Drage sestre, dragi bratje,

ob zaključku prvega zasedanja 16. rednega generalnega zbora škofovske sinode se želimo z vsemi vami zahvaliti Bogu za lepo in bogato izkušnjo, ki smo jo živeli. Ta blagoslovljen čas smo preživeli v globokem občestvu z vsemi vami. Podpirale so nas vaše molitve, skupaj z vami smo nosili vaša pričakovanja, vaša vprašanja kot tudi vaše strahove. Kot je pred dvema letoma prosil papež Frančišek, se je začel dolg proces poslušanja in razločevanja, odprt za vse Božje ljudstvo, ne izključujoč nikogar, da bi »potovali skupaj« pod vodstvom Svetega Duha, kot misijonarski učenci, ki sledijo Jezusu Kristusu.

Zasedanje, na katerem smo bili zbrani v Rimu od 30. septembra, je pomembna faza tega procesa. V mnogih pogledih je bila to izkušnja brez primere. Na povabilo papeža Frančiška smo bili moški in ženske prvič povabljeni na podlagi svojega krstnega dostojanstva, da sedemo za isto mizo, da bi sodelovali ne le v razpravah, ampak tudi v procesu glasovanja tega zasedanja škofovske sinode. Skupaj smo v dopolnjevanju naših poklicev, naših karizem in naših služb intenzivno prisluhnili Božji besedi in izkušnjam drugih. Z metodo pogovora po Duhu smo si ponižno podelili bogastvo in revščino naših skupnosti z vseh celin in skušali razločiti, kaj želi Sveti Duh danes povedati Cerkvi. Tako smo tudi izkusili pomen spodbujanja medsebojnih izmenjav med latinsko tradicijo in tradicijo vzhodnega krščanstva. Udeležba bratskih delegatov iz drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti je močno obogatila naše razprave.

Naše srečanje je potekalo v kontekstu sveta v krizi, katerega rane in škandalozne neenakosti so boleče odmevale v naših srcih in našemu delu vlivale posebno težo, še posebej, ker nekateri prihajamo iz držav, kjer divjajo vojne. Molili smo za žrtve smrtonosnega nasilja, ne da bi pozabili na vse tiste, ki so bili zaradi bede in korupcije prisiljeni stopiti na nevarno pot preseljevanja. Zagotovili smo našo solidarnost in predanost ženskam in moškim po vsem svetu, ki si prizadevajo za izgradnjo pravičnosti in miru.

Na povabilo svetega očeta smo dali velik prostor tišini, da bi spodbudili medsebojno poslušanje in željo po občestvu v Duhu med nami. Med uvodno ekumensko vigilijo smo izkusili, kako se v tihem premišljevanju križanega Kristusa krepi žeja po edinosti. Pravzaprav je križ edina katedra tistega, ki je, ko je dal samega sebe za odrešenje sveta, svoje učence izročil svojemu Očetu, da bi »vsi bili eno« (Jn 17,21). Trdno združeni v upanju, ki ga je prineslo njegovo vstajenje, smo mu zaupali naš skupni dom, kjer postajajo kriki zemlje in ubogih vedno bolj pomembni: »Laudate Deum!« (»Hvaljen Bog!«), kot nas je spomnil papež Frančišek na začetku našega dela.

Iz dneva v dan smo čutili pereč klic po pastoralnem in misijonskem spreobrnjenju. Kajti poklicanost Cerkve ni oznanjati evangelija tako, da se osredotoči nase, ampak tako, da se postavi v službo neskončne ljubezni, s katero je Bog vzljubil svet (prim. Jn 3,16). Ko so brezdomce ob Trgu svetega Petra povprašali o njihovih pričakovanjih glede Cerkve ob tej sinodi, so odgovorili: »Ljubezen!«. Ta ljubezen mora vedno ostati goreče srce Cerkve, trinitarična in evharistična ljubezen, kot je spomnil papež 15. oktobra, sredi našega zborovanja, ko je spomnil na sporočilo svete Terezije Deteta Jezusa. Prav »zaupanje« nam daje drznost in notranjo svobodo, ki smo ju izkusili, ko brez oklevanja svobodno in ponižno izražamo svoja strinjanja, razlike, želje in vprašanja.

In zdaj? Upamo, da bodo meseci do drugega zasedanja v oktobru 2024 vsem omogočili konkretno udeležbo v dinamiki misijonskega občestva, ki jo označuje beseda »sinoda«. Ne gre za ideologijo, ampak za izkušnjo, ki je zakoreninjena v apostolskem izročilu. Kot nas je spomnil papež na začetku tega procesa, »lahko občestvo in poslanstvo ostaneta nekoliko abstraktna, razen če gojimo cerkveno prakso, ki izraža konkretnost sinodalnosti (...), ki spodbuja resnično vključenost vsakega in vseh« (9. oktober 2021). Izzivov in vprašanj je več: zbirno poročilo prve seje bo navedlo točke soglasja, ki smo jih dosegli, poudarilo odprta vprašanja in nakazovalo, kako bo potekalo naše delo.

Da bi Cerkev napredovala v svojem razločevanju, mora nujno prisluhniti vsem, začenši z najrevnejšimi. To zahteva pot spreobrnjenja, ki je tudi pot slavljenja: »Slavim se ti, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim.« ( Lk 10,21) Pomeni poslušati tiste, ki jim je bila onemogočena pravica do besede v družbi ali se čutijo izključene, tudi s strani Cerkve; prisluhniti ljudem, ki so žrtve rasizma v vseh njegovih oblikah – zlasti v nekaterih regijah z avtohtonim ljudstvom, katerih kulture so bile zaničevane. Predvsem pa je Cerkev našega časa dolžna v duhu spreobrnjenja prisluhniti tistim, ki so bili žrtve zlorab s strani članov cerkvenega telesa, in se konkretno in strukturno zavezati, da se to ne bo ponovilo.

Cerkev mora prisluhniti tudi laikom, ženskam in moškim, ki so vsi poklicani k svetosti zaradi svojega krstnega poklica: pričevanju katehetov, ki so v mnogih primerih prvi oznanjevalci evangelija; preprostosti in živahnosti otrok, navdušenju mladih, njihovim vprašanjem in njihovim prošnjam; sanjam, modrosti in spominu starejših ljudi. Cerkev mora prisluhniti družinam, njihovim vzgojnim skrbem, njihovem krščanskemu pričevanju, ki ga predstavljajo v današnjem svetu. Sprejeti mora glas tistih, ki želijo biti vključeni v laične službe in sodelovati v strukturah razločevanja in odločanja.

Za nadaljnji napredek v sinodalnem razločevanju mora Cerkev še bolj zbrati zlasti besede in izkušnje posvečenih služabnikov: duhovnikov, ki so glavni sodelavci škofov, katerih zakramentalna služba je nepogrešljiva za življenje vsega telesa; diakonov, ki s svojo službo kažejo skrb celotne Cerkve za najbolj ranljive. Pustiti se mora tudi izprašati preroškemu glasu Bogu posvečenih, ki so budni čuvaji klica Duha. Pozorna mora biti tudi na vse tiste, ki niso iste vere, ampak iščejo resnico in v katerih je Duh, ki »vsakemu ponuja možnost, da se pridruži tej velikonočni skrivnosti« (Gaudium et spes 22, 5), tudi prisoten in delujoč.

»Svet, v katerem živimo in smo ga poklicani ljubiti ter mu služiti, kljub svojim nasprotjem zahteva od Cerkve krepitev sodelovanja na vseh področjih njenega poslanstva. Prav to pot sinodalnosti Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (papež Frančišek, 17. oktober 2015). Ni se nam treba bati odzvati na ta klic. Marija, mati Cerkve, prva na poti, spremlja naše romanje. V veselju in žalosti nam kaže svojega Sina in nas vabi k zaupanju. In On, Jezus, je naše edino upanje!

Kraj

Datum

Kategorija

Goreča srca, noge na poti (prim. Lk 24, 13-35)

Dragi bratje in sestre!

Za Svetovni misijonski dan sem letos izbral temo, ki izhaja iz pripovedi o emavških učencih v Lukovem evangeliju (prim. 24,13-35): »Goreča srca, noge na poti«. Ta dva učenca sta bila zbegana in razočarana, srečanje s Kristusom v besedi in v razlomljenem kruhu pa je v njiju razvnelo navdušenje, da sta se odpravila na pot proti Jeruzalemu in oznanjala, da je Gospod zares vstal. V evangeljski pripovedi dojamemo preobrazbo učencev iz nekaterih sugestivnih podob: goreča srca za Pisma, ki jih je razlagal Jezus, odprte oči, ko sta ga prepoznala, in kot vrhunec noge na poti. Ob premišljevanju teh treh vidikov, ki začrtajo pot misijonskih učencev, lahko obnovimo svojo gorečnost za evangelizacijo v današnjem svetu.

1. Goreča srca, »ko nama je razlagal Pisma.«

Božja beseda razsvetljuje in preoblikuje srce v poslanstvu.

