V nedeljo 14. avgusta smo za nekaj ur v župnijski cerkvi v Ankaranu sprejeli Marijo romarico iz Fatime. Od 13. maja do 13. oktobra po Sloveniji potuje podoba Fatimske Matere Božje. Leta 2017 bo sto let, odkar se je Marija prikazala v Fatimi na Portugalskem in povabila k spreobrnjenju, molitvi in večji zavzetosti za krščansko življenje. Pod različnimi podobami se priporočamo isti Materi Božji, le da podoba bolj poudari sporočilo, ki je bilo posredovano na tistem kraju in v tistem času. Tako se je tudi v župnijski cerkvi zbralo lepo število vernikov k molitvi in prošnji, da bi prejeli to, kar potrebujemo. Marija je nato pot nadaljevala na Škofije, na praznik Marijinega vnebovzetja pa smo se z njo ponovno srečali popoldne na romanju na Zvroček.

Kraj

Datum

Kategorija

Pri nedeljski sveti maši 3. velikonočne nedelje v župnijski cerkvi je pel Ženski pevski zbor Petrol iz Ljubljane. Pri bogoslužju so pevke z latinskimi spevi dvigale naša srca k Bogu, nato pa na dvorišču zapele še nekaj za veselje. Hvala za obisk!

Kraj

Datum

Kategorija

V Ankaranu pri cerkvi v soboto 16. aprila 2016 od 17.00 naprej.

Stična diha je Stična mladih, ki se odvija na lokalni ravni in je njena krajša različica. Z njo želimo Stično in njene vsebine približati mladim v njihovem domačem okolju.

Program:
17.00 - otvoritev, druženje ob stojnicah in športu
17.30 - delavnice
18.30 - odmor in prigrizek
19.00 - koncert na prostem, Odkloplen Grega in LooBEzND
20.30 - zaključna molitev/blagoslov

Pripravljajo: Društvo SKAM, Radio Ognjišče ter mladi iz posameznega kraja.

Nepozabno bo! Kot Stična mladih.

Kraj

Datum

Kategorija

Velika noč je praznik dokončne zmage življenja. To je uresničitev sanj o večnem življenju, ki se pojavljajo v vsakem človeškem srcu. Pa ne le zato, ker prazniki pri nas sovpadajo s prebujanjem narave, ampak zaradi Kristusove smrti in vstajenja. Velika noč je praznik nezaslišane zmage. Božje Jagnje se je v tej zmagi pokazalo močnejše od človeških volkov, Božja luč močnejša od teme in človeške zaslepljenosti, svetost Božjega Sina in sina človekovega močnejša kot vsi grehi sveta, življenje se je izkazalo za močnejše od smrti, ljubezen je le na videz šibkejša od hudobije, resnica je močnejša od vsake laži in zunanje moči. Velikonočne praznike v letu usmiljenja doživljamo na poseben način, kot razodetje neskončne Božje ljubezni in usmiljenja do človeške grešnosti in slabosti. Božji Sin se je ponižal, stopil v temo, raztrgal naše vezi in nas rešil greha ter nam podaril dar odpuščanja grehov v spovedi. Pri tem pa pokazal veliko usmiljenje do šibke vere in strahopetnosti apostolov. Tudi nas Jezus v tem letu vabi, naj vstopimo skozi njegovo prebodeno stran, ki so edina nova odprta sveta vrata, kjer lahko najdemo spravo, polnost življenja, notranji mir in veselje. Slovenski škofje želimo velikonočni mir in veselje vsem duhovnikom, redovnikom in redovnicam, vsem vernikom doma in po svetu, še posebej pa vsem bolnim in preizkušenim.

vaši škofje

Kraj

Datum

Kategorija

V svetem letu usmiljenja smo v na praznik sv. Jožefa v soboto 19. 3. 2016 romali v koprsko stolnico, se veselili darov Božjega usmiljenja do nas in sklenili, da bomo prejeto usmiljenje delili tudi svojim bližnjim.

Kraj

Datum

Kategorija

 Veroučenci 7. in 8. razreda, ki se odločajo za prejem zakramenta svete birme, so od 4. do 6. marca 2016 v Šmarjeti na Dolenjskem spoznavali darove Svetega Duha in svoj poklic ob Božji besedi, sveti evharistiji, ob resnem delu in igri v veselju.

