Tone Kerin, duhovnik, doma iz Krškega, že dolga leta živi in dela v misijonih na Madagaskarju. Trenutno je v Sloveniji, zato se je lahko v nedeljo, 23. septembra, odzval povabilu birmancev, staršev in botrov, da bi nam povedal kaj spodbudnega. V lepem nedeljskem popoldnevu nam je dal začutiti utrip v krajih "na koncu sveta in malo desno" in spodbudil h krščanskemu življenju v veselju in velikodušnosti.

Po srečanju v cerkvi je odgovoril na nekaj vprašanj:

Kaj bi najbolj želeli našim birmancem?

Kot duhovnik bi današnjim birmancem želel samo trdnost v veri pa odprtost za življenje, nič drugega. Birmanec je tisti, ki je samostojno rekel Bogu da, ki se je samostojno odločil za krščansko pot življenja, za krščanski način življenja. In mislim, da bi tisti birmanci, ki še niso prišli do tega spoznanja, morali biti sami pri sebi toliko pošteni, da bi rekli, ne grem še k birmi, nisem še pripravljen za to. Človeka bomo zdaj spustili iz našega vzgojnega sistema. Mi smo ga dejansko pripeljali od krsta do birme, spremljali, pomagali, vodili, zdaj je pa samostojen človek. In on v bistvu ne potrebuje več te opore, on zakoraka kot birmanec, kot samostojen kristjan in je za svoja dejanja odgovoren sam. In mislim, da so naši mladi tega sposobni, če smo jih na to pripravili. Bodo sposobni, moramo imeti zaupanje, da bodo mladi to tudi naredili.

Bi želeli, da bi kateri od teh birmancev prišel k vam na Madagaskar?

Zelo bi želel in dimenzija našega krščanstva je tudi to, da se posvetiš oznanjevanju evangelija, pa ne samo kot duhovnik, tudi kot laiški misijonar, ki svoje znanje in življenje deliš z drugimi, z drugo kulturo, z drugim narodom, da na Jezusov način naprej živiš v drugem, drugačnem kulturnem okolju. To bi si želel. Zakaj? Zato, ker srečanje z drugo kulturo, sploh pa, recimo, z afriško, je tako šokantno od začetka. Zanimivo je, poznam primere, da so mladi, ki so bili v Sloveniji raztreseni, ki so vse pričakovali od države, niso pa bili pripravljeni narediti nobenega osebnega napora. Ko so prišli k meni, so ostali en mesec. Ko so prišli domov, so znali spoštovati stranišče, ker tam ni stranišč. Pa tudi je prišel domov spat na normalno posteljo… Pripovedovali so, da so, ko so prišli domov, z drugimi očmi gledali na svoje življenje in začeli spoštovati vse, kar imamo. In vemo, da imamo veliko. Tako spoznanje pa daje ljudem samo zelo otipljivo doživetje, ko je vržen v drugačen način življenja. In to po enem mesecu.

Je prostovoljstvo za stalno ali lahko tudi začasno?

Prostovoljstvo je začasno, omejeno na čas, ker moramo vedeti, da mladi človek, če pride tja, pride pogledat, potem pa svoje življenje pelje naprej. Mi, ki smo tam za dolgo časa, smo duhovniki, ki imamo ta način, tudi ta namen življenje darovati za tiste ljudi. Mlad človek, ki ima načrt ustvariti družino, si z delom služiti denar, mora pa biti tam, kjer mu to ugaja. Težko je za laika, da bi tam ostal celo življenje. Mislim, da tudi ni pošteno do njega.

Ali je to prostovoljstvo tudi sistematično urejeno?

Če gre prostovoljec preko Cerkve, kar pomeni, da se prijavi na primer v Misijonski pisarni, da bi rad šel v misijone za en mesec poleti, malo pomagat, da vidi, kako je tam, ga spremljamo mi. Če pa gre na svojo roko, je pa za sebe odgovoren sam.

===

Prispevek za glasilo Občine Ankaran Amfora. Zahvala uredništvu:

S KONCA SVETA V ANKARAN: OBISK MISIJONARJA

Ankaranske birmance, njihove botre in starše je na lepo nedeljsko popoldne, 23. septembra, obiskal Tone Kerin, misijonar, ki že 34 let živi, dela in širi Jezusovo sporočilo na Madagaskarju.

»Na koncu sveta in malce na desno«, opiše Kerin Madagaskar. V župniji, ki jo je vzpostavil v nedostopnem kraju, nekoč pozabljenem od sveta in Cerkve, je 60.000 ljudi, in kot je povedal, je potreboval dve leti, da je vzpostavili malo krščansko skupnost. Sedaj je v tej župniji že 900 krščenih. To mu je uspelo z neposrednim in iskrenim stikom, ali kot je Kerin uporabil misel papeža Frančiška: »pastir mora smrdeti po ovcah«.

Uči z zgledom

Odkar je na Madagaskarju, ni pomagal graditi zgolj cerkva, zgradil je marsikatero cesto in pot ter številnim mladim pomagal, da se lahko izobražujejo. »Misijonarji ne dajemo, ampak učimo, kako biti samostojen. Vse si moraš zaslužiti«, poudarja. Sam ima na Madagaskarju njivo, na kateri pridela od 5 do 6 ton riža letno, s tem daje faranom zgled, da se lahko preživljajo sami.

Na Madagaskarju Kerin sprejema tudi mlade prostovoljce, ki želijo pomagati. »Stik z afriško kulturo je šokanten. Nauči pa te gledati z drugimi očmi. Spoštovati začneš vse kar imaš in mi vemo da imamo veliko. Tako spoznanje lahko dobiš samo, ko si vržen v ta drugačen način življenja,« pove iz dolgoletnih izkušenj.

In kakšne besede je misijonar namenil ankaranskim birmancem?

»Želim jim trdnost v veri in odprtost za življenje. Birmanec je tisti, ki je samostojno rekel Bogu 'da' in se samostojno odločil za krščansko pot in način življenja. Starši so birmance spremljali, jim pomagali, in jih vodili od krsta do birme, sedaj te opore ne potrebujejo več. Birmanec je samostojen kristjan in za svoja dejanja odgovarja sam. Mislim, da so tega naši mladi sposobni in moramo imeti zaupanje, da se bodo na samostojni poti dobro znašli.«

Uredništvo

Kraj

Datum

Kategorija

Spoštovani starši, učitelji in učenci!

Dragi starši! Vaša razpetost se bo z novim šolskim letom še povečala. Nič več samo služba in dom, ampak še toliko drugih dejavnosti, s katerimi boste skušali svojim otrokom dati kar največ za življenje. Vem, da danes nekaj velja tisti, ki ima čim več dejavnosti. To hlastanje po količini se je preselilo tudi v našo skrb za vzgojo in izobraževanje otrok. Čim več krožkov, čim več dejavnosti, da nam ne bo kdo očital, da nismo dovolj poskrbeli zanje. Drage mame, dragi očetje, otrokom ne morete nikoli dati nič večjega, kot da jim dajete sami sebe. Nikoli naj ne dobijo občutka, da so pomembne njihove dejavnosti ali njihovi uspehi ne pa oni sami. Naj vedno čutijo, da jih imate radi zaradi njih samih in ne zaradi njihovih dosežkov. Tudi na govorilnih urah in roditeljskih sestankih naj bo to v ospredju: kako je z otrokom, kaj doživlja in kaj potrebuje, ne pa kakšne ocene je dosegel. Skrb za otroka in ne za njegove ocene naj bo središče sodelovanja med vami in učitelji.

Dragi učitelji! Čeprav so že stari Latinci sestavili pregovor, da kogar bogovi sovražijo, ga naredijo za učitelja, je vendar vaš poklic eden najlepših na svetu in zahvaljujem se vam, da ste se zanj od-ločili in ga opravljate. Res je, da je danes veliko govorjenja o pomanjkljivostih, napakah in stranpoteh našega izobraževalnega sistema, vendar vi niste izobraževalni sistem. Vi bodite za učence, ki so vam zaupani, avtoriteta. Pa ne toliko avtoriteta v današnjem pomenu besede, kjer gre za veljavo, moč in vpliv. Prevečkrat se to lahko sprevrže v spopad za veljavo, moč in vpliv. Bolj bodite avtoriteta v etimološkem pomenu: tisti, ki uči, ki piše; torej tisti, ki svoje znanje in svoje poglede piše v duha učencev. Ali še bolje, bodite avtoriteta v smislu tistega, kar pomaga rasti.

