Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos bomo veliko noč obhajali 5. aprila.[1]

Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja.[2]

Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih,[3]

ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.[4]

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.[5]

Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov.

Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.

Velikonočni ponedeljek

Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v mesto Emavs razpravljala o Kristusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, tako smo kristjani povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Tradicionalno so obiski in voščila na ta dan dobra priložnost za oseben stik in sporočilo upanja.

[1] O krščanskem praznovanju velike noči v prvih desetletjih ni zgodovinskih podatkov. Kristjani iz judovstva so veliko noč obhajali s svojimi rojaki, vendar z novo vsebino – kot spomin na Jezusovo odrešilno trpljenje in vstajenje. Nicejski koncil (325) je uzakonil, da veliko noč praznujemo na nedeljo po prvi pomladanski polni luni, to pa je lahko od 22. marca do 25. aprila.

[2] Prim. C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 124.

[3] Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 16,21–28; Mr 8,31–9,1 in Lk 9,22–27); Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 17,22–23; Mr 9,30–32 in Lk 9,43b–45); Jezus tretjič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 20,17–19; Mr 10,32–34 in Lk 18,31–34).

[4] Prim. C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 127.

[5] Prim. odlomke o Jezusovem vstajanju in prikazovanjih: Mt 28,1–20; Mr 16,1–18, Lk 24,1–49 in Jn 20,1–21,25.

Kraj

Datum

Kategorija

Blagoslov jedil je obred ljudske pobožnosti, namenjen zavedanju Božje dobrote do človeka, da bi ta lažje začutil Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju. Prebuja misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in nas opozarja na Božjo bližino.[1] Blagoslov poteka na veliko soboto, navadno pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, kapelicah …), ali med češčenjem pri Božjem grobu.

Velikonočna jedila v družini ustvarjajo Božje okolje in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.

Blagoslov se začne z besednim bogoslužjem,[2] ki mu sledi nagovor in prošnje za vse potrebe. Nato je na vrsti blagoslov jedil, ki so hkrati znamenja z globljo vsebino in simboliko:

Kruh je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. V zahodni civilizaciji velja kruh za osnovno človeško hrano. Kot znamenje življenja spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad (prim. Jn 12,24). To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil. V molitvi duhovnik prosi, da bi verniki kruh uživali s hvaležnostjo in ga v obhajilu spoštljivo prejemali.

Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, pravega velikonočnega Jagnjeta, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.

K blagoslovu verniki prinesejo pet rdečih pirhov, ki simbolizirajo pet Jezusovih ran, hkrati pa so tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in pride na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je Kristus ob vstajenju odvalil.

Korenine hrena spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spominjamo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.

Kraj

Datum

Kategorija

Velika sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Blagoslov velikonočnih jedil ima posebno simboliko.[1]

Praznovanje velike sobote se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.

Ogenj

Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.

V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.

Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).

Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.

Voda

Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico. Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.

Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.

Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z njo pokrižajo.

Vodo uporabljamo tudi pri maši. Po tem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.

[1] Blagoslov poteka na veliko soboto, navadno pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, kapelicah …), ali med češčenjem pri Božjem grobu. Blagoslov jedil je obred ljudske pobožnosti, namenjen zavedanju Božje dobrote do človeka, da bi ta lažje začutil Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju. Velikonočna jedila v družini ustvarjajo Božje okolje in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni. Jedi, ki jih verniki prinašajo k blagoslovu (mednje sodijo kruh, meso, pirhi in hren), imajo posebno simboliko.

Kraj

Datum

Kategorija

Na veliki petek se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.

Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot.[1] Opravilo velikega petka ima tri dele. V prvem je opravilo Božje besede, med katerim beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija[2] ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. V drugem delu častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja, v tretjem pa je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po koncu obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob.

Čeprav ima veliki petek noto žalovanja, ne smemo spregledati, da imata svoj smisel tudi veselje in upanje. Tudi na ta dan, tako kot na cvetno nedeljo, naj bi prevladovala misel na Kristusovo zmago. Na to nakazuje tudi rdeča mučeniška barva, ki jo uporabljamo pri bogoslužju in spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj pomen. V Katoliški Cerkvi na veliki petek velja strogi post.

Kraj

Datum

Kategorija

Bogoslužno dogajanje velikega tedna z bogato simboliko in izborom svetopisemskih besedil uvaja vernike v veliko noč, ki je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno ali oljčno nedeljo, višek velikega tedna pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velika sobota.

Postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo in traja štirideset dni,[1] sklenemo z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje. Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se konča z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.

Veliki četrtek

Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli,[2] ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije. Spominjamo se tudi zapovedi ljubezni in služenja drug drugemu.