Kraj

Datum

Kategorija

»Usmiljenja hočem in ne žrtve« (Mt 9,13)

Dela usmiljenja na poti jubilejnega leta

1. Marija, podoba Cerkve, ki oznanja evangelij, ker prejema oznanilo evangelija

V buli ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja sem vernike pozval: »Post v tem jubilejnem letu bomo preživeli še bolj zavzeto kot močno obdobje za proslavljanje in izkušanje Božjega usmiljenja« (bula ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja, 17). S tem ko sem jih pozval k pozornemu poslušanju Božje besede in pospeševanju pobude »24 ur za Gospoda«, sem želel poudariti prvenstvo pobožnega poslušanja Božje besede, še zlasti preroške besede. Božje usmiljenje je oznanilo svetu, ki kliče vsakega kristjana, da ga izkusi osebno. Zato bom v postnem času kot oprijemljivo znamenje Božje bližine in odpuščanja v svet poslal misijonarje usmiljenja.

Potem ko Marija po nadangelu Gabrijelu prejme veselo novico, v svoji hvalnici preroško poje o usmiljenju, po katerem jo je Bog izbral. Devica iz Nazareta, zaročena z Jožefom, tako postane popolna podoba Cerkve, ki oznanja evangelij, ker je prejela oznanilo evangelija in ga še danes prejema po Svetem Duhu, po katerem je v svoji deviškosti spočela Sina. V preroškem izročilu je usmiljenje celo na etimološki ravni tesno povezano z materinim naročjem (rahamim) in velikodušno, zvesto in sočutno dobroto (hesed), ki se kaže v zakonu in družinskih odnosih.

2. Božja zaveza s človeštvom: zgodovina usmiljenja

Skrivnost Božjega usmiljenja se razkriva v zgodovini zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom, Izraelom. Bog svojemu ljudstvu v vseh okoliščinah izkazuje usmiljenje in je pripravljen z njim ravnati zelo ljubeče in sočutno, še zlasti v tistih dramatičnih trenutkih, ko v svoji nezvestobi Izraelci zaveze ne spoštujejo in jo je treba v pravičnosti in resnici še močneje potrditi. Gre za resnično ljubezensko zgodbo, v kateri Bog igra vlogo prevaranega očeta in moža, Izrael pa vlogo nezvestega otroka in žene. Te znane podobe – tako kot v primeru Ozeja (glej Oz 1–2) – nam kažejo, kako zelo se Bog želi povezati s svojim ljudstvom.

Vrhunec te ljubezenske zgodbe je v učlovečenju Božjega Sina. Oče svoje brezmejno usmiljenje izliva v Kristusu, ki je »učlovečeno usmiljenje« (bula ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja, 8). Kot človek je Jezus iz Nazareta pravi sin Izraela, pooseblja popolno poslušnost, ki jo od Juda zahteva šema, ki je še danes bistvo Božje zaveze z Izraelom: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 6,4–5). Kot Božji Sin pa je Ženin, ki stori vse, da bi osvojil ljubezen svoje neveste, s katero je povezan v brezpogojni ljubezni, ki se razodeva v večni gostiji.

To je središče apostolske kerigme, v kateri ima Božje usmiljenje osrednje in temeljno mesto. To je »lepota Božje zveličavne ljubezni, razodete v umrlem in vstalem Jezusu Kristusu« (apostolska spodbuda Veselje evangelija, 36), prvo oznanilo, ki ga moramo »vedno znova na različne načine slišati na novo in ga vedno znova oznanjati v eni ali drugi obliki v teku kateheze na vseh njenih stopnjah in v vseh trenutkih« (prav tam, 164). Usmiljenje »izraža Božje ravnanje do grešnika, ko mu ponuja še eno možnost, da se zave, se spokori in veruje« (bula ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja, 21) in tako obnavlja njegov odnos z Njim. V križanem Jezusu Bog izraža željo, da se približa grešnikom, ne glede na to, kako daleč so zatavali, v upanju, da bo tako omehčal trdo srce svoje Neveste.

3. Dela usmiljenja

Božje usmiljenje spreminja naša srca in nas usposablja, da ob tem, ko okušamo zvesto ljubezen, tudi mi postajamo usmiljeni. Božje usmiljenje vedno znova čudežno sije na naša življenja, nas navdihuje k ljubezni do bližnjega in k posvečanju tistemu, čemur cerkveno izročilo pravi duhovna in telesna dela usmiljenja. Ta dela nas opominjajo, da se vera kaže v oprijemljivih vsakdanjih dejanjih, s katerimi pomagamo bližnjim v telesnih in duhovnih stiskah, po čemer bomo tudi sojeni: v nasičevanju, obiskovanju, tolaženju in svetovanju. Zato sem izrazil upanje, da »bi krščansko ljudstvo ob tem jubileju premišljevalo o telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Tako se bo prebudila naša vest, ki je pogosto dremava pred dramo revščine. Tako bomo vedno bolj vstopali v srce evangelija, kjer so ubogi privilegiranci Božjega usmiljenja« (prav tam, 15). Kajti v ubogih Kristusovo meso »spet postaja vidno kot mučeno, ranjeno, bičano, shirano, preganjano telo […], da bi ga mi prepoznali, se ga dotaknili in mu skrbno pomagali« (prav tam). To je nezaslišana skrivnost brez primere, v kateri se trpljenje nedolžnega Jagnjeta razteza v zgodovino, to je zastonjska ljubezen gorečega grma, pred katero lahko skupaj z Mojzesom snamemo sandale (prim. 2 Mz 3,5), še zlasti ko so ubogi prav naši bratje ali sestre v Kristusu, ki trpijo zaradi vere.

V luči te ljubezni, ki je močna kakor smrt (prim. Vp 8,6), spoznamo, da so ubogi pravzaprav tisti, ki se ne želijo videti kot take. Imajo se za bogate, vendar so najbolj ubogi med ubogimi. Ubogi so, ker so sužnji greha, ki jih zavaja, in bogastva ne uporabljajo za služenje Gospodu in drugim, ampak da v svojih srcih zadušijo globoko spoznanje, da so tudi oni ubogi berači. Večjo moč in bogastvo imajo, bolj v njih rasteta ta slepota in zmota. Lahko pridejo celo tako daleč, da postanejo slepi za Lazarja, ki berači pri njihovih vratih (prim. Lk 16,20–21). Ubogi Lazar je podoba Kristusa, ki po ubogih prosi za naše spreobrnjenje. Kot tak predstavlja možnost spreobrnjenja, ki nam jo nudi Bog in ki jo z lahkoto spregledamo. Taki slepoti se pogosto pridruži tudi slepilo, da smo vsemogočni, v katerem se zlovešče odražajo besede hudega duha »bi postala kakor Bog« (1 Mz 3,5), ki so korenina vsega greha. To slepilo lahko postane tudi družbeni in politični pojav, kar dokazujejo totalitarni sistemi dvajsetega stoletja in v današnjem času ideologije, ki na prvo mesto postavljajo misel ter tehnologijo in znanost, ki Boga proglasijo za nepomembnega, v človeku pa vidijo le sredstvo za izkoriščanje. To slepilo se pojavlja tudi v grešnih strukturah, povezanih z modelom zgrešenega razvoja, ki temelji na češčenju denarja in vodi k brezbrižnosti do usode ubogih na račun bogatih posameznikov in družb. Te strukture zaprejo svoja vrata in ubogih sploh ne želijo videti.

Za vse nas je zato post v tem jubilejnem letu ugoden čas za premagovanje življenjske odtujenosti v poslušanju Božje besede in opravljanju del usmiljenja. V telesnih delih usmiljenja se dotikamo Kristusovega mesa v bratih in sestrah, ki jih je treba nasičevati, oblačiti, sprejemati, jih obiskovati; v duhovnih delih usmiljenja pa se bolj neposredno dotikamo lastne grešnosti v svetovanju, učenju, odpuščanju, svarjenju in molitvi. Telesnih in duhovnih del usmiljenja nikakor ne smemo ločevati. Ko se grešniki dotikajo mesa križanega Kristusa v njegovem trpljenju, prejmejo dar spoznanja, da so tudi oni ubogi in v stiski. Če »napuhnjeni«, »mogočni« in »bogati«, omenjeni v Marijini hvalnici, stopijo na to pot, jih križani Gospod, ki je umrl in vstal zanje, prav tako sprejme k sebi in jim naklanja nezasluženo ljubezen. Edinole njegova ljubezen je odgovor na hrepenenje po neskončni sreči in ljubezni, za katerega zmotno mislimo, da ga je lahko zadovoljiti z maliki znanja, moči in bogastva. A če nekdo vztrajno odklanja, da bi odprl Kristusu, ki trka na vrata njegovega srca v ubogih, napuhnjenih, bogatih in mogočnih, je nevarno, da se bo na koncu obsodil na večni prepad samote, ki je pekel, in padel vanj. Odločne Abrahamove besede veljajo zanj in za vse nas: »Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo« (Lk 16,29). S takim pozornim poslušanjem se bomo najbolje pripravili na praznovanje dokončne zmage nad grehom in smrtjo vstalega Ženina, ki želi očistiti svojo Zaročenko v pričakovanju njegovega prihoda.

