem procesu v Kolumbiji in Srednjeafriški republiki. Papež ostro obsoja proizvodnjo in prodajo orožja. Ves čas ostro obsoja preganjanje kristjanov. Stalno opozarja na trgovino z ljudmi.

Reveži
»Sanjam o Cerkvi, ki je revna med revnimi,« je dejal papež Frančišek v prvih dneh svojega pontifikata. Revne osebe, ubogi, stiskani, najšibkejši, družbeno izrinjeni so del vseh papeževih obiskov in potovanj. Pozornost do njih je tesno povezana z usmiljenjem, evangelizacijo, solidarnostjo, družbeno pravičnostjo, delovanjem na bivanjskih periferijah … 19. novembra 2017 je potekal tudi prvi svetovni dan revnih, ki ga je papež določil za 33. navadno nedeljo med letom. V poslanici je zapisal: »Na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k podeljevanju, ki postaneta način življenja. Poklicani smo, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega« (Poslanica za 1. svetovni dan revnih, 3).

Bog ljubi človeka
Kmalu po svoji izvolitvi je papež Frančišek poudaril, da ni središče Petrov naslednik, »Kristus je središče!«. Osnova vseh papeževih dejanj in besed je nedvomno sporočilo o Božji ljubezni do vsakega človeka, kar nam sveti oče tudi vztrajno ponavlja. Gre za ljubezen, ki služi. Ob priložnosti je povedal: »Dar življenja in dar stvarstva izvirata iz Božje ljubezni do človeštva. Po teh dveh darovih nam Bog daje svojo ljubezen. V kakšni meri se odpremo in jo sprejmemo, v takšni lahko postanemo tudi mi dar življenja za brate. To nas je spomnil Jezus med zadnjo večerjo, ko je svojim učencem dal novo zapoved ljubezni. Ko je vedel, da je prišla njegova ura in se bo vrnil nazaj k Očetu, da je prišla ura njegove smrti in vstajenja, se je od apostolov poslovil z izročitvijo ljubezni, kakor da bi šlo za oporoko. In je rekel: Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34). Novost Jezusove nove zapovedi je ravno dejstvo, da ne gre za kakršno koli ljubezen, ampak za ljubezen samega Jezusa, ki je dal svoje življenje za nas. To je ljubezen, ki se izrazi v služenju drugim. Tik pred tem je namreč Jezus učencem umil noge. To je ljubezen, ki se zna ponižati, ki zavrača vsako obliko nasilja, ki spoštuje svobodo, podpira dostojanstvo, zavrača vsako diskriminacijo. Je razorožena ljubezen, ki je močnejša od sovraštva. Pravilo ljubezni za tiste, ki želijo hoditi za Jezusom, je tole: pustiti se mu ugrabiti, ljubiti z njim, svoja dejanja oblikovati po njegovi neskončni velikodušnosti,« (2. oktober 2017).

Kraj

Datum

torek, 13. Marec 2018

Kategorija