Potem, ko so se prvoobhajanci v petek 5. maja prvič srečali z Jezusom v zakramentu sprave, so v soboto pripravljali kruh in hostije in še kaj zraven, starši pa so ta čas urejali cerkev in okolico.

Kraj

Datum

sobota, 6. Maj 2017

Kategorija

Poslanica papeža Frančiška za 54. svetovni dan molitve za duhovne poklice

GNANI PO DUHU ZA POSLANSTVO

Dragi bratje in sestre,
v zadnjih letih smo razmišljali o dveh vidikih, ki zadevajo krščanski poklic: o vabilu, da "gremo iz sebe", da bi poslušali glas Gospoda, in o pomembnosti cerkvene skupnosti kot privilegiranega kraja, kjer se Božji klic rodi, hrani in se izraža.

Zdaj, ob 54. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim usmeriti pozornost na misijonarsko razsežnost krščanskega poklica. Kdor se je pustil pritegniti Božjemu glasu in začel slediti Jezusu, kmalu odkrije v sebi neustavljivo željo, da bi ponesel evangelij svojim bratom z evangelizacijo in s služenjem v ljubezni. Vsi kristjani smo poklicani, da bi bili misijonarji evangelija! Učenec v resnici ne prejme daru Božje ljubezni za zasebno tolažbo, ni poklican, da promovira samega sebe, niti da ščiti interese neke družbe, ampak se ga preprosto dotakne in ga preoblikuje veselje, da ga Bog ljubi. Te izkušnje ne more ohraniti samo zase: »Evangeljsko veselje, ki napolnjuje življenje skupnosti učencev, je misijonarsko veselje.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 21)

Misijonarska angažiranost torej ni nekaj, kar bi dodali krščanskemu življenju kot neke vrste okrasek, temveč je v osrčju same vere. Odnos z Gospodom vključuje dejstvo, da smo poslani na svet kot preroki njegove besede in priče njegove ljubezni.

Čeprav doživljamo številne šibkosti in se včasih počutimo malodušne, moramo dvigniti glavo k Bogu, ne da bi se prepustili občutku neustreznosti ali predali pesimizmu, ki nas naredi za pasivne opazovalce utrujenega in monotonega življenja. Ni prostora za strah: Bog sam prihaja očistit naše "nečiste ustnice", nas naredit primerne za poslanstvo: »Tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,7–8)

Vsak poslani učenec čuti v srcu ta Božji glas, ki ga vabi, naj gre med ljudi, kakor Jezus, ki je »ozdravljal in delal dobro vsem« (Apd 10,38). Že sem imel priložnost spomniti, kako je dejansko po krstu vsak kristjan Krištof, to je »tisti, ki nosi Kristusa« svojim bratom (prim. Kateheze, 30. januar 2016). To še posebej velja za tiste, ki so poklicani v življenje posebne posvetitve, in enako za duhovnike, ki so velikodušno odgovorili: »Tukaj sem, Gospod, pošlji mene!« S prenovljeno misijonarsko zavzetostjo so poklicani zapustiti sveta obzidja templja, da bi omogočili Božji nežnosti prekipevanje v blagor ljudi (prim. Homilija na krizmeni maši, 24. marec 2016). Cerkev potrebuje takšne duhovnike: zaupljive in vedre, ker so odkrili pravi zaklad, zavzete za to, da bi ga z veseljem naredili znanega vsem! (prim. Mt 13,44)

Kadar govorimo o krščanskem poslanstvu, se seveda pojavljajo številna vprašanja: Kaj pomeni biti misijonar evangelija? Kdo daje moč in pogum za oznanjevanje? Kakšna je evangeljska logika, ki navdihuje poslanstvo? Na ta vprašanja lahko odgovorimo ob kontemplaciji treh evangeljskih prizorov: začetek Jezusovega poslanstva v shodnici v Nazaretu (prim. Lk 4,16-30), pot, ki jo prehodi Vstali ob učencih v Emavs (prim. Lk 24,13-35), in končno prilika o semenu (prim. Mk 4,26-27).

Jezus je maziljen z Duhom in poslan. Biti učenec misijonar pomeni, biti aktivno udeležen pri Kristusovem poslanstvu, ki ga sam Jezus opiše v sinagogi v Nazaretu: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. (Lk 4,18-19). To je tudi naše poslanstvo: da smo maziljeni z Duhom in da gremo svojim bratom oznanjat Besedo, ki postane zanje sredstvo odrešenja.