Ne zapravimo tega postnega časa, ki je tako zelo ugoden za spreobrnjenje! To prosimo po materinski priprošnji Device Marije, ki je ob srečanju z veličino Božjega usmiljenja, zastonjskega daru, prva potrdila svojo nizkost (prim. Lk 1,48) in se imenovala ponižna Gospodova služabnica (prim. Lk 1,38).

V Vatikanu, 4. oktobra 2015, na praznik sv. Frančiška Asiškega

Frančišek

Kraj

Datum

Kategorija

SPOVED - ZAKRAMENT USMILJENJA

I. DEL

Z ROKO SE DOTAKNIMO BOŽJEGA USMILJENJA

Bratje in sestre!

V svetem letu usmiljenja vas škofje s papežem Frančiškom želimo za postni čas spodbuditi k obhajanju zakramenta sprave, ki posedanja Jezusov usmiljeni odnos do grešnikov: »Znova prepričljivo postavimo v središče zakrament sprave, ker nam omogoča, da se z roko dotaknemo usmiljenja.« (Obličje usmiljenja /OU/, 17) Usmiljeni Oče nam ostaja zvest tudi, ko smo izgubljeni v grehu. Njegov Sin, Dobri pastir, nas išče, da bi nas na ramah odnesel k Očetu, kot sporoča logotip svetega leta. Danes bomo razmišljali o pripravi, ki pripelje do dobre spovedi; naslednjič pa o kesanju in spreobrnjenju.

Temelj priprave je izkušnja Kristusa, ki je obličje Očetovega usmiljenja

Razmišljanje o lastni grešnosti naj se začne z zavestjo o usmiljenem Očetu. V Kristusu, ki je obličje Očetovega usmiljenja (OU, 1), doživimo Boga kot dobrega pastirja; kot očeta, ki z notranjim veseljem sprejme nazaj mlajšega sina, a hkrati z občutljivo skrbjo pogovarja starejšega sina, da bi mu pomagal k spreobrnjenju v odnosu do brata (Lk 15). Odrešujoče lahko razmišljamo o grehu le z izkušnjo Boga, ki si želi odpustiti naš greh, ne pa kaznovati.

Zlost greha

V pripravi na spoved je prav, da ozavestimo zlost greha. Evangelij opiše grešno zavrnitev: »Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba /.../, da bi ga pahnili v prepad« (Lk 4,28-29). Grešno je, ko v misli, besedi ali dejanju zavrnemo Boga, se ga želimo »znebiti«. Tok zla se prične že z uporom angelov; v zgodovini človeštva pa s prvo človekovo zavrnitvijo, kakor poroča pripoved o Adamu in Evi. S tem se pojavi zlo greha kot nekakšen »notranji tok«, ki se kaže kot rastoča »reka« z zgodbami o Kajnu in Abelu vse do vesoljnega potopa in naprej. Najhujši »vrtinec« se pokaže v smrti Jezusa, učlovečenega Boga.

»Skrivnost zla« (mysterium iniquitatis) se nadaljuje tudi v nas, kakor slikovito predstavi pripoved o Davidovem grehu (2 Sam 11). Pokaže, kako se greh širi v globino (v človeku) in širino (na druge), če mu takoj ne rečemo »ne«. David ni tam, kjer bi moral biti (s svojimi vojaki na vojni) in zlost greha prične svoj orkanski pohod: v lenobnosti se mu ob pogledu sproži poželenje po tuji ženi; po spočetju želi »skriti« svoj greh in svojega otroka podtakniti drugemu; ker mu ne uspe, pošlje Batšebinega moža v naklepno smrt. Sam vedno bolj greši, mnoge druge pa pritegne v greh. Ko pa greh prizna Bogu, Bog na njem naprej uresničuje odrešenjsko zgodovino.