Na poti iz Jeruzalema v Emavs sta bili srci učencev žalostni – kot je bilo razvidno iz njunih obrazov – zaradi smrti Jezusa, v katerega sta verovala (prim. v. 17). Zaradi poloma križanega Učitelja se je sesulo njuno upanje, da je On Mesija (prim. v. 21).

In glej, »medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima« (v. 15). Kot na začetku poklicanosti učencev, Gospod tudi sedaj, v trenutku zbeganosti, prevzame pobudo, da se približa svojim in hodi ob njih. V svojem velikem usmiljenju se nikoli ne naveliča biti z nami, kljub našim napakam, dvomom, slabostim, čeprav nas žalost in pesimizem vodita v to, da postanemo »nespametni in počasni v srcu« (v. 25), maloverni ljudje.

Tako danes kot takrat je vstali Gospod blizu svojim misijonarskim učencem in hodi ob njih, zlasti takrat ko se čutijo izgubljeni, malodušni, prestrašeni pred skrivnostjo krivice, ki jih obdaja in jih hoče zadušiti. Zato »ne pustimo si vzeti upanja!« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 86). Gospod je večji od naših problemov, predvsem kadar jih srečujemo pri oznanjevanju evangelija svetu, saj je to poslanstvo navsezadnje njegovo, mi pa smo le njegovi ponižni sodelavci, »nekoristni služabniki« (prim. Lk 17,10).

Svojo bližino v Kristusu izražam vsem misijonarjem in misijonarkam po svetu, posebno tistim, ki doživljajo težke trenutke. Vstali Gospod, predragi, je vedno z vami in vidi vašo velikodušnost ter vaše žrtve za poslanstvo evangelizacije na oddaljenih krajih. Niso vsi dnevi življenja polni sonca, vendar pa se vedno spominjamo besed Gospoda Jezusa njegovim prijateljem pred trpljenjem: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33).

Potem ko je prisluhnil učencema na poti v Emavs, je vstali Jezus »začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih« (Lk 24,27). Srci učencev sta se ogreli, kot sta na koncu zaupala drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma« (v. 32). Jezus je namreč živa Beseda, ki edina lahko vname, razsvetli in preoblikuje srce.

Tako bolje razumemo trditev sv. Hieronima: »Nepoznavanje Svetega pisma je nepoznavanje Kristusa« (In Is., Prolog). »Brez Gospoda, ki nas vanj uvaja, je nemogoče doumeti Sveto pismo, prav tako pa brez Svetega pisma tudi poslanstvo Jezusa in njegove Cerkve v tem svetu ostane nedoumljivo« (Apostolsko pismo v obliki motuproprija Aperuit illis, 1). Zato je poznavanje Svetega pisma pomembno za kristjanovo življenje, še bolj pa za oznanjevanje Kristusa in njegovega evangelija. Kaj drugače posredujemo drugim, če ne svojih zamisli in svojih načrtov? In ali bo hladno srce moglo kdaj razvneti srca drugih?

Zato pustimo, da nas vedno spremlja vstali Gospod, ki nam razlaga pomen Svetega pisma. Pustimo, naj razvname naša srca, nas razsvetli in nas preoblikuje, da bomo svetu lahko oznanjali njegovo skrivnost odrešenja z močjo in modrostjo, ki prihajata od njegovega Duha.

2. Oči, »ki so se odprle in ga spoznale« v lomljenju kruha.

Jezus v evharistiji je vrhunec in vir poslanstva.

Srci, ki sta goreli za Božjo Besedo, sta spodbudili emavška učenca, da sta prosila skrivnostnega Popotnika, naj ostane z njima, ker se večeri. In ob mizi so se jima odprle oči in sta ga spoznala, ko je razlomil kruh. Odločilna prvina, ki učencema odpre oči, je zaporedje Jezusovih dejanj: vzel je kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. To so običajna dejanja judovskega družinskega poglavarja, ko pa jih je Jezus Kristus izvršil z milostjo Svetega Duha, so obema gostoma obnovila znamenje pomnožitve kruha in predvsem znamenje evharistije, zakramenta Žrtve na križu. Prav v trenutku pa, ko sta v Njem-ki-lomi-kruh spoznala Jezusa, »je izginil izpred njiju« (Lk 24,31). To dejstvo nam pomaga razumeti bistveno resničnost naše vere: Kristus, ki lomi kruh, sedaj postane razlomljeni kruh, ki ga razdeli učencem in ga torej ti použijejo. Postal je neviden, ker je vstopil v srca učencev, da bi jih še bolj razvnel in ju spodbudil, naj se brez odlašanja podata na pot, da bosta vsem sporočila enkratno izkušnjo srečanja z Vstalim! Tako je vstali Kristus Tisti-ki-lomi-kruh in istočasno je za-nas-razlomljeni- kruh. Zato je vsak misijonarski učenec poklican, da tako kot Jezus in v Njem po delovanju Svetega Duha postane tisti-ki-lomi-kruh in tisti-ki-je-razlomljeni-kruh za svet.

V zvezi s tem je treba omeniti, da je preprosto lomljenje materialnega kruha z lačnimi v Kristusovem imenu že krščansko misijonarsko dejanje. Toliko bolj je lomljenje evharističnega kruha, ki je sam Kristus, misijonarsko dejanje v odličnem pomenu besede, ker je evharistija vir in vrhunec življenja in poslanstva Cerkve.

Na to je spomnil papež Benedikt XVI.: »Ljubezni, ki jo obhajamo v zakramentu, nikakor ne smemo ohraniti le zase. Ta ljubezen po svoji naravi zahteva, da jo posredujemo vsem. To, kar svet potrebuje, je Božja ljubezen, je srečanje s Kristusom in vera vanj. Zato evharistija ni samo izvir in vrhunec življenja Cerkve; to velja tudi za njeno poslanstvo. ‘Resnično evharistična Cerkev je hkrati tudi misijonarska Cerkev’« (Apostolska spodbuda Zakrament ljubezni, 84).

Da bi obrodili sad, moramo ostati združeni z njim (prim. Jn 15,4-9). Ta združenost se uresničuje z vsakdanjo molitvijo, na poseben način v češčenju, v molku pred Gospodom, ki ostaja z nami v evharistiji. Ko z ljubeznijo neguje to občestvo s Kristusom, lahko misijonarski učenec postane mistik v dejanju. Naj naše srce vedno hrepeni po Jezusovi družbi, naj vzdihuje prošnjo emavške dvojice, zlasti ko se večeri: »Ostani z nami, Gospod!« (prim. Lk 24,29).

3. Noge na poti, z radostjo pripovedovanja o vstalem Kristusu.

Večna mladost Cerkve, ki je stalno v izhodu.

Ko so se jima odprle oči, potem ko sta ga prepoznala v »lomljenju kruha«, sta »še tisto uro vstala in se vrnila v Jeruzalem« (prim. Lk 24,33). Ta odhod v naglici, da bi z drugimi delila veselje srečanja z Gospodom, kaže, da »veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 1). Ne moremo srečati vstalega Jezusa, ne da bi goreli od želje, da bi to povedali vsem. Zato so prvi in glavni vir poslanstva tisti, ki so spoznali vstalega Kristusa v Svetem pismu in v evharistiji, in ki v srcu nosijo njegov ogenj in v pogledu njegovo luč. Ti lahko pričajo za življenje, ki nikoli ne umre, tudi v najtežjih razmerah in v najbolj temnih trenutkih.

Podoba »nog na poti« nas še enkrat spomni na večno veljavnost missio ad gentes, na poslanstvo, ki ga je vstali Gospod dal Cerkvi, naj evangelizira vsakega človeka in vsak narod vse do skrajnih meja zemlje. Danes je človeštvo, ranjeno zaradi toliko krivic, delitev in vojn, bolj kot kdajkoli potrebno veselega oznanila miru in odrešenja v Kristusu. Zato izkoriščam to priložnost, da ponovno poudarim, da imajo »vsi pravico sprejeti evangelij. Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje, kaže lepoto obzorja in podarja zaželeno gostijo« (prav tam, 14). Misijonarsko spreobrnjenje ostaja glavni cilj, ki si ga moramo zastaviti kot posamezniki in kot skupnost, saj »je misijonarsko delovanje vzorec vsakega dejanja Cerkve« (prav tam, 15).

Kot pravi apostol Pavel, nas Kristusova ljubezen priteguje in priganja (prim. 2 Kor 5,14). Tu gre za dvojno ljubezen: za Kristusovo ljubezen do nas, ki kliče, navdihuje in vzbuja našo ljubezen do Njega. In ta ljubezen dela Cerkev v izhodu vedno mlado, z vsemi njenimi člani v poslanstvu, da bi oznanjali Kristusov evangelij, prepričani, da je »za vse umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen« (2 Kor 5,15). Vsakdo lahko prispeva k temu misijonskemu gibanju: z molitvijo in delovanjem, z darovanjem denarja in trpljenja, z lastnim pričevanjem. Papeške misijonske družbe so privilegirano orodje za pospeševanje tega misijonskega delovanja na duhovni in materialni ravni. Zato je nabiranje darov na Svetovni misijonski dan namenjeno Papeški družbi za širjenje vere.

