Dragi bratje in sestre!

»Njegovo usmiljenje je iz roda v rod« (Lk 1,50): to je tema 3. svetovnega dneva starih staršev in ostarelih. Gre za temo, ki nas vrača k blagoslovljenemu srečanju med mlado Marijo in njeno ostarelo sorodnico Elizabeto (prim. Lk 1,39-56). Ta je, napolnjena s Svetim Duhom, Božji Materi namenila besede, ki še po dva tisoč letih dajejo ritem naši vsakdanji molitvi: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa« (v. 42). In Sveti Duh, ki se je že spustil na Marijo, ji je navdihnil, da je odgovorila s hvalnico Moja duša poveličuje Gospoda, v kateri oznanja, da se Gospodovo usmiljenje širi iz roda v rod. Sveti Duh blagoslavlja in spremlja vsako rodovitno srečanje med različnimi rodovi, med starimi starši in vnuki, med mladimi in ostarelimi. Bog namreč želi, da mladi, tako kot je storila Marija z Elizabeto, razveseljujejo srca ostarelih in iz njihovih življenj zajemajo modrost. Predvsem pa Gospod ne želi, da bi ostarele puščali same, da bi jih odrinili na robove življenja, kakor se danes žal prevečkrat dogaja.

Letos je lepa bližina med obhajanjem svetovnega dneva starih staršev in ostarelih ter Svetovnega dneva mladih; oba imata za temo Marijino »naglico« (prim. v. 39) pri obisku Elizabete in nas tako vodita k razmišljanju o vezi med mladimi in ostarelimi. Gospod upa, da bodo mladi ob srečanju z njimi sprejeli klic, naj ohranijo njihov spomin in po njihovi zaslugi prepoznajo dar pripadnosti večji zgodovini. Prijateljstvo starejšega človeka pomaga mlademu, da ne poplitvi življenja na sedanjost in da se spominja, da ni vse odvisno od njegovih sposobnosti. Starejše pa prisotnost mladega človeka odpira za upanje, da to, kar so doživeli, ne bo izgubljeno in da se bodo njihove sanje uresničile. Skratka, Marijin obisk pri Elizabeti in zavedanje, da se Gospodovo usmiljenje prenaša iz roda v rod, razodevata, da sami ne moremo naprej – niti se ne moremo rešiti – in da se Božji poseg vedno kaže v skupnosti v zgodovini nekega ljudstva. Marija sama to pove v svoji hvalnici, ko poveličuje Boga, ki je storil nove in presenetljive čudovite reči v zvestobi obljubi, ki jo je dal Abrahamu (prim. vv. 51-55).

Da bi bolje sprejeli slog Božjega delovanja, se spomnimo, da je čas treba živeti v njegovi polnosti, saj se največje resničnosti in najlepše sanje ne uresničijo v nekem trenutku, temveč z rastjo in dozorevanjem: na poti, v pogovoru, v odnosu. Zato tisti, ki se osredotoči samo na takojšnje, na lastne prednosti, ki jih je treba doseči hitro in pohlepno, na »vse in takoj«, izgubi izpred oči Božje delovanje. Njegov načrt ljubezni pa gre skozi preteklost, sedanjost in prihodnost, ter zajema in povezuje generacije. To je načrt, ki nas presega, vendar je v njem vsak izmed nas pomemben, predvsem pa je poklican, da gre preko. Pri mlajših gre za preseganje takojšnjega, v katero nas zapira virtualna resničnost, ki pogosto odvrača od konkretnega delovanja; pri starejših gre za to, da se ne ustavljajo pri močeh, ki slabijo, in da ne tožijo zaradi izgubljenih priložnosti. Glejmo naprej! Pustimo se oblikovati Božji milosti, ki nas iz roda v rod osvobaja negibnosti v delovanju in objokovanja preteklosti!

V srečanju med Marijo in Elizabeto, med mladimi in ostarelimi, nam Bog podarja svojo prihodnost. Marijino potovanje in Elizabetin sprejem namreč odpirata vrata za razodetje zveličanja: po njunem objemu njegovo usmiljenje z veselo blagostjo vdre v človeško zgodovino. Zato bi rad vsakogar povabil, naj pomisli na to srečanje, še več, naj zapre oči in si kot v posnetku predstavlja objem med mlado Božjo Materjo in ostarelo materjo sv. Janeza Krstnika; naj si ga predstavlja v duhu in naj ga gleda v srcu, da bi ga utrdil v duši kot svetlo notranjo ikono.

Potem pa vas vabim, da od domišljije preidete h konkretnosti in naredite nekaj za objem starih staršev in ostarelih. Ne puščajmo jih samih. Njihova navzočnost v družinah in v skupnostih je dragocena, saj nam daje zavest, da delimo isto dediščino in da smo del ljudstva, v katerem se ohranjajo korenine. Da, ostareli nam prenašajo pripadnost svetemu Božjemu ljudstvu. Oni sedanjosti izročajo preteklost, ki je potrebna za graditev prihodnosti. Spoštujmo jih, ne prikrajšajmo se za njihovo družbo in ne prikrajšajmo jih za svojo, ne pustimo, da bi bili zavrženi!

Svetovni dan starih staršev in ostarelih naj bo majhno rahločutno znamenje upanja zanje in za vso Cerkev. Zato ponovno vabim vse – škofije, župnije, združenja in skupnosti –, naj ga obhajajo ter postavijo v središče prekipevajoče veselje ponovnega srečanja med mladimi in ostarelimi. Vam, mladi, ki se pripravljate na odhod v Lizbono ali boste Svetovni dan mladih doživeli v svojih krajih, želim reči: preden se odpravite na pot, pojdite obiskat svoje stare starše, obiščite osamljenega starejšega človeka! Njegova molitev vas bo varovala in v srcu boste nosili blagoslov tega srečanja. Vas, ostareli, prosim, da z molitvijo spremljate mlade, ki bodo obhajali Svetovni dan mladih. Ti mladi so Božji odgovor na vaše prošnje, sad tega, kar ste sejali, znamenje, da Bog ne zapusti svojega ljudstva, ampak ga vedno pomlajuje z domišljijo Svetega Duha.

Dragi stari starši, dragi ostareli bratje in sestre, naj vas doseže blagoslov objema med Marijo in Elizabeto ter napolni z mirom vaša srca. Z ljubeznijo vas blagoslavljam. In prosim vas, molite zame.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 31. maja 2023,
praznik Marijinega obiskanja

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija

Govoriti s srcem.

»Iz resnice v ljubezni« (Ef 4,15)

Dragi bratje in sestre!

Potem ko sem v preteklih letih razmišljal o glagolih »iti in videti« ter »poslušati« kot o pogojih za dobro komunikacijo, se želim s to poslanico za 57. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja zadržati pri »govoriti s srcem«. Srce nas je gnalo, da smo šli, gledali in poslušali, in srce nas žene k odprti in prijetni komunikaciji. Potem ko smo se vadili v poslušanju, ki zahteva čakanje in potrpežljivost, pa tudi odpoved temu, da bi vnaprej uveljavljali svoje stališče, lahko vstopimo v dinamiko dialoga in podelitve, ki je ravno dinamika prisrčnega komuniciranja. Ko bomo drugega poslušali s čistim srcem, nam bo tudi uspelo, da bomo govorili iz resnice v ljubezni (prim. Ef 4,15). Ne smemo se bati oznanjati resnico, čeprav je včasih neprijetna, pač pa da bi to počeli brez ljubezni, brez srca. Ker »je kristjanov program – kot je zapisal Benedikt XVI. – 'srce, ki vidi'.«[1] Srce, ki s svojim utripanjem razkriva resnico našega bitja in mu je zato treba prisluhniti. Poslušajočega to vodi, da se uglasi na isti valovni dolžini, do te mere, da v svojem srcu čuti tudi utripanje drugega srca. Takrat se lahko zgodi čudež srečanja, zaradi katerega lahko gledamo drug drugega s sočutjem, sprejemamo krhkosti drug drugega s spoštovanjem, namesto da bi sodili po govoricah ter sejali razdor in delitve.

Jezus nas opozarja, da vsako drevo spoznamo po sadu (prim. Lk 6,44): »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (v. 45). Zato moramo, če hočemo komunicirati iz resnice v ljubezni, očistiti svoje srce. Samo če poslušamo in govorimo s čistim srcem, lahko vidimo onkraj videza in presežemo nejasen šum, ki nam tudi na področju komunikacije ne pomaga razločevati v zapletenosti sveta, v katerem živimo. Poziv k govorjenju s srcem radikalno izziva naš čas, ki je tako nagnjen k brezbrižnosti in ogorčenosti, včasih tudi na osnovi dezinformacije, ki potvori in instrumentalizira resnico.

Komunicirajte prisrčno

Prisrčno komunicirati pomeni, da vsak, ki nas bere ali posluša, dojame našo udeležbo pri radostih in strahovih, pri upanjih in pri trpljenju žensk in moških našega časa. Kdor tako govori, drugemu hoče dobro, ker ga ima rad in varuje njegovo svobodo, ne da bi jo kršil. Ta slog lahko vidimo pri skrivnostnem Popotniku, ki se pogovarja z učencema, ki sta namenjena v Emavs, po tragediji, ki se je zgodila na Golgoti. Vstali Jezus jima govori s srcem in s spoštovanjem spremlja pot njune bolečine, se jima ponudi, ne pa vsiljuje, ko jima z ljubeznijo odpira um za razumevanje najglobljega pomena tega, kar se je zgodilo. Z veseljem sta namreč lahko vzkliknila, da jima je srce gorelo v prsih, ko jima je govoril po poti in jima razlagal Pisma (prim. Lk 24,32).

V zgodovinskem obdobju, zaznamovanem s polarizacijami in nasprotji – pred čemer tudi Cerkvena skupnost ni imuna – prizadevanje za komunikacijo »iz srca in z odprtimi rokami« ne zadeva izključno informacijskih delavcev, ampak je odgovornost vsakega človeka. Vsi smo poklicani iskati in govoriti resnico, in to delati z ljubeznijo. Posebno kristjani smo nenehno spodbujeni, naj varujemo jezik hudobije (prim. Ps 34,14), z njim, kakor nas uči Sveto pismo, lahko hvalimo Gospoda in preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti (prim. Jak 3,9). Iz naših ust ne bi smela priti slaba beseda, »marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).

Prijazno govorjenje včasih odpre špranjo celo v najbolj trdih srcih. Sled o tem imamo tudi v literaturi. Mislim na tisti nepozabni odlomek iz 21. poglavja Zaročencev, v katerem Lucija iz srca govori Neimenovanemu, dokler se ta, razorožen in izmučen od blagodejne notranje krize, ne vda nežni moči ljubezni. To doživljamo v državljanskem sožitju, kjer prijaznost ni le stvar »olike«, pač pa je pravi pravcati protistrup zoper krutost, ki žal lahko zastrupi srca in odnose. To potrebujemo na področju medijev, da komunikacija ne bi podžigala sovraštva, ki ogorči, poraja jezo in vodi v spopad, ampak pomagala ljudem, da mirno razmišljajo, da s kritičnim in spoštljivim duhom razbirajo resničnost, v kateri živijo.