Dragi učenci! Ob začetku novega šolskega leta vam želim vse dobro. Morda boste v prvih dneh res nekoliko pogrešali počitniško sproščenost, a kmalu se boste lahko začeli veseliti uspehov, ki jih boste doživljali ob novih spoznanjih, novih prijateljstvih, predvsem pa ob vedno jasnejšem zavedanju, kako se z vsako novo nalogo, z vsako novo knjigo, širijo vaša obzorja, raste vaše znanje in se poglablja vaše razumevanje sebe in sveta okoli vas. Spodbujam vas, da se ne uči samo vaša glava, ampak da to, kar vam bo povedano, vedno presoja tudi srce. Učite se vedno bolj spoznavati, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je pošteno in kaj je krivično, kaj gradi in kaj podira. Zato vam priporočam, da se o vsem naučenem pogovarjate s svojimi starši, ki vas imajo radi in vam bodo prav zaradi tega pomagali rasti.

Vsem vam, učencem, učiteljem in staršem želim, da bi se v novem šolskem letu predvsem veselili drug drugega, da se boste lahko tudi skupaj veselili napredka. Vsem želim Božjega blagoslova in Marijinega varstva.

+ Stanislav Zore, nadškof

Kraj

Datum

Kategorija

Proti koncu avgusta je v cerkvi in okrog nje odmevala himna oratorija: »Le eno je potrebno!« Med nami so se sprehajale osebe s perjanicami in mož z imenom Friderik in nas kot Indijanci iz Severne Amerike in misijonar Friderik Baraga navduševali za medsebojno povezanost, solidarnost z otroki v daljnih deželah in za prave življenjske izbire. Eno je potrebno. Da bi spoznali Jezusa in ga imeli radi. To pa tako, da mi v srcu gledamo Gospoda. Če ga gledamo, bomo izžarevali njegovo podobo in ga bodo ob nas mogli spoznati tudi drugi.

Kraj

Datum

Kategorija

»Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30).

 Dragi mladi!
Svetovni dan mladih 2018 je še eden od korakov na poti k mednarodnemu svetovnemu dnevu mladih, ki bo januarja 2019 v Panami. Ta nova postaja našega romanja se odvija ravno v letu, v katerem bo tudi splošno redno zasedanje škofovske sinode na temo: Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. To je dobro naključje. Cerkev bo pozornost, molitev in razmislek namenila mladim v želji, da bi vas znala razumeti in vas predvsem sprejeti kot dragocen dar za Boga, za Cerkev in za svet.

Kot že veste, smo se odločili, da nas bo s svojim zgledom in posredovanjem na tej poti spremljala Marija, mladenka iz Nazareta, ki jo je Bog izbral za mater svojemu Sinu. Marija hodi z nami po poti k sinodi in svetovnemu dnevu mladih v Panami. Če so nas lansko leto vodile besede njenega hvalospeva, »velike reči mi je storil Mogočni« (Lk 1,49), ki nas učijo, naj se spominjamo preteklosti, bomo letos v njeni družbi poslušali Gospodov glas, ki nas navdaja s pogumom in nam naklanja milost, ki jo potrebujemo, da bi odgovorili na njegov klic: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30). To so besede, s katerimi je Božji poslanec, nadangel Gabrijel, nagovoril Marijo, preprosto dekle iz vasice v Galileji.

1.  Ne boj se!
Razumljivo je, da sta nenaden prihod angela in njegov skrivnostni pozdrav: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj« (Lk 1,28), močno vznemirila Marijo, ki je bila presenečena nad tem, da ji je angel razodel še neznano identiteto in poklicanost. Marija je, podobno kakor druge svetopisemske osebe, trepetala pred skrivnostjo Božjega klica, ki je pred njo v trenutku razprostrl neskončno velik načrt, ob katerem je začutila vso svojo človeško majhnost ponižne stvaritve. Angel, ki je uvidel globine njenega srca, ji je rekel: »Ne boj se!« Bog vidi tudi v globino naših src. Dobro ve, s katerimi izzivi se moramo spoprijemati v življenju, še zlasti tedaj, ko moramo sprejeti temeljne odločitve, od katerih je odvisno, kaj bomo postali in kaj bomo počeli na tem svetu. Ko so pred nami odločitve glede prihodnosti, življenjskega stanu in poklicanosti, »trepetamo«. V takšnih trenutkih smo pretreseni, obdajajo in mučijo nas številni strahovi.

Kateri so vaši strahovi, mladi? Kaj vam povzroča največje skrbi? Eden izmed osnovnih strahov, ki pesti mnoge od vas, je, da ne bi bili ljubljeni, da ne bi bili všečni oziroma sprejeti takšni, kot ste. Mnogi današnji mladi imajo občutek, da bi morali bili drugačni, kot so v resnici, zato se skušajo prilagoditi pogosto umetnim in nedosegljivim merilom. S Photoshopom nenehno popravljajo svoje fotografije, se skrivajo za maskami in lažnimi identitetami do te mere, da že sami postanejo fake/ponarejeni. Mnogi so obsedeni s prejemanjem čim večjega števila »všečkov«. Iz takšne nezadostnosti izvira mnogo strahov in negotovosti. Drugi se bojijo, da ne bodo našli čustvene varnosti in bodo ostali sami. Mnogi se zaradi negotovosti, povezane z delom, bojijo, da se ne bodo mogli poklicno uresničiti oziroma izpolniti svojih sanj. Danes je veliko mladih, tako vernih kot nevernih, prežetih s strahovi. Strah ne zaobide niti tistih, ki so prejeli dar vere in resno iščejo svojo poklicanost. Nekateri razmišljajo: morda Bog od mene zahteva oziroma bo zahteval preveč. Če bom stopal po poti, ki mi jo je Bog pripravil, morda ne bom resnično srečen ali pa ne bom mogel storiti, kar me prosi. Drugi razmišljajo: če bom hodil po poti, ki mi jo je Bog pokazal, kdo mi lahko zagotovi, da bom po njej mogel hoditi do konca? Bom izgubil pogum? Bom izgubil navdušenje? Bom lahko na poti vztrajal vse življenje?

V trenutkih, ko dvomi in strahovi preplavijo naša srca, postane razločevanje nujno. Z razločevanjem vnesemo red v zmedo svojih misli in občutkov, da lahko ravnamo pravično in preudarno. V tem procesu je prvi korak pri premagovanju strahov, da jih jasno prepoznamo, da ne bi izgubljali časa in moči v objemu praznih in neoprijemljivih utvar. Zato vas vabim, da pogledate v svoja srca in svoje strahove »poimenujete«. Vprašajte se: Kaj me danes, v konkretni okoliščini, ki jo živim, vznemirja, česa se najbolj bojim? Kaj me ustavlja in mi preprečuje, da bi napredoval? Zakaj nimam poguma, da bi sprejel pomembne odločitve, ki so potrebne? Ne bojte se iskreno soočiti s svojimi strahovi, jih prepoznati v njihovi resničnosti in jih sprejeti. Sveto pismo ne zanika človeškega čustva strahu in niti mnogih vzrokov zanj. Abraham se je bal (prim. 1 Mz 12,10 sl.), Jakob se je bal (prim. 1 Mz 31,31; 32,7), prav tako pa tudi Mojzes (prim. 2 Mz 2,14; 17,4), Peter (prim. Mt26,69 sl.) in apostoli (prim. Mr 4,38–40; Mt 26,56). Tudi Jezus je izkusil strah in trpljenje (prim. Mt 26,37; Lk 22,44), čeprav njegovi strahovi niso primerljivi z našimi.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (Mr 4,40), je Jezus opomnil učence in tudi nam pomaga razumeti, da ovira za vero pogosto ni dvom, ampak strah. Razločevanje nam pomaga prepoznati te strahove in jih premagati, da se lahko odpremo življenju in se mirno soočimo z izzivi, ki nam prihajajo na pot. V življenju kristjanov strah še posebej ne sme imeti zadnje besede, ampak mora biti priložnost za dejanje vere v Boga in življenje. To pomeni, da verjamemo v temeljno dobroto bivanja, ki nam ga je dal Bog, in zaupamo, da nas bo vodil k srečnemu koncu tudi v življenjskih okoliščinah in nezgodah, ki jih pogosto ne razumemo. Če v sebi gojimo strahove, pa se bomo zapirali vase, se zagradili pred vsem in vsakomur ter ostali kot ohromljeni. Treba je ukrepati! Ne zapirajte se vase! V Svetem pismu se besede »ne boj se« na različne načine ponovijo 365-krat, kot bi nam Gospod želel povedati, naj bomo vse dni v letu osvobojeni strahu.