Nujnost misijonskega delovanja Cerkve seveda vključuje tudi vedno tesnejše misijonsko sodelovanje vseh njenih članov na vseh ravneh. To je bistveni cilj sinodalne poti, ki jo Cerkev uresničuje s ključnimi besedami občestvo, soudeležba, poslanstvo. Ta pot nikakor ni zapiranje Cerkve v samo sebe; ne gre za proces ljudskega raziskovanja, da bi, kot v kakem parlamentu, odločili, kaj je treba ali kaj ni treba verovati in izpolnjevati glede na človeške preference. Prej to pomeni podati se na pot kot emavška učenca, poslušajoč Gospoda, ki vedno prihaja med nas, da bi nam razložil pomen Svetega pisma in razlomil kruh za nas, da bi mogli z močjo Svetega Duha nadaljevati njegovo poslanstvo v svetu.

Kot sta učenca pripovedovala drugim, kaj se je zgodilo na poti (prim. Lk 24,35), tako bo tudi naše oznanilo veselo pripovedovanje o Kristusu Gospodu, o njegovem življenju, njegovem trpljenju, smrti in vstajenju, o čudovitih delih, ki jih je njegova ljubezen izvršila v našem življenju.

Zato se odpravimo tudi mi razsvetljeni od srečanja z Vstalim in razvneti od njegovega Svetega Duha. Pojdimo z gorečimi srci, odprtimi očmi in nogami na poti, da bomo srca drugih razplamteli z Božjo Besedo, oči drugih odprli za Jezusa evharistijo, in vse povabili, naj skupaj hodimo po poti miru in zveličanja, ki jo je Bog v Kristusu podaril človeštvu.

Sveta Marija na poti, Mati misijonarskih Kristusovih učencev in Kraljica misijonov, prosi za nas!

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 6. januarja 2023, Praznik Gospodovega razglašenja.

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija

Življenje – kako dragocen dar! Tako lepo, tako krhko, tako nezasluženo. Njegova vrednost je tako velika, da je ni mogoče natančno opisati z besedami ali ovrednotiti s številkami. Ni ga mogoče kupiti ali odkupiti. Ničesar nismo storili, da bi si ga zaslužili, in ni nobenega načrta odplačevanja. Mi smo prejemniki in še vedno zahtevamo, kot da smo upravičeni. Kljub vsemu pa je vsakemu od nas brezplačno in milostno dan dar življenja.

Ustvarjeni smo z možgani za razmišljanje, čustvi, človeškim telesom in čutili za doživljanje sveta ter zmožnostjo biti v odnosu z drugimi.

Naš svet je na spolzkem terenu, ki upravičuje pomoč pri samomor iz kakršnegakoli razloga. Kaj se je zgodilo, da si ne pomagamo živeti, temveč nam predlagajo, da bi si pomagali umreti?

Kaj se je zgodilo z upanjem?

Dar življenja, ki nam je dan, je neizmeren. Je neprecenljiv. Je nenadomestljiv. Ne moremo ga preprosto zaviti v škatlo in okrasiti z okrasno pentljo ter ga zavreči, ko se odločimo, da ni več uporabno. Izjemno darilo je naše življenje, ki je sestavljeno iz čudovitih vdihov, brezpogojne ljubezni in neskončne hvaležnosti za vse dobra in tudi boleča spoznanja.

Največja darila niso škatle, polne stvari, ampak čudovita darila življenja, ki vsebujejo veliko več: ljubezen, prijaznost, nesebičnost in hvaležnost. Vsa našteta darila pa sestavljajo čudovit dar življenja.

Sara Ahlin Doljak

Kraj

Datum

Kategorija

Letošnja poletna neurja naši državi in ljudem ne prizanašajo. Vsa Slovenija doživlja stisko ob poplavljenih poljih, uničenem pridelku, naraščajočih hudournikih, še bolj pa ob strahu vseh tistih, ki so se v ujmi in povodnji znašli sami in brez pomoči, ter vseh, ki so trepetali in še trepetajo za življenje najbližjih ter za lastno preživetje. Klic po molitvi in utehi odmeva na družbenih omrežjih, v telefonskih klicih, osebnih pogovorih in raznih drugih stikih.

Ob tem Cerkev trpi s trpečimi, joka s tistimi, ki jokajo (prim. Rm 12,15), in razmišlja, kako pomagati. Slovenski škofje izražamo bližino prizadetim in skupaj z duhovniki in vso Cerkvijo obljubljamo molitev in materialno podporo.

Povabljeni smo, da stopimo skupaj, se povežemo v solidarnosti, se konkretno zavzamemo za vse ranljive ter za vse, ki so v strahu zaradi fizičnih nevarnosti; predvsem pa spet obudimo vero in zaupanje v Božjo bližino in pomoč. Zavedamo se, da krščanstvo prinaša najmočnejši in edinstven razlog za sprejem in prenašanje trpljenja; vemo, da svoje trpljenje lahko darujemo in pridružujemo Kristusovemu trpljenju; sedanja preizkušnja pa je za nas klic, da se res bolj povežemo s Kristusom in brati. Vsi katoličani smo povabljeni, da okrepimo svojo vero in solidarnost z bližnjim v stiski.

Posebej spodbujamo duhovnike, naj v svojih skupnostih obudijo pobožnosti, ki pred Boga dvigajo naše prošnje za milost odvrnitve hude ure. V teh dneh pri sveti daritvi porabljajmo obrazec »za odvrnitev neurja« (Rimski misal, str. 814), v ta namen molimo litanije ter v prihodnje obnovimo pobožnost prošnjih dni.

Vse, ki jih letošnje ujme niso prizadele, oziroma lahko kakorkoli pomagajo, spodbujamo k solidarnosti preko Slovenske karitas, ki že zbira sredstva za pomoč najbolj ogroženim; z darom in delom pomagajmo v lokalnem okolju.

Slovenski škofje se ob tem zahvaljujemo vsem, ki nam že kažete, kako je prav pomagati najbolj ranljivim: gasilcem, civilni zaščiti, karitativnim delavcem in vsem, ki se v teh dneh žrtvujete za druge. Božji blagoslov in priprošnja Marije Pomagaj naj bo nad vsemi!

Kraj

Datum

Kategorija

MOLITEV ZA 3. SVETOVNI DAN
STARIH STARŠEV IN OSTARELIH 2023

Devica Marija,
Mati vere in upanja,
zgled za to človeštvo, ki ga stiska brezbrižnost,
pomagaj mi do razpoložljivosti, kot jo imaš ti,
da sprejmem Božjo voljo
v poveličevanje in hvalo njegovega usmiljenja.

Marija, Mati kreposti,
ti, ki poznaš moje srce, ne dopusti mi obupati.
Z zaupanjem izročam svoje življenje v tvoje roke.
Ozdravi moje rane.
Naj me tvoja nežnost spremlja na poti.

Tvoja navzočnost, Mati ljubezni
nam prinaša veselje,
ko vidimo svoje družine združene.
Pomagaj mi prenašati nežnost in ljubezen Boga
vnukom in mladim,
da bi poleg molitve zanje lahko molili tudi skupaj.

Marija, izprosi zame dar Svetega Duha:
podpiraj mojo šibkost;
napolni moje srce s tolažbo
da bodo mladi od mene prejeli sledi vere,
pričevanje o lepoti življenja
in spoznanje, da ima življenje svojo mejo,
onkraj katere nas čaka objem Boga Očeta.
Amen.

Kraj

Datum

Kategorija

Dragi bratje in sestre!

»Njegovo usmiljenje je iz roda v rod« (Lk 1,50): to je tema 3. svetovnega dneva starih staršev in ostarelih. Gre za temo, ki nas vrača k blagoslovljenemu srečanju med mlado Marijo in njeno ostarelo sorodnico Elizabeto (prim. Lk 1,39-56). Ta je, napolnjena s Svetim Duhom, Božji Materi namenila besede, ki še po dva tisoč letih dajejo ritem naši vsakdanji molitvi: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa« (v. 42). In Sveti Duh, ki se je že spustil na Marijo, ji je navdihnil, da je odgovorila s hvalnico Moja duša poveličuje Gospoda, v kateri oznanja, da se Gospodovo usmiljenje širi iz roda v rod. Sveti Duh blagoslavlja in spremlja vsako rodovitno srečanje med različnimi rodovi, med starimi starši in vnuki, med mladimi in ostarelimi. Bog namreč želi, da mladi, tako kot je storila Marija z Elizabeto, razveseljujejo srca ostarelih in iz njihovih življenj zajemajo modrost. Predvsem pa Gospod ne želi, da bi ostarele puščali same, da bi jih odrinili na robove življenja, kakor se danes žal prevečkrat dogaja.