Komunikacija od srca do srca: »Dovolj je ljubiti dobro, da govorimo dobro«

Enega najbolj svetlih in še danes privlačnih zgledov »govorjenja s srcem« predstavlja sv. Frančišek Saleški, cerkveni učitelj, ki sem mu nedavno posvetil Apostolsko pismo Totum amoris est ob 400-letnici njegove smrti. Ob tej pomembni obletnici bi se rad spomnil še ene, ki poteka v tem letu 2023: stoletnice, kar ga je Pij XI. z okrožnico Rerum omnium perturbationem razglasil za zavetnika katoliških časnikarjev. Frančišek Saleški, sijajen razum, rodoviten pisec, globok teolog je bil škof v Ženevi v začetku 17. stoletja, v težkih letih, ki so jih zaznamovali razvnete razprave s kalvinci. Njegova krotkost, njegova človečnost, pripravljenost potrpežljivo dialogizirati z vsemi in zlasti s tistimi, ki so mu nasprotovali, so ga naredile za izrednega pričevalca Božje usmiljenje ljubezni. O njem so lahko rekli, da »Prijazna beseda pridobi veliko prijateljev, ljubezniv jezik pridobi veliko naklonjenost« (Sir 6,5). Poleg tega je ena njegovih najbolj znanih izjav »srce govori srcu« navdihnila generacije vernikov, vključno s sv. Janezom Henrikom Newmanom, ki jo je izbral kot škofovsko geslo: Cor ad cor loquitur. »Dovolj je ljubiti dobro, da bi govorili dobro,« je bilo eno njegovih prepričanj. Dokazuje, da se zanj komunikacija ne bi smela nikoli skrčiti na spretnost, na – danes bi rekli – strategijo marketinga, ampak je bila odsev duše, vidna površina očesu nevidnega jedra ljubezni. Za sv. Frančiška Saleškega se ravno »v srcu in po srcu zgodi tisti nežen in močan celovit proces v moči katerega človek prepozna Boga.«[2] »Ker je ljubil dobro!«, je sv. Frančišku uspelo komunicirati z gluhonemim Marinom in postati njegov prijatelj; zato ga omenjajo tudi kot zavetnika ljudi s komunikacijsko prizadetostjo.

Izhajajoč iz tega »merila ljubezni« nas sveti Ženevski škof po svojih spisih in svojem življenjskem pričevanju spominja, da »smo to, kar komuniciramo«. Ta nauk je danes proti toku v času, v katerem zlasti na družbenih omrežjih doživljamo, da je komunikacija pogosto intrumentalizirana, da bi nas svet videl takšne, kakršni bi želeli biti in ne takšne kakršni smo. Sv. Frančišek Saleški je raztrosil številne kopije svojih spisov o ženevski skupnosti. Ta »novinarska« intuicija mu je prinesla sloves, ki je hitro presegel obseg njegove škofije in traja do naših dni. Sv. Pavel VI. je dejal, da njegovi spisi »vzbujajo zelo prijetno, poučno, spodbudno branje.«[3] Če danes pogledamo na komunikacijsko panoramo, mar niso ravno to tiste značilnosti, ki bi jim moral zadostiti nek članek, reportaža, radiotelevizijska storitev ali nek post (objava) na družbenem omrežju? Komunikacijski delavci bi se lahko čutili navdihnjeni od tega svetnika nežnosti ter pogumno ter svobodno iskati in pripovedovati resnico ter zavračati skušnjavo, da bi uporabljali vpadljive in napadalne izraze.

Govoriti s srcem v sinodalnem procesu

Kot sem imel priložnost poudariti, »je tudi v Cerkvi velika potreba po tem, da se poslušamo in da poslušamo drug drugega. To je najbolj dragocen in najbolj rodoviten dar, ki ga lahko ponudimo drug drugemu.«[4] Iz poslušanja brez predsodkov, pozornega in razpoložljivega, se porodi govorjenje v Božjem slogu, ki ga hrani bližina, sočutje in nežnost. V Cerkvi nujno potrebujemo komunikacijo, ki razvname srca, ki je balzam za rane in bi osvetljevala pot bratov in sester. Sanjam o cerkveni komunikaciji, ki se bo znala pustiti voditi Svetemu Duhu, nežno in preroško hkrati, ki bo znala najti nove oblike in načine za čudovito oznanilo, ki ga je poklicana prinesti v tretje tisočletje. O komunikaciji, ki bo v središče postavila odnos z Bogom in z bližnjim, zlasti z najbolj potrebnim, in ki bo znala zanetiti ogenj vere, namesto da bi ohranjala pepel samozadostne istovetnosti. O komunikaciji, katere temelja sta ponižnost v poslušanju in parresia v govorjenju, ki ljubezni nikoli ne loči od resnice.

Razorožitev duhov s pospeševanjem govorice miru

»Potrpežljivost pomiri sodnika,  mil jezik stre kost« ( Prg 25.15). Govoriti s srcem je danes bolj potrebno kot kdaj koli za pospeševanje kulture miru tam, kjer je vojna; za odpiranje poti, ki omogočajo dialog in spravo tam, kjer divjata sovraštvo in odpor. V dramatičnem okviru globalnega spopada, ki ga doživljamo, je nujno zagotoviti nesovražno komunikacijo.  Potrebno je premagati »navado hitrega diskreditiranja nasprotnika, ki mu pridaje ponižujoče vzdevke, boji pa se z njim pomeriti v odprtem in spoštljivem pogovoru.«[5] Potrebujemo komunikatorje, ki so pripravljeni na dialog, ki so vključeni v pospeševanje popolne razorožitve in si prizadevajo, da bi razgradili vojno psihozo, ki gnezdi v naših srcih, kot je preroško spodbujal sv. Janez XXIII, v okrožnici Pacem in terris: »Resnični mir se lahko gradi samo v medsebojnem zaupanju« (št. 61). V zaupanju, ki potrebuje komunikatorje, ki se ne zapirajo, ampak so drzni in ustvarjalni, pripravljeni tvegati, da bi našli skupni teren za srečanje. Kot pred šestdesetimi leti tudi danes doživljamo temno uro, v kateri se človeštvo boji stopnjevanja vojne, ki jo je treba čim prej ustaviti tudi na komunikacijski ravni. Prestrašeni smo, ko poslušamo, s kolikšno lahkoto se izgovarjajo besede, ki pozivajo k uničenju ljudstev in ozemelj. Besede, ki se žal pogosto spremenijo v vojna dejanja zverinskega nasilja. Zato moramo zavrniti vsako hujskaško retoriko, kakor tudi kakršno koli obliko propagande, ki manipulira z resnico in jo kazi zaradi ideoloških ciljev. Namesto tega je treba na vseh ravneh spodbujati komunikacijo, ki bo pomagala ustvarjati pogoje za reševanje sporov med ljudstvi.

Kristjani vemo, da se prav po spreobrnjenju srca odloča usoda miru, ker virus vojne izhaja iz notranjosti človeškega srca.[6] Iz srca izvirajo prave besede, ki razredčijo sence zaprtega in razdeljenega sveta, da gradimo civilizacijo, ki je boljša od te, ki smo jo prejeli. Gre za napor, ki se zahteva od vsakega izmed nas, ki pa zlasti poziva čut odgovornosti delavcev v komunikaciji, da bodo svoj poklic opravljali kot poslanstvo.

Gospod Jezus, čista Beseda, ki privre iz Očetovega srca, pomagaj nam, da bo naša komunikacija svobodna, čista in prisrčna.

Gospod Jezus, Beseda, ki je postala meso, pomagaj nam, da bomo prisluhnili bitju src, da bi ponovno odkrili brate in sestre ter razorožili sovražnost, ki razdvaja.

Gospod Jezus, beseda resnice in ljubezni, pomagaj nam govoriti resnico v ljubezni, da bomo čutili, da smo varuhi drug drugega.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 24. januarja 2023, god sv. Frančiška Saleškega.

Frančišek

[1] Okrožnica Deus caritas est, 31.

[2] Apostolsko pismo Totum amoris est (28. decembra 2022).

[3] Apostolsko pismo Sabaudiae gemma, ob 400-letnici rojstva sv. Frančiška Saleškega, cerkvenega učitelja, (29. Januarja 1967).

[4] Sporočilo za 56. Svetovni dan sredstev družbenega obveščanja (24. januarja 2021).

[5] Okrožnica Fratelli tutti (3. oktober 2020), 201.

[6] Prim. Sporočilo za 56. Svetovni dan miru, 1. januarja 2023.

Kraj

Datum

Kategorija

Poklicanost: milost in poslanstvo

 

Dragi bratje in sestre, predragi mladi!

Svetovni dan molitve za poklice, ki ga je leta 1964 ustanovil sv. Pavel VI. med 2. vatikanskim koncilom, obhajamo že šestdesetič. Ta previdnostna pobuda želi pomagati članom Božjega ljudstva, osebno in v skupnosti, odgovoriti na klic in poslanstvo, ki ga Gospod zaupa vsakemu v današnjem svetu z njegovimi ranami in upanji, njegovimi izzivi in pridobitvami.

Letos vam predlagam, da razmišljate in molite ob temi »Poklicanost: milost in poslanstvo«. Gre za dragoceno priložnost, da ponovno z začudenjem odkrijemo, da je Gospodov klic milost, zastonjski dar, istočasno pa obveznost, da gremo, da odidemo ven, da bi prinesli evangelij. Poklicani smo k pričevanjski veri, ki močno utrjuje vez med življenjem milosti po zakramentih in cerkvenim občestvom ter apostolatom v svetu. Kristjan, ki ga poživlja Duh, se pusti pozvati bivanjskim obrobjem in je občutljiv za človeške drame, saj se vedno dobro zaveda, da je poslanstvo Božje delo in ga ne uresničujemo sami, ampak v cerkvenem občestvu, skupaj z brati in sestrami, pod vodstvom pastirjev. Kajti Božje sanje so vedno bile in vedno bodo: da živimo z Njim v občestvu Ljubezni.

»Izvoljeni pred stvarjenjem sveta«

Apostol Pavel nam odpira čudovito obzorje: v Kristusu nas je Bog Oče »pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje« (Ef 1,4-5). Te besede nam omogočijo, da vidimo življenje v njegovem polnem pomenu: Bog nas »spočne« po svoji podobi in podobnosti in hoče, da smo njegovi otroci. Ustvarila nas je Ljubezen, za ljubezen in z ljubeznijo in ustvarjeni smo, da ljubimo.

V teku življenja nas ta klic, ki je zapisan v vlakna našega bitja in je nosilec skrivnosti sreče, po delovanju Duha dosega na vedno nov način, razsvetli naš razum, vlije moč volji, nas napolni z začudenjem in nam razvnema srce. Včasih celo nepričakovano vdre. Tako je bilo zame 21. septembra 1953, ko sem na poti na letno študentsko praznovanje začutil spodbudo, naj vstopim v cerkev in se spovem. Tisti dan je spremenil moje življenje in v njem pustil pečat, ki traja še danes. Vendar pa si Božji klic k podaritvi samega sebe utira pot postopoma, med potjo: v stiku z osebno revščino, med molitvijo, po zaslugi jasnega evangeljskega pričevanja, pri branju, ki nam odpre um, ko poslušamo Božjo Besedo in se čudimo, da nagovarja prav nas, v nasvetu nekega brata ali sestre, ki nas spremlja, v molitvi ali v žalovanju … Božja domišljija, ki nas kliče, je neskončna.