Izpraševanje vesti

Pomemben del priprave na spoved je izpraševanje vesti, ki naj ne bo le iskanje slabih misli, besed in dejanj. So le »pipe«, skozi katere človek pretoči iz svoje notranjosti dobro ali slabo. Besede pohvale so npr. priložnost za resničen izraz priznanja drugega; lahko pa zavajajo, ko želi z njimi nekdo pridobiti naklonjenost zaradi sebičnih teženj. Prav tako je lahko izraz nežnosti pristen izraz ljubezni ali pa iskanje zgolj lastnega užitka.

Zato pri izpraševanju vesti ni dovolj priti do misli, besed in dejanj, ampak preko njih do korenine zla v notranjosti. Isto zlo privre iz nas ob malih kot velikih grehih le v večji ali manjši meri. To »globino« pri spovedi izpostavimo Kristusu, da s svojim odrešujočim in zdravilnim usmiljenjem vstopi v grešno rano.

Sestavine greha

V poglobljeni pripravi se zavemo, da se greh v nobenem primeru ne izplača. V sebi namreč nosi poleg krivde tudi posledice (ali kazni). To je večna kazen pogubljenja, kadar greh prekine odnos z Bogom. Ob časnih posledicah greha pa je odnos le prizadet. Krivdo in večno posledico odpusti le Bog. Časne posledice ostanejo in se z njimi borimo sami ob pomoči občestva Cerkve. Te posledice se ugnezdijo v človekovo telesno, psihično in odnosno strukturo. Npr. zasvojenec z mamili tudi po spovedi odhaja iz spovednice še naprej zasvojen in se bo moral s tem še zelo boriti. Podobno je s posledicami greha v čustvih. Po izpovedi sovraštva se spokorjenemu grešniku nikakor ne vrnejo v trenutku pozitivna čustva do človeka, ki ga mrzi več let. V pomoč mu je zdravilna pokora, ki jo dobi pri spovedi, in tudi odpustki, do katerih imamo v svetem letu olajšan dostop. S spovednikom se je primerno pogovoriti glede učinkovite pokore.

Dobra priprava na zakrament sprave torej ni v čim daljšem seznamu slabih misli, besed in dejanj, čeprav mimo njih ne moremo, ampak v ugotavljanju najglobljih vzrokov. Te je treba poimenovati in nastaviti »sekiro« Božje usmiljene ljubezni prav na te korenine zla v sebi, da se tako z »roko dotaknemo usmiljenja«.

Naj do prihodnje nedelje Božji blagoslov v obilju prebiva nad vami!

II. DEL

SPREOBRNITE SE

Bratje in sestre!

Sveti oče Frančišek nam za tekoče sveto leto v buli »Obličje usmiljenja« nakazuje različne poti za izkazovanje in prejemanje usmiljenja. Med temi je tudi zakrament sprave, o katerem piše: »Pastirji naj zlasti v milostnem postnem času skrbno vabijo vernike, naj se približajo 'prestolu milosti, da bodo dosegli usmiljenje in našli milost'« (Heb 4,16). Po zgledu svetega očeta vam, dragi verniki, v pripravi na postni čas tudi vaši škofje kličemo: »Postavimo spoved znova v središče!«

Nujnost spreobrnjenja

Spoved nam je tudi v našem času zelo potrebna: krst nam sicer izbriše izvirni greh in vse pred krstom storjene grehe, toda tudi zaklad krstnih milosti nosimo v »glinastih posodah« (2 Kor 4,7) in človeško »srce je zvijačno bolj ko vse, kdo ga more doumeti« (Jer 17,9). Zato je naših krivd vedno več kot las na naši glavi, kakor pravi psalmist (Ps 40,13), in težijo nas naši skriti grehi (Ps 19,13), ki se jih niti ne zavedamo. Zato je popolnoma zanesljiva tudi beseda apostola Janeza: »Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice« (1 Jn 1,8).

Zato sveti oče svojo spodbudo nadaljuje z mislijo o spreobrnjenju: »O, da bi beseda odpuščanja dosegla vse! Naj klic k izkušanju usmiljenja nikogar ne pusti brezbrižnega! Moje povabilo k spreobrnjenju se obrača še vztrajneje k tistim, ki so zaradi svojega načina življenja daleč od Božje milosti« (OU, 19). Spreobrniti se pomeni premisliti se, kakor so se premislili Ninivljani (Jon 3,5) in kakor se je premisli sin, ki ni hotel iti v vinograd (Mt 21,28), in kakor se je premislil izgubljeni sin, ki je zapravil polovico očetovega imetja (Lk 15,17–19).

Nujnost osebne spovedi

Pogosto se sliši ugovor: »Zakaj ravno spoved? Pustite me na miru, jaz bom s svojim Bogom vse uredil sam!« Toda ravno v tem se naša vera, dragi bratje in sestre, razlikuje od vseh drugih verstev. Bistvena značilnost in resnica naše vere je namreč tudi to, da je vsa utemeljena na posredništvu. Najprej na velikem Sredniku med Bogom in človeštvom, to je na Jezusu Kristusu, kakor piše apostol Pavel: »Zakaj en Bog je; eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal sam sebe v odkupnino za vse, v pričevanje ob svojem času« (1 Tim 2,5–6; Heb 8,6; 9,15).

Potem je utemeljena tudi na srednišvu Kristusovega naslednika apostola Petra, ki mu je Gospod izročil ključe: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih« (Mt 16,19). In končno je utemeljena na sredništvu apostolov in njihovih naslednikov: »Prejmite Svetega Duha: katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani!« (Jn 20,22–23). Velika značilnost našega Boga je torej tudi v tem, da je rad med ljudmi (3 Mz 26,11–12) in da svoje delo opravlja in svoje načrte uresničuje po ljudeh.

Nujnost sprave z bližnjim

Drugi razlog za osebno spoved in izpoved pa je v tem, da smo vsi povezani v skrivnostno Kristusovo telo in z vsakim grehom škodimo ne samo sebi, temveč tudi drugim in vsemu telesu, kakor piše apostol Pavel: »In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje« (Rim 12,26). »Mar ne veste, da malo kvasa prekvasi vse testo? Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše velikonočno jagnje, je bil namreč žrtvovan!« (1 Kor 5,6–7). Kako sprava s Cerkvijo ni ločljiva od sprave z Bogom, spoznavamo tudi iz Kristusovega naročila: »Pojdi in se najprej spravi s svojim bratom!« (Mt 5,24).

Bog, bodi milostljiv meni grešniku!

Tretji razlog za osebno spoved in izpoved pa je ta, da se na ta način laže prisilimo in zagotovo priznamo sami sebi, da smo grešniki. Kdor ni drugemu pripravljen priznati, da je grešnik, tudi sam sebi ne priznava, da je grešnik. Zato nam tudi apostol Jakob naroča: »Drug drugemu priznavajte svoje grehe in molite drug za drugega, da ozdravite. Veliko premore goreča molitev pravičnega!« (Jak 5,16).

Dragi bratje in sestre! Sveto leto usmiljenja nam še posebej kliče v spomin besede apostola Pavla: »Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2). Če torej v tem letu zaslišite Gospodov glas, ne zakrknite svojih src, temveč se potrudite, da pridete do notranjega miru, ki ga omenja tudi sveti oče v svojem vabilu (OU, 17).

Dragi bratje in sestre! Želimo vam obilnih milosti svetega leta usmiljenja in kličemo na vas Gospodov blagoslov.

Vaši škofje

Kraj

Datum

Kategorija

Dragi bratje in sestre!

Četrta velikonočna nedelja nam predstavi podobo Dobrega Pastirja, ki pozna svoje ovce, jih kliče, jih hrani in jih vodi. Na to nedeljo že več kot 50 let obhajamo Svetovni dan molitve za duhovne poklice. Vsakokrat nas spomni na pomembnost molitve, da bi, kot je Jezus rekel svojim učencem: »… gospodar žetve … poslal delavce na svojo žetev.« (LK 10,2) Jezus to naroči, ko po dva in dva pošlje apostole in dvainsedemdesetere učence, ki jih je bil prej poklical (Lk 10, 1-16). Če je Cerkev »po svoji naravi misijonarska« (Ad gentes, 2), se krščanska poklicanost resnično lahko rodi samo znotraj misijonske izkušnje. Poslušati in slediti glasu Kristusa, Dobrega Pastirja, se mu pustiti pritegniti in voditi ter mu posvetiti svoje življenje, tako pomeni dopustiti Svetemu Duhu, da nas uvede v to misijonsko dogajanje. Sveti Duh v nas prebuja željo in nas opogumlja, da svoje življenje radostno darujemo in ga razdajamo zaradi Božjega kraljestva.

Darovanje lastnega življenja v tej misijonski drži je mogoče le, če smo sposobni iti iz sebe. Zato ob 52. Svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim razmišljati prav o tem posebnem »izhodu«, ki je poklic, ali bolje, o našem odgovoru na Božji klic. Ko zaslišimo besedo »izhod«, nam misel takoj pohiti k začetkom čudovite ljubezenske zgodbe med Bogom in njegovim ljudstvom, zgodbe, ki vodi preko dramatičnih dni v egiptovskem suženjstvu, Mojzesove poklicanosti, osvoboditve in poti v obljubljeno deželo. Druga Mojzesova knjiga, ki govori o teh dogodkih, predstavlja prapodobo celotne zgodovine odrešenja in tudi temeljno dinamiko krščanske vere. Prehod iz suženjstva starega človeka v novo življenje v Kristusu je odrešenjsko delo, ki nam prihaja po veri (Ef 4,22-24). To prehajanje je pravi in resnični »prehod«, je pot posameznega kristjana in celotne Cerkve, odločilna preusmeritev celotne osebe k Očetu.

Začetek vsakega krščanskega poklica je ta temeljna smer izkušnje vere: verovati, pomeni zapustiti samega sebe, zapustiti svojo lagodnost in togost lastnega jaza, da bi svoje življenje lahko osredinili v Jezusu Kristusu. Zapustiti kakor Abraham lastno deželo,  oditi na pot z zaupanjem, vedoč, da bo Bog pokazal pot v novo deželo. Tega »izhoda« ne smemo razumeti kot podcenjevanja lastnega življenja, lastnega čutenja, lastne človečnosti; nasprotno, kdor se poda na pot hoje za Kristusom, najde življenje v izobilju, ko samega sebe dá povsem na razpolago Bogu in njegovemu kraljestvu. Jezus pravi: »Vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.« (Mt 19,29) Vse to ima svoje globlje korenine v ljubezni. Kajti krščanska poklicanost je predvsem klic ljubezni, ki priteguje in vodi preko sebe, osebo razsredišči, »sproža nenehen izhod vase zaprtega jaza v jaz, ki se podarja, in prav v tem podarjanju najde sebe in Boga« (Deus Caritas est, 6).

Izkušnja izhoda je osnova krščanskega življenja, še posebej za tiste, ki se odločijo za posebno služenje evangeliju. Je drža stalnega spreobračanja in preobrazbe, stalnega vztrajanja na poti in prehajanja iz smrti v življenje, kar obhajamo v vsej liturgiji: je velikonočna skrivnost. Od Abrahamove do Mojzesove poklicanosti, od Izraelovega popotovanja po puščavi do spreobrnjenja, ki so ga oznanjali preroki, vse do Jezusovega misijonskega potovanja, ki doseže vrhunec v njegovi smrti in vstajenju, je končno poklicanost vedno tisto Božje delovanje, ki nam omogoča iziti iz našega začetnega stanja, nas osvobaja vsake oblike suženjstva, nas iztrga iz navajenosti in ravnodušnosti ter nas usmerja v veselje občestva z Bogom in z brati. Odgovoriti Božjemu klicu, torej pomeni pustiti, da nas izpelje iz naše lažne ustaljenosti, da bi nas usmeril na pot k Jezusu Kristusu, ki je začetek in konec našega življenja in naše sreče.

Ta proces izhoda ni pomemben le za posameznika, temveč je misijonsko in evangelizacijsko dogajanje vse Cerkve. Cerkev je resnično zvesta svojemu učitelju, ko je sama »v izhodu«, ko ni pretirano zaskrbljena zase, za lastne strukture in lastne dosežke, ko je bolj usmerjena k Božjim otrokom, da bi jih srečala v njihovih resničnih situacijah, in je pripravljena trpeti skupaj z njimi. Bog gre iz sebe zaradi ljubezenskega odnosa znotraj Svete Trojice, sliši krik svojega ljudstva in se zavzame za njegovo osvoboditev (2 Mz 3,7). K takemu načinu bivanja in delovanja je poklicana tudi Cerkev: Cerkev, ki oznanja veselo novico, gre naproti človeku, z Božjo milostjo ozdravlja telesne in duševne rane ter skrbi za reveže in pomoči potrebne.

Dragi bratje in sestre, ta osvobajajoči izhod, ki nas vodi h Kristusu in k bratom, je ključ za polno razumevanje človeka ter za človeški in družbeni napredek v zgodovini. Poslušati in sprejeti Gospodov klic ni zasebna in intimna stvar vsakokratnega čutenja temveč je konkretna, resnična in celostna odločitev našega bitja za služenje Božjemu kraljestvu na zemlji. Zato krščanska poklicanost, zakoreninjena v zrenju Očetovega srca, sočasno vabi k zavzetemu delovanju za osvoboditev bratov in sester, predvsem najbolj revnih. Jezusov učenec ima odprto srce za neskončno Božje obzorje in njegova zaupnost z Gospodom ni nikoli beg pred življenjem in pred svetom, temveč nasprotno, »ga oblikuje za misijonarja v skupnosti« (Evangelii gaudium, 23).

Dinamika izhoda, ki vodi k Bogu in ljudem, napolni življenje z veseljem in smislom. Te besede namenjam predvsem mladim, ki zaradi svoje starosti in pogleda na prihodnost, ki je še pred njimi, znajo biti razpoložljivi in velikodušni. Neznano in skrb za prihodnost ter vsakodnevne negotovosti lahko ohromita ta njihov zagon, razblinita njihove sanje do te mere, da mislijo, kako se nima smisla potruditi in da krščanski Bog omejuje njihovo svobodo. Nasprotno, dragi mladi, ne bojte se iziti iz samih sebe in se podati na pot! Evangelij osvobaja, spreminja in polepša naše življenje. Kako lepo je, ko te Božji klic preseneti, ko sprejmeš njegovo Besedo ter hodiš po Jezusovih stopinjah v zrenju Božje skrivnosti in v velikodušnem podarjanju bližnjim. Vaše življenje bo vsak dan bolj bogato in bolj srečno!

Devica Marija, vzor vsake poklicanosti, se ni bala izreči svoj »fiat« - zgodi se Božjemu klicu. Tudi nas spremlja in nas vodi. S pogumno vero je Marija izrazila veselje pravega izhoda iz same sebe in zaupala Bogu svoje življenjske načrte. Nanjo se obrnimo, da bomo popolnoma razpoložljivi za načrt, ki ga ima Bog za vsakega izmed nas. Naj v nas raste želja iti iz sebe, z veseljem drugim naproti (Lk 1,39). Naj nas Mati Devica varuje in prosi za vse nas.

Frančišek

Kraj

Datum

Kategorija

Dragi bratje in sestre!

V času, ko hodimo od groba do groba, z enega vrta ovenelih vencev na drugega, tako pretresljivo zveni beseda angelov ob grobu: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5). Žal nas vsakdanjik preveč pogosto vodi k iskanju med mrtvimi. Hodimo od groba, se vedno globlje pogrezamo v obup in vijemo roke v žalovanju nad mrtvimi upi. Velika noč pa nas vabi, da od grobov odidemo k bratom in sestram. Bratom in sestram moramo sporočiti, da Živega ne moremo iskati med mrtvimi. Da je vstal in živi.

Velikonočni kristjan ne hodi več h grobovom, ampak napoti svoj korak k bratom in sestram. S seboj nosi oznanilo vstajenja, oznanilo življenja in veselja. »On, ki so ga razpeli na les in umorili, je vstal in živi.« Aleluja. Veselimo in radujmo se! Aleluja.

Vam, ki ste zaradi brezobzirnosti in sovražnosti ljudi skupaj s Kristusom zasmehovani, vam, ki ste v svojem trpljenju križani skupaj s Kristusom, vam, ki se vam je življenje stemnilo, tako da sonce ne daje več svetlobe in je luna otemnela, vam, ki ste pod bremeni in težo življenja skupaj s Kristusom položeni v grob, vsem vam želimo, da bi v Kristusovem vstajenju doživeli, kako se tistim, ki Boga ljubijo, razmaknejo vsa obzorja in se tudi sredi največje teme zasvita zora velikonočnega jutra. Vsem voščimo blagoslovljeno veliko noč.

Vaši škofje

Kraj

Datum

Kategorija