Letos je lepa bližina med obhajanjem svetovnega dneva starih staršev in ostarelih ter Svetovnega dneva mladih; oba imata za temo Marijino »naglico« (prim. v. 39) pri obisku Elizabete in nas tako vodita k razmišljanju o vezi med mladimi in ostarelimi. Gospod upa, da bodo mladi ob srečanju z njimi sprejeli klic, naj ohranijo njihov spomin in po njihovi zaslugi prepoznajo dar pripadnosti večji zgodovini. Prijateljstvo starejšega človeka pomaga mlademu, da ne poplitvi življenja na sedanjost in da se spominja, da ni vse odvisno od njegovih sposobnosti. Starejše pa prisotnost mladega človeka odpira za upanje, da to, kar so doživeli, ne bo izgubljeno in da se bodo njihove sanje uresničile. Skratka, Marijin obisk pri Elizabeti in zavedanje, da se Gospodovo usmiljenje prenaša iz roda v rod, razodevata, da sami ne moremo naprej – niti se ne moremo rešiti – in da se Božji poseg vedno kaže v skupnosti v zgodovini nekega ljudstva. Marija sama to pove v svoji hvalnici, ko poveličuje Boga, ki je storil nove in presenetljive čudovite reči v zvestobi obljubi, ki jo je dal Abrahamu (prim. vv. 51-55).

Da bi bolje sprejeli slog Božjega delovanja, se spomnimo, da je čas treba živeti v njegovi polnosti, saj se največje resničnosti in najlepše sanje ne uresničijo v nekem trenutku, temveč z rastjo in dozorevanjem: na poti, v pogovoru, v odnosu. Zato tisti, ki se osredotoči samo na takojšnje, na lastne prednosti, ki jih je treba doseči hitro in pohlepno, na »vse in takoj«, izgubi izpred oči Božje delovanje. Njegov načrt ljubezni pa gre skozi preteklost, sedanjost in prihodnost, ter zajema in povezuje generacije. To je načrt, ki nas presega, vendar je v njem vsak izmed nas pomemben, predvsem pa je poklican, da gre preko. Pri mlajših gre za preseganje takojšnjega, v katero nas zapira virtualna resničnost, ki pogosto odvrača od konkretnega delovanja; pri starejših gre za to, da se ne ustavljajo pri močeh, ki slabijo, in da ne tožijo zaradi izgubljenih priložnosti. Glejmo naprej! Pustimo se oblikovati Božji milosti, ki nas iz roda v rod osvobaja negibnosti v delovanju in objokovanja preteklosti!

V srečanju med Marijo in Elizabeto, med mladimi in ostarelimi, nam Bog podarja svojo prihodnost. Marijino potovanje in Elizabetin sprejem namreč odpirata vrata za razodetje zveličanja: po njunem objemu njegovo usmiljenje z veselo blagostjo vdre v človeško zgodovino. Zato bi rad vsakogar povabil, naj pomisli na to srečanje, še več, naj zapre oči in si kot v posnetku predstavlja objem med mlado Božjo Materjo in ostarelo materjo sv. Janeza Krstnika; naj si ga predstavlja v duhu in naj ga gleda v srcu, da bi ga utrdil v duši kot svetlo notranjo ikono.

Potem pa vas vabim, da od domišljije preidete h konkretnosti in naredite nekaj za objem starih staršev in ostarelih. Ne puščajmo jih samih. Njihova navzočnost v družinah in v skupnostih je dragocena, saj nam daje zavest, da delimo isto dediščino in da smo del ljudstva, v katerem se ohranjajo korenine. Da, ostareli nam prenašajo pripadnost svetemu Božjemu ljudstvu. Oni sedanjosti izročajo preteklost, ki je potrebna za graditev prihodnosti. Spoštujmo jih, ne prikrajšajmo se za njihovo družbo in ne prikrajšajmo jih za svojo, ne pustimo, da bi bili zavrženi!

Svetovni dan starih staršev in ostarelih naj bo majhno rahločutno znamenje upanja zanje in za vso Cerkev. Zato ponovno vabim vse – škofije, župnije, združenja in skupnosti –, naj ga obhajajo ter postavijo v središče prekipevajoče veselje ponovnega srečanja med mladimi in ostarelimi. Vam, mladi, ki se pripravljate na odhod v Lizbono ali boste Svetovni dan mladih doživeli v svojih krajih, želim reči: preden se odpravite na pot, pojdite obiskat svoje stare starše, obiščite osamljenega starejšega človeka! Njegova molitev vas bo varovala in v srcu boste nosili blagoslov tega srečanja. Vas, ostareli, prosim, da z molitvijo spremljate mlade, ki bodo obhajali Svetovni dan mladih. Ti mladi so Božji odgovor na vaše prošnje, sad tega, kar ste sejali, znamenje, da Bog ne zapusti svojega ljudstva, ampak ga vedno pomlajuje z domišljijo Svetega Duha.

Dragi stari starši, dragi ostareli bratje in sestre, naj vas doseže blagoslov objema med Marijo in Elizabeto ter napolni z mirom vaša srca. Z ljubeznijo vas blagoslavljam. In prosim vas, molite zame.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 31. maja 2023,
praznik Marijinega obiskanja

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija

Govoriti s srcem.

»Iz resnice v ljubezni« (Ef 4,15)

Dragi bratje in sestre!

Potem ko sem v preteklih letih razmišljal o glagolih »iti in videti« ter »poslušati« kot o pogojih za dobro komunikacijo, se želim s to poslanico za 57. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja zadržati pri »govoriti s srcem«. Srce nas je gnalo, da smo šli, gledali in poslušali, in srce nas žene k odprti in prijetni komunikaciji. Potem ko smo se vadili v poslušanju, ki zahteva čakanje in potrpežljivost, pa tudi odpoved temu, da bi vnaprej uveljavljali svoje stališče, lahko vstopimo v dinamiko dialoga in podelitve, ki je ravno dinamika prisrčnega komuniciranja. Ko bomo drugega poslušali s čistim srcem, nam bo tudi uspelo, da bomo govorili iz resnice v ljubezni (prim. Ef 4,15). Ne smemo se bati oznanjati resnico, čeprav je včasih neprijetna, pač pa da bi to počeli brez ljubezni, brez srca. Ker »je kristjanov program – kot je zapisal Benedikt XVI. – 'srce, ki vidi'.«[1] Srce, ki s svojim utripanjem razkriva resnico našega bitja in mu je zato treba prisluhniti. Poslušajočega to vodi, da se uglasi na isti valovni dolžini, do te mere, da v svojem srcu čuti tudi utripanje drugega srca. Takrat se lahko zgodi čudež srečanja, zaradi katerega lahko gledamo drug drugega s sočutjem, sprejemamo krhkosti drug drugega s spoštovanjem, namesto da bi sodili po govoricah ter sejali razdor in delitve.

Jezus nas opozarja, da vsako drevo spoznamo po sadu (prim. Lk 6,44): »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (v. 45). Zato moramo, če hočemo komunicirati iz resnice v ljubezni, očistiti svoje srce. Samo če poslušamo in govorimo s čistim srcem, lahko vidimo onkraj videza in presežemo nejasen šum, ki nam tudi na področju komunikacije ne pomaga razločevati v zapletenosti sveta, v katerem živimo. Poziv k govorjenju s srcem radikalno izziva naš čas, ki je tako nagnjen k brezbrižnosti in ogorčenosti, včasih tudi na osnovi dezinformacije, ki potvori in instrumentalizira resnico.

Komunicirajte prisrčno

Prisrčno komunicirati pomeni, da vsak, ki nas bere ali posluša, dojame našo udeležbo pri radostih in strahovih, pri upanjih in pri trpljenju žensk in moških našega časa. Kdor tako govori, drugemu hoče dobro, ker ga ima rad in varuje njegovo svobodo, ne da bi jo kršil. Ta slog lahko vidimo pri skrivnostnem Popotniku, ki se pogovarja z učencema, ki sta namenjena v Emavs, po tragediji, ki se je zgodila na Golgoti. Vstali Jezus jima govori s srcem in s spoštovanjem spremlja pot njune bolečine, se jima ponudi, ne pa vsiljuje, ko jima z ljubeznijo odpira um za razumevanje najglobljega pomena tega, kar se je zgodilo. Z veseljem sta namreč lahko vzkliknila, da jima je srce gorelo v prsih, ko jima je govoril po poti in jima razlagal Pisma (prim. Lk 24,32).

V zgodovinskem obdobju, zaznamovanem s polarizacijami in nasprotji – pred čemer tudi Cerkvena skupnost ni imuna – prizadevanje za komunikacijo »iz srca in z odprtimi rokami« ne zadeva izključno informacijskih delavcev, ampak je odgovornost vsakega človeka. Vsi smo poklicani iskati in govoriti resnico, in to delati z ljubeznijo. Posebno kristjani smo nenehno spodbujeni, naj varujemo jezik hudobije (prim. Ps 34,14), z njim, kakor nas uči Sveto pismo, lahko hvalimo Gospoda in preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti (prim. Jak 3,9). Iz naših ust ne bi smela priti slaba beseda, »marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).