Razločevanje postane nepogrešljivo, ko človek v življenju išče svojo poklicanost. Ta zelo pogosto ni nekaj očitnega oziroma ni jasna na prvi pogled, ampak jo spoznavamo postopoma. V tem primeru razločevanje ni toliko posameznikov trud za samoopazovanje, da bi bolje razumel svoj notranji ustroj, kar ga okrepi in s čimer pridobi nekaj ravnovesja. V tem primeru se posameznik lahko okrepi, a še vedno ostaja priklenjen na omejeno obzorje lastnih zmožnosti in stališč. Poklicanost pa je po drugi strani klic od zgoraj in v tem kontekstu razločevanje najprej pomeni odpiranje Njemu, ki nas kliče. Potrebujemo torej molitev v tišini, da bi lahko slišali Božji glas, ki odzvanja v naši vesti. Bog trka na vrata naših src, kot je potrkal na vrata Marijinega srca, in hrepeni po tem, da bi v molitvi sklenil prijateljstvo z nami, da bi nam lahko govoril po Svetem pismu, da bi nam lahko dal milost v zakramentu sprave in bi bil lahko eno z nami v evharistiji.

Treba se je tudi pogovarjati z bližnjimi, se srečevati z brati in sestrami v veri, ki imajo več izkušenj, ker nam lahko pomagajo bolje videti in modro izbrati med raznimi možnosti. Ko je mladi Samuel slišal Gospodov glas, ga ni takoj prepoznal. Trikrat je tekel k Éliju, staremu duhovniku, ki mu je na koncu predlagal, kako naj prav odgovori na Gospodov klic: »In če te bo poklical, reci: ›Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša‹« (1 Sam 3,9). Ko boste v dvomih, védite, da se lahko zanesete na Cerkev. Vem, da je mnogo zelo dobrih duhovnikov, redovnikov in redovnic, vernih laikov, tudi veliko mladih, ki vam lahko nudijo oporo kot starejši bratje in sestre v veri. Pod vodstvom Svetega Duha vam bodo znali pomagati najti smisel v dvomih in razumeti Božji načrt vaše osebne poklicanosti. »Drugi« ni le duhovni voditelj, ampak vsakdo, ki nam pomaga, da se odpremo za neskončno bogastvo, ki nam ga je v življenju dal Bog. V naših mestih in občestvih je treba ustvarjati priložnosti za rast, sanje in upiranje pogleda k novim obzorjem. Ne izgubite navdušenja nad prijetnim druženjem in prijateljstvom z ljudmi, tako kot zadovoljstva nad skupnimi sanjami in skupno potjo. Pristni kristjani se ne bojijo odpirati bližnjim in z njimi deliti lastnih osnovnih priložnosti, ki tako postanejo priložnosti bratstva. Dragi mladi, ne dovolite da bi iskra vaše mladosti ugasnila v temi zaprte sobe, v kateri bi bila računalnik ali pametni telefon edino okno v zunanji svet. Na stežaj odprite vrata svojega življenja! Svoj čas in prostor zapolnite s pomenljivimi odnosi, resničnimi ljudmi, s katerimi boste delili pristne in konkretne izkušnje vsakdanjega življenja.

2.  Marija!
»Poklical sem te po imenu« (Iz 43,1). Prvi razlog, ki ne govori v prid strahu, je dejstvo, da nas je Bog poklical po imenu. Angel, Božji odposlanec, je Marijo poklical po imenu. Poimenovanje je lastno Bogu. Ko opravlja delo stvarjenja, vsako bitje prikliče k življenju po lastnem imenu. Za vsakim imenom je identiteta, ki je edinstvena v vsem, v vsakem človeku, tisto intimno bistvo, ki ga resnično pozna le Bog. Ta privilegij je Bog delil s človekom, ko ga je povabil, naj sam imenuje živali, ptice in tudi svoje potomce (prim. 1Mz 2,19–21; 4,1). Ta globoko svetopisemski pogled srečamo v mnogih kulturah, ki v imenu prepoznavajo razodetje globoke skrivnosti življenja, pomena bivanja.

Ko Bog nekoga pokliče po imenu, mu razkrije tudi njegovo poklicanost, njegov načrt za svetost in izpolnitev, po katerem človek postane dar za bližnje in po katerem je edinstven. In ko Bog človeku, ki ga kliče, želi razširiti njegovo življenjsko obzorje, mu da novo ime, kot ga je dal Simonu, ki ga je klical »Peter«. Od tu izvira običaj, po katerem nekdo dobi novo ime, ko vstopi v redovno ustanovo, kar nakazuje novo identiteto in poslanstvo. Ker je Božji klic edinstven in oseben, potrebujemo pogum, da bi se lahko ločili od vzorcev prilagajanja, ki pritiskajo na nas, da bi naše življenje v resnici lahko postalo pristen in nenadomestljiv dar Bogu, Cerkvi in vsem ljudem.

Dragi mladi, ko nas torej Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4). Radostno sprejmite ta dialog, ki vam ga ponuja Bog, ta poziv, v katerem se obrača na vas in vas kliče po imenu.

3.  Kajti našla si milost pri Bogu
Mariji se ni bilo treba bati predvsem zato, ker je našla milost pri Bogu. Beseda »milost« govori o zastonjski, nezasluženi ljubezni. Bog nam nenehno daje vedeti, da nam njegove bližine in pomoči ni treba zaslužiti z »izjemnim življenjepisom«, polnim odlik in uspehov. Angel je rekel Mariji, da je že našla milost pri Bogu, ne da se bo to šele zgodilo. In ravno te angelove besede nam pomagajo razumeti, da nam Bog nenehno naklanja svojo milost, ki ni ne bežna ne kratkotrajna, zato nikoli ne razočara. Tudi v prihodnosti bo Božja milost vedno z nami in nas bo podpirala, še zlasti v trenutkih preizkušenj in teme.

Nenehna navzočnost Božje milosti nas spodbuja, da bi z zaupanjem sprejeli svojo poklicanost, za katero je potrebna goreča vera, ki jo je treba obnavljati iz dneva v dan. Na poti poklicanosti srečujemo križe: to niso le uvodni dvomi, ampak tudi mnoge skušnjave, ki se pojavljajo na poti. Čeprav občutek nezadostnosti spremlja Kristusovega učenca vse do konca, ta pozna tudi moč Božje milosti.

Angelove besede se spuščajo na naše človeške strahove in jih raztapljajo z močjo vesele novice, katere oznanjevalci smo: naše življenje ni golo naključje ali zgolj boj za preživetje, ampak je vsak od nas dragocena zgodba, ki jo Bog ljubi. »Pri njem smo našli milost,« kar pomeni, da Stvarnik v človeku vidi edinstveno lepoto in ima za njegovo življenje sijajen načrt. Čeprav to dejstvo seveda ni zagotovilo, da ne bomo imeli težav ali trenutkov negotovosti, nam daje moči, da temeljito spremenimo svoje življenje. Neznana prihodnost ni temna grožnja, ki jo moramo preživeti, ampak ugoden čas, ki nam je dan, da bi lahko živeli svojo edinstveno osebno poklicanost in jo delili z brati in sestrami v Cerkvi in svetu.

4. Pogum v sedanjem trenutku
Iz gotovosti, da je Božja milost z nami, izvira moč, s pomočjo katere lahko v sedanjem trenutku zberemo pogum, da uresničimo, kar nas Bog prosi tukaj in sedaj, na vseh področjih življenja, da sprejmemo poklicanost, ki nam jo razkriva Bog, da živimo svojo vero, ne da bi jo skrivali ali jo slabili.

Da, ko se odpremo Božji milosti, nemogoče postane resničnost. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31). Božja milost se dotika »sedanjega« trenutka vašega življenja, vas »zgrabi« takšne, kakršni ste, z vsemi strahovi in omejitvami, razkriva pa tudi sijajne Božje načrte. Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!

Mladenki Mariji je Bog zaupal pomembno nalogo ravno zato, ker je bila mlada. Mladi imate moč, ker živite v življenjskem obdobju, ko je energije na pretek. Uporabite to moč in energijo ter izboljšajte svet, začnite pa tam, kjer živite. Želim, da bi v Cerkvi dobili pomembne dolžnosti, da bi se našlo dovolj poguma, da bi se za vas naredil prostor in da bi bili pripravljeni prevzeti katero od teh dolžnosti.