Krizmena maša

Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto.

Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) ter pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.

Olje

Olje je bilo človeku že od nekdaj dragocena snov. Uporablja se v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi mnogovrstne simbolike so olje uporabljali že v starozaveznem bogoslužju (prim. 2 Mz 27,20). Poleg tega je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem, s čimer snov postane vidno znamenje nevidne milosti za osebe in stvari, ki so z njo maziljene.

Spomin Jezusove zadnje večerje z učenci

Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem.[3] Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo.[4] Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.

Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese ciborij s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki so Jezusova navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem običajno diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Kruh in vino

Pri vsaki maši se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.[5]

Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v duhu edinosti.

Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri obredni velikonočni večerji, uporabljal pa ga je tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni žrtev. Hostije pri maši uporabljamo še danes.

Poimenovanje evharistije – maše

Za poimenovanje in označevanje zakramenta evharistije, ki ga je Jezus ustanovil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni (za)hvala,. glagol eucharistein pa pomeni zahvaljevati se. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih poslali drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh so poslali tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.

Evharistija je ponavzočitev daritvene Jezusove smrti na križu, saj se v zakramentalnih znamenjih kruha in vina ta daritev ponovi. To je tudi daritev Cerkve, ki ji je Kristus pri zadnji večerji zaupal »spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave« (Konstitucija o svetem bogoslužju 47).

Umivanje nog

Pri obredu umivanja nog[6] škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Tako simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.

Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.

Kraj

Datum

Kategorija

V Katoliški Cerkvi bomo 29. marca 2015 obhajali šesto nedeljo v postnem času ali cvetno nedeljo. S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na veliko noč, ki je največji krščanski praznik.

Cvetna (oljčna) nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem v letih 1951–1955, dokončno obliko pa so dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965).

Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, na oba dneva pa pri bogoslužju prebiramo odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti.

Posebnost maše na cvetno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesejo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki zbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah ter blagoslovljenega odnesejo domov. V ospredju bogoslužja cvetne nedelje ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.

Med mašo poteka slovesno branje ali petje pasijona iz enega od prvih treh evangelijev, ki poročajo o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob.[1] Duhovnik in drugi bogoslužni sodelavci oblečejo rdeča bogoslužna oblačila, ki simbolizirajo trpljenje in pasijon.

Simbolika cvetne nedelje

Bogoslužje, ki poteka od cvetne do velikonočne nedelje, zaznamuje bogata simbolika, ki pomaga h globljemu razumevanju jedra krščanskega verovanja.

Na cvetno nedeljo izstopajo trije simboli: pot, zelenje in vzklik hozana. Nomadsko ljudstvo Izrael je svojo zgodovino razumelo kot popotovanje, ki se je začelo s praočetom Abrahamom, ki se je po Božjem klicu odpravil na pot v obljubljeno deželo. Simbol poti nastopa tudi v Jezusovem življenju (prim. Mt 7,13 in sl.; 19,29; 22,16) in doseže vrhunec v izreku: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (prim. Jn 14,6a). Jezusovo javno delovanje je v Novi zavezi opisano kot stalno popotovanje v Galileji in Judeji, dokler osamljen ne umre na križu. Kot Vstali spremlja dva učenca na poti v Emavs (prim. Lk 24,13–35). To je simbol, da spremlja tudi Cerkev na njeni poti skozi zgodovino, jo podpira z močjo Svetega Duha. Verniki v spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem[2] oblikujejo procesijo, ki se začenja na prostem in se konča v bogoslužnem prostoru.

Jezusa so ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali z zelenjem, ki je v naših krajih povezano s tradicijo izdelovanja butar oziroma s pripravo oljčnih vejic. Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave (prim. 1 Mz 8,11), zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. Palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem.[3]

Ob vhodu v Jeruzalem so ljudje Jezusa, ki je jezdil na oslu, pozdravljali z vzkliki hozana,[4] s čimer so izražali vero v Kristusa kot v kralja in Odrešenika. Beseda hozana je sicer v vsakodnevni bogoslužni rabi pri maši, saj kristjani s to molitvijo pred povzdigovanjem izpovedujejo vero v Odrešenika v posvečenem kruhu in vinu.

Evangeljsko poročilo o pasijonu in obredi cvetne nedelje uvedejo vernike v dogodke velikega tridnevja ter ponudijo panoramski pregled nad celotnim dogajanjem. Bogoslužje cvetne nedelje strne v sebi najpomembnejše dogodke Kristusove zadnje večerje, trpljenja in smrti, ki jih Cerkev na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto obhaja posamično in bolj poglobljeno.

Kraj

Datum

Kategorija

»Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8)

Dragi mladi,

nadaljujemo naše duhovno romanje proti Krakovu, kjer bo julija 2016 naslednji mednarodni svetovni dan mladih. Za vodnika na naši poti smo izbrali evangeljske blagre. Lani smo razmišljali o blagru ubogih v duhu, ki je umeščen v širši kontekst govora na gori. Skupaj smo odkrili revolucionarni pomen blagrov in močno Jezusovo vabilo, naj se pogumno vržemo v pustolovščino iskanja sreče. Letos bomo razmišljali o šestem blagru: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8).

1. Hrepenenje po sreči

Beseda »blaženi« oziroma »srečni« se v tej prvi veliki Jezusovi pridigi pojavi devetkrat (prim. Mt 5,1–12). Je kot neke vrste refren, ki nas spominja na Gospodov klic, naj skupaj z njim prehodimo pot, ki je kljub vsem izzivom pot resnične sreče.

Da, dragi mladi, iskanje sreče je skupno vsem osebam vseh časov in vseh starosti. Bog je položil v srce vsakega moškega in vsake ženske neustavljivo hrepenenje po sreči, po polnosti. Ali ne čutite, da so vaša srca nemirna in v stalnem iskanju dobrega, ki more odžejati vašo žejo po neskončnem?

Prva poglavja Prve Mojzesove knjige nam predstavijo čudovito blaženost, h kateri smo poklicani in ki obstaja v popolnem občestvu z Bogom, z drugimi, z naravo, s samim seboj. Da bi imeli prost dostop do Boga, do njegove intimnosti in da bi ga videli – to je del Božjega načrta za človeštvo od samega začetka, ki omogoča, da božanska luč prežame z resnico in prosojnostjo vse človeške odnose. V tem stanju prvotne čistosti ni bilo »mask«, pretvez, razlogov za skrivanje pred drugimi. Vse je bilo bistro in jasno.

Ko sta moški in ženska podlegla skušnjavi in pretrgala odnos zaupnega občestva z Bogom, je v človeško zgodovino vstopil greh (prim. 1 Mz 3). Posledice so takoj opazne tudi v njunem medsebojnem odnosu, odnosu z drugimi, naravo. Posledice so dramatične! Prvotna čistost je onesnažena. Odtlej ni več mogoč neposredni dostop do Božje navzočnosti. Nastopi težnja po skrivanju, moški in ženska morata pokriti lastno nagoto. Odvzeta jima je luč, ki izhaja iz gledanja Gospoda; resničnost, ki ju obdaja, gledata s popačenim pogledom, kratkovidno. Notranji »kompas«, ki ju je vodil v iskanju sreče, izgubi svojo referenčno točko; želja po moči, posedovanju in hrepenenje po uživanju za vsako ceno ju vodijo v brezno žalosti in strahu.

V psalmih najdemo krik, s katerim se človeštvo iz dna duše obrača na Boga: »Kdo nam bo dal videti dobro? Dvigni, Gospod, nad nami svetlobo svojega obličja!« (Ps 4,7). Oče v svoji neizmerni dobroti odgovori na to prošnjo tako, da pošlje svojega Sina. V Jezusu Bog prevzame človeški obraz. S svojim učlovečenjem, življenjem, smrtjo in vstajenjem nas odreši greha in nam odpre nova, do tedaj nepredstavljiva obzorja.

In tako je v Kristusu, dragi mladi, polna izpolnitev vaših sanj po dobroti in sreči. Samo on more potešiti vaša pričakovanja, ki jih tolikokrat razočarajo napačne svetne obljube. Kakor je dejal sveti Janez Pavel II.: »On je lepota, ki vas tako privlači. On vas izziva z žejo po korenitosti, ki vam ne dopusti, da bi se prilagodili kompromisom. On vas sili, da odložite maske, ki delajo življenje neiskreno. On bere v srcu najbolj resnične odločitve, ki bi jih drugi radi zadušili. Jezus v vas prebuja hrepenenje, da iz svojega življenja naredite nekaj velikega« (Molitvena vigilija na Tor Vergata, 19. avgusta 2000: Insegnamenti XXIII/2, [2000], 212).

2. Blagor čistim v srcu ...

Poskusimo sedaj poglobiti razumevanje, kako ta blagor prehaja skozi čistost srca. Najprej moramo razumeti svetopisemski pomen besede »srce«. Za hebrejsko kulturo je srce središče čustev, misli in namenov človeške osebe. Če nas Sveto pismo uči, da Bog ne gleda na videz, temveč v srce (prim. 1 Sam 16,7), lahko rečemo tudi, da Boga moremo videti, če izhajamo iz svojega srca. Srce povzame človeško bitje v svoji celostnosti ter enosti telesa in duha, v svoji sposobnosti ljubiti in biti ljubljen.

Izraz »čist« – katharos je grška beseda, ki jo uporabi evangelist Matej in pomeni predvsem očiščen, jasen, prost snovi, ki onesnažujejo. V evangeliju vidimo Jezusa, ki je proti določenemu dojemanju obredne čistosti, vezane na zunanjost, zaradi katere se je bilo prepovedano dotakniti stvari ali oseb (med njimi gobavcev in tujcev), ker so bile označene kot nečiste. Farizejem, ki tako kot mnogi judje tistega časa niso jedli, če se prej niso umili, in so se držali mnogih izročil glede čiščenja stvari, Jezus odločno reče: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,15.21–22).

V čem je torej sreča, ki izvira iz čistega srca? Če izhajamo iz seznama zlih stvari, ki naredijo človeka nečistega, kot jih je naštel Jezus, vidimo, da to vprašanje zadeva predvsem področje naših odnosov. Vsak od nas se mora naučiti ločevati to, kar more »onesnažiti« srce, si oblikovati pravo in občutljivo vest, ki je sposobna »razločevati, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Rim 12,2). Če moramo pozorno varovati stvarstvo, čistost zraka, vode in hrane, moramo toliko bolj varovati to, kar je najdragocenejše: svoja srca in svoje odnose. Ta »človeška ekologija« nam bo pomagala, da bomo dihali čist zrak, ki izvira iz lepih stvari, iz prave ljubezni, iz svetosti.

Nekoč sem vas vprašal: »Kje je vaš zaklad? Na katerem zakladu počiva vaše srce?« (prim. Intervju z mladimi iz Belgije, 31. marec 2014). Da, naša srca so lahko navezana na resnične ali lažne zaklade, lahko najdejo pristen počitek ali pa se uspavajo, postanejo lena in otrpla. Najdragocenejše dobro, ki ga lahko imamo v življenju, je naš odnos z Bogom. Ste prepričani v to? Se zavedate neprecenljive vrednosti, ki jo imate v Božjih očeh? Veste, da vas On ljubi in sprejema brezpogojno, take, kot ste? Kadar se človek tega ne zaveda, postane nerazumljiva uganka, kajti ravno zavedanje, da nas Bog brezpogojno ljubi, daje smisel našemu življenju. Se spomnite Jezusovega pogovora z bogatim mladeničem (prim. Mr 10,17–22)? Evangelist Marko poudari, da ga je Gospod pogledal in vzljubil (prim. v. 21) ter ga nato povabil, naj mu sledi, da bo našel resnični zaklad. Želim vam, dragi mladi, da bi vas ta Kristusov pogled, poln ljubezni, spremljal skozi vaše celotno življenje.

V obdobju mladosti cveti veliko čustveno bogastvo, ki je v vaših srcih, globoko hrepenenje po resnični, lepi in veliki ljubezni. Koliko moči je v tej sposobnosti ljubiti in biti ljubljen! Ne dovolite, da bi bila ta dragocena vrednost izkrivljena, uničena ali iznakažena. To se zgodi, kadar v odnosih bližnjega uporabimo za svoje sebične cilje, dostikrat celo samo za predmet užitka. Zaradi takih negativnih izkušenj ostane srce ranjeno in žalostno. Prosim vas: ne bojte se resnične ljubezni, take, kot jo uči Jezus in jo sveti Pavel opiše kot: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13,4–8).

Ko vas vabim, da odkrijete lepoto človeške poklicanosti v ljubezen, vas spodbujam, da se uprete razširjeni težnji, ki pojmuje ljubezen kot nekaj plehkega, posebej, ko jo želi omejiti samo na njen spolni vidik in ji tako odvzame njene bistvene lastnosti: lepoto, občestvo, zvestobo in odgovornost. Dragi mladi, »v kulturi začasnosti in relativizma mnogi pridigajo, da je pomembno ›uživati‹ trenutek, da se ni smiselno zavezati za vse življenje, sprejeti dokončne odločitve, ›za vedno‹, saj ne vemo, kaj nas čaka jutri. Jaz vas nasprotno prosim, da ste revolucionarji, da greste proti toku. Vabim vas, da se uprete kulturi začasnosti, ki je globoko v sebi prepričana, da niste sposobni sprejeti odgovornosti, in verjame, da niste sposobni resnično ljubiti. Zaupam v vas mlade in molim za vas. Bodite pogumni, da greste proti toku. In bodite pogumni biti tudi srečni« (Srečanje s prostovoljci na SDM v Riu, 28. julij 2013).

Vi, mladi, ste pogumni raziskovalci! Če se odpravite na pot odkrivanja bogatega učenja Cerkve na tem področju, boste odkrili, kako krščanstvo ni seznam prepovedi, ki zatirajo naša hrepenenja po sreči, temveč načrt življenja, ki zmore navdušiti naša srca.

3. ... kajti Boga bodo gledali

V srcu vsakega moškega in vsake ženske neprestano odmeva Gospodovo vabilo: »Iščite moje obličje!« (Ps 27,8). Istočasno se moramo vedno soočati z ubogo pogojenostjo, ki jo imamo kot grešniki. V psalmih na primer beremo »Kdo se bo povzpel na Gospodovo goro, kdo sme stati na njegovem svetem kraju? Tisti, ki je nedolžnih rok in čistega srca« (Ps 24,3–4). Toda ne sme nas biti strah, niti nam ne sme vzeti poguma: v Svetem pismu in osebni zgodovini vsakega od nas vidimo, da je Bog vedno tisti, ki naredi prvi korak. On nas očisti, da moremo priti v njegovo prisotnost.

Ko je prerok Izaija prejel Gospodov klic, naj govori v njegovem imenu, se je prestrašil in rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami« (Iz 6,5). In vendar ga je Gospod očistil, mu poslal angela, ki se je dotaknil njegovih ustnic in mu rekel: »Tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen« (v. 7). Ko je Jezus v Novi zavezi ob Genezareškem jezeru poklical svoje prve učence in naredil znamenje čudežnega ulova rib, je Simon Peter padel k njegovim nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8). Ni bilo treba dolgo čakati na odgovor: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi« (v. 10). In ko je eden od njegovih učencev Jezusu rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo,« mu je Učitelj odgovoril: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,8–9).

Gospodovo vabilo, da ga srečamo, je torej namenjeno vsakomur od vas, kjerkoli in v kakršnemkoli položaju se nahaja. Dovolj je, da se »odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu« (Veselje evangelija, 3). Vsi smo grešniki in potrebujemo, da nas Gospod očisti. A dovolj je storiti majhen korak k Njemu, ki nas vedno čaka z odprtimi rokami, posebej v zakramentu sprave, ki je posebna priložnost za srečanje z Božjim usmiljenjem, da očisti in obnovi naša srca.

Da, dragi mladi, Gospod nas želi srečati in pusti, da ga »vidimo«. »In kako?« me boste morda vprašali. Tudi sveta Terezija Avilska, ki se je rodila v Španiji pred točno 500 leti, je že kot majhna deklica govorila svojim staršem: »Želim videti Boga.« Potem je odkrila pot molitve kot »zaupnega prijateljskega odnosa z Njim, od katerega se čutimo ljubljeni« (Knjiga življenja 5,8). Zato vas vprašam, ali molite. Ali veste, da se lahko pogovarjate z Jezusom, Očetom, Svetim Duhom tako, kot se pogovarjate s prijateljem? In to ne s katerimkoli prijateljem, temveč s svojim najboljšim in najbolj zaupnim prijateljem! Poskusite to narediti v preprostosti. Odkrili boste, kar je kmet v Arsu dejal svetemu župniku v svojem kraju: »Ko sem v molitvi pred tabernakljem, ›ga gledam in on gleda mene‹« (KKC, 2715).

Še enkrat vas vabim, da srečate Gospoda s pogostnim branjem Svetega pisma. Če še nimate te navade, začnite z evangeliji. Vsak dan preberite en odlomek. Dopustite, da Božja beseda govori vašim srcem, razsvetli vaše korake (prim. Ps 119,105). Odkrili boste, da je mogoče »videti« Boga tudi v obrazih bratov, posebej najbolj pozabljenih: ubogih, lačnih, žejnih, tujcih, bolnih, zapornikih (prim. Mt 25,31–46). Ste to že kdaj izkusili? Dragi mladi, za vstop v logiko Božjega kraljestva se je treba prepoznati kot ubogi z ubogimi. Čisto srce je nujno tudi razgaljeno srce, ki se zna ponižati in deliti svoje življenje z najbolj pomoči potrebnimi.

Srečanje z Bogom v molitvi, po branju Svetega pisma in v bratskem življenju vam bo pomagalo, da boste bolje poznali Gospoda in sami sebe. Kakor se je zgodilo učencema v Emavsu (prim. Lk 24,13–35), tako bodo zaradi Jezusovega glasu žarela vaša srca. Odprle se bodo vaše oči, da boste prepoznali njegovo prisotnost in tako odkrili načrt ljubezni, ki ga ima za vaše življenje.