Prijazno govorjenje včasih odpre špranjo celo v najbolj trdih srcih. Sled o tem imamo tudi v literaturi. Mislim na tisti nepozabni odlomek iz 21. poglavja Zaročencev, v katerem Lucija iz srca govori Neimenovanemu, dokler se ta, razorožen in izmučen od blagodejne notranje krize, ne vda nežni moči ljubezni. To doživljamo v državljanskem sožitju, kjer prijaznost ni le stvar »olike«, pač pa je pravi pravcati protistrup zoper krutost, ki žal lahko zastrupi srca in odnose. To potrebujemo na področju medijev, da komunikacija ne bi podžigala sovraštva, ki ogorči, poraja jezo in vodi v spopad, ampak pomagala ljudem, da mirno razmišljajo, da s kritičnim in spoštljivim duhom razbirajo resničnost, v kateri živijo.

Komunikacija od srca do srca: »Dovolj je ljubiti dobro, da govorimo dobro«

Enega najbolj svetlih in še danes privlačnih zgledov »govorjenja s srcem« predstavlja sv. Frančišek Saleški, cerkveni učitelj, ki sem mu nedavno posvetil Apostolsko pismo Totum amoris est ob 400-letnici njegove smrti. Ob tej pomembni obletnici bi se rad spomnil še ene, ki poteka v tem letu 2023: stoletnice, kar ga je Pij XI. z okrožnico Rerum omnium perturbationem razglasil za zavetnika katoliških časnikarjev. Frančišek Saleški, sijajen razum, rodoviten pisec, globok teolog je bil škof v Ženevi v začetku 17. stoletja, v težkih letih, ki so jih zaznamovali razvnete razprave s kalvinci. Njegova krotkost, njegova človečnost, pripravljenost potrpežljivo dialogizirati z vsemi in zlasti s tistimi, ki so mu nasprotovali, so ga naredile za izrednega pričevalca Božje usmiljenje ljubezni. O njem so lahko rekli, da »Prijazna beseda pridobi veliko prijateljev, ljubezniv jezik pridobi veliko naklonjenost« (Sir 6,5). Poleg tega je ena njegovih najbolj znanih izjav »srce govori srcu« navdihnila generacije vernikov, vključno s sv. Janezom Henrikom Newmanom, ki jo je izbral kot škofovsko geslo: Cor ad cor loquitur. »Dovolj je ljubiti dobro, da bi govorili dobro,« je bilo eno njegovih prepričanj. Dokazuje, da se zanj komunikacija ne bi smela nikoli skrčiti na spretnost, na – danes bi rekli – strategijo marketinga, ampak je bila odsev duše, vidna površina očesu nevidnega jedra ljubezni. Za sv. Frančiška Saleškega se ravno »v srcu in po srcu zgodi tisti nežen in močan celovit proces v moči katerega človek prepozna Boga.«[2] »Ker je ljubil dobro!«, je sv. Frančišku uspelo komunicirati z gluhonemim Marinom in postati njegov prijatelj; zato ga omenjajo tudi kot zavetnika ljudi s komunikacijsko prizadetostjo.

Izhajajoč iz tega »merila ljubezni« nas sveti Ženevski škof po svojih spisih in svojem življenjskem pričevanju spominja, da »smo to, kar komuniciramo«. Ta nauk je danes proti toku v času, v katerem zlasti na družbenih omrežjih doživljamo, da je komunikacija pogosto intrumentalizirana, da bi nas svet videl takšne, kakršni bi želeli biti in ne takšne kakršni smo. Sv. Frančišek Saleški je raztrosil številne kopije svojih spisov o ženevski skupnosti. Ta »novinarska« intuicija mu je prinesla sloves, ki je hitro presegel obseg njegove škofije in traja do naših dni. Sv. Pavel VI. je dejal, da njegovi spisi »vzbujajo zelo prijetno, poučno, spodbudno branje.«[3] Če danes pogledamo na komunikacijsko panoramo, mar niso ravno to tiste značilnosti, ki bi jim moral zadostiti nek članek, reportaža, radiotelevizijska storitev ali nek post (objava) na družbenem omrežju? Komunikacijski delavci bi se lahko čutili navdihnjeni od tega svetnika nežnosti ter pogumno ter svobodno iskati in pripovedovati resnico ter zavračati skušnjavo, da bi uporabljali vpadljive in napadalne izraze.

Govoriti s srcem v sinodalnem procesu

Kot sem imel priložnost poudariti, »je tudi v Cerkvi velika potreba po tem, da se poslušamo in da poslušamo drug drugega. To je najbolj dragocen in najbolj rodoviten dar, ki ga lahko ponudimo drug drugemu.«[4] Iz poslušanja brez predsodkov, pozornega in razpoložljivega, se porodi govorjenje v Božjem slogu, ki ga hrani bližina, sočutje in nežnost. V Cerkvi nujno potrebujemo komunikacijo, ki razvname srca, ki je balzam za rane in bi osvetljevala pot bratov in sester. Sanjam o cerkveni komunikaciji, ki se bo znala pustiti voditi Svetemu Duhu, nežno in preroško hkrati, ki bo znala najti nove oblike in načine za čudovito oznanilo, ki ga je poklicana prinesti v tretje tisočletje. O komunikaciji, ki bo v središče postavila odnos z Bogom in z bližnjim, zlasti z najbolj potrebnim, in ki bo znala zanetiti ogenj vere, namesto da bi ohranjala pepel samozadostne istovetnosti. O komunikaciji, katere temelja sta ponižnost v poslušanju in parresia v govorjenju, ki ljubezni nikoli ne loči od resnice.

Razorožitev duhov s pospeševanjem govorice miru

»Potrpežljivost pomiri sodnika,  mil jezik stre kost« ( Prg 25.15). Govoriti s srcem je danes bolj potrebno kot kdaj koli za pospeševanje kulture miru tam, kjer je vojna; za odpiranje poti, ki omogočajo dialog in spravo tam, kjer divjata sovraštvo in odpor. V dramatičnem okviru globalnega spopada, ki ga doživljamo, je nujno zagotoviti nesovražno komunikacijo.  Potrebno je premagati »navado hitrega diskreditiranja nasprotnika, ki mu pridaje ponižujoče vzdevke, boji pa se z njim pomeriti v odprtem in spoštljivem pogovoru.«[5] Potrebujemo komunikatorje, ki so pripravljeni na dialog, ki so vključeni v pospeševanje popolne razorožitve in si prizadevajo, da bi razgradili vojno psihozo, ki gnezdi v naših srcih, kot je preroško spodbujal sv. Janez XXIII, v okrožnici Pacem in terris: »Resnični mir se lahko gradi samo v medsebojnem zaupanju« (št. 61). V zaupanju, ki potrebuje komunikatorje, ki se ne zapirajo, ampak so drzni in ustvarjalni, pripravljeni tvegati, da bi našli skupni teren za srečanje. Kot pred šestdesetimi leti tudi danes doživljamo temno uro, v kateri se človeštvo boji stopnjevanja vojne, ki jo je treba čim prej ustaviti tudi na komunikacijski ravni. Prestrašeni smo, ko poslušamo, s kolikšno lahkoto se izgovarjajo besede, ki pozivajo k uničenju ljudstev in ozemelj. Besede, ki se žal pogosto spremenijo v vojna dejanja zverinskega nasilja. Zato moramo zavrniti vsako hujskaško retoriko, kakor tudi kakršno koli obliko propagande, ki manipulira z resnico in jo kazi zaradi ideoloških ciljev. Namesto tega je treba na vseh ravneh spodbujati komunikacijo, ki bo pomagala ustvarjati pogoje za reševanje sporov med ljudstvi.

Kristjani vemo, da se prav po spreobrnjenju srca odloča usoda miru, ker virus vojne izhaja iz notranjosti človeškega srca.[6] Iz srca izvirajo prave besede, ki razredčijo sence zaprtega in razdeljenega sveta, da gradimo civilizacijo, ki je boljša od te, ki smo jo prejeli. Gre za napor, ki se zahteva od vsakega izmed nas, ki pa zlasti poziva čut odgovornosti delavcev v komunikaciji, da bodo svoj poklic opravljali kot poslanstvo.

Gospod Jezus, čista Beseda, ki privre iz Očetovega srca, pomagaj nam, da bo naša komunikacija svobodna, čista in prisrčna.

Gospod Jezus, Beseda, ki je postala meso, pomagaj nam, da bomo prisluhnili bitju src, da bi ponovno odkrili brate in sestre ter razorožili sovražnost, ki razdvaja.

Gospod Jezus, beseda resnice in ljubezni, pomagaj nam govoriti resnico v ljubezni, da bomo čutili, da smo varuhi drug drugega.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 24. januarja 2023, god sv. Frančiška Saleškega.

Frančišek

[1] Okrožnica Deus caritas est, 31.

[2] Apostolsko pismo Totum amoris est (28. decembra 2022).

[3] Apostolsko pismo Sabaudiae gemma, ob 400-letnici rojstva sv. Frančiška Saleškega, cerkvenega učitelja, (29. Januarja 1967).

[4] Sporočilo za 56. Svetovni dan sredstev družbenega obveščanja (24. januarja 2021).

[5] Okrožnica Fratelli tutti (3. oktober 2020), 201.

[6] Prim. Sporočilo za 56. Svetovni dan miru, 1. januarja 2023.

Kraj

Datum

Kategorija

Poklicanost: milost in poslanstvo

 

Dragi bratje in sestre, predragi mladi!

Svetovni dan molitve za poklice, ki ga je leta 1964 ustanovil sv. Pavel VI. med 2. vatikanskim koncilom, obhajamo že šestdesetič. Ta previdnostna pobuda želi pomagati članom Božjega ljudstva, osebno in v skupnosti, odgovoriti na klic in poslanstvo, ki ga Gospod zaupa vsakemu v današnjem svetu z njegovimi ranami in upanji, njegovimi izzivi in pridobitvami.

Letos vam predlagam, da razmišljate in molite ob temi »Poklicanost: milost in poslanstvo«. Gre za dragoceno priložnost, da ponovno z začudenjem odkrijemo, da je Gospodov klic milost, zastonjski dar, istočasno pa obveznost, da gremo, da odidemo ven, da bi prinesli evangelij. Poklicani smo k pričevanjski veri, ki močno utrjuje vez med življenjem milosti po zakramentih in cerkvenim občestvom ter apostolatom v svetu. Kristjan, ki ga poživlja Duh, se pusti pozvati bivanjskim obrobjem in je občutljiv za človeške drame, saj se vedno dobro zaveda, da je poslanstvo Božje delo in ga ne uresničujemo sami, ampak v cerkvenem občestvu, skupaj z brati in sestrami, pod vodstvom pastirjev. Kajti Božje sanje so vedno bile in vedno bodo: da živimo z Njim v občestvu Ljubezni.

»Izvoljeni pred stvarjenjem sveta«

Apostol Pavel nam odpira čudovito obzorje: v Kristusu nas je Bog Oče »pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje« (Ef 1,4-5). Te besede nam omogočijo, da vidimo življenje v njegovem polnem pomenu: Bog nas »spočne« po svoji podobi in podobnosti in hoče, da smo njegovi otroci. Ustvarila nas je Ljubezen, za ljubezen in z ljubeznijo in ustvarjeni smo, da ljubimo.

V teku življenja nas ta klic, ki je zapisan v vlakna našega bitja in je nosilec skrivnosti sreče, po delovanju Duha dosega na vedno nov način, razsvetli naš razum, vlije moč volji, nas napolni z začudenjem in nam razvnema srce. Včasih celo nepričakovano vdre. Tako je bilo zame 21. septembra 1953, ko sem na poti na letno študentsko praznovanje začutil spodbudo, naj vstopim v cerkev in se spovem. Tisti dan je spremenil moje življenje in v njem pustil pečat, ki traja še danes. Vendar pa si Božji klic k podaritvi samega sebe utira pot postopoma, med potjo: v stiku z osebno revščino, med molitvijo, po zaslugi jasnega evangeljskega pričevanja, pri branju, ki nam odpre um, ko poslušamo Božjo Besedo in se čudimo, da nagovarja prav nas, v nasvetu nekega brata ali sestre, ki nas spremlja, v molitvi ali v žalovanju … Božja domišljija, ki nas kliče, je neskončna.

Njegova pobuda in njegov zastonjski dar čakata na naš odgovor. Poklicanost je »preplet Božje izbire in človeške svobode«[1]. Gre za dinamičen in spodbuden odnos, ki ima za sogovornika Boga in človekovo srce. Tako je dar poklicanosti kot Božje seme, ki vzklije v zemlji našega življenja, nas odpre Bogu in nas odpre drugim, da bi z njimi delili najdeni zaklad. To je temeljna struktura tega, kar razumemo pod poklicanostjo: Bog ljubeče kliče in mi hvaležni ljubeče odgovarjamo. Sami sebe odkrivamo kot sinove in hčere istega Očeta in se prepoznamo kot bratje in sestre med seboj. Sveta Terezija Deteta Jezusa je, ko je končno »videla« to resničnost, vzkliknila: »Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen! Našla sem svoje mesto v Cerkvi […]. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!«[2]

»Jaz sem poslanstvo na tej zemlji«

Kot smo rekli, Božji klic vsebuje poslanje. Ni poklicanosti brez poslanstva. In ni sreče in polnega uresničenja samega sebe ne da bi drugim ponudili novo življenje, ki smo ga našli. Božji klic k ljubezni je doživetje, ki ga ne moremo zamolčati. »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« je vzklikal sv. Pavel (1 Kor 9,16). In Prvo Janezovo pismo se začne takole: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke – to je učlovečeno Besedo – to vam oznanjamo, da bi bilo naše veselje dopolnjeno« (prim. 1,1-4).

Pred petimi leti sem v Apostolski spodbudi Veselite in radujte se takole nagovoril vsakega kršenega in krščeno: »Tudi ti čutiš potrebo, da bi razumel svoje življenje kot poslanstvo« (št. 23). Da, kajti vsi, brez izjeme, lahko rečemo: »Jaz sem poslanstvo na tej zemlji, in zaradi njega sem prišel na ta svet« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 273).

Skupno poslanstvo vseh nas kristjanov je, da z veseljem v vsaki situaciji z obnašanjem in z besedami pričujemo to, kar doživljamo, ko smo z Jezusom in v njegovi skupnosti, ki je Cerkev. To se zatem prevede v telesna in duhovna dela usmiljenja, v sprejemajoč in blag način življenja, ki je sposoben bližine, sočutja in nežnosti, in nasprotuje toku kulture odmetavanja in brezbrižnosti. Postati bližnji, kot usmiljeni Samarijan (prim. Lk 10,25-37), nam omogoči razumeti, kaj je »jedro« krščanske poklicanosti: posnemati Jezusa Kristusa, ki je prišel, da bi stregel in ne da bi mu stregli (prim. Mr 10,45).

To misijonarsko delovanje se ne rodi le iz naših sposobnosti, namenov ali načrtov, ne iz naše volje in tudi ne iz našega prizadevanja za uresničevanje kreposti, ampak iz globokega izkustva z Jezusom. Šele tedaj lahko postanemo priče Nekoga, nekega Življenja, in to nas naredi za »apostole«. Takrat se prepoznamo kot »zaznamovani« za to poslanstvo, da prinašamo luč, blagoslavljamo, oživljamo, dvigamo, ozdravljamo, osvobajamo (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 273).

Evangeljska ikona te izkušnje sta emavška učenca. Po srečanju z vstalim Jezusom sta drug drugemu zaupala: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32). V njiju lahko vidimo, kaj pomeni imeti goreča srca in noge na poti.«[3] To si želim tudi za prihodnji Svetovni dan mladih v Lizboni, ki ga z veseljem pričakujem in katerega geslo je: »Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39). Naj se vsak čuti poklicanega, da vstane in se v naglici odpravi, z gorečim srcem!

Poklicani skupaj: sklicani

Evangelist Marko pripoveduje o trenutku, ko je Jezus poklical k sebi dvanajst učencev, vsakega po njegovem imenu. Postavil jih je, da bi bili z njim in da bi jih poslal oznanjat, ozdravljat bolezni in izganjat demone (prim. Mr 3,13-15). Tako je Gospod postavil temelje svoji novi skupnosti. Dvanajsteri so bili iz različnih družbenih okolij in poklicev in niso pripadali najpomembnejšim družbenim kategorijam. Evangeliji nam potem pripovedujejo še o drugih klicih, na primer o klicu dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus poslal po dva in dva (prim. Lk 10,1).

Cerkev je Ekklesía, grški pojem, ki pomeni: zbor ljudi, poklicanih, sklicanih, da tvorijo skupnost misijonarskih učencev in učenk Jezusa Kristusa, ki so zavezani, da med seboj živijo njegovo ljubezen (prim. Jn 13,34; 15,12) in jo širijo med vsemi, da bi prišlo Božje kraljestvo.

V Cerkvi smo vsi služabniki in služabnice, glede na različne poklice, karizme in službe. Poklicanost k darovanju sebe v ljubezni, ki je skupna vsem, se razvija in konkretizira v življenju krščanskih laikov, ki so zavzeti za izgradnjo družine kot majhne domače cerkve in za prenovo različnih okolij v družbi s kvasom evangelija; v pričevanju posvečenih mož in žena, ki so se popolnoma podarili Bogu za brate in sestre kot preroštvo Božjega kraljestva; v posvečenih služabnikih (diakonih, duhovnikih, škofih), ki so postavljeni v službo Besede, molitve in občestva svetega Božjega ljudstva. Samo v odnosu z vsemi drugimi pride vsaka posamezna poklicanost v Cerkvi v polnosti do izraza s svojo lastno resnico in bogastvom. V tem smislu je Cerkev poklicna simfonija, v kateri so vse poklicanosti združene in ločene v harmoniji ter skupaj »v izhodu«, da bi v svet izžarevale novo življenje Božjega kraljestva.

Milost in poslanstvo: dar in naloga

Dragi bratje in sestre, poklicanost je dar in naloga, vir novega življenja in resničnega veselja. Naj molitvene in animacijske pobude, povezane s tem dnevom, okrepijo občutljivost za poklicanost v naših družinah, v naših župnijskih skupnostih in v skupnostih posvečenega življenja, v cerkvenih združenjih in gibanjih. Duh vstalega Gospoda naj nas otrese brezbrižnosti in nam podari simpatijo in empatijo, da bomo vsak dan živeli prerojeni kot otroci Boga Ljubezni (prim. 1 Jn 4,16) in da bomo tudi s svoje strani rodovitni v ljubezni ter sposobni prinašati življenje povsod, zlasti tja, kjer so izključenost in izkoriščanje, revščina in smrt, da se bodo tako širili prostori ljubezni[4] in bo Bog vedno bolj kraljeval na tem svetu.

Naj nas na tej poti spremlja molitev, ki jo je sestavil sv. Pavel VI. za 1. svetovni dan za poklice, 11. aprila 1964: »Gospod Jezus, božji pastir duš, ti si poklical apostole, da bi postali ribiči ljudi. Pritegni tudi danes k sebi goreče in plemenite fante iz naših družin ter jih naredi za svoje učence in služabnike. Zbudi v njih željo po zveličanju vseh ljudi […] Pokaži jim, obzorja vsega sveta […]. Naj odgovorijo tvojemu klicu, da bodo na zemlji nadaljevali tvoje delo odrešenja in gradili tvoje skrivnostno telo, ki je Cerkev in naj postanejo 'sol zemlje' in 'luč sveta' (Mt 5,13).«

Naj vas spremlja in varuje Devica Marija. Z mojim blagoslovom.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 30. aprila 2023, 4. velikonočna nedelja.

[1] Sklepni dokument XV. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode (2018), Mladi, vera in poklicno razločevanje, št. 78.

[2] Rokopis B, napisan med zadnjimi duhovnimi vajami (september 1896): Opere complete, Roma 1997, 223.

[3] Cfr Messaggio per la 97ª Giornata Missionaria Mondiale (6 gennaio 2023).

[4] «Dilatentur spatia caritatis»: Sant’Agostino, Sermo 69: PL 5, 440.441.

Kraj

Datum

Kategorija

Postna askeza, sinodalna pot

Dragi bratje in sestre!

Matejev, Markov in Lukov evangelij se ujemajo v pripovedi o Jezusovi spremenitvi. V tem dogodku vidimo Gospodov odgovor na nerazumevanje, ki so ga njegovi učenci pokazali v odnosu do njega. Malo prej je namreč prišlo do pravega spopada med Učiteljem in Simonom Petrom, ki je potem, ko je izpovedal svojo vero v Jezusa kot Kristusa, Božjega Sina, zavrnil njegovo napoved trpljenja in križa. Jezus ga je ostro pograjal: »Poberi se! Za menoj, Satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). In glej, »čez šest dni je Jezus vzel  s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1).

Evangelij o spremenjenju je oznanjen vsako leto na drugo postno nedeljo. Dejansko nas Gospod v tem bogoslužnem času vzame s seboj in nas odvede na samo. Tudi če naše redne obveznosti zahtevajo, da ostanemo na svojih običajnih mestih in živimo svoj vsakdan, ki se pogosto ponavlja in je včasih dolgočasen, smo v postnem času povabljeni, da se skupaj z Jezusom »povzpnemo na visoko goro«, da bi s svetim Božjim ljudstvom doživeli posebno izkušnjo askeze.

Postna askeza je zavzetost, ki jo vedno spodbuja milost, da bi premagali svoje pomanjkljivosti vere in odpora do tega, da bi hodili za Jezusom po poti križa. Prav tako, kakor so to potrebovali Peter in drugi učenci. Za poglobitev našega poznavanja Učitelja, za razumevanje in popolno sprejemanje skrivnosti Božjega odrešenja, ki se je uresničilo po popolni daritvi samega sebe iz ljubezni, moramo pustiti, da nas On odvede na samo in na visoko goro, da se bomo ločili od povprečja in nečimrnosti. Moramo se podati na pot, na pot navzgor, ki zahteva napor, odrekanja in zbranost kot izlet v hribe. Te sposobnosti so pomembne tudi za sinodalno pot, za katero smo se kot Cerkev zavezali, da jo bomo uresničili. Dobro nam bo delo, če bomo razmislili o odnosu, ki obstaja med postno askezo in sinodalno izkušnjo.

V »odmik« na gori Tabor je Jezus pripeljal s seboj tri učence, ki so bili izbrani, da bi bili priče enkratnega dogodka. Hotel je, da bi to doživetje milosti ne bilo osamljeno, ampak bi bilo podeljeno, kot je podeljeno vse naše versko življenje. Za Jezusom hodimo skupaj. In skupaj, kot Cerkev, romarica v času, živimo bogoslužno  leto in znotraj njega post, ko hodimo s tistimi, ki jih je Gospod postavil ob nas kot tovariše na poti. Podobno kot za vzpon Jezusa in njegovih učencev na goro Tabor lahko rečemo, da je naša postna pot »sinodalna«, ker jo hodimo skupaj na isti poti, učenci edinega Učitelja Jezusa. Vemo tudi, da je on sam Pot, in potemtakem tako v liturgičnem kot v sinodalnem itinerariju Cerkev ne počne nič drugega, kot da vedno globlje in bolj polno vstopa v skrivnost Kristusa Odrešenika.

In tako pridemo do viška. Evangelij pripoveduje, da se je Jezus »vpričo njih spremenil: Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). To je »vrh«, to je cilj poti. Na koncu vzpona, ko so bili na visoki gori z Jezusom, je bila trem apostolom dana milost, da so ga videli v njegovi slavi, ki se je bleščala od nadnaravne luči, ki ni prihajala od zunaj, ampak jo je izžareval on sam. Božanska lepota tega videnja je bila neprimerljivo večja od kakršnega koli napora učencev, ko so se vzpenjali na Tabor. Kot pri vsakem zahtevnem izletu v hribe, ko se vzpenjamo, mora biti pogled uprt v stezo, razgled pa, ki se na široko odpre na koncu, preseneti in poplača s svojo čudovitostjo. Tudi sinodalni proces se pogosto zdi težaven in včasih bi lahko izgubili pogum. Tisto pa, kar nas čaka na koncu, je zagotovo nekaj čudovitega in presenetljivega, kar nam bo pomagalo bolje razumeti Božjo voljo in naše poslanstvo v službi njegovega kraljestva.

Doživetje učencev na gori Tabor se je še bolj obogatilo, ko sta se ob spremenjenem Jezusu pojavila Mojzes in Elija, ki sta poosebljala postavo in preroke (prim. Mt 17,3). Kristusova novost je izpolnitev Stare zaveze in obljub in je neločljiva od zgodovine Boga s svojim ljudstvom ter razodeva njen globok pomen. Podobno je sinodalna pot zakoreninjena v izročilo Cerkve in istočasno odprta za novost. Izročilo je vir navdiha za iskanje novih poti ob izogibanju nasprotnim skušnjavam nepremakljivosti ali improviziranega eksperimentiranja.

Postno asketsko potovanje in podobno tudi sinodalno imata oba za cilj spremenitev, osebno in cerkveno. Spremenitev, ki v obeh primerih najde svoj zgled v Jezusovi spremenitvi in se zgodi v milosti njegove velikonočne skrivnosti. Da bi se ta spremenitev mogla letos zgoditi v nas, bi rad predlagal dve »stezi«, po katerih moramo hoditi, da bi se vzpenjali skupaj z Jezusom in z njim dosegli cilj.

Prva se nanaša na ukaz, ki ga Bog Oče naslovi na učence na Taboru, ko zrejo spremenjenega Jezusa. Glas iz oblaka reče: »Poslušajte ga!« (Mt 17,5). Prvo pojasnilo je torej zelo jasno: poslušati Jezusa. Post je čas milosti v tolikšni meri, kolikor prisluhnemo Njemu, ki nam govori. In kako nam govori? Predvsem v Božji Besedi, ki naj jo Cerkev ponuja v bogoslužju. Ne pustimo, da bi padala v prazno. Če že ne moremo vedno sodelovati pri maši, pa dan za dnem preberimo svetopisemska berila, tudi s pomočjo interneta. Poleg Svetega pisma nam Gospod govori v bratih, predvsem v obrazih in zgodbah tistih, ki potrebujejo pomoč. Rad pa bi dodal še en vidik, ki je v sinodalnem procesu zelo pomemben: poslušanje Kristusa poteka tudi skozi poslušanje bratov in sester v Cerkvi. Gre za vzajemno poslušanje, ki je v nekaterih fazah glavni cilj, ki pa vendarle vedno ostane nepogrešljivo v metodi in v slogu sinodalne Cerkve.

Ko so učenci zaslišali Očetov glas, »so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: 'Vstanite in ne bojte se!' Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega« (Mt 17,6-7). To pa je drugo pojasnilo za ta postni čas. Ne predstavljajte si religioznosti izjemnih dogodkov in mikavnih doživetij iz strahu pred soočanjem z resničnostjo, z njenimi vsakdanjimi napori, težavnostjo in protislovji. Luč, ki jo Jezus kaže učencem, je predpodoba velikonočne slave; in proti njej moramo iti, hodeč »samo za njim samim«. Post je usmerjen na veliko noč. »Odmik« ni sam sebi namenjen, ampak nas pripravlja, da bi z vero, upanjem in ljubeznijo živeli trpljenje in križ, da bi prišli do vstajenja. Tudi sinodalna pot nas ne sme slepiti, da smo prispeli, ko nam Bog podari milost nekaterih močnih doživetij občestva. Tudi tam nam Gospod ponavlja: »Vstanite in ne bojte se.« Spustimo se v nižino in milost, ki smo jo doživeli, nas bo podpirala, da bomo ustvarjalci sinodalnosti v vsakdanjem življenju naših skupnosti.

Dragi bratje in sestre, Sveti Duh naj nas razvnema v tem postnem času pri vzponu z Jezusom, da bomo doživeli njegov božji sijaj in tako okrepljeni v veri skupaj nadaljevali pot z Njim, ki je slava njegovega ljudstva in luč narodov.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 25. januarja, praznik spreobrnitve sv. Pavla

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija

»Poskrbi zanj«.
Sočutje kot sinodalno izvajanje zdravljenja

Dragi bratje in sestre!

Bolezen je del naše človeške izkušnje. Vendar pa lahko postane nečloveška, če jo živimo v osamljenosti in zapuščenosti, če je ne spremljata skrb in sočutje. Ko hodimo skupaj, je normalno, da se nekdo počuti slabo, da se mora ustaviti zaradi utrujenosti ali zaradi kakšne nezgode na poti. Tam, v takšnih trenutkih vidimo, kako hodimo: ali v resnici hodimo skupaj, ali pa smo samo na isti poti, vendar vsak zase, pazimo na svoje koristi in pustimo, da se drugi »znajdejo«. Zato vas na ta XXXI. svetovni dan bolnikov, sredi sinodalne poti, vabim k razmišljanju o dejstvu, da se lahko ravno ob izkušnji krhkosti in bolezni naučimo hoditi skupaj skladno z Božjim slogom, ki je bližina, sočutje in nežnost.

V Knjigi preroka Ezekiela v veliki prerokbi, ki predstavlja enega od vrhuncev vsega razodetja, Gospod govori takole: »Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal […] Pasel jih bom, kakor je prav« (34,15-16). Izkušnja izgubljenosti, bolezni in slabosti so seveda del naše poti: ne izključujejo nas iz Božjega ljudstva, ampak nas celo postavljajo v središče pozornosti Gospoda, ki je Oče in na poti noče izgubiti niti enega od svojih otrok. Gre torej za to, da se učimo od Njega, da bi bili v resnici skupnost, ki hodi skupaj in je sposobna ne pustiti, da bi jo okužila kultura odmetavanja.

Kot veste, okrožnica Vsi bratje predlaga aktualizirano branje prilike o usmiljenem Samarijanu. Izbral sem jo kot tečaj, kot točko preobrata, da bi mogli iziti iz »senc zaprtega sveta« ter »misliti in rojevati odprt svet« (prim. št. 56). Med to Jezusovo priliko in med mnogimi načini, na katere je danes bratstvo zanikano, namreč obstaja globoka povezava. Predvsem dejstvo, da pretepeni in oropani človek zapuščen ob poti, predstavlja stanje, v katerem je puščenih preveč  naših bratov in sester v trenutku, ko najbolj potrebujejo pomoč. Ni lahko razločevati, kateri napadi na življenje in na njegovo dostojanstvo izvirajo iz naravnih vzrokov in katere povzročajo krivice in nasilje. V resnici raven neenakosti in prevlada koristi nekaterih že tako vplivata na vsako človeško okolje, da imamo težko katero koli izkušnjo za »naravno«. Vsako trpljenje se dogaja v neki »kulturi« in med njenimi protislovji.

Pri tem pa je pomembno, da prepoznamo stanje samote in zapuščenosti. Gre za grozovitost, ki jo lahko premagamo pred vsako drugo krivico, ker – kot pripoveduje prilika – je za njeno odpravo dovolj trenutek pozornosti, notranji vzgib sočutja. Dva mimoidoča, ki sta veljala za verna, vidita ranjenca in se ne ustavita. Tretjega pa, Samarijana, nekoga, ki je predmet prezira, pa gane sočutje in posrbi za tujca ob poti ter z njim ravna kot z bratom. Ko to stori, ne da bi na to sploh mislil, spremeni stvari, ustvari bolj bratski svet.

Bratje, sestre, nikoli nismo pripravljeni na bolezen. Pogosto tudi ne na sprejemanje starosti. Bojimo se ranljivosti, prežemajoča kultura trga pa nas sili, da jo zanikamo. Za krhkost ni prostora. In tako nas zlo, ko vdre in nas napade, omamljene pusti na tleh. Takrat se lahko zgodi, da nas drugi zapustijo, ali pa se nam zdi, da jih moramo zapustiti, da se v odnosu do njih ne bi počutili kot breme. Na ta način se začne osamljenost in nas zastrupi grenak občutek krivice, zaradi katerega se zdi, da so se zaprla tudi nebesa. Pravzaprav se naprezamo, da bi ostali v miru z Bogom, ko se uničuje naš odnos z drugimi in s seboj. Zato je tudi glede bolezni tako pomembno, da se vsa Cerkev meri po evangeljskem zgledu usmiljenega Samarijana, da bi postala veljavna »poljska bolnišnica«. Njeno poslanstvo se namreč, zlasti v zgodovinskih okoliščinah, ki jih doživljamo, izraža v izvajanju skrbi. Vsi smo krhki in ranljivi; vsi smo potrebni tiste sočutne pozornosti, ki se zna ustaviti, se približati, oskrbeti in olajšati. Stanje bolnih je torej klic, ki prekine brezbrižnost in zadrži korak tistega, ki napreduje, kot bi ne imel sester in bratov.

Svetovni dan bolnikov v resnici ne vabi samo k molitvi in bližini s trpečimi; istočasno želi tudi osveščati Božje ljudstvo, zdravstvene ustanove in civilno družbo za nov način skupnega napredovanja. Na začetku navedena Ezekielova prerokba vsebuje zelo ostro sodbo o prednostnih nalogah tistih, ki imajo gospodarsko, kulturno in vladarsko oblast nad ljudmi: »Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno« (34,3-4). Božja beseda je vedno razsvetljujoča in sodobna. Ne samo v ovadbi, ampak tudi v predlogu. Zaključek prilike o usmiljenem Samarijanu nam namreč nakazuje, kako se udejanjanje bratstva, ki se je začelo z osebnim srečanjem, lahko razširi na organizirano oskrbo. Gostišče, gostilničar, denar, obljuba o vzajemni obveščenosti (prim. Lk 19,34-35): vse to spominja na službo duhovnikov, na delo zdravstvenih in socialnih delavcev, na zavzetost domačih in prostovoljcev, po zaslugi katerih se na vseh koncih sveta dobro vsak dan zoperstavlja zlu.

Leta pandemije so povečala naš čut hvaležnosti za vse tiste, ki vsak dan delajo za zdravje in raziskave. Vendar ni dovolj, da bi iz tako velike kolektivne tragedije izšli s počastitvijo junakov. Covid-19 je postavil na preizkušnjo to veliko mrežo pristojnosti ter solidarnosti in je pokazal strukturne meje obstoječih sistemov socialnega varstva. Zato je nujno, da hvaležnosti v vsaki državi odgovarja dejavno iskanje strategij in virov, da bi vsakemu človeku zagotovili dostop do zdravljenja in temeljno pravico do zdravja.

»Poskrbi zanj« (Lk 10,35) je Samarijanovo priporočilo gostilničarju. Jezus ga usmeri tudi na vsakega izmed nas in nas na koncu spodbudi: »Pojdi in ti delaj prav tako.« Kot sem poudaril v Vsi smo bratje, nam »prilika kaže, s katerimi pobudami je mogoče spet oblikovati skupnost, začenši pri možeh in ženah, ki sprejemajo krhkost drugih, ki ne dopuščajo, da se vzpostavi izključujoča družba, temveč se čutijo bližnje, dvignejo padlega človeka in mu v splošno korist vrnejo čast« (št. 67). Kajti »ustvarjeni smo bili za polnost, ki jo lahko dosežemo samo v ljubezni. Živeti neprizadeto ob bolečini drugega ni mogoča izbira« (št. 68).

Tudi 11. februarja 2023 gledamo na Lurško svetišče kot na prerokbo, kot na učno uro, zaupano Cerkvi v osrčju sodobnosti. Ne šteje samo to, kar deluje in ni pomemben samo tisti, ki proizvaja. Bolni ljudje so v središču Božjega ljudstva, ki napreduje skupaj z njimi kot prerokba nekega človeštva, v katerem je vsak dragocen in nihče zavržen.

Priprošnji Marije, ki je Zdravje bolnikov, izročam vsakega izmed vas, ki ste bolni; vas, ki skrbite zanje v družini, z delom, z raziskovanjem in prostovoljstvom; in vas, ki si prizadevate za spletanje osebnih, cerkvenih in družbenih vezi bratstva. Vsem iz srca pošiljam svoj apostolski blagoslov.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 10. januarja 2023.

FRANČIŠEK

Kraj

Datum

Kategorija