Jezus se nam pridruži na poti. Pred vprašanji, ki prihajajo iz človeškega srca, in pred izzivi, ki jih poraja realnost, lahko občutimo izgubo ter pomanjkanje energije in upanja. Obstaja nevarnost, da se krščansko poslanstvo zazdi kot čista neuresničljiva utopija ali kakorkoli že, kot realnost, ki presega naše moči. Toda če kontempliramo vstalega Jezusa, ki hodi ob emavških učencih (prim. Lk 24,13-15), naše zaupanje lahko oživi. V tem evangeljskem prizoru imamo pristno »liturgijo na poti«, ki je pred liturgijo Besede in lomljenja Kruha in nam razodeva, da je na vsakem koraku Jezus z nami! Učenca, ki ju je ranil škandal križa, se po porazu vračata domov; v srcu nosita uničeno upanje in sanje, ki se niso uresničile. V njiju je žalost preglasila veselje evangelija. Kaj naredi Jezus? Ne sodi ju, z njima prehodi isto pot, in namesto, da bi odstranil zid, naredi špranjo. Počasi spreminja njuno malodušnost, razplamti njuna srca in jima odpre oči, ko razlaga besedo in razlomi kruh. Enako tudi kristjan ni sam nosilec poslanstva, temveč v naporih in nerazumevanjih izkuša, »da Jezus hodi z njim, govori z njim, diha z njim, dela z njim. Čuti, da je Jezus z njim sredi misijonskega dela.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 266).

Jezus stori, da seme vzkali. Končno je pomembno, da se od evangelija naučimo načina oznanjevanja. Neredko se celo ob najboljših namenih zgodi, da podležemo določeni strasti po moči, prozelitizmu ali netolerantnemu fanatizmu. Evangelij nas nasprotno kliče, da zavržemo malikovanje uspeha in moči, pretirano skrb za strukture in bojazen, ki bolj ustreza duhu pridobivanja kot duhu služenja. Seme Kraljestva, čeprav majhno, nevidno in včasih neznatno, raste tiho, zahvaljujoč nenehnemu Božjemu delu: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako« (Mr 4,26-27). To je naš prvi razlog upanja: Bog presega vsa naša pričakovanja in nas preseneča s svojo velikodušnostjo ter stori, da vzbrstijo sadovi našega dela celó bolj, kot bi mogli pričakovati glede na človeško učinkovitost.

S tem evangeljskim zaupanjem se odpremo tihemu delovanju Duha, ki je temelj poslanstva. Niti poklicne pastorale niti krščanskega poslanstva ni mogoče uresničevati brez nenehne in kontemplativne molitve. Krščansko življenje je zato treba hraniti s poslušanjem Božje besede in predvsem negovati osebni odnos z Gospodom v evharističnem češčenju, privilegiranem »kraju« srečanja z Bogom.

Prav to intimno prijateljstvo z Gospodom želim živo spodbuditi, zlasti da bi od Boga izprosili nove poklice za duhovništvo in posvečeno življenje. Božje ljudstvo potrebuje da ga vodijo pastirji, ki razdajajo svoje življenje v službi evangelija. Zato prosim župnijske skupnosti, združenja in številne v Cerkvi navzoče molitvene skupine: Skušnjavi malodušja se uprite tako, da nadaljujete z molitvijo h Gospodu, naj pošlje delavcev na svojo žetev in nam da duhovnikov, zaljubljenih v evangelij, zmožnih biti blizu svojim bratom in biti tako živo znamenje usmiljene Božje ljubezni.

Dragi bratje in sestre, tudi danes moremo ponovno odkriti gorečnost oznanjevanja in zlasti mladim predlagati hojo za Kristusom. Nasproti razširjenemu pojmovanju utrujene vere ali vere, omejene zgolj na »morate izpolniti«, želijo naši mladi odkriti vedno aktualno privlačnost Jezusovega lika, da bi se pustili postaviti pod vprašaj in izzvati njegovim besedam ter njegovim gestam in, zahvaljujoč njemu, končno sanjati življenje, ki bo zares človeško, veseli, da se posvetijo v ljubezni.