Nekateri med vami čutijo ali bodo čutili Gospodov klic v zakon, da oblikujejo družino. Danes mnogi mislijo, da ta klic ni v modi, toda to ni res! Prav zato celotna cerkvena skupnost živi posebno obdobje premišljevanja o klicu in poslanstvu družine v Cerkvi in sedanjem svetu. Poleg tega vas vabim, da premislite o klicu v redovno življenje ali duhovništvo. Kako lepo je videti mlade, ki objamejo klic, da se popolnoma podarijo Kristusu in služenju njegovi Cerkvi! S čisto dušo sprašujte sami sebe in ne bojte se tega, kar vas prosi Bog! Ko boste odgovorili »Da« Gospodovemu klicu, boste postali nova semena upanja v Cerkvi in družbi. Ne pozabite: Božja volja je vaša sreča!

4. Na poti proti Krakovu

»Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Dragi mladi, kakor vidite, ta blagor od blizu zadeva vaše bivanje in je zagotovilo vaše sreče. Zato še enkrat ponavljam: bodite pogumni biti srečni!

Svetovni dan mladih letos vodi v zadnji del poti priprave na naslednje veliko svetovno srečanje mladih v Krakovu leta 2016. Pred natanko tridesetimi leti je sveti Janez Pavel II. v Cerkvi ustanovil svetovne dneve mladih (SDM). To mladostno romanje po vseh celinah pod vodstvom Petrovega naslednika je resnično milostna in preroška pobuda. Vedno se zahvaljujemo Gospodu za dragocene sadove, ki jih je prineslo v življenje tolikih mladih na celotnem planetu! Koliko pomembnih odkritij, posebno o Kristusu, ki je Pot, Resnica in Življenje, ter o Cerkvi kot veliki družini, ki vse sprejema! Koliko sprememb v življenju, koliko duhovnih poklicev je zraslo iz teh srečanj. Sveti papež, pokrovitelj SDM, naj posreduje za vaše romanje proti njegovemu Krakovu. Materinski pogled blažene Device Marije, polne milosti, vse lepe in vse čiste, naj nas spremlja na tej poti.

Frančišek

V Vatikanu, na god sv. Janeza Boska, 31. januarja 2015

Kraj

Datum

Kategorija

Utrdite svoja srca (Jak 5,8)

Dragi bratje in sestre!

Postni čas je čas prenove Cerkve, skupnosti in posameznih vernikov ter predvsem ”čas milosti” (2 Kor 6,2). Bog od nas ne zahteva ničesar, česar bi nam prej že ne podaril: ”Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil” (1 Jn 4,19). Bog ni brezbrižen do nas. Vsakega od nas nosi v svojem srcu, pozna nas po imenu, skrbi za nas in nas išče, ko ga zapustimo. Zanima se za vsakega izmed nas; v svoji ljubezni ga zanima vse, kar se dogaja z nami. Ko živimo udobno življenje in nam gre vse dobro, se včasih zgodi, da pozabimo na druge (česar Bog Oče ne naredi nikoli), se ne zanimamo za njihove težave, trpljenje in krivice, ki se jim dogajajo … Tedaj naše srce zapade v brezbrižnost. Medtem ko se počutim precej dobro in prijetno, pozabljam na tiste, ki so v težavah. Ta egoistična razvada, ravnodušnost, ima danes svetovne razsežnosti, zato lahko govorimo o globalizaciji brezbrižnosti. Gre za stisko, s katero se kristjani moramo soočiti.

Ko se Božje ljudstvo spreobrne k njegovi ljubezni, najde odgovore na vprašanja, ki mu jih zgodovina vedno znova zastavlja. Eden izmed največjih izzivov, pri katerem se želim ustaviti v tej poslanici, je ravno globalizacija brezbrižnosti.

Ravnodušnost do bližnjih in do Boga je resnična preizkušnja tudi za nas kristjane, zato moramo v vsakem postu slišati krik prerokov, ki so povzdigovali glas in nas tako prebujali.

Bog ni brezbrižen do sveta, ampak ga ljubi do te mere, da pošlje svojega Sina za odrešenje vsakega človeka. V učlovečenju, zemeljskem življenju, smrti in vstajenju se dokončno odpirajo vrata med Bogom in človekom, med nebom in zemljo. Cerkev je z oznanjevanjem Božje besede, obhajanjem zakramentov in pričevanjem vere, ki se uresničuje v dobrodelnosti (prim. Gal 5,6), kakor roka, ki vrata drži odprta. Toda svet teži k temu, da se zapre vase in zapre tista vrata, skozi katera Bog vstopa v svet in svet vanj. Tako roka, ki je Cerkev, ne sme biti nikoli presenečena, če je odrinjena, stisnjena in poškodovana.

Božje ljudstvo potrebuje prenovo, da ne bi postalo brezbrižno, da se ne bi zaprlo samo vase. Predlagam tri korake, o katerih premišljujemo na poti prenove.

1. ”Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli” (1 Kor 12,26) – Cerkev

Cerkev nam s svojim učiteljstvom in predvsem z zgledom dobrodelnosti ponuja Božje usmiljenje, ki razbija spone smrti, ki jih povzroča brezbrižnost in jih ustvarjamo z zapiranjem vase. Pričujemo lahko samo o tistem, kar smo že prejeli in izkusili. Kristjan dovoli Bogu, da ga obleče s svojo dobroto in usmiljenjem, da ga pokrije s Kristusom, da mu postane podoben –služabnik Bogu in ljudem. Na to nas opominja bogoslužje velikega četrtka z obredom umivanja nog. Peter ni želel, da bi mu Jezus umil noge, potem pa je spoznal, da Jezus noče biti le zgled medsebojnega služenja. To dejanje lahko stori samo tisti, ki je že pustil, da mu Kristus umije noge. Samo ta ima ”delež” z Njim (Jn 13,8) in lahko služi ljudem.

Postni čas je primerno obdobje, da dovolimo Kristusu, da nam streže, in tako postanemo kakor On. To se lahko zgodi, ko poslušamo Božjo besedo in prejemamo zakramente, še posebej evharistijo. V njej postanemo tisto, kar prejemamo – Kristusovo telo. V tem telesu ni prostora za brezbrižnost, za katero se zdi, da obvladuje naša srca. Kajti kdor je Kristusov, pripada samo enemu telesu in v Njem ne moremo biti brezbrižni drug do drugega. ”Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi” (1 Kor 12,26).

Cerkev je občestvo svetnikov – communio sanctorum, ker v njej sodelujejo vsi svetniki in ker je občestvo svetih reči: razodeta Božja ljubezen in Kristus v vseh njegovih darovih. Med njimi je tudi odgovor vseh, ki dopustijo, da jih doseže ta ljubezen. V občestvu svetnikov sodeležnosti pri svetih rečeh nihče ne poseduje samo zase, ampak je vse, kar ima, za vse. Ker smo včlenjeni v Boga, lahko storimo nekaj tudi za oddaljene in za tiste, ki jih s svojimi močmi ne moremo nikoli doseči. Kajti z njimi in zanje prosimo Boga, da bi se vsi odprli njegovemu odrešilnemu delovanju.

2. ”Kje je tvoj brat?” (1Mz 4,9) – župnije in skupnost

Kar smo povedali za katoliško Cerkev, je treba prevesti tudi v življenje skupnosti in župnij. Ali lahko v takih cerkvenih okoljih izkusimo in doživimo, da smo člani enega samega telesa? Telo, ki hkrati prejema in daruje, kar mu želi podariti Bog? Telo, ki pozna svoje majhne, revne in šibkejše ude in skrbi zanje? Ali se zatekamo k neki univerzalni ljubezni, ki se samo od daleč približa svetu, vendar pred zaprtimi vrati pozabi na sedečega Lazarja (prim. Lk 16,19–31)?

Da bi lahko prejeli, kar nam podarja Bog, in bi to obrodilo sadove, moramo preseči vidne meje Cerkve v dveh smereh.

Najprej se v molitvi pridružimo nebeški Cerkvi. Ko zemeljska Cerkev moli, se vzpostavi občestvo vzajemne pomoči in dobrega, ki pride do Božjega obličja. S svetniki, ki so že dosegli polnost občestva z Bogom, sestavljamo tisti del skupnosti, v kateri ljubezen premaga brezbrižnost. Nebeška Cerkev ni zmagoslavna, ker bi obrnila hrbet zemeljskim težavam in bi uživala sama s seboj. Svetniki so namreč tisti, ki se že veselijo in zrejo dejstvo, da sta Kristusova smrt in vstajenje dokončno premagala brezbrižnost, trdoto srca in sovraštvo. Dokler ta zmaga ne prešine celega sveta, bodo svetniki hodili med nami kot romarji. Cerkvena učiteljica sveta Terezija Deteta Jezusa iz Lisieuxa je prepričano zapisala, da nebeško veselje za zmago križane ljubezni ne more biti popolno, dokler je na zemlji vsaj en človek, ki trpi in ječi: ”Računam s tem, da v nebesih ne bom mirovala, kajti moja želja je, da bi delovala še naprej za Cerkev in za duše” (Pismo 254, 14. julij 1897).

Tudi mi smo deležni zaslug svetnikov, ki sodelujejo z našim bojem ter našo željo po miru in spravi. Njihovo veselje je zmaga v vstalem Kristusu in za nas predstavlja vir moči, da lahko premagamo številne oblike brezbrižnosti in trdoto srca.

Na drugi strani je potrpežljivo pričevanje Njega, ki hoče vse in vsakega privesti do Očeta. Ljubezen ne more zamolčati poslanstva. Cerkev Jezusu Kristusu sledi na njegovi poti, da bi dosegla vsakega človeka, do skrajnih meja sveta (prim. Apd 1,8). Tako lahko vidimo v svojem bližnjem brata in sestro, za katera je Kristus umrl in vstal od mrtvih. Kar smo prejeli, smo prejeli tudi za njiju in prav to, kar so ti bratje prejeli, je dar za Cerkev in celotno človeštvo.

Dragi bratje in sestre, tako močno si želim, da bi kraji, kjer je prisotna Cerkev – še posebej naše župnije in skupnosti – postali otoki usmiljenja v morju brezbrižnosti.

3. ”Utrdite svoja srca” (Jak 5,8) – vsak vernik

Tudi kot posamezniki smo v nevarnosti, da postanemo brezbrižni. Nasičeni smo s tragičnimi novicami in podobami, ki nam pripovedujejo o človeškem trpljenju, obenem pa čutimo nemoč, da bi ukrepali. Kaj naj storimo, da se ne bomo prepustili tej spirali strahu in nemoči?

V prvi vrsti lahko molimo v edinosti z zemeljsko in nebeško Cerkvijo. Ne podcenjujmo moči skupinske molitve! Pobuda 24 ur za Gospoda, za katero upam, da se bo 13. in 14. marca odvijala po vsej Cerkvi in tudi na škofijski ravni, želi biti izraz nujnosti molitve.

Na drugem mestu lahko pomagamo s konkretnimi dobrodelnimi dejanji, ki dosežejo bližnje in oddaljene v številnih karitativnih ustanovah v Cerkvi. Post je primeren čas, da pokažemo zanimanje za drugega tudi s simbolnim, vendar konkretnim dejanjem svojega sodelovanja pri skupni dobrodelnosti.

Na tretjem mestu pa je trpljenje bližnjih, ki predstavlja nenehni klic k spreobrnitvi, saj me morajo potrebe mojega brata opominjati na krhkost mojega življenja, moje odvisnosti od Boga in drugih bratov. Če ponižno prosimo za Božjo milost in sprejmemo omejitve svojih zmožnosti, tedaj lahko zaupamo v neizmerne možnosti, ki nam jih namenja Božja ljubezen. Tako se bomo lahko zoperstavili hudičevi skušnjavi, ki nas zavaja v misel, da lahko odrešimo sebe in svet z lastnimi močmi.

Da bi lahko presegli brezbrižnost in lastne težnje po vsemogočnosti, želim, da bi vsi preživeli postni čas kot obdobje oblikovanja srca, kot je dejal Benedikt XVI. (okrožnica Bog je ljubezen, 31). Imeti usmiljeno srce ne pomeni šibkega srca. Kdor želi biti usmiljen, mora imeti srce hrabro, močno, zaprto za Skušnjavca in odprto za Boga. Srce, ki prepušča Svetega Duha, spremlja na pot ljubezni tudi brate in sestre. To je skromno srce, ki pozna lastne omejitve in se razdaja za druge.

Dragi bratje in sestre, zato želim v tem postnem času z vami prositi Kristusa z besedami: ”Upodobi naša srca po svojem srcu” (iz litanij Srca Jezusovega). Tako bomo imeli hrabro, usmiljeno srce, ki se ne bo zapiralo samo vase, temveč bo radodarno, pripravljeno za pomoč in ne bo zapadlo v vrtinec globalizacije brezbrižnosti.

To vam želim in molim, da bi vsak vernik in vsaka cerkvena skupnost uspešno prehodila pot postnega časa, hkrati pa prosim, da molite zame. Naj vas blagoslavlja Gospod in varuje Mati Marija.

V Vatikanu, 4. oktobra 2014, na praznik sv. Frančiška Asiškega.

Frančišek

Kraj

Datum

Naši koledniki so v sedmih skupinah obiskali župljane in jim oznanjali veselo novico: ''Rojen nam je Odrešenik sveta.''

Kraj

Datum

Kategorija