Njegova pobuda in njegov zastonjski dar čakata na naš odgovor. Poklicanost je »preplet Božje izbire in človeške svobode«[1]. Gre za dinamičen in spodbuden odnos, ki ima za sogovornika Boga in človekovo srce. Tako je dar poklicanosti kot Božje seme, ki vzklije v zemlji našega življenja, nas odpre Bogu in nas odpre drugim, da bi z njimi delili najdeni zaklad. To je temeljna struktura tega, kar razumemo pod poklicanostjo: Bog ljubeče kliče in mi hvaležni ljubeče odgovarjamo. Sami sebe odkrivamo kot sinove in hčere istega Očeta in se prepoznamo kot bratje in sestre med seboj. Sveta Terezija Deteta Jezusa je, ko je končno »videla« to resničnost, vzkliknila: »Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen! Našla sem svoje mesto v Cerkvi […]. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!«[2]

»Jaz sem poslanstvo na tej zemlji«

Kot smo rekli, Božji klic vsebuje poslanje. Ni poklicanosti brez poslanstva. In ni sreče in polnega uresničenja samega sebe ne da bi drugim ponudili novo življenje, ki smo ga našli. Božji klic k ljubezni je doživetje, ki ga ne moremo zamolčati. »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« je vzklikal sv. Pavel (1 Kor 9,16). In Prvo Janezovo pismo se začne takole: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke – to je učlovečeno Besedo – to vam oznanjamo, da bi bilo naše veselje dopolnjeno« (prim. 1,1-4).

Pred petimi leti sem v Apostolski spodbudi Veselite in radujte se takole nagovoril vsakega kršenega in krščeno: »Tudi ti čutiš potrebo, da bi razumel svoje življenje kot poslanstvo« (št. 23). Da, kajti vsi, brez izjeme, lahko rečemo: »Jaz sem poslanstvo na tej zemlji, in zaradi njega sem prišel na ta svet« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 273).

Skupno poslanstvo vseh nas kristjanov je, da z veseljem v vsaki situaciji z obnašanjem in z besedami pričujemo to, kar doživljamo, ko smo z Jezusom in v njegovi skupnosti, ki je Cerkev. To se zatem prevede v telesna in duhovna dela usmiljenja, v sprejemajoč in blag način življenja, ki je sposoben bližine, sočutja in nežnosti, in nasprotuje toku kulture odmetavanja in brezbrižnosti. Postati bližnji, kot usmiljeni Samarijan (prim. Lk 10,25-37), nam omogoči razumeti, kaj je »jedro« krščanske poklicanosti: posnemati Jezusa Kristusa, ki je prišel, da bi stregel in ne da bi mu stregli (prim. Mr 10,45).

To misijonarsko delovanje se ne rodi le iz naših sposobnosti, namenov ali načrtov, ne iz naše volje in tudi ne iz našega prizadevanja za uresničevanje kreposti, ampak iz globokega izkustva z Jezusom. Šele tedaj lahko postanemo priče Nekoga, nekega Življenja, in to nas naredi za »apostole«. Takrat se prepoznamo kot »zaznamovani« za to poslanstvo, da prinašamo luč, blagoslavljamo, oživljamo, dvigamo, ozdravljamo, osvobajamo (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 273).

Evangeljska ikona te izkušnje sta emavška učenca. Po srečanju z vstalim Jezusom sta drug drugemu zaupala: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32). V njiju lahko vidimo, kaj pomeni imeti goreča srca in noge na poti.«[3] To si želim tudi za prihodnji Svetovni dan mladih v Lizboni, ki ga z veseljem pričakujem in katerega geslo je: »Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39). Naj se vsak čuti poklicanega, da vstane in se v naglici odpravi, z gorečim srcem!

Poklicani skupaj: sklicani

Evangelist Marko pripoveduje o trenutku, ko je Jezus poklical k sebi dvanajst učencev, vsakega po njegovem imenu. Postavil jih je, da bi bili z njim in da bi jih poslal oznanjat, ozdravljat bolezni in izganjat demone (prim. Mr 3,13-15). Tako je Gospod postavil temelje svoji novi skupnosti. Dvanajsteri so bili iz različnih družbenih okolij in poklicev in niso pripadali najpomembnejšim družbenim kategorijam. Evangeliji nam potem pripovedujejo še o drugih klicih, na primer o klicu dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus poslal po dva in dva (prim. Lk 10,1).

Cerkev je Ekklesía, grški pojem, ki pomeni: zbor ljudi, poklicanih, sklicanih, da tvorijo skupnost misijonarskih učencev in učenk Jezusa Kristusa, ki so zavezani, da med seboj živijo njegovo ljubezen (prim. Jn 13,34; 15,12) in jo širijo med vsemi, da bi prišlo Božje kraljestvo.

V Cerkvi smo vsi služabniki in služabnice, glede na različne poklice, karizme in službe. Poklicanost k darovanju sebe v ljubezni, ki je skupna vsem, se razvija in konkretizira v življenju krščanskih laikov, ki so zavzeti za izgradnjo družine kot majhne domače cerkve in za prenovo različnih okolij v družbi s kvasom evangelija; v pričevanju posvečenih mož in žena, ki so se popolnoma podarili Bogu za brate in sestre kot preroštvo Božjega kraljestva; v posvečenih služabnikih (diakonih, duhovnikih, škofih), ki so postavljeni v službo Besede, molitve in občestva svetega Božjega ljudstva. Samo v odnosu z vsemi drugimi pride vsaka posamezna poklicanost v Cerkvi v polnosti do izraza s svojo lastno resnico in bogastvom. V tem smislu je Cerkev poklicna simfonija, v kateri so vse poklicanosti združene in ločene v harmoniji ter skupaj »v izhodu«, da bi v svet izžarevale novo življenje Božjega kraljestva.

Milost in poslanstvo: dar in naloga

Dragi bratje in sestre, poklicanost je dar in naloga, vir novega življenja in resničnega veselja. Naj molitvene in animacijske pobude, povezane s tem dnevom, okrepijo občutljivost za poklicanost v naših družinah, v naših župnijskih skupnostih in v skupnostih posvečenega življenja, v cerkvenih združenjih in gibanjih. Duh vstalega Gospoda naj nas otrese brezbrižnosti in nam podari simpatijo in empatijo, da bomo vsak dan živeli prerojeni kot otroci Boga Ljubezni (prim. 1 Jn 4,16) in da bomo tudi s svoje strani rodovitni v ljubezni ter sposobni prinašati življenje povsod, zlasti tja, kjer so izključenost in izkoriščanje, revščina in smrt, da se bodo tako širili prostori ljubezni[4] in bo Bog vedno bolj kraljeval na tem svetu.

Naj nas na tej poti spremlja molitev, ki jo je sestavil sv. Pavel VI. za 1. svetovni dan za poklice, 11. aprila 1964: »Gospod Jezus, božji pastir duš, ti si poklical apostole, da bi postali ribiči ljudi. Pritegni tudi danes k sebi goreče in plemenite fante iz naših družin ter jih naredi za svoje učence in služabnike. Zbudi v njih željo po zveličanju vseh ljudi […] Pokaži jim, obzorja vsega sveta […]. Naj odgovorijo tvojemu klicu, da bodo na zemlji nadaljevali tvoje delo odrešenja in gradili tvoje skrivnostno telo, ki je Cerkev in naj postanejo 'sol zemlje' in 'luč sveta' (Mt 5,13).«

Naj vas spremlja in varuje Devica Marija. Z mojim blagoslovom.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 30. aprila 2023, 4. velikonočna nedelja.

[1] Sklepni dokument XV. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode (2018), Mladi, vera in poklicno razločevanje, št. 78.

[2] Rokopis B, napisan med zadnjimi duhovnimi vajami (september 1896): Opere complete, Roma 1997, 223.

[3] Cfr Messaggio per la 97ª Giornata Missionaria Mondiale (6 gennaio 2023).

[4] «Dilatentur spatia caritatis»: Sant’Agostino, Sermo 69: PL 5, 440.441.

Kraj

Datum

Kategorija

Postna askeza, sinodalna pot

Dragi bratje in sestre!

Matejev, Markov in Lukov evangelij se ujemajo v pripovedi o Jezusovi spremenitvi. V tem dogodku vidimo Gospodov odgovor na nerazumevanje, ki so ga njegovi učenci pokazali v odnosu do njega. Malo prej je namreč prišlo do pravega spopada med Učiteljem in Simonom Petrom, ki je potem, ko je izpovedal svojo vero v Jezusa kot Kristusa, Božjega Sina, zavrnil njegovo napoved trpljenja in križa. Jezus ga je ostro pograjal: »Poberi se! Za menoj, Satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). In glej, »čez šest dni je Jezus vzel  s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1).

Evangelij o spremenjenju je oznanjen vsako leto na drugo postno nedeljo. Dejansko nas Gospod v tem bogoslužnem času vzame s seboj in nas odvede na samo. Tudi če naše redne obveznosti zahtevajo, da ostanemo na svojih običajnih mestih in živimo svoj vsakdan, ki se pogosto ponavlja in je včasih dolgočasen, smo v postnem času povabljeni, da se skupaj z Jezusom »povzpnemo na visoko goro«, da bi s svetim Božjim ljudstvom doživeli posebno izkušnjo askeze.

Postna askeza je zavzetost, ki jo vedno spodbuja milost, da bi premagali svoje pomanjkljivosti vere in odpora do tega, da bi hodili za Jezusom po poti križa. Prav tako, kakor so to potrebovali Peter in drugi učenci. Za poglobitev našega poznavanja Učitelja, za razumevanje in popolno sprejemanje skrivnosti Božjega odrešenja, ki se je uresničilo po popolni daritvi samega sebe iz ljubezni, moramo pustiti, da nas On odvede na samo in na visoko goro, da se bomo ločili od povprečja in nečimrnosti. Moramo se podati na pot, na pot navzgor, ki zahteva napor, odrekanja in zbranost kot izlet v hribe. Te sposobnosti so pomembne tudi za sinodalno pot, za katero smo se kot Cerkev zavezali, da jo bomo uresničili. Dobro nam bo delo, če bomo razmislili o odnosu, ki obstaja med postno askezo in sinodalno izkušnjo.

V »odmik« na gori Tabor je Jezus pripeljal s seboj tri učence, ki so bili izbrani, da bi bili priče enkratnega dogodka. Hotel je, da bi to doživetje milosti ne bilo osamljeno, ampak bi bilo podeljeno, kot je podeljeno vse naše versko življenje. Za Jezusom hodimo skupaj. In skupaj, kot Cerkev, romarica v času, živimo bogoslužno  leto in znotraj njega post, ko hodimo s tistimi, ki jih je Gospod postavil ob nas kot tovariše na poti. Podobno kot za vzpon Jezusa in njegovih učencev na goro Tabor lahko rečemo, da je naša postna pot »sinodalna«, ker jo hodimo skupaj na isti poti, učenci edinega Učitelja Jezusa. Vemo tudi, da je on sam Pot, in potemtakem tako v liturgičnem kot v sinodalnem itinerariju Cerkev ne počne nič drugega, kot da vedno globlje in bolj polno vstopa v skrivnost Kristusa Odrešenika.

In tako pridemo do viška. Evangelij pripoveduje, da se je Jezus »vpričo njih spremenil: Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). To je »vrh«, to je cilj poti. Na koncu vzpona, ko so bili na visoki gori z Jezusom, je bila trem apostolom dana milost, da so ga videli v njegovi slavi, ki se je bleščala od nadnaravne luči, ki ni prihajala od zunaj, ampak jo je izžareval on sam. Božanska lepota tega videnja je bila neprimerljivo večja od kakršnega koli napora učencev, ko so se vzpenjali na Tabor. Kot pri vsakem zahtevnem izletu v hribe, ko se vzpenjamo, mora biti pogled uprt v stezo, razgled pa, ki se na široko odpre na koncu, preseneti in poplača s svojo čudovitostjo. Tudi sinodalni proces se pogosto zdi težaven in včasih bi lahko izgubili pogum. Tisto pa, kar nas čaka na koncu, je zagotovo nekaj čudovitega in presenetljivega, kar nam bo pomagalo bolje razumeti Božjo voljo in naše poslanstvo v službi njegovega kraljestva.

Doživetje učencev na gori Tabor se je še bolj obogatilo, ko sta se ob spremenjenem Jezusu pojavila Mojzes in Elija, ki sta poosebljala postavo in preroke (prim. Mt 17,3). Kristusova novost je izpolnitev Stare zaveze in obljub in je neločljiva od zgodovine Boga s svojim ljudstvom ter razodeva njen globok pomen. Podobno je sinodalna pot zakoreninjena v izročilo Cerkve in istočasno odprta za novost. Izročilo je vir navdiha za iskanje novih poti ob izogibanju nasprotnim skušnjavam nepremakljivosti ali improviziranega eksperimentiranja.

Postno asketsko potovanje in podobno tudi sinodalno imata oba za cilj spremenitev, osebno in cerkveno. Spremenitev, ki v obeh primerih najde svoj zgled v Jezusovi spremenitvi in se zgodi v milosti njegove velikonočne skrivnosti. Da bi se ta spremenitev mogla letos zgoditi v nas, bi rad predlagal dve »stezi«, po katerih moramo hoditi, da bi se vzpenjali skupaj z Jezusom in z njim dosegli cilj.

Prva se nanaša na ukaz, ki ga Bog Oče naslovi na učence na Taboru, ko zrejo spremenjenega Jezusa. Glas iz oblaka reče: »Poslušajte ga!« (Mt 17,5). Prvo pojasnilo je torej zelo jasno: poslušati Jezusa. Post je čas milosti v tolikšni meri, kolikor prisluhnemo Njemu, ki nam govori. In kako nam govori? Predvsem v Božji Besedi, ki naj jo Cerkev ponuja v bogoslužju. Ne pustimo, da bi padala v prazno. Če že ne moremo vedno sodelovati pri maši, pa dan za dnem preberimo svetopisemska berila, tudi s pomočjo interneta. Poleg Svetega pisma nam Gospod govori v bratih, predvsem v obrazih in zgodbah tistih, ki potrebujejo pomoč. Rad pa bi dodal še en vidik, ki je v sinodalnem procesu zelo pomemben: poslušanje Kristusa poteka tudi skozi poslušanje bratov in sester v Cerkvi. Gre za vzajemno poslušanje, ki je v nekaterih fazah glavni cilj, ki pa vendarle vedno ostane nepogrešljivo v metodi in v slogu sinodalne Cerkve.

Ko so učenci zaslišali Očetov glas, »so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: 'Vstanite in ne bojte se!' Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega« (Mt 17,6-7). To pa je drugo pojasnilo za ta postni čas. Ne predstavljajte si religioznosti izjemnih dogodkov in mikavnih doživetij iz strahu pred soočanjem z resničnostjo, z njenimi vsakdanjimi napori, težavnostjo in protislovji. Luč, ki jo Jezus kaže učencem, je predpodoba velikonočne slave; in proti njej moramo iti, hodeč »samo za njim samim«. Post je usmerjen na veliko noč. »Odmik« ni sam sebi namenjen, ampak nas pripravlja, da bi z vero, upanjem in ljubeznijo živeli trpljenje in križ, da bi prišli do vstajenja. Tudi sinodalna pot nas ne sme slepiti, da smo prispeli, ko nam Bog podari milost nekaterih močnih doživetij občestva. Tudi tam nam Gospod ponavlja: »Vstanite in ne bojte se.« Spustimo se v nižino in milost, ki smo jo doživeli, nas bo podpirala, da bomo ustvarjalci sinodalnosti v vsakdanjem življenju naših skupnosti.

Dragi bratje in sestre, Sveti Duh naj nas razvnema v tem postnem času pri vzponu z Jezusom, da bomo doživeli njegov božji sijaj in tako okrepljeni v veri skupaj nadaljevali pot z Njim, ki je slava njegovega ljudstva in luč narodov.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 25. januarja, praznik spreobrnitve sv. Pavla

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija

»Poskrbi zanj«.
Sočutje kot sinodalno izvajanje zdravljenja

Dragi bratje in sestre!

Bolezen je del naše človeške izkušnje. Vendar pa lahko postane nečloveška, če jo živimo v osamljenosti in zapuščenosti, če je ne spremljata skrb in sočutje. Ko hodimo skupaj, je normalno, da se nekdo počuti slabo, da se mora ustaviti zaradi utrujenosti ali zaradi kakšne nezgode na poti. Tam, v takšnih trenutkih vidimo, kako hodimo: ali v resnici hodimo skupaj, ali pa smo samo na isti poti, vendar vsak zase, pazimo na svoje koristi in pustimo, da se drugi »znajdejo«. Zato vas na ta XXXI. svetovni dan bolnikov, sredi sinodalne poti, vabim k razmišljanju o dejstvu, da se lahko ravno ob izkušnji krhkosti in bolezni naučimo hoditi skupaj skladno z Božjim slogom, ki je bližina, sočutje in nežnost.

V Knjigi preroka Ezekiela v veliki prerokbi, ki predstavlja enega od vrhuncev vsega razodetja, Gospod govori takole: »Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal […] Pasel jih bom, kakor je prav« (34,15-16). Izkušnja izgubljenosti, bolezni in slabosti so seveda del naše poti: ne izključujejo nas iz Božjega ljudstva, ampak nas celo postavljajo v središče pozornosti Gospoda, ki je Oče in na poti noče izgubiti niti enega od svojih otrok. Gre torej za to, da se učimo od Njega, da bi bili v resnici skupnost, ki hodi skupaj in je sposobna ne pustiti, da bi jo okužila kultura odmetavanja.

Kot veste, okrožnica Vsi bratje predlaga aktualizirano branje prilike o usmiljenem Samarijanu. Izbral sem jo kot tečaj, kot točko preobrata, da bi mogli iziti iz »senc zaprtega sveta« ter »misliti in rojevati odprt svet« (prim. št. 56). Med to Jezusovo priliko in med mnogimi načini, na katere je danes bratstvo zanikano, namreč obstaja globoka povezava. Predvsem dejstvo, da pretepeni in oropani človek zapuščen ob poti, predstavlja stanje, v katerem je puščenih preveč  naših bratov in sester v trenutku, ko najbolj potrebujejo pomoč. Ni lahko razločevati, kateri napadi na življenje in na njegovo dostojanstvo izvirajo iz naravnih vzrokov in katere povzročajo krivice in nasilje. V resnici raven neenakosti in prevlada koristi nekaterih že tako vplivata na vsako človeško okolje, da imamo težko katero koli izkušnjo za »naravno«. Vsako trpljenje se dogaja v neki »kulturi« in med njenimi protislovji.

Pri tem pa je pomembno, da prepoznamo stanje samote in zapuščenosti. Gre za grozovitost, ki jo lahko premagamo pred vsako drugo krivico, ker – kot pripoveduje prilika – je za njeno odpravo dovolj trenutek pozornosti, notranji vzgib sočutja. Dva mimoidoča, ki sta veljala za verna, vidita ranjenca in se ne ustavita. Tretjega pa, Samarijana, nekoga, ki je predmet prezira, pa gane sočutje in posrbi za tujca ob poti ter z njim ravna kot z bratom. Ko to stori, ne da bi na to sploh mislil, spremeni stvari, ustvari bolj bratski svet.

Bratje, sestre, nikoli nismo pripravljeni na bolezen. Pogosto tudi ne na sprejemanje starosti. Bojimo se ranljivosti, prežemajoča kultura trga pa nas sili, da jo zanikamo. Za krhkost ni prostora. In tako nas zlo, ko vdre in nas napade, omamljene pusti na tleh. Takrat se lahko zgodi, da nas drugi zapustijo, ali pa se nam zdi, da jih moramo zapustiti, da se v odnosu do njih ne bi počutili kot breme. Na ta način se začne osamljenost in nas zastrupi grenak občutek krivice, zaradi katerega se zdi, da so se zaprla tudi nebesa. Pravzaprav se naprezamo, da bi ostali v miru z Bogom, ko se uničuje naš odnos z drugimi in s seboj. Zato je tudi glede bolezni tako pomembno, da se vsa Cerkev meri po evangeljskem zgledu usmiljenega Samarijana, da bi postala veljavna »poljska bolnišnica«. Njeno poslanstvo se namreč, zlasti v zgodovinskih okoliščinah, ki jih doživljamo, izraža v izvajanju skrbi. Vsi smo krhki in ranljivi; vsi smo potrebni tiste sočutne pozornosti, ki se zna ustaviti, se približati, oskrbeti in olajšati. Stanje bolnih je torej klic, ki prekine brezbrižnost in zadrži korak tistega, ki napreduje, kot bi ne imel sester in bratov.

Svetovni dan bolnikov v resnici ne vabi samo k molitvi in bližini s trpečimi; istočasno želi tudi osveščati Božje ljudstvo, zdravstvene ustanove in civilno družbo za nov način skupnega napredovanja. Na začetku navedena Ezekielova prerokba vsebuje zelo ostro sodbo o prednostnih nalogah tistih, ki imajo gospodarsko, kulturno in vladarsko oblast nad ljudmi: »Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno« (34,3-4). Božja beseda je vedno razsvetljujoča in sodobna. Ne samo v ovadbi, ampak tudi v predlogu. Zaključek prilike o usmiljenem Samarijanu nam namreč nakazuje, kako se udejanjanje bratstva, ki se je začelo z osebnim srečanjem, lahko razširi na organizirano oskrbo. Gostišče, gostilničar, denar, obljuba o vzajemni obveščenosti (prim. Lk 19,34-35): vse to spominja na službo duhovnikov, na delo zdravstvenih in socialnih delavcev, na zavzetost domačih in prostovoljcev, po zaslugi katerih se na vseh koncih sveta dobro vsak dan zoperstavlja zlu.

Leta pandemije so povečala naš čut hvaležnosti za vse tiste, ki vsak dan delajo za zdravje in raziskave. Vendar ni dovolj, da bi iz tako velike kolektivne tragedije izšli s počastitvijo junakov. Covid-19 je postavil na preizkušnjo to veliko mrežo pristojnosti ter solidarnosti in je pokazal strukturne meje obstoječih sistemov socialnega varstva. Zato je nujno, da hvaležnosti v vsaki državi odgovarja dejavno iskanje strategij in virov, da bi vsakemu človeku zagotovili dostop do zdravljenja in temeljno pravico do zdravja.

»Poskrbi zanj« (Lk 10,35) je Samarijanovo priporočilo gostilničarju. Jezus ga usmeri tudi na vsakega izmed nas in nas na koncu spodbudi: »Pojdi in ti delaj prav tako.« Kot sem poudaril v Vsi smo bratje, nam »prilika kaže, s katerimi pobudami je mogoče spet oblikovati skupnost, začenši pri možeh in ženah, ki sprejemajo krhkost drugih, ki ne dopuščajo, da se vzpostavi izključujoča družba, temveč se čutijo bližnje, dvignejo padlega človeka in mu v splošno korist vrnejo čast« (št. 67). Kajti »ustvarjeni smo bili za polnost, ki jo lahko dosežemo samo v ljubezni. Živeti neprizadeto ob bolečini drugega ni mogoča izbira« (št. 68).

Tudi 11. februarja 2023 gledamo na Lurško svetišče kot na prerokbo, kot na učno uro, zaupano Cerkvi v osrčju sodobnosti. Ne šteje samo to, kar deluje in ni pomemben samo tisti, ki proizvaja. Bolni ljudje so v središču Božjega ljudstva, ki napreduje skupaj z njimi kot prerokba nekega človeštva, v katerem je vsak dragocen in nihče zavržen.

Priprošnji Marije, ki je Zdravje bolnikov, izročam vsakega izmed vas, ki ste bolni; vas, ki skrbite zanje v družini, z delom, z raziskovanjem in prostovoljstvom; in vas, ki si prizadevate za spletanje osebnih, cerkvenih in družbenih vezi bratstva. Vsem iz srca pošiljam svoj apostolski blagoslov.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 10. januarja 2023.

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija

Biografija Josepha Ratzingerja, papeža Benedikta XVI.

Joseph Ratzinger se je rodil 16. aprila 1927 v kraju Marktl ob reki Inn v škofiji Passau v Nemčiji. Do smrti papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) je bil prefekt Kongregacije za nauk vere, predsednik Papeške biblične komisije in Papeške mednarodne teološke komisije ter dekan kardinalskega zbora. Na konklavu je bil za rimskega škofa in 265. papeža Katoliške Cerkve izvoljen 19. aprila 2005, svojo odpoved službi rimskega škofa je podal 11. februarja 2013, nastopila pa je 28. februarja 2013. Umrl je 31. decembra 2022.

Življenjepisni podatki do izvolitve za papeža

V zadnjih mesecih druge svetovne vojne je bil poklican v vojsko. Od leta 1946 do 1951 je študiral filozofijo in teologijo na univerzi v Münchnu in na Inštitutu za filozofijo in teologijo v Friesingu. Dne 29. junija 1951 je bil posvečen v duhovnika. Njegova teološka doktorska disertacija iz leta 1953 nosi naslov Ljudstvo in Božja hiša v nauku Cerkve pri sv. Avguštinu. Štiri leta kasneje se je habilitiral kot docent in ob tem izdal knjigo Teologija zgodovine pri sv. Bonaventuri.

Predaval je dogmatiko in osnovno bogoslovje na Inštitutu za filozofijo in teologijo v Freisingu, od leta 1959 do 1969 v Bonnu, od 1963 do 1966 v Münstru, od 1966 do 1969 pa v Tübingenu. Leta 1969 je postal redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na univerzi v Regensburgu in podpredsednik omenjene univerze. Leta 1962 je postal mednarodno poznan, ko je na II. vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965) sodeloval kot teološki svetovalec kölnskega nadškofa kardinala Josepha Fringsa.

Papež Pavel VI. (1963–1978) ga je 24. marca 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu. Dne 28. maja istega leta je prejel škofovsko posvečenje. Papež Pavel VI. ga je 27. junija 1977 imenoval za kardinala, papež Janez Pavel II. pa 25. novembra 1981 za prefekta Kongregacije za nauk vere, predsednika Papeške biblične komisije in Papeške mednarodne teološke komisije. Dne 6. novembra 1998 je postal poddekan kardinalskega zbora, dne 30. novembra 2002 pa je papež potrdil njegovo izvolitev za dekana kardinalskega zbora. Predsedoval je Komisiji za pripravo Katekizma Katoliške Cerkve, ki je bil zaključen po šestih letih dela (1986–1992). Dne 10. novembra 1999 je prejel častni doktorat iz prava (Laurea ad honorem) na rimski univerzi LUMSA.

Od 13. novembra 2000 je bil častni akademik Papeške akademije znanosti.

Bil je član:

• Sveta II. sekcije Državnega tajništva;
• rimskih kongregacij: za vzhodne Cerkve, za bogoslužje in nauk zakramentov, za škofe, za evangelizacijo narodov, za katoliško vzgojo;
• papeških svetov: za edinost kristjanov; za kulturo;
• papeških komisij: za latinsko Ameriko; »Ecclesia Dei«. 

Dne 19. aprila 2005 je bil na konklavu izvoljen za rimskega škofa in tako postal 265. papež Katoliške cerkve. Za svoje papeško geslo je ohranil besede, ki si jih je izbral že ob škofovskem posvečenju leta 1977: »Cooperatores veritatis«. Dne 11. februarja 2013 je na konzisotriju ob navzočnosti kardinalov napovedal svoj odstop 28. februarja 2013 ob 20.00.

Dela in učiteljska služba

V svojem pontifikatu je izdal tri okrožnice (Bog je ljubezen (2006), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici(2009)), štiri apostolske spodbude in 18 motu proprijev. Napisal je tudi trilogijo Jezus iz Nazareta (2007, 2011, 2012). Kot papež je izdal skupaj 1.742 nagovorov, pridig, pisem, apostolskih konstitucij ali drugih dokumentov. V osmih letih pontifikata je preko katehez in nagovorov na splošnih avdiencah vernikom približal zgodovino krščanstva, Cerkve in cerkvenega nauka. Začel je z Jezusom, nadaljeval z apostoli, cerkvenimi očeti in pisci, velikimi svetniki in svetnicami, ki so skozi cerkveno zgodovino bogatili in usmerjali pot Cerkve.[1]

Potovanja

Papež Benedikt XVI. je opravil 24 mednarodnih apostolskih potovanj, po Italiji pa 30 pastoralnih obiskov. Več kot sto raznih obiskov je imel v rimski škofiji in bližnji okolici, kjer je obiskoval župnije, svetišča in različne ustanove ter se tako neposredno srečeval z verniki. Bližnji Vzhod je obiskal leta 2006, ko je bil v Turčiji, leta 2009 v Sveti deželi, leta 2010 na Cipru in septembra 2012 v Libanonu, ki je bilo njegovo zadnje mednarodno apostolsko potovanje. Mir na Bližnjem Vzhodu je bil za papeža Benedikta XVI. pomembna tema. Pogosto je mednarodno skupnost pozival, naj si prizadeva ustaviti nasilje na omenjenih krajih ter izpostavljal potrebo po zagotavljanju verske svobode. Leta 2009 je v Vatikanu sklical posebno zasedanje škofovske sinode, namenjeno afriški celini, ki jo je sicer obiskal dvakrat. Leta 2009 je potekalo apostolsko potovanje v Kamerun in Angolo, novembra 2011 pa je obiskal Benin.[2] Vodil je tri svetovna srečanja mladih: leta 2005 v Kölnu, 2008 v Sydneyu ter 2011 v Madridu.

Ekumenski in medverski dialog

Zavzemal se je za ekumenski in medverski dialog. Z bizantinskim patriarhom Bartolomejem I. sta 28. junija 2008 v baziliki sv. Petra v Rimu skupaj molila veroizpoved (Credo) v grščini ter ob sklepu maše podelila blagoslov. V času njegovega pontifikata so se otoplili odnosi z Rusko Pravoslavno Cerkvijo. Z apostolsko konstitucijo Anglicanorum coetibus je Benedikt XVI. ustanovil poseben ordinariat za anglikanske vernike in duhovnike, ki želijo vstopiti v Katoliško Cerkev. Leta 2009 je preklical izobčenje t. i. tradicionalistom oz. Bratovščini sv. Pija X. ter spodbudil dialog za njihovo ponovno edinost z Rimom.

Benedikt XVI. se je redno srečeval s predstavniki islamske verske skupnosti. Leta 2009 je v okviru apostolskega potovanja v Sveto deželo obiskal tudi mošejo v Ammanu v Jordaniji, kjer se je srečal s predstavniki islamskega sveta. Z islamskimi predstavniki se je sešel tudi v okviru svojih mednarodnih potovanj v Kölnu (2005), Istanbulu (2006), v Sveti deželi (2009) ter v Libanonu (2012).

V letih 2006 in 2007 je s pripojitvijo papeških svetov uvedel nekaj reform v organizaciji rimske kurije, v svojem skoraj osemletnem pontifikatu pa je na petih konzistorijih imenoval 90 novih kardinalov.

Zaščita otrok in boj zoper spolne zlorabe

Joseph Ratzinger je bil prvi papež, ki se je med svojimi apostolskimi potovanji večkrat srečal z žrtvami zlorab. Benedikt XVI. je bil tisti, ki je sredi viharnih škandalov na Irskem in v Nemčiji predlagal kesanja Cerkve in javno prosil za odpuščanje. Ne smemo pozabiti, da je Ratzinger, ki se je kot prefekt Kongregacije za nauk vere proti spolnim zlorabam boril že v zadnjem obdobju pontifikata Janeza Pavla II., katerega tesen sodelavec je bil. Ko je postal papež, je razglasil izjemno stroge norme proti duhovniškim zlorabam in posebne zakone za boj proti pedofiliji. Poleg tega je Benedikt XVI. s svojim konkretnim zgledom pričal o nujnosti spremembe miselnosti, ki je tako pomembna v boju proti pojavu zlorab: prisluhniti in biti blizu žrtvam, od katerih je treba vedno zahtevati odpuščanje.

Cerkev v Sloveniji

Cerkev v Sloveniji je še posebej povezana s papežem Benediktom XVI., saj je leta 2006 preuredil cerkveno pokrajino z ustanovitvijo novih škofij v Celju, Novem mestu in Murski Soboti ter mariborsko škofijo povzdignil v nadškofijo z metropolitanskim sedežem. Imenoval je tudi več škofov: dr. Antona Jamnika za ljubljanskega pomožnega škofa (2005); Andreja Glavana za ljubljanskega pomožnega škofa in novomeškega ordinarija (2006); dr. Antona Stresa za mariborskega pomožnega škofa in celjskega ordinarija (2006), nato za mariborskega nadškofa pomočnika (2009) in končno za ljubljanskega nadškofa (2009); dr. Marjana Turnška za murskosoboškega ordinarija (2006), za mariborskega nadškofa pomočnika (2009) in končno za mariborskega nadškofa (2011); dr. Petra Štumpfa za mariborskega pomožnega škofa (2006) in leta 2009 za murskosoboškega ordinarija; Stanislava Lipovška za celjskega ordinarija (2010) in koprskega pomožnega škofa Jurija Bizjaka za krajevnega škofa iste škofije (2012). Slovenski škofje so bili januarja 2008 na obisku ad limina apostolorum.

Papež Benedikt XVI. je sprejel odpoved službi mariborskega pomožnega škofa Jožefa Smeja (2009), ljubljanskega nadškofa metropolita Alojza Urana (2009), mariborskega nadškofa metropolita Franca Krambergerja (2011) ter koprskega škofa Metoda Piriha (2012). Palije je podelil ljubljanskemu nadškofu metropolitu Alojzu Uranu (29. 6. 2005), mariborskemu nadškofu metropolitu Francu Krambergerju (29. 6. 2006), ljubljanskemu nadškofu metropolitu Antonu Stresu (29. 6. 2010) in mariborskemu nadškofu metropolitu Marjanu Turnšku (29. 6. 2011). Imenoval je dva posebna odposlanca ali legata: kardinala Bertoneja za Slovenski evharistični kongres in razglasitev prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta v Celju leta 2010 ter kardinala Rodeta ob sklepu 550-letnice ustanovitve ljubljanske škofije (2012).

Papež Benedikt XVI. je nadškofa Franca Rodeta leta 2006 imenoval za kardinala (papež Janez Pavel II. ga je imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja), in štiri leta kasneje zaradi starostne meje 75 let sprejel tudi njegov odstop z omenjenega mesta prefekta.

Benedikt XVI. je 28. februarja 2013 postal osmi papež v zgodovini Cerkve,[3] ki se je odpovedal službi rimskega škofa in s tem vodenju celotne Katoliške cerkve. Od odpovedi papeški službi je stanoval v samostanu Mater Ecclesiae (Mati Cerkve) v Vatikanu.

Tajništvo SŠK

[1] Več o tem na priloženi povezavi.
[2] Več o tem na priloženi povezavi. 
[3] Odpovedi tej službi je bilo najbrž več, vendar le za osem primerov obstajajo zadostni zgodovinski viri.

Kraj

Datum

Kategorija

29. avgust 2006
Moja duhovna oporoka

Ko se v tej pozni uri svojega življenja oziram nazaj na desetletja, ki sem jih prehodil, vidim najprej, koliko razlogov imam za zahvalo. Zahvaljujem se predvsem Bogu samemu, darovalcu vseh dobrih darov, ki mi je podaril življenje in me vodil skozi mnogovrstne zmede; vedno znova me je dvigoval, če sem začel drseti, vedno znova mi je podarjal luč svojega obličja. V pogledu nazaj vidim in razumem, da so mi bili temni in težavni kosi poti v zveličanje in da me je dobro vodil prav tu.

Zahvaljujem se svojim staršem, ki so mi v težkem času podarili življenje in z velikimi odpovedmi ter s svojo ljubeznijo pripravili čudovit dom, ki kot svetla luč prežarja vse dneve do danes. Jasnovidna vera mojega očeta je nas tri, brata in sestro, učila verovati in je kot kažipot vzdržala sredi vseh mojih znanstvenih spoznanj. Prisrčna pobožnost in velika dobrota moje matere ostajata dediščina, za katero se ne morem dovolj zahvaljevati. Moja sestra mi je nesebično in polna dobrotljive skrbnosti služila več desetletij; moj brat mi je vedno znova utiral pot z jasnovidnostjo svojih presoj, s svojo krepko odločnostjo in vedrostjo srca; brez njunega vedno novega zgleda in spremstva ne bi mogel najti prave poti.

Iz srca se zahvaljujem za mnoge prijatelje, može in žene, ki mi jih je Bog vedno naklanjal v oporo; za sodelavce na vseh postajah moje poti; za učitelje in učence, ki mi jih je dal. Vse hvaležno izročam njegovi dobroti. Gospodu bi se rad zahvalil za lepo domovino v bavarski predalpski deželi, v kateri sem smel vedno znova videti sijaj Stvarnika samega. Ljudem svoje domovine se zahvaljujem za to, da sem smel pri njih vedno doživljati lepoto vere. Molim, da bi moja dežela ostala dežela vere, in vas prosim, dragi rojaki: ne pustite se odtrgati od vere. Končno se Bogu zahvaljujem za vse lepo, ki sem ga smel doživljati na različnih postajah svoje poti, zlasti pa v Rimu in v Italiji, ki mi je postala druga domovina.

Vse, ki sem jim kakorkoli storil krivico, iz srca prosim za odpuščanje.

Kar sem prej rekel svojim rojakom, zdaj povem vsem, ki so bili zaupani mojemu služenju v Cerkvi: stojte trdno v veri! Ne dajte se zmesti! Pogosto je videti, kakor da bi znanost – na  eni strani naravoslovne znanosti, na drugi strani raziskovanje zgodovine (zlasti razlaga Svetega pisma) – mogla predložiti neovrgljiva spoznanja, ki bi bila v nasprotju s katoliško vero. Od daleč sem sodoživljal spreminjanja naravoslovja in mogel videti, kako so kopnele dozdevne gotovosti zoper vero in se niso izkazale kot znanost, ampak samo kot filozofske razlage, ki navidezno spadajo k znanosti; mogel sem videti, kako se je seveda tudi vera v dialogu z naravoslovnimi znanostmi učila bolje razumevati mejo dosega svojih trditev, in s tem tudi svoje lastno področje. Že šestdeset let spremljam pot teologije, zlasti tudi svetopisemskih znanosti, in sem s spreminjajočimi se rodovi videl, kako so se sesule teze, ki so se zdele neomajne, a so se izkazale kot gole hipoteze: videl sem liberalni rod    (Harnack, Jülicher idr.), eksistencialni rod (Bultmann idr.), marksistični rod. Videl sem in vidim, kako je iz zmede hipotez vedno znova prihajala in prihaja na dan razumnost vere. Jezus Kristus je resnično pot, resnica in življenje – Cerkev pa je v vseh svojih pomanjkljivostih resnično Njegovo Telo.

Končno ponižno prosim: molite zame, da me Gospod kljub vsem mojim grehom in pomanjkljivostim sprejme v večna bivališča. Vsem, ki so mi zaupani, velja dan za dnem moja molitev, ki prihaja iz srca.

Benedictus PP XVI.

Iz nemškega izvirnika prevedel prof. Anton Štrukelj

Kraj

Datum

Kategorija

Nihče se ne more rešiti sam.
Izhajati iz covida-19, da bomo skupaj zasnovali poti miru

»Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči« (Prvo pismo sv. Pavla Tesaloničanom, 5,1-2).

1. S temi besedami je apostol Pavel vabil skupnost v Solunu, naj v pričakovanju srečanja z Gospodom ostane čvrsta, z nogami in srcem trdno na zemlji, sposobna pozornega pogleda na resničnost in na dogodke zgodovine. Čeprav se dogodki našega bivanja zdijo tako tragični in se čutimo porinjeni v temen in mučen predor krivice in trpljenja, smo poklicani, da ohranjamo svoja srca odprta za upanje, polni zaupanja v Boga, ki postane navzoč, ki nas nežno spremlja, podpira v naporih in predvsem usmerja našo pot. Zato sv. Pavel nenehno spodbuja skupnost, naj bo čuječa ter išče dobro, pravičnost in resnico: »Zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni« (5,6). To je povabilo, naj ostanemo budni, naj se ne zapremo v strah, v bolečino ali v sprijaznjenost, naj ne popuščamo raztresenosti in se ne prepustimo malodušju, ampak naj bomo kot stražarji, ki so sposobni bedeti in ujeti prve žarke jutranje zore, zlasti v najbolj temnih urah.

2. Covid-19 nas je pogreznil v sredo noči, ko je destabiliziral naše običajno življenje, spravil v nered naše načrte in navade ter prevrnil navidezno mirnost naših tudi najbolj privilegiranih družb, ko je vzbujal zmedenost in trpljenje ter povzročil smrt mnogih naših bratov in sester.

Zdravstveni sistem, potisnjen v vrtinec nepričakovanih izzivov in v razmere, ki tudi z znanstvenega vidika nikakor niso bile jasne, se je mobiliziral, da bi mnogim lajšal bolečino in jo skušal odpraviti. Prav tako tudi politične oblasti, ki so morale sprejeti pomembne ukrepe glede organiziranja in upravljanja izrednih razmer.

Skupaj s fizičnimi izrazi je covid-19 tudi z dolgotrajnimi učinki povzročil splošno slabo počutje, ki se je zgostilo v srcu številnih ljudi in družin, z nezanemarljivimi posledicami, ki so jih povečala dolga obdobja izolacije in različne omejitve svobode.

Poleg tega ne moremo pozabiti, kako se je pandemija dotaknila nekaterih nevralnih točk družbene in gospodarske ureditve, ter prinesla protislovja in neenakosti. Ogrozila je zagotovljeno delo mnogih in poslabšala vedno bolj razširjeno osamljenost v naših družbah, zlasti najbolj šibkih in ubogih. Pomislimo na primer na milijone neformalnih delavcev na številnih koncih sveta, ki so ostali brez dela in brez vsake podpore ves čas zapore.

Posamezniki in družba redkokdaj napredujejo v razmerah, ki povzročajo takšen občutek poraza in grenkobe, saj ta oslabi napore za mir in povzroči socialne konflikte, razočaranja in nasilje različnih vrst. V tem smislu se zdi, da je pandemija pretresla tudi najbolj mirna področja našega sveta in pokazala na neštete šibkosti.

3. Po treh letih je primerno, da si vzamemo nekaj časa za spraševanje, učenje in rast ter se pustimo spremeniti tako kot posamezniki kot tudi kot skupnost. Naj privilegiran čas, da se pripravimo na »Gospodov dan«. Večkrat sem že imel priložnost, da sem ponovil, da iz krize nikoli ne pridemo enaki: iz nje pridemo boljši ali slabši. Danes smo povabljeni, da se vprašamo: kaj smo se naučili iz pandemije? Kakšnih novih poti se moramo lotiti, da bomo opustili verige naših starih navad, da bomo bolje pripravljeni, da si bomo upali kaj novega? Kakšna znamenja življenja in upanja lahko dojamemo, da bomo šli naprej in skušali izboljšati naš svet?

Ko smo neposredno spoznali krhkost, ki zaznamuje človeško resničnost in naše osebno bivanje, lahko rečemo, da je največji nauk, ki nam ga zapušča v dediščino covid-19, zavedanje, da vsi potrebujemo drug drugega, da je naš največji, čeprav tudi najbolj krhek zaklad, človeško bratstvo, utemeljeno na našem skupnem Božjem otroštvu, in da se nihče ne more rešiti sam. Zato je torej nujno, da skupaj iščemo in spodbujamo univerzalne vrednote, ki označujejo pot tega človeškega bratstva. Naučili smo se tudi, da zaupanje, ki smo ga polagali v napredek, v tehnologijo in v učinke globalizacije, ni bilo samo pretirano, ampak se je spremenilo v individualistično in malikovalsko zastrupljanje, ki ogroža želeno zagotovilo pravičnosti, sloge in miru. V našem svetu hitenja zelo pogosto razširjeni problemi neravnovesij, krivic, revščine in izključevanja gojijo nemire in konflikte, ter povzročajo nasilje in celo vojne.

Medtem ko je po eni strani pandemija vse to razkrila, smo lahko po drugi strani prišli do pozitivnih odkritij: dobrodejne vrnitve k ponižnosti; zmanjšanja nekaterih potrošniških zahtev; prenovljenega čuta za solidarnost, ki nas spodbuja, da izstopimo iz svoje sebičnosti, da bi se odprli trpljenju drugih in njihovim potrebam; pa tudi v nekaterih primerih naravnost junaške vneme številnih ljudi, ki so se razdajali, da bi mogli vsi kar najbolje premagati dramo izrednih razmer.

Iz te izkušnje je prišla močnejša zavest, ki vse, ljudstva in narode, vabi, naj v središče postavijo besedo »skupaj«. Skupaj namreč, v bratstvu in solidarnosti, gradimo mir, zagotavljamo pravičnost, premagujemo najbolj boleče dogodke. Najbolj učinkoviti odgovori na pandemijo so bili v resnici tisti, v katerih so se družbene skupine, javne in zasebne ustanove ter mednarodne organizacije združile, da bi odgovorile na izziv, pri čemer so pustile ob strani posebne koristi. Samo mir, ki se rojeva iz bratske in nesebične ljubezni, nam lahko pomaga, da premagamo osebne, družbene in svetovne krize.

4. Istočasno se je v trenutku, ko smo si drznili upati, da je najhujše v noči pandemije covida-19 premagano, na človeštvo zgrnila nova strašna nesreča. Priča smo bili nastopu še ene nadloge: še ene vojne, deloma primerljive covidu-19, ki pa jo za razliko od pandemije vodijo krivične človeške odločitve. Vojna v Ukrajini žanje nedolžne človeške žrtve in širi negotovost ne samo na tiste, ki so neposredno prizadeti, ampak širše in brez razlike tudi na tiste, ki tisoče kilometrov daleč trpijo zaradi njenih stranskih posledic – dovolj je pomisliti na probleme s pšenico in na cene goriva.

Vsekakor to ni post-covidno obdobje, na katerega smo upali ali smo ga pričakovali. Pravzaprav ta vojna skupaj z vsemi drugimi spopadi, razširjenimi po zemeljski obli, prestavlja poraz za celotno človeštvo in ne samo za neposredno vpletene strani. Medtem ko so za covid-19 našli cepivo, za vojno še niso odkrili primernih rešitev. Vsekakor je virus vojne težje poraziti kot viruse, ki prizadenejo človeški organizem, ker ta virus ne prihaja od zunaj, ampak iz notranjosti človeškega srca, ki so ga pokvarili grehi (prim. evangelij po Marku, 7,17-23).

5. Kaj se torej zahteva od nas? Najprej, da pustimo, da izredne razmere, ki smo jih doživeli, spremenijo naše srce, se pravi, da dovolimo, da Bog preko tega zgodovinskega trenutka preoblikuje naša običajna merila za razlaganje sveta in stvarnosti. Ne moremo več misliti samo na ohranjanje prostora naših osebnih ali narodnih koristi, ampak moramo o sebi razmišljati v luči skupnega dobrega, s čutom za skupnost, oziroma kot »mi«, ki je odprt za svetovno bratstvo. Ne moremo si prizadevati samo za zaščito sebe, ampak je čas, da se vsi zavzamemo za ozdravitev naše družbe in našega planeta ter ustvarimo temelje za bolj pravičen in miroljuben svet, ki si bo resno prizadeval za iskanje dobrega, ki bo v resnici skupno.

Da bi to storili in da bi po izrednih razmerah covida-19 živeli bolje, ne smemo podcenjevati temeljnega dejstva, da so vse moralne, družbene, politične in gospodarske krize, ki jih doživljamo, povezane med seboj, in tisto, na kar gledamo kot na posamezne probleme, je v resnici eno, vzrok ali posledica za drugega. In zato smo poklicani, da se z izzivi našega sveta soočimo odgovorno in sočutno. Na novo moramo ovrednotiti zagotavljanje javnega zdravja za vse. Spodbujati moramo mirovne dejavnosti za končanje spopadov in vojn, ki še naprej povzročajo žrtve in revščino. Na konkreten način moramo poskrbeti za naš skupni dom in uresničevati jasne in učinkovite ukrepe za boj proti podnebnim spremembam. Boriti se moramo proti virusu neenakosti in zagotoviti hrano ter dostojno delo za vse ter podpirati tiste, ki nimajo niti minimalne plače in so v velikih težavah. Škandal lačnih ljudstev nas žalosti. S primernimi politikami moramo razviti sprejemanje in integracijo, zlasti v odnosu do migrantov in tistih, ki živijo kot odvrženi v naših družbah. Le če se bomo v teh razmerah razdajali z altruistično željo, ki jo navdihuje neskončna in usmiljena Božja ljubezen, bomo lahko zgradili nov svet in prispevali h gradnji Božjega kraljestva, ki je kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

Ko podeljujem z vami ta razmišljanja, želim, da bi v novem letu mogli hoditi skupaj in ceniti to, kar nas zgodovina lahko nauči. Svoje najboljše želje izrekam voditeljem držav in vlad, odgovornim v mednarodnih organizacijah, voditeljem različnih verstev. Vsem moškim in ženskam dobre volje želim, da bi dan za dnem kot rokodelci miru gradili dobro leto! Brezmadežna Marija, Jezusova Mati in Kraljica miru naj prosi za nas in za ves svet.

V Vatikanu, 8. decembra 2022

Frančišek

Kraj

Datum

Kategorija

»Vi boste moje priče« (Apd 1,8)

Dragi bratje in sestre!

Te besede pripadajo zadnjemu pogovoru vstalega Jezusa s svojimi učenci, preden je šel v nebesa, kakor je opisano v Apostolskih delih: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). To je tudi tema Svetovnega misijonskega dneva 2022, ki nam kot vedno pomaga živeti dejstvo, da je Cerkev po svoji naravi misijonarska. Letos nam daje priložnost, da se spomnimo nekaterih pomembnih priložnosti za življenje in poslanstvo Cerkve: ustanovitve Kongregacije Propaganda Fide – danes za Evangelizacijo narodov – pred 400 leti, in pred 200 let Družbe za širjenje vere, ki je skupaj z Družbo svetega otroštva in Družbo sv. Petra, apostola pred 100 leti doseglo papeško priznanje.

Zadržimo se pri teh treh ključnih izrazih, ki povzemajo tri temelje življenja in poslanstva učencev: »Boste moje priče«, do »skrajnih mej sveta« in »Sveti duh bo prišel nad vas.«

1. »Vi boste moje priče« – Klic vsem kristjanom, naj pričujejo za Kristusa.

To je središčna točka, srce Jezusovega učenja učencem glede njihovega poslanstva v svetu. Vsi učenci bodo Jezusove priče po zaslugi Svetega Duha, ki ga bodo prejeli. Kot taki bodo postavljeni po milosti, kamor koli bodo šli, kjer koli bodo. Kot je Kristus prvi poslani, torej Očetov misijonar (prim. Jn 20,21) in je kot takšen njegova »zvesta priča« (prim. Raz 1,5), tako je vsak kristjan poklican biti misijonar in Kristusova priča. In Cerkev kot skupnost Kristusovih učencev nima drugega poslanstva kot evangelizirati svet, ko pričuje za Kristusa. Identiteta Cerkve je evangelizirati.

Ponovno poglobljeno branje celote nam razjasni nekatere vedno aktualne vidike za poslanstvo, ki ga je Kristus zaupal učencem: »Boste moje priče.« Množinska oblika poudari skupnostno-cerkveni značaj misijonskega klica učencev. Vsak krščeni je poklican k poslanstvu v Cerkvi in po naročilu Cerkve. Poslanstvo torej vršimo skupaj, ne posamezno, v občestvu s cerkveno skupnostjo in ne na svojo pobudo. In četudi obstaja kdo, ki v neki zelo posebni situaciji sam izvaja evangelizacijsko poslanstvo, ga izvaja in ga vedno mora izvajati v občestvu s Cerkvijo, ki ga je poslala. Kakor je učil sv. Pavel VI. v Apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi, meni zelo ljubem dokumentu: »Evangelizirati ni nikoli za nikogar individualno in izolirano dejanje, ampak je globoko cerkveno. Ko najbolj neznani pridigar, katehist ali pastir na najbolj odmaknjenem kraju oznanja evangelij, zbira svojo majhno skupnost ali deli neki zakrament, tudi če je sam, vrši dejanje Cerkve, in njegovo dejanje je preko institucionalnih odnosov, pa tudi po nevidnih vezeh in globokih koreninah v redu milosti zanesljivo povezano z evangelizacijsko dejavnostjo celotne Cerkve« (št. 60). Dejansko ni naključje, da je Gospod Jezus svoje učence poslal v misijon po dva in dva, saj ima pričevanje kristjanov za Kristusa predvsem skupnostni značaj. Od tod bistveni pomen prisotnosti skupnosti, pa čeprav majhne, pri uresničevanju poslanstva.

Na drugem mestu se od učencev zahteva, da živijo svoje osebno življenje v ključu poslanstva. Jezus jih ne pošilja v svet samo zato, da bi misijonarili, ampak tudi in predvsem, da bi živeli poslanstvo, ki jim je zaupano; ne samo zato, da bi pričevali, ampak tudi in predvsem, da bi bili Kristusove priče. Kakor to pove apostol Pavel z zares ganljivimi besedami: »Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje« (2 Kor 4,10). Bistvo poslanstva je pričevati za Kristusa, se pravi za njegovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje iz ljubezni do Očeta in do človeštva. Ni naključje, da so apostoli iskali zamenjavo za Juda med tistimi, ki so bili, kakor oni, priče vstajenja (prim. Apd 1,22). Kristus in to vstali Kristus je tisti, za katerega
moramo pričevati in čigar življenje moramo deliti. Kristusovi misijonarji niso poslani, da bi posredovali sebe, da bi pokazali svoje prepričljive kvalitete in sposobnosti ali svoje vodstvene talente. Namesto tega imajo vzvišeno čast, da v besedah in dejanjih ponudijo Kristusa, ko vsem oznanjajo veselo oznanilo njegovega odrešenja z veseljem in pogumom kot prvi apostoli.

Zato je konec koncev prava priča »mučenec«, tisti, ki da življenje za Kristusa, in tako vrača dar, ki nam ga je On dal v samem sebi. »Prvi nagib za oznanjevanje evangelija je Jezusova ljubezen, ki smo jo prejeli. Izkušnja, da nas ljubi On, ki nas je odrešil, nas nagiba, da ga ljubimo vedno bolj« (Evangelii gaudium, 264).

Končno pa v zvezi s krščanskim pričevanjem ostaja vedno veljavna ugotovitev sv. Pavla VI.: »Sodobni človek raje posluša pričevalce kot učitelje, ali če posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci« (Evangelii nuntinadi, 41). Zato je pričevanje evangeljskega življenja kristjanov temeljno za prenos vere. Po drugi strani pa ostaja enako nujna naloga oznanjevanja njegove osebe in njegovega sporočila. Dejansko isti sv. Pavel VI. nadaljuje: »Vedno je nepogrešljivo oznanjevanje, to besedno razglašanje sporočila. […] Beseda vedno ostaja aktualna, zlasti kadar je nosilka Božje moči. Zato je še vedno aktualen aksiom sv. Pavla: »Vera je iz oznanjevanja« (Rim 10,17). Slišana Beseda nas vodi k veri« (prav tam, 42).

Pri evangelizaciji gresta zato zgled krščanskega življenja in oznanilo Kristusa skupaj. Eden služi drugemu. Gre za dvoje pljuč, s katerima mora dihati vsaka skupnost, da bi bila misijonarska. To popolno, skladno in veselo pričevanje za Kristusa bo zanesljivo privlačna sila za rast Cerkve tudi v tretjem tisočletju. Zato spodbujam vse, naj spet dobijo pogum, odkritost, tisto paressio prvih kristjanov, da bodo pričevali za Kristusa z besedami in deli, v vseh življenjskih okoljih.

2. »Do skrajnih meja zemlje« – Trajna aktualnost univerzalnega evangelizacijskega poslanstva.

Ko spodbuja učence, naj bodo njegove priče, vstali Gospod napoveduje, kam bodo poslani: »V Jeruzalem in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Tu se zelo jasno pokaže univerzalni značaj poslanstva učencev. Zelo jasno se v skoraj koncentričnih krogih pokaže »centrifugalno« geografsko gibanje od Jeruzalema, ki ga judovsko izročilo
smatra kot središče sveta, v Judejo in Samarijo, ter končno »do skrajnih mej sveta«. Poslani so, da bi oznanjali, ne da bi se šli prozelitizem. Kristjan se ne ukvarja s prozelitizmom. Apostolska dela nam pripovedujejo o tem misijonarskem gibanju. Daje nam čudovito podobo Cerkve »v izhodu«, da bi izpolnila svoj poklic pričevanja za Gospoda Kristusa, ki ga usmerja Božja previdnost preko konkretnih okoliščin življenja. Prve kristjane so namreč preganjali v Jeruzalemu in zato so se razpršili po Judeji in Samariji in so povsod pričevali za Kristusa (prim. Apd 8,1.4).

Nekaj podobnega se še vedno dogaja v našem času. Zaradi verskih preganjanj ter vojnih razmer in nasilja, so številni kristjani prisiljeni zbežati iz svoje dežele v druge države. Hvaležni smo tistim bratom in sestram, ki se ne zapirajo v trpljenje, ampak pričujejo za Kristusa in za Božjo ljubezen v državah, ki jih sprejmejo. K temu jih je spodbujal sv. Pavel VI. glede na »odgovornost, ki pripada migrantom v državah, ki jih sprejmejo« (Evangelii nuntiandi, 21). Dejansko vedno bolj doživljamo, kako prisotnost vernikov različnih narodnosti bogati obraz župnij in jih naredi bolj univerzalne, bolj katoliške. Zato je pastorala migrantov misijonarska dejavnost, ki je ne smemo zanemarjati, in lahko pomaga tudi krajevnim vernikom, da ponovno odkrijejo veselje krščanske vere, ki so jo prejeli.

Navedba »do skrajnih mej sveta« mora spraševati Jezusove učence vseh časov in jih vedno priganjati, da gredo naprej od običajnih krajev, da bi pričevali o Njem. Kljub vsem zmogljivostim zaradi sodobnega napredka, tudi danes še vedno obstajajo geografska področja, na katera misijonarji, ki so Kristusove priče, še vedno niso prišli z veselim oznanilom o Njegovi ljubezni. Po drugi strani pa ne bo nobene človeške resničnosti, ki bi bila tuja pozornosti Kristusovih učencev pri njihovem poslanstvu. Kristusova Cerkev je bila in vedno bo »v izhodu« k novim geografskim, socialnim, bivanjskim obzorjem, k »mejnim« krajem in človeškim stanjem, da bi pričevali za Kristusa in za njegovo ljubezen vsem moškim in ženskam vseh ljudstev, kultur in socialnega stanu. V tem smislu bo poslanstvo vedno tudi missio ad gentes, kakor nas je učil 2. vatikanski koncil, zato bo morala Cerkev vedno iti dlje, preko svojih meja, da bo vsem oznanjala Kristusovo ljubezen. Glede tega bi se rad spomnil in zahvalil številnim misijonarjem, ki so svoje življenje namenili temu, da so šli »preko« in utelesili Kristusovo ljubezen do mnogih bratov in sester, ki so jih srečali.

3. »Sveti Duh bo prišel nad vas« – Vedno dovoliti, da nas okrepi in vodi Duh.

Ko je učencem napovedal njihovo poslanstvo, da bodo njegove priče, je vstali Kristus tudi obljubil milost za tako veliko odgovornost: »Sveti Duh bo prišel nad vas in boste moje priče« (Apd 1,8). Po pripovedi Apostolskih del se je dejansko prav po spustu Svetega Duha na Jezusove učence zgodilo prvo dejanje pričevanja za Kristusa, mrtvega in vstalega, s kerigmatskim oznanilom, s tako imenovanim misijonskim govorom sv. Petra prebivalcem Jeruzalema. Tako se je začelo obdobje evangelizacije sveta s strani Jezusovih učencev, ki so bili prej slabotni, prestrašeni, zaprti. Sveti Duh jih je okrepil, jim dal pogum in modrost, da so pričevali za Kristusa pred vsemi.

Kot »nihče ne more reči: 'Jezus je Gospod,« razen po delovanju Svetega Duha (1 Kor 12,3), tudi noben kristjan ne more v polnosti in pristno pričevati za Jezusa Kristusa brez navdiha in pomoči Duha. Zato je vsak misijonarski Kristusov učenec poklican, da prepozna temeljno pomembnost delovanja Duha, da živi z Njim v vsakdanjosti in da stalno od Njega prejema moč in navdih. Ravno takrat, ko se počutimo utrujeni, brez navdušenja, izgubljeni, se spomnimo in se v molitvi zatecimo k Svetemu Duhu, ki – to hočem še enkrat poudariti – ima temeljno vlogo v misijonarskem življenju, da mu pustimo, da nas poživi in okrepi On, ki je neizčrpni božanski vir novih energij in veselja nad tem, da Kristusovo življenje delimo z drugimi. »Prejeti veselje Duha je milost. In je edina moč, ki jo moremo imeti za oznanjevanje evangelija, za izpovedovanje vere v Gospoda« (Sporočilo Papeškim misijonskim družbam, 21, maja 2020). Tako je Duh pravi protagonist poslanstva: On je tisti, ki daje pravo besedo ob pravem času na pravi način.

V luči delovanja Svetega Duha hočemo tudi razumeti misijonske obletnice leta 2022. Ustanovitev Svete Kongregacije de propaganda fide leta 1622 je narekovala želja, da bi spodbujali misijonsko poslanstvo na novih ozemljih. Previdnostni uvid! Kongregacija se je izkazala kot ključna, da je evangelizacijsko poslanstvo Cerkve postalo v resnici takšno, neodvisno od vmešavanja svetnih sil, da bi ustanovili tiste krajevne Cerkve, ki danes kažejo tolikšno moč. Želimo si, da bi Kongregacija tako kot v preteklih štirih stoletjih z lučjo Duha nadaljevala in okrepila svoje delo pri usklajevanju, organiziranju in animiranju misijonskih dejavnosti Cerkve.

Isti Duh, ki vodi vesoljno Cerkev, navdihuje tudi preproste može in žene za izredna poslanstva. Tako je bilo tudi z nekim francoskim dekletom, Pauline Jaricot, ki je pred
natanko 200 leti ustanovila Združenje za širjenje vere. Njeno razglasitev za blaženo obhajamo v tem jubilejnem letu. Kljub negotovim razmeram je sprejela Božji navdih in sprožila mrežo molitve in nabirke za misijonarje, da bi verniki lahko dejavno sodelovali pri misijonih »do skrajnih mej sveta«. Iz te genialne zamisli se je rodil Svetovni misijonski dan, ki ga obhajamo vsako leto, in njegova nabirka je po vseh skupnostih namenjena vesoljnemu skladu, s katerim papež podpira misijonsko dejavnost.

V tem kontekstu omenjam tudi francoskega škofa Charlesa de Forbin-Jansona, ki je začel Družbo svetega otroštva za pospeševanje misijonske misli med otroki z geslom: »Otroci evangelizirajo otroke, otroci molijo za otroke, otroci pomagajo otrokom vsega sveta«; kakor tudi gospe Jeanne Bigard, ki je začetnica Družbe sv. Petra, apostola za podporo bogoslovcev in duhovnikov v misijonskih deželah. Te tri misijonske dejavnosti so bile priznane kot »papeške« pred natanko sto leti. Prav tako pod navdihom in vodstvom Svetega Duha je blaženi Paolo Manna, ki se je rodil pred 150 leti, ustanovil sedanjo Papeško misijonsko zvezo, da bi za misijone senzibiliziral in spodbudil duhovnike, redovnike in redovnice ter vse Božje ljudstvo. Član te zadnje ustanove je bil tudi sv. Pavel VI., ki mu je dal papeško priznanje. Te štiri Papeške misijonske družbe omenjam zaradi njihovih velikih zgodovinskih zaslug, pa tudi da bi vas povabil, da se v tem posebnem letu z njimi veselite zaradi dejavnosti, ki jih vršijo v podporo evangelizacijskega poslanstva vesoljne in krajevnih Cerkva. Upam, da bodo krajevne Cerkve mogle v teh Družbah najti trdno orodje za negovanje misijonskega duha v Božjem ljudstvu.

Dragi bratje in sestre, še naprej sanjam o Cerkvi, ki bo vsa misijonarska in o novi pomladi misijonskega delovanja krščanskih skupnosti. Ponavljam Mojzesovo željo za Božje ljudstvo na poti: »Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke« (4 Mz 11,29). Da, vsi v Cerkvi bodimo to, kar po krstu že smo: preroki, priče, Gospodovi misijonarji! V moči Svetega Duha in do skrajnih mej sveta. Marija, kraljica misijonov, prosi za nas!

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 6. januarja 2022, Gospodovo razglašenje.

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija

»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)

Kraj

Datum

Kategorija