Vabim vas, da znova občudujete Marijino ljubezen: skrbno, dinamično in konkretno ljubezen, polno drznosti in popolnoma posvečeno darovanju sebe. Cerkev, ki bo prežeta s temi marijanskimi lastnostmi, bo vedno Cerkev, ki krene na pot, ki preide lastne omejitve in meje, da bi iz nje prekipevala milost, ki jo je prejela. Če si dovolimo, da se nas Marijin zgled resnično dotakne, bomo pristno živeli to dobroto, ki nas spodbuja, da Boga ljubimo bolj kot vse drugo, tudi bolj kot sebe, in da ljubimo tiste, s katerimi si delimo vsakdanje življenje. Ljubili pa bomo tudi tiste, ki se nam skorajda ne zdijo vredni ljubezni. To je ljubezen služenja in predanosti, predvsem do najšibkejših in najbolj ubogih, ljubezen, ki spreminja naše obraze in nas napolnjuje z veseljem.

Poslanico želim skleniti s čudoviti besedami svetega Bernarda iz slavne pridige o skrivnosti Marijinega oznanjenja, ki govorijo o tem, kako ves svet pričakuje Marijin odgovor: »Slišala si, o Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se to ne bo zgodilo od moža, ampak od Svetega Duha. Angel čaka na tvoj odgovor. […] Tudi mi, o Gospa, čakamo na sočutno besedo. [...] Za tvoj kratek odgovor moramo biti prenovljeni in poklicani v življenje. […] Nanj čaka vsa zemlja, ki kleči pred teboj. [...] Hitro mu odgovori, o Devica« (Sermon 4, 8–9; Opera Omnia).

Predragi mladi, Gospod, Cerkev in svet čakajo tudi na vas in vaš odgovor na edinstven klic, ki ga vsakdo prejme v življenju! Medtem ko se vse bolj bliža svetovni dan mladih v Panami, vas vabim, da se na to srečanje pripravljate z veseljem in navdušenjem tistih, ki želijo sodelovati v takšni veliki pustolovščini. Svetovni dan mladih je za pogumne! Ni za mlade, ki iščejo le udobje in ki se umaknejo, ko se pokažejo težave. Ali sprejmete ta izziv?

Iz Vatikana, 11. februarja 2018
Šesta nedelja med letom, spomin Lurške blažene Device Marije
Frančišek

Kraj

Datum

Kategorija

Danes mineva pet let od izvolitve papeža Frančiška. Bila je sreda, 13. marec 2013, nekaj minut po 19. uri, ko je iz dimnika Sikstinske kapele prišel dim bele barve. 115 kardinalov je po petih krogih glasovanja in en dan po začetku konklava izvolilo 265. Petrovega naslednika: argentinskega kardinala Jorgeja Maria Bergoglia, ki si je izbral ime Frančišek. Množico, ki je do zadnjega kotička napolnila Trg sv. Petra, je nagovoril z besedami: »Bratje in sestre, dober večer.« Nato pa presenetil z molitvijo za Benedikta XVI. in še toliko bolj s prošnjo za molitev zanj.

Preprostost, spontanost, pristnost
Papež Frančišek je v času izvolitve bil star 76 let in je bil nadškof v Buenos Airesu. Je prvi papež, ki pripada Družbi Jezusovi, prvi, ki prihaja iz Latinske Amerike, in prvi z imenom Frančišek. V Argentini je bil znan po svoji skromnosti, po preprosti in ponižni drži. Veljal je za pastirja revnih, bil je glas tistih, ki nimajo glasu, in obličje tistih brez obličja. Uporabljal je javni prevoz, reveže postavljal na prvo mesto, mnogo si je prizadeval na ekumenskem področju, veliko pozornost namenjal mladim, v javnosti odločno zagovarjal človekovo dostojanstvo. Evangeljsko preprostost, spontanost in pristnost, je Frančišek prinesel s sabo na Petrov sedež in jih ohranil ves čas pontifikata.

Pet let …
V petih letih je papež Frančišek izdal dve okrožnici: okrožnico o veri Lumen fidei, ki jo je pravzaprav napisal Benedikt XVI., in Laudato si’ o skrbi za skupen dom. Napisal je dve apostolski spodbudi: Evangelii gaudium ali Evangeljsko veselje, ki govori o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu, in Amoris laetitia ali Radost ljubezni, namenjena ljubezni v družini. Frančišek je napisal 23 dokumentov motu proprio, med drugim o reformi rimske kurije, vodenju in ekonomski transparentnosti, hitrejših postopkih za ničnost zakona, prevajanju bogoslužnih besedil itd. Sklical je dve sinodi o družini in sinodo o mladih, ki je še v pripravi. Razglasil je jubilejno leto usmiljenja. Papež Frančišek je v petih letih pontifikata opravil 22 mednarodnih apostolskih potovanj, med katerimi je obiskal več kot trideset držav. 17 pastoralnih obiskov je opravil po Italiji. Med splošnimi avdiencami ob sredah je imel osem tematskih sklopov katehez: o izpovedovanju vere, zakramentih, darovih Svetega Duha, Cerkvi, družini, usmiljenju, krščanskem upanju in sveti maši. Njegova pastoralna posebnost so nedvomno homilije med mašami, ki jih vsako jutro ob 7.00 daruje v kapeli Doma sv. Marte – do sedaj je imel skoraj 600 jutranjih homilij. In tu so še seveda številni govori, sporočila in pisma, nenapovedani obiski in nepredvideni nagovori, njegove geste, srečanja, objemi in nežnosti, ki jih namenja vsem, predvsem pa najbolj ubogim, revnim, trpečim, bolnim, brezdomcem, otrokom …

Hoditi, graditi, izpovedovati
»Hoditi, graditi, izpovedovati.« To so bili osrednji poudarki, ki jih je papež Frančišek postavil v ospredje med prvo pridigo v svojem pontifikatu. Imel jo je med mašo, ki jo je daroval za Cerkev v Sikstinski kapeli dan po svoji izvolitvi. Danes jih razumemo kot smernice, ki so dejansko vodile Frančiškovo vodenje vesoljne Cerkve v teh petih letih: »hoditi, graditi, izpovedovati«.

Cerkev v izhodu
Cerkev mora imeti svoja vrata vedno na stežaj odprta. Mora biti Cerkev v izhodu. »Veliko raje imam obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in umazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti. Ne maram Cerkve, ki skrbi za to, da bi bila v središču, in se zapleta v kup morečih skrbi in sporov« (Veselje evangelija, 49). Frančišek želi Cerkev, ki vsem oznanja veselje in svežino evangelija, ki sprejema z odprtimi rokami in zna biti kraj, kjer je mesto za vsakega; Cerkev, ki tvega, da je obtolčena, ranjena in umazana, samo da bi dosegla ljudi in bila med njimi, da bi se sklonila k človeku v stiski in mu obvezala rane.

Usmiljenje
Ena od središčnih besed Frančiškovega pontifikata je nedvomno usmiljenje. Med eno od katehez je papež dejal: »Cerkev ne more biti drugega kot zakrament Božjega usmiljenja, ob vsakem času in do vsega človeštva. Vsak kristjan je zato poklican, da je priča usmiljenja, do tega pa pride na poti svetosti. Usmiljenje se izraža predvsem v odpuščanju. Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Jezus ne preobrača človeške pravičnosti, ampak učence opominja, da je v bratskih odnosih treba prekiniti s sodbami in obsodbami. Odpuščanje je namreč tisti steber, ki podpira življenje krščanske skupnosti, kajti v njem se kaže zastonjskost ljubezni, s katero nas je Bog prvi ljubil. Kristjan mora odpuščati, ker mu je bilo odpuščeno. Napačno je soditi in obsoditi brata, ki greši. Ne zato, ker ne bi hoteli priznati greha, ampak ker obsojanje grešnika trga bratsko vez z njim in zaničuje usmiljenje Boga, ki pa se ne želi odpovedati nobenemu od svojih otrok. Usmiljena ljubezen je zato edina pot. Vsem je potrebno, da smo nekoliko bolj usmiljeni, da o drugih ne govorimo slabo, da ne sodimo, da druge ne opravljamo s kritikami, zavistjo in ljubosumnostjo. Moramo odpuščati, biti usmiljeni, živeti svoje življenje v ljubezni« (Kateheza, 21. september 2016).

Kultura srečanja
Papež Frančišek podpira kulturo srečanja, tako na ekumenskem in medverskem področju kot na družbenem in političnem ter tudi na preprosto človeški ravni. Pogosto poudarja enost, ne da bi se pri tem odstranilo razlike in identitete. Spomnimo na pomembno papeževo vlogo pri umiritvi odnosov med ZDA in Kubo, pri mirovnem procesu v Kolumbiji in Srednjeafriški republiki. Papež ostro obsoja proizvodnjo in prodajo orožja. Ves čas ostro obsoja preganjanje kristjanov. Stalno opozarja na trgovino z ljudmi.

Reveži
»Sanjam o Cerkvi, ki je revna med revnimi,« je dejal papež Frančišek v prvih dneh svojega pontifikata. Revne osebe, ubogi, stiskani, najšibkejši, družbeno izrinjeni so del vseh papeževih obiskov in potovanj. Pozornost do njih je tesno povezana z usmiljenjem, evangelizacijo, solidarnostjo, družbeno pravičnostjo, delovanjem na bivanjskih periferijah … 19. novembra 2017 je potekal tudi prvi svetovni dan revnih, ki ga je papež določil za 33. navadno nedeljo med letom. V poslanici je zapisal: »Na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k podeljevanju, ki postaneta način življenja. Poklicani smo, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega« (Poslanica za 1. svetovni dan revnih, 3).

Bog ljubi človeka
Kmalu po svoji izvolitvi je papež Frančišek poudaril, da ni središče Petrov naslednik, »Kristus je središče!«. Osnova vseh papeževih dejanj in besed je nedvomno sporočilo o Božji ljubezni do vsakega človeka, kar nam sveti oče tudi vztrajno ponavlja. Gre za ljubezen, ki služi. Ob priložnosti je povedal: »Dar življenja in dar stvarstva izvirata iz Božje ljubezni do človeštva. Po teh dveh darovih nam Bog daje svojo ljubezen. V kakšni meri se odpremo in jo sprejmemo, v takšni lahko postanemo tudi mi dar življenja za brate. To nas je spomnil Jezus med zadnjo večerjo, ko je svojim učencem dal novo zapoved ljubezni. Ko je vedel, da je prišla njegova ura in se bo vrnil nazaj k Očetu, da je prišla ura njegove smrti in vstajenja, se je od apostolov poslovil z izročitvijo ljubezni, kakor da bi šlo za oporoko. In je rekel: Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34). Novost Jezusove nove zapovedi je ravno dejstvo, da ne gre za kakršno koli ljubezen, ampak za ljubezen samega Jezusa, ki je dal svoje življenje za nas. To je ljubezen, ki se izrazi v služenju drugim. Tik pred tem je namreč Jezus učencem umil noge. To je ljubezen, ki se zna ponižati, ki zavrača vsako obliko nasilja, ki spoštuje svobodo, podpira dostojanstvo, zavrača vsako diskriminacijo. Je razorožena ljubezen, ki je močnejša od sovraštva. Pravilo ljubezni za tiste, ki želijo hoditi za Jezusom, je tole: pustiti se mu ugrabiti, ljubiti z njim, svoja dejanja oblikovati po njegovi neskončni velikodušnosti,« (2. oktober 2017).

Kraj

Datum

Kategorija

»Ker se bo krivičnost povečala,
se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

Dragi bratje in sestre,

ponovno se bliža Gospodova velika noč! Božja previdnost nam za pripravo nanjo vsako leto ponuja postni čas, »zakramentalno znamenje našega spreobrnjenja«,[1] ki naznanja in udejanja možnost vrnitve h Gospodu z vsem srcem in z vsem življenjem.

Tudi letos želim s to poslanico pomagati vsej Cerkvi živeti v veselju in resnici ta čas milosti. Prepustil se bom navdihu Jezusovih besed, ki jih beremo v evangeliju po Mateju: »Ker se bo krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila« (Mt 24,12).

To poved najdemo v govoru o koncu časov, ki ga je Jezus imel v Jeruzalemu, na Oljski gori, ravno tam, kjer se bo začelo njegovo trpljenje. Jezus odgovarja učencem in jim naznanja veliko stisko. Opisuje stanje, v katerem bi se lahko znašla skupnost vernikov: zaradi težkih dogodkov bodo vstali nekateri lažni preroki, ki bodo mnoge varali, tako da bodo v srcih ogrozili ljubezen, ki je središče vsega evangelija.

Lažni preroki

Prisluhnimo odlomku in se vprašajmo, kakšne podobe prevzemajo ti lažni preroki. Ti so kot »krotilci kač«: človekova čustva izkoriščajo, da bi jih zasužnjili in jih pripeljali tja, kamor sami hočejo. Koliko Božjih otrok zapade vplivu laskavih kratkotrajnih užitkov, ki jih zmotno pojmujejo kot srečo! Koliko moških in žensk očara in zaslepi denar, v resnici pa jih zasužnjuje z dobičkom ali bednimi koristmi. Koliko jih živi z mislijo, da so samozadostni, zato padejo v past osamljenosti!

Naslednji lažni preroki so sleparji, ki ponujajo svoja zdravila kot preprosto in takojšnjo rešitev trpljenja, čeprav se nato izkažejo za popolnoma neučinkovita. Kolikim mladim so kot lažno zdravilo ponujeni droge, odnosi v smislu »uporabi in odvrzi« ter lahki, a nepošteni zaslužki! Koliko se jih zapleta v popolnoma virtualno življenje, v katerem se sicer odnosi zdijo bolj preprosti in hitri, a se potem dramatično izkaže, da so brez smisla! Ti prevaranti, ki ponujajo stvari brez vrednosti, pa odvzamejo to, kar je najbolj dragoceno: dostojanstvo, svobodo in sposobnost ljubiti. Prevarajo nas z nečimrnostjo, zaradi katere postanemo podobni pavom, s čimer se osmešimo brez možnosti vrnitve. Kar pa ni čudno: hudič, ki »je lažnivec in oče laži« (Jn 8,44), od nekdaj predstavlja zlo kot dobro in lažno kot resnično z namenom, da bi zmedel človekovo srce. Vsakdo od nas je torej poklican, da v svojem srcu razločuje ter preverja, ali ga ogrožajo laži lažnih prerokov. Naučiti se moramo, da se ne ustavljamo na ravni takojšnjega, površnega, ampak prepoznavamo, kar v nas pušča dobre in trajne sledi ter prihaja od Boga in je za nas resnično dobro.

Ledeno srce

Dante Alighieri v svojem opisu pekla predstavlja hudiča, sedečega na ledenem prestolu,[2] kjer prebiva v ledu zadušene ljubezni. Vprašajmo se torej, kako se v nas dejavna ljubezen ohladi? Kateri znaki kažejo tveganje za ugasnitve ljubezni?

Dejavno ljubezen v prvi vrsti ugasne pohlep po denarju, »ki je korenina vsega zla« (1 Tim 6,10). Sledi zavrnitev Boga, da pri njem ne iščemo tolažbe. To pomeni, da raje kot podporo Bože Besede in zakramentov izberemo potrtost.[3] Vse to se spreminja v nasilje do tistih, ki ogrožajo našo »varnost«: nerojeno življenje, oboleli starostnik, popotnik, tujec, pa tudi bližnji, ki se ne ujema z našimi pričakovanji.

Tudi stvarstvo je tiha priča te ohlajene dejavne ljubezni: zemlja je zastrupljena z odpadki nemarnosti in dobičkaželjnosti; morja, tudi onesnažena, morajo žal prekriti ostanke tolikih brodolomov prisilnih migracij; nebo, ki v Božjem načrtu njemu poje slavo, je razbrazdano od strojev, ki dežujejo smrtonosna sredstva.

Ljubezen se ohlaja tudi po naših skupnostih. V apostolski spodbudi Veselje evangelija sem skušal opisati najočitnejša znamenja pomanjkanja ljubezni: sebična naveličanost, jalov pesimizem, skušnjava po osamitvi, vpletenost v nenehne »bratomorne vojne«, posvetna miselnost, ki vodi v ukvarjanje z navideznim ter zmanjševanje misijonarske gorečnosti.[4]

Kaj storiti?

Če v svoji notranjosti ter okoli nas opazimo pravkar opisana znamenja, nam Cerkev kot mati in učiteljica, skupaj z včasih grenkim zdravilom, v tem postnem času ponuja sladko sredstvo molitve, miloščine in posta.

Več časa posvetimo molitvi in omogočimo svojemu srcu, da odkrije skrivne laži, s katerimi varamo sami sebe,[5] in končno začnimo iskati tolažbo v Bogu. On je naš Oče in želi, da živimo.

Dajanje miloščine nas osvobaja pohlepnosti ter nam pomaga odkriti, da je drugi naš brat, saj to, kar imamo, ni nikoli samo naše. O, kako si želim, da bi vsi dajanje miloščine prevzeli za svoj življenjski slog! O, kako si želim, da bi kristjani posnemali zgled apostolov in bi v možnosti deljenja svojih dobrin z drugimi videli konkretno pričevanje občestva, ki ga živimo v Cerkvi. Glede tega vas spodbujam skupaj s sv. Pavlom, ki je povabil Korinčane, naj pripravijo nabirko za skupnost v Jeruzalemu: »to namreč koristi vam« (2 Kor 8,10). To še na poseben način velja med postnim časom, ko mnoge organizacije zbirajo za Cerkve in ljudi v težavah. O, kako si želim, da bi v naših vsakodnevnih odnosih v bratu, ki prosi pomoč, slišali klic božje Previdnosti, saj je vsako dejanje miloščine priložnost sodelovanja z Bogom v skrbi za njegove otroke. In če se danes On poslužuje mene, da bi pomagal bratu, kako ne bo jutri poskrbel za moje potrebe, On, ki ga v velikodušnosti nihče ne prekaša?[6]

In končno, post odvzame moč našemu nasilju, nas razoroži ter nam daje pomembno priložnost za rast. Po eni strani nam omogoča okušati, kar občutijo tisti, ki jim res manjka najbolj potrebno ter prenašajo vsakodnevno lakoto, po drugi strani pa izraža stanje našega duha, lačnega dobrote in žejnega Božjega življenja. Post nas prebudi, naredi nas bolj pozorne do Boga in do bližnjega ter razvname voljo za pokorščino Bogu, ki edini nasiti našo lakoto.

Želim, da moj glas seže onkraj meja Katoliške cerkve ter doseže vse moške in ženske dobre volje, ki ste odprti za poslušanje Boga. Če ste kot mi prizadeti zaradi širjenja krivičnosti v svetu, če vas skrbi led, ki hromi srca in dejanja, če vidite, da se zmanjšuje skupen čut za človeško, se nam pridružite, da bomo tako skupaj klicali Boga, se skupaj postili in boste skupaj z nami, kolikor morete, podarjali ter tako pomagali bratom in sestram.

Ogenj velike noči

Vabim predvsem člane Cerkve, da z vso gorečnostjo, podprti z miloščino, postom in molitvijo, stopijo na pot postnega časa. Če se včasih zdi, da v mnogih srcih ugaša dejavna ljubezen, pa v Božjem srcu ni tako! On nam podarja vedno nove priložnosti za vedno nove začetke ljubezni.

Ugodna priložnost bo tudi letos pobuda »24 ur za Gospoda«, ki nas znotraj evharističnega češčenja vabi k obhajanju zakramen­ta sprave. V letu 2018 bomo tej pobudi sledili v petek, 9., in v soboto, 10. marca z besedami iz Psalma 130,4: »Pri tebi je odpuščanje«. V vsaki škofiji bo vsaj ena cerkev odprta nepretrgoma 24 ur z možnostjo češčenja Najsvetejšega in zakramentalne spovedi.

V velikonočni vigiliji bomo ponovno priče pomembnemu obredu prižiganja velikonočne sveče: luč, prižgana pri »novem ognju«, bo postopoma pregnala temo in razsvetlila občestvo, zbrano pri bogoslužju. »Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha«,[7] da bomo lahko vsi podoživeli izkušnjo emavških učencev. Ko bomo poslušali Gospodovo besedo in se hranili z evharističnim kruhom, bomo dovolili svojemu srcu, da bo ponovno zagorelo v veri, upanju in dejavni ljubezni. Iz srca vas blagoslavljam ter molim za vas. Ne pozabite moliti zame.

Iz Vatikana, 1. novembra 2017,

na slovesni praznik vseh svetih.

Frančišek

________________________________________

[1] Rimski misal, 1. postna nedelja, glavna prošnja.

[2] »Tam je kralj tega žalostnega kraljestva, do srede prs v ledeni tičal mlaki« (Pekel XXXIV, 28–29).

[3] »Zanimivo je, da se tolikokrat bojimo tolažbe, biti potolaženi. Še več, bolj varne se počutimo, če smo žalostni in potrti. Veste zakaj? V žalosti imamo sami sebe skoraj za glavno osebo. Medtem ko je v tolažbi glavna oseba Sveti Duh!« (Opoldanska molitev, 7. december 2014).

[4] Št. 76–109.

[5] Prim. Benedikt XVI. Okrožnica Spe Salvi, 33.

[6] Prim. Pij XII. Okrožnica Fiedi donum, 3.

[7] Rimski misal, velikonočna vigilija.

Kraj

Datum

Kategorija

Na igrišču za župniščem stoji kontejner, kjer lahko odložite časopisni papir za Karitas. Kontejner so odpeljali že drugič. Izkupiček bo namenjen za dva otroka brez očeta v Ugandi v Afriki.

Kraj

Datum

Kategorija

PASTIRSKO PISMO SLOVENSKIH ŠKOFOV
ZA POSTNI ČAS 2018

PO EVHARISTIJI POSTAJAMO BOŽJI DOMAČINI

V lanskem pastirskem pismu smo razmišljali o zakramentu svetega krsta. Poudarili smo pravico vsakega otroka ali odraslega do krsta, ne glede na težavnost ali nepopolnost družinskih razmer, v katerih se nahaja. Krst namreč pomeni vstop v svet vere, najosnovnejši dostop do Božje ljubezni. Človek je vse od greha prastaršev zaznamovan z odtujenostjo Bogu, čemur pravimo izvirni greh, krst pa ga vrača v stanje prvotnega prijateljstva z Bogom.

Krst pomeni odločilni korak na poti posredovanja vere, saj predstavlja prvi korak človekovega vstajenja. S Kristusom smo namreč pokopani v njegovo smrt in z njim vstanemo; naše življenje je z njim skrito v Bogu (Kol 3,3). Vendar je pot treba nadaljevati ter novokrščencu, zlasti otroku, pomagati, da od obhajanja zakramenta pride do izpovedovanja osebne vere in življenja po njej.

Če pomeni sveti krst začetek poti vere, potem je zakrament svete evharistije njeno bistveno nadaljevanje. Evharistija hrani, krepi, poglablja in varuje krstno življenje v nas. Krstni odnos s Kristusom je treba oživljati, očiščevati in negovati, sicer nas ovinki življenja zagotovo oddaljijo od njega. Sveti krst ne zadošča za polno življenje vere, kajti tudi novo življenje potrebuje hrano. Obhajanje svete maše, poslušanje Božje besede z odprtim srcem ter pogost in hvaležen prejem obhajila nam namreč omogočajo, da vedno bolj postajamo to, v kar smo bili prerojeni v svetem krstu.

V Sloveniji je v osemdesetih letih k prvemu obhajilu pristopilo še več kot 90 odstotkov otrok, ki so prejeli sveti krst (93 %), konec devetdesetih le slabih 80 odstotkov (78 %), danes pa prvo obhajilo prejme le še 68 odstotkov krščenih otrok. Ker se število cerkvenih porok manjša, oziroma narašča število zunajzakonskih skupnosti, ki so običajno šibkeje vpete v življenje Cerkve, se bo verjetno ta odstotek v prihodnje še nižal.

Škofje želimo poudariti, da brez rednega obhajanja svete maše nujno ostajamo izbirni ali oddaljeni kristjani (PIP 42). Mnogi krščeni, ki ne poglobijo poznanja vere in dejansko ne zaživijo svoje krščanske istovetnosti, se lahko razvijejo celo v vnete nasprotnike vere. Zato je pomembna zavest, da z rednim obhajanjem evharistije ostajamo Božji domačini; združuje nas z Bogom Očetom po Kristusu v Svetem Duhu. Ko se hranimo s Kristusovim Telesom in Krvjo, postajamo Kristusovo skrivnostno telo, ki je živo cerkveno občestvo. »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč /…/ domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Starši, pomagajte že malim otrokom, da ostanejo »domačini pri Bogu«, in jih čim pogosteje pripeljite v domačo cerkev k Jezusu pod podobo kruha.

Evharistija se tako izkaže za ščit naše vere, ki ga kristjani danes potrebujemo prav tako kot nekoč. Varuje nas pred stranpotmi in nam daje moč, da živimo v pristnem krščanskem duhu, kot pričajo mučenci. Leta 304 po Kr., v času Dioklecijanovih preganjanj, so obtožili in usmrtili 49 kristjanov, ker so nezakonito obhajali nedeljsko evharistijo, čeprav je cesar leto poprej s posebnim odlokom prepovedal javne shode kristjanov. Tedaj so mučenci iz Abitine izrekli pretresljiv stavek, ki odmeva skozi vse čase: »Brez Gospodovih skrivnosti ne moremo živeti.«

Dragi bratje in sestre, prosimo vas, da storimo vse, kar je v naši moči, da bodo novokrščenci začutili tudi osebno pripadnost Kristusu v Cerkvi. Kot najbolj običajna pot se nam pri tem kaže prav redno obhajanje zakramenta svete evharistije.

Končno škofje spodbujamo vse odrasle, ki nimate ovir za prejem svetega obhajila, da z zaupanjem pristopite k temu svetemu obedu. Sveto obhajilo namreč odpušča grehe, ki ne potrebujejo zakramentalne spovedi, in tega se slovenski kristjani premalo zavedamo. Prvi sad oltarne daritve, pri kateri se posedanja Kristusova daritev na križu, je odpuščanje grehov in poživitev Božjega življenja navzočih. Kristjani prvih stoletij so to dobro razumeli:

»Če se vsakokrat, ko se njegova kri preliva, preliva za odpuščanje grehov, tedaj jo moram vedno prejemati, da bi vedno odpuščala moje grehe. Jaz, ki stalno grešim, moram stalno imeti zdravilo« (sveti Ambrož, Sacr. 4, 28).

Obhajilo, kot rad poudarja papež Frančišek, ni nagrada za popolne, temveč zdravilo za grešnike. V resnici nas Gospod vedno preseneti, ko nam kaže, kako nas ljubi tudi sredi naših slabosti. »On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« (1 Jn 2,2).

PRENOS VERE JE SKRB CELOTNEGA OBČESTVA

Stik z evharistijo odločilno vpliva na oblikovanje pristne krščanske zavesti. Z rednim obhajanjem svete maše zagotovo postajamo Božji domačini. Za prenos vere naslednjim generacijam smo odgovorni vsi člani cerkvenega občestva.

Evharistija je tudi zakrament občestvenosti. Sveti Avguštin jo označi kot »znamenje edinosti ter vez ljubezni« (sv. Avguštin, Hom. ev. po Jn 16,13). Obhajilo nas istočasno povezuje s Kristusom in med seboj. Kako bi mogli mi, ki smo deležni istega kruha, iste Božje ljubezni, ostajati med seboj tujci? O tem jedrnato spregovori apostol Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17). Končni sad evharistije je torej edinost cerkvenega občestva, kar pomeni bratstvo in sestrinstvo v Kristusu.

To ima za nas zelo konkretne posledice. Božja ljubezen, ki smo je skupaj deležni, nas usposablja in nagiba, da si medsebojno odpuščamo in se sprejemamo kljub različnosti. Kako naj uživamo isto Kristusovo telo ter takoj zatem o svojem bratu ali sestri slabo govorimo? Kar smo v sveti evharistiji, je namreč globlja resnica o nas, kot to, kar čutimo drug do drugega.

Evharistija nam omogoča, da postajamo vedno bolj ljudje občestva. Kristjan ne more biti individualist, saj je vedno vraščen v cerkveno skupnost. Je človek Cerkve. Čuti skrb za celotno občestvo. Veseli se njegovega napredka in trpi zaradi njegovih stisk. »Bog, ki očetovsko skrbi za vse, je hotel, da bi vsi ljudje sestavljali eno samo družino in ravnali drug z drugim kakor bratje« (CS 24,1).

Odprtost cerkvenega občestva je danes še posebej temeljnega pomena. Bolj kot v preteklosti se je treba veseliti tistih, ki se želijo približati in zaživeti globlje versko življenje. Treba jim je iti celo naproti. Največkrat se ljudje približajo Cerkvi ob spletanju preprostih človeških vezi. Ko se počutijo v občestvu sprejete in dobrodošle, samodejno zaživijo tudi polnejše versko življenje. Po drugi strani pa tisti, ki se čutijo s strani kristjanov obsojani in izključeni, zelo težko preidejo k rednejši verski praksi. Zato je odločilen pristen, prisrčen in odprt človeški odnos. Cerkev je najprej v medsebojnih odnosih, šele nato v strukturah.

Ko v tem pastoralnem letu razmišljamo o spremljanju družin in otrok od krsta do prvega obhajila, želimo škofje poudariti, da je prenos vere naloga vseh kristjanov. Evangelizacija prihajajočih generacij ne more biti le skrb duhovnikov in katehetov.

Starši so prvi vzgojitelji otrok v veri. Brezštevilna pričevanja govorijo o tem, kako je prisrčna in trdna vera staršev za vedno zaznamovala otroke in marsikdaj rodila duhovne poklice. Družina je dejansko prva veroučna šola: redna družinska molitev ter iskren pogovor o verskih vprašanjih sta za otroke neprecenljiva popotnica. Družina je »domača Cerkev«.

Tega poslanstva vsi starši danes niso več sposobni ali pripravljeni izpolniti. Pogosto prejmejo otroci prvi zgled in razlago vere od starih staršev ali drugih sorodnikov. Njihova prisotnost in spremljanje sta zato marsikje nepogrešljiva.

Tudi dušni pastirji imajo pri evangelizaciji novega roda ključno vlogo. Kot pastirji so poklicani, da omogočajo živa občestva: občestva, ki so hkrati odprt kraj človeškega srečanja ter kraj doživljanja Božje ljubezni. Pri vključevanju tistih, ki še niso vključeni v redno življenje Cerkve, so zelo koristne dodatne možnosti srečevanja, kot so miklavževanje, materinski dan, oratorij za otroke, srečanje mladih družin … Posebej vas vabimo, da pri pastoralnem načrtovanju razmišljate, kako pritegniti družine z otroki v dobi med krstom in pričetkom verouka, saj se v tem času mlade družine najbolj oddaljijo.

Vendar duhovniki sami ne morejo stopati v osebni stik z vsemi oddaljenimi kristjani, saj pogosto nimajo neposrednega dostopa do njih. Zato je potrebna oznanjevalna naravnanost celotnega občestva. Vsakdo, ne glede na svoj stan, izobrazbo ali osebne darove, lahko dejavno pripomore k rasti Cerkve, kot poudari papež Frančišek: »V vseh krščenih, od prvega do zadnjega, deluje posvečujoča moč Svetega Duha, ki priganja k evangelizaciji. /…/ Vsak krščeni je, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in na stopnjo verskega znanja, dejaven nosilec evangelizacije« (Veselje evangelija, 119–120).

Škofje se posebej zahvaljujemo vsem staršem, starim staršem, katehetom, duhovnikom in drugim, ki dejavno posredujete zaklad vere mlademu rodu. Naj vas še naprej, ne glede na težavne in evangeljskemu oznanilu nasprotujoče okoliščine, napolnjuje globoko upanje. Upanje, ki izvira iz veselja odrešenja, se naslanja na Kristusove besede: »Bodite pogumni, jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje« (Veselje evangelija, 1).

Želimo, da bi kot posamezniki in kot občestvo vedno bolj rastli v živem in prisrčnem odnosu z Gospodom. Naj nam Marija, Mati Cerkve, izprosi milost, da bi se znali slovenski kristjani veseliti daru vere in biti njeni živi pričevalci. S to željo vas prisrčno pozdravljamo in kličemo nad vas Božji blagoslov.

Vaši škofje

Kraj

Datum

Kategorija

POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA 26. SVETOVNI DAN BOLNIKOV 2018

Mater Ecclesiae: »Glej, tvoj sin! … Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26-27).

Dragi bratje in sestre,

Cerkev mora služenje bolnim in tistim, ki skrbijo zanje, nadaljevati z novim zagonom, v zvestobi Gospodovi zapovedi (prim. Lk 9,2-6; Mt 10,1-8; Mk 6,7-13) in v skladu z zgovornim zgledom svojega ustanovitelja in učitelja.

Tema letošnjega svetovnega dneva bolnikov so besede, ki jih je Jezus s križa izrekel materi Mariji in učencu Janezu: »Žena, glej, tvoj sin! … Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26-27).

1. Gospodove besede odlično osvetljujejo skrivnost križa, ki ni znamenje tragedije brez upanja, ampak kraj, na katerem je Jezus pokazal svojo slavo in skrajno ljubezen, ki je postala temeljno pravilo krščanske skupnosti in življenja vsakega učenca.

Jezusove besede so predvsem vir Marijine materinske poklicanosti v odnosu do vsega človeštva. Marija je še posebej postala Mati učencev svojega Sina, skrbela je zanje in za njihovo pot. Kot vemo pa sta del materinske skrbi za sina ali hčer tudi materialna in duhovna razsežnost.

Neizrekljiva bolečina križa je presunila Marijino dušo (prim. Lk 2,35), a ni je ohromila. Nasprotno, zanjo kot Gospodovo Mater se je začela nova pot podarjanja. Jezus je na križu izrazil skrb za Cerkev in vse človeštvo ter Marijo poklical k isti skrbi. Izlitje Svetega Duha na binkošti, ki ga opisujejo Apostolska dela, nam kaže, da je Marija začela opravljati svojo nalogo v prvem krčanskem občestvu. Njena naloga se nikdar ne bo končala.

2. Jezusov ljubljeni učenec Janez predstavlja Cerkev, mesijansko ljudstvo. Marijo je moral prepoznati za svojo Mater. Poklican je bil, da jo vzame na svoj dom, da v njej vidi zgled za slehernega učenca in za materinsko poklicanost, ki ji jo je zaupal Jezus, z vso skrbjo in načrti, ki sodijo poleg: ljubeča Mati, ki rojeva otroke, ki lahko ljubijo, kot zapoveduje Jezus. Zato je Marijina materinska poklicanost k skrbi za svoje otroke prešla na Janeza in na vso Cerkev. V Marijino materinsko poklicanost je tako vključeno vse občestvo učencev.

3. Učenec Janez, ki je vse delil z Jezusom, je vedel, da Učitelj želi vse ljudi voditi k srečanju z Očetom. Priča je bil dejstvu, da je Jezus srečeval veliko ljudi, ki so trpeli zaradi duševnih bolezni, ker so bili polni ponosa (prim. Jn 8,31-39), in zaradi telesnih tegob (prim. Jn 5-6). Vsem je izkazoval milost in odpuščanje ter ozdravljal bolne kot znamenje obilnega življenja v Božjem kraljestvu, kjer bo Bog obrisal vse solze. Enako kot Marija, so tudi učenci poklicani k medsebojni skrbi, a ne le to. Vedeli so, da je Jezusovo srce odprto za vse brez izjem. Evangelij Božjega kraljestva je bilo treba oznanjevati vsem in krščansko dobroto je bilo treba usmeriti k vsem, ki so v stiski, ker so ti ljudje Božji otroci.

4. Materinska poklicanost Cerkve k pomoči potrebnim in bolnim se je v vsej dvatisočletni zgodovini konkretno udejanjala v bogati vrsti različnih služb v dobro bolnim. Ne smemo pozabiti na to dolgo zgodovino požrtvovalnosti, ki se po vsem svetu nadaljuje še danes. V državah, kjer je sistem javnega zdravstva dobro razvit, delo katoliških kongregacij in škofij ni le v nudenju kakovostne zdravstvene oskrbe v svojih bolnišnicah, ampak tudi v postavljanju človeka v središče procesa zdravljenja in opravljanje znanstvenih raziskav v popolnem spoštovanju življenja in krščanskih moralnih vrednot. V državah, kjer sistemi javnega zdravstva niso dobri oziroma sploh niso vzpostavljeni, Cerkev skuša narediti vse, kar je v njeni moči glede skrbi za bolne in zdravja, da bi odpravila smrtnost otrok in izkoreninila določene razširjene bolezni. Povsod skuša zdraviti, tudi če to ni njena naloga. Podoba Cerkve kot 'poljske bolnišnice', ki sprejema vse tiste, ki jim je življenje zadalo rane, je zelo konkretna resničnost, kajti v nekaterih delih sveta so misijonarske in škofijske bolnišnice edine ustanove, ki nudijo prebivalstvu potrebno zdravljenje.

5. Ob spominu na to dolgo zgodovino služenja bolnim se krščansko občestvo lahko veseli še zlasti tistih, ki to službo opravljajo danes. Ozirati pa se moramo tudi v preteklost, ki nas lahko obogati. Iz nje se lahko od mnogih ustanoviteljev zavodov, ki so služili bolnim, naučimo požrtvovalne velikodušnosti, ustvarjalnosti, ki jo je navdihnila dobrodelnost, številnih pobud, ki so nastajale v dolgih stoletjih, in predanosti znanstvenemu raziskovanju z namenom bolnikom nuditi inovativno in zanesljivo zdravljenje. Ta dediščina preteklosti nam pomaga snovati boljšo prihodnost, na primer z varovanjem katoliških bolnišnic pred globalno razširjeno poslovno miselnostjo, ki skuša iz varovanja zdravja narediti dobičkonosne posle, ki vodijo v zavračanje revnih. Organizacijska inteligenca in dobrodelnost zahtevata spoštovanje dostojanstva bolnega, ki mora biti nenehno v središču procesa zdravljenja. Takšen bi moral biti tudi pristop kristjanov, ki delajo v javnih strukturah, in ki so po svojem služenju poklicani k zglednemu pričanju za evangelij.

6. Jezus je svoji Cerkvi podaril moč ozdravljanja: »Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja … Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli« (Mr 16,17-18). V Apostolskih delih beremo o ozdravljenjih, ki sta jih izvrševala Peter (prim. Apd 3,4-8) in Pavel (prim. Apd 14,8-11). Cerkev odgovarja na Jezusov dar in se zaveda naloge, da bolnim prinaša Gospodov pogled, poln nežnosti in sočutja. Pastorala zdravja je še vedno in bo tudi v prihodnje potrebna in temeljna naloga, ki jo morajo vsi, od župnijskih občestev do največjih zdravstvenih zavodov, opravljati z novim poletom. Omeniti moramo tudi ljubezen in vztrajnost, s katerima mnoge družine skrbijo za svoje kronične bolnike ali močno prizadete otroke, starše in sorodnike. Skrb v družini je izredno lep zgled ljubezni do človeka, zato jo je treba temu primerno priznati in jo podpirati z ustreznimi politikami. Zdravniki in medicinske sestre, duhovniki, posvečeni možje in žene, prostovoljci, družine in vsi tisti, ki skrbijo za bolne, se tako udeležujejo tega cerkvenega poslanstva. To je skupna odgovornost, ki bogati vrednost vsakodnevnega služenja vsakega od njih.

7. Mariji, Materi nežnosti izročamo vse bolne, tako na telesu kot na duši, da bi jim pomagala ohranjati upanje. Prosimo jo tudi za pomoč, da bi lahko sprejemali bolne brate in sestre. Cerkev ve, da potrebuje posebno milost, da bi se lahko izkazala za vredno evangeljske naloge služenja bolnim. Naj nas molitve k Božji Materi združijo v nenehni prošnji, da bi vsi člani Cerkve z ljubeznijo živeli poklicanost služiti življenju in zdravju. Naj bo Devica Marija naša priprošnjica za 26. svetovni dan bolnih. Naj pomaga bolnim, da bi svoje trpljenje živeli v občestvu z Gospodom Jezusom in podpira vse tiste, ki skrbijo zanje. Bolnim, zdravstvenim delavcem in prostovoljcem iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 26. novembra 2017

Na praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva

Frančišek

Kraj

Datum

Kategorija

Sobotno jutro, 3. februarja, nas je pričakalo z dežjem in burjo, pa vendar smo se opogumili in prišli v župnišče na Don Boskov oratorijski dan. "Reci mladim, da jih vse pričakujem v nebesih," je sveti Janez Bosko posredoval sporočilo. Kako priti do nebes? Najprej z veseljem. Veselje pa dosežemo, če je srce čisto, če zaupamo v Marijo in se krepimo z evharistijo. Veseli smo in ne zagrenjeni ali živčni, če počnemo vse ob svojem času: počitek, molitev, igra, hrana, učenje... Na oratorijskem dnevu je ob spremstvu animatorjev bilo na voljo: razmišljanje petje, molitev, igra, delavnice, tudi za kosilo smo bili hvaležni. Predvsem pa smo bili veseli, da smo bili skupaj, na toplem in z dobro voljo.

Nedelja je Gospodov dan in tako smo se v nedeljo, 4. februarja, zbrali tudi pri sveti maši in se priporočili našemu nebeškemu prijatelju sv. Janezu Bosku. Petje ob kitari, izvirne domislice za uvode v dele svete maše, prošnje in zahvale... Na koncu pa ravno pravšnje število palačink za vse.

Kraj

Datum

Kategorija