Sveta Marija, Mati našega Odrešenika, je imela pogum objeti te Božje sanje, tako da je položila svojo mladost in svoje navdušenje v njegove roke. Po njeni priprošnji naj dosežemo enako odprtost srca, enako pripravljenost odgovoriti na Gospodov klic z našim »Tukaj sem«, se z enakim veseljem podati na pot (prim. Lk 1,39) in ga kakor ona oznanjati vsemu svetu.

papež Frančišek

Vatikan, 27. november 2016
Prva adventna nedelja

Kraj

Datum

nedelja, 30. April 2017

Kategorija

O, ne, Jezus, mi ne zapustimo

te nikoli, oj nikoli več.

Srčno vdani k tebi, glej, hitimo,

k tebi, Jezus, v blaženo nebo!

Kraj

Datum

petek, 14. April 2017

Kategorija

KRIŽEV POT

V Koloseju v Rimu, 14. 4. 2017

Z ŽENAMI IZ EVANGELIJA

Premišljevanja Anne-Marie Pelletier

 

Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.

 

Ura je torej prišla. Jezusova pot po prašnih galilejskih in judejskih cestah, ko se srečeval s trpečimi telesi in srci, ko ga je gnala nuja, da bi oznanjal kraljestvo, ta pot se konča tukaj, danes.

Na griču Golgota. Danes križ zapre cesto. Jezus ne bo šel več daleč.

Nemogoče je iti še dlje!

Božja ljubezen tukaj prejme svojo polno mero, brez mere.

Danes gre Očetova ljubezen, ki hoče, da so po njegovem Sinu rešeni vsi ljudje, vse do konca, do tam, kjer nam zmanjka besed, kjer smo povsem izgubljeni, kjer našo pobožnost preseže preobilje Božjih misli.

Na Golgoti gre – proti vsem pričakovanjem – za življenje. In za milost. In za mir. Ne gre za kraljestvo zla, ki ga še predobro poznamo, ampak za zmago ljubezni. Misericordia et misera …

In prav v zapiku samega križa gre za naš svet z vsemi njegovimi padci in njegovimi bolečinami, njegovimi klici in njegovimi upori; vse to kriči danes k Bogu iz dežel bede ali vojne, iz raztrganih družin, iz zaporov, na plovilih prenagnetenih z begunci …

Toliko solza, toliko bede v čaši, ki jo Sin pije namesto nas. Toliko solza, toliko bede, ki se ne sme izgubiti v oceanu časa, ampak jih zbira on, da bi jih preobrazil v skrivnost ljubezni, v kateri pogoltne zlo. Zares gre na Golgoti za nepremagljivo zvestobo Boga do našega človeštva. Tam se izvrši rojstvo. Moramo si upati reči, da je veselje evangelija, Evangelii gaudium, resnica tega trenutka! Če naš pogled ne doseže te resnice, ostajamo jetniki mrež trpljenja in smrti. In Kristusovo trpljenje s tem naredimo jalovo.

Molimo.

Gospod, naše oči so zamračene. Kako naj te spremljamo tako daleč? »Usmiljenje« je tvoje ime. Toda to ime je norost.

Naj počijo stari mehovi naših src. Ozdravi naš pogled, da se bo razsvetlil pri dobri novici evangelija, ko bomo stali ob vznožju križa tvojega Sina. In lahko bomo obhajali »dolgost in širokost, visokost in globočino« s potolaženim in osuplim srcem.

 

O, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati, k'tere Sin je rešil svet.

I. POSTAJA

Jezusa obsodijo na smrt

Iz evangelija po Luku (22,66)

Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor.

Iz evangelija po Marku (14,64-65)

In vsi so ga obsodili, da zasluži smrt. Nekateri so začeli pljuvati vanj, mu zakrivati obraz, ga tolči s pestmi in govoriti: »Prerokuj!« Tudi služabniki so ga pričakali z udarci.

Premišljevanje

Možem v velikem zboru ni bilo treba veliko premišljevati, da so se odločili. Že dolgo časa je bila zadeva dogovorjena. Jezus mora umreti!

Tako so mislili že tisti, ki so ga hoteli pahniti s previsa na griču tisti dan, ko je Jezus v nazareški shodnici razvil zvitek in v svojem imenu razglasil besede iz Izaijeve knjige (»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil … da okličem leto Gospodove milosti.«) Že ko je ozdravil bolnika v kopališču Betesda, ko je oznanil soboto za Boga, ki osvobaja iz vseh ujetništev, se je proti njemu napihovalo morilsko godrnjanje. In na zadnjem odseku poti, ko se je vzpenjal proti Jeruzalemu za veliko noč, se je primež nepopustljivo stiskal: ne bo več ušel svojim sovražnikom.

Toda imeti moramo še malo daljši spomin. Že v Betlehemu, v dneh njegovega rojstva, je Herod izdal odlok, da mora umreti. Meč policajev samozvanega kralja je pomoril betlehemske dečke. Jezus je tedaj ušel njihovemu besu. A le za nekaj časa. Živel je le z odlogom vsega tega. V Rahelinem joku nad njenimi otroki, ki jih ni več, odmeva v hlipanju prerokba bolečine, ki jo je Simeon napovedal Mariji.

Molitev

Gospod Jezus, ljubljeni Sin, ki si nas prišel obiskat, ki si hodil med nami in delal dobra dela, ki si oživil tiste, ki prebivajo v smrtni senci, ti poznaš naša izkrivljena srca. Izjavljamo, da smo prijatelji dobrega in da hočemo življenje. Toda grešniki smo in zavezniki smrti. Izjavljamo, da smo tvoji učenci, stopamo pa na pota, ki se izgubljajo daleč od tvojih misli, daleč od tvoje pravice in tvojega usmiljenja. Ne prepusti nas našemu nasilju. Naj se tvoja potrpežljivost do nas ne izčrpa. Reši nas hudega!

»Ljudstvo moje, kaj sem ti storil? S čim sem te užalil? Odgovori mi!«

 

Komu potok solz ne lije, ko bridkosti zre Marije, grenke nad morja bridkost?

 

II. POSTAJA

Peter zataji Jezusa

Iz evangelija po Luku (22,59-62)

Kako uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval in rekel: »V resnici je bil tudi ta z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš. « In takoj, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven in se bridko zjokal.

Premišljevanje

Okrog žerjavice na dvorišču velikega zbora se Peter in še nekaj drugih grejejo v teh hladnih urah noči, ki jo prečkajo vročični prihodi in odhodi. Notri pa se bo odigrala Jezusova usoda v soočenju z njegovimi tožniki. Zahtevali bodo njegovo smrt. Kot plima, ki se dviga, tako narašča sovraštvo vse naokrog. Kakor se zaneti kosem preje, tako se prime sovraštvo in se množi. Kmalu bo kričeča množica zahtevala od Pilata pomilostitev za Baraba in obsodbo za Jezusa. Težko se je priznati za prijatelja obsojenca na smrt, ne da bi te streslo od groze. Petrova neustrašna zvestoba ne bo obstala pred sumničavimi besedami dekle vratarice. Če bi priznal, da je učenec galilejskega rabija, bi to pomenilo, da mu več pomeni zvestoba Jezusu kot lastno življenje! Ko resnica zahteva takšen pogum, težko najde pričevalcev … Ljudje so narejeni tako, da imajo tedaj laž raje od nje, in Peter pripada našemu človeštvu. Izda, in to trikrat. Potem se mu pogled križa z Jezusovim. In stečejo solze, grenke, a vendar sladke, kakor voda, ki izmiva umazanijo. Kmalu, čez nekaj dni, bo pri nekem drugem ognju in žerjavici, na obali Peter prepoznal svojega vstalega Gospoda, ki mu bo zaupal skrb za njegove ovce. Peter se bo naučil brezmejnega odpuščanja, ki ga izreka Vstali nad vsemi našimi izdajami. In prejel bo delež pri zvestobi, ki ga bo usposobila, da bo odtlej sprejel svojo smrt kot daritev, pridruženo Kristusovi.

Molitev

Gospod, naš Bog, hotel si, da prav Peter, učenec, ki te je zatajil in ki mu je bilo odpuščeno, prejme dolžnost, da vodi tvojo čredo.

Vpiši v naša srca zaupanje in veselje ob vedenju, da lahko v tebi prečkamo soteske strahu in nezvestobe.

Daj da bodo vsi tvoji učenci, poučeni od Petra, priče pogleda, s katerim se oziraš na naše napake. Naj naše trdosrčnosti in obupi nikoli ne izničijo vstajenja tvojega Sina!

Kristus, ki si umrl zaradi naših grehov, Kristus, ki si vstal za naše življenje, prosimo te, usmili se nas.

Kdo prisrčno ne žaluje, ko to Mater premišljuje, njenih boli velikost?

 

III. POSTAJA

Jezus in Pilat

Iz evangelija po Marku (15,1.3.15)

Takoj zjutraj so véliki duhovniki sklicali posvet s starešinami in pismouki, torej ves véliki zbor. Jezusa so zvezali, ga odpeljali in izročili Pilatu. Véliki duhovniki so ga obtoževali veliko reči. Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.

Iz evangelija po Mateju (27,24)

Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri njegovi krvi. Vi glejte!«

Iz knjige preroka Izaija (53,6)

Mi vsi smo tavali kakor ovce, vsak je krenil na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh.

Premišljevanje

Rim cesarja Avgusta, država, ki širi omiko, katere legije si nalagajo poslanstvo osvojiti ljudstva, da bi jim prinesla dobrino pravega reda!

Prav tako Rim, prisoten pri pasijonu Jezusa v osebi Pilata, cesarjevega zastopnika, poroka prava in pravičnosti v tuji deželi.

In vendar ta isti Pilat, ki izjavi, da ne najde na Jezusu nobene krivde, potrdi njegovo smrtno obsodbo. V pretorski palači, kjer sodijo Jezusu, se jasno pokaže resnica: poganska pravičnost ni nič boljša od pravičnosti judovskega velikega zbora! Očitno ta Pravični, ki nad seboj nenavadno zjedri ubijalske misli človeškega srca, spravi Jude in pogane. Zaenkrat je to tako, da jih naredi enako sokrive njegovega umora. In vendar prihaja čas – je že zelo blizu –, ko jih bo ta Pravični še drugače spravil, s križem in z odpuščanjem, ki bo doseglo vse, Jude in pogane, jih bo skupaj ozdravilo njihovih strahopetnosti in osvobodilo njihove skupne nasilnosti.

Samo en pogoj je, da smo lahko deležni tega daru: priznati nedolžnost edinega Nedolžnega, Jagnjeta Božjega, darovanega za greh sveta. Odpovedati se zadostnosti, ki mrmra v nas: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka.« Priznati krivdo v zaupanju, da nas vse, Jude in pogane, obdaja neskončna ljubezen in da Bog nas vse kliče, naj postanemo njegovi otroci.

Molitev

Gospod, naš Bog, pred Jezusom, izročenim in obsojenim ne znamo drugega, kot da se otresamo krivde in obtožujemo druge. Tako dolgo smo kristjani nalagali na tvoje ljudstvo Izrael breme tvoje smrtne obsodbe. Tako dolgo nismo hoteli vedeti, da bi se morali vsi prepoznati kot sokrivci v grehu, da bi bili vsi rešeni s krvjo križanega Jezusa.

Daj nam, da bomo prepoznali v tvojem Sinu Nedolžnega, edinega nedolžnega v vsej naši zgodovini. Njega, ki je sprejel, da je postal »greh za nas« (2 Kor 5,21), da bi nas ti lahko po njem našel, človeštvo, preustvarjeno v nedolžnosti, v kateri si nas ustvaril in v kateri nas delaš svoje otroke.

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?

 

V grenko žalost zatopljena je nje duša prebodena z mečem silnih bolečin.

 

IV. postaja: Jezus kralj slave

Iz evangelija po Marku (15,16-18)

Vojaki so ga odpeljali na dvorišče palače, to je pretorija, in sklicali vso četo. Ogrnili so ga v škrlat, spletli trnovo krono in mu jo nadeli. Začeli so ga pozdravljati: »Pozdravljen, judovski kralj!«

Iz knjige preroka Izaija (53,2-4)

Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin, izkušen v trpljenju, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, preziran in ga nismo cenili. Mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega .

Premišljevanje

Banalnost zla. Za celo legijo je mož, žena, celo otrok, ki so žrtve nasilja, ponižani, mučeni, ubiti, pod vsakim nebom, v vsakem času zgodovine.

Ne da bi iskal zaščito v božanski naravi, ki jo ima, se Jezus uvrsti v to strašno povorko muk, ki jih človek zadaja človeku. Pozna osamljenost ponižanih in najbolj zapuščenih.

A kaj nam koristi trpljenje še enega nedolžnega? Ta, ki je eden izmed nas, je najprej ljubljeni Očetov Sin, ki s svojo pokorščino prihaja dopolnit pravičnost. In iznenada se vsa znamenja preobrnejo. Glej, posmehljive besede in dejanja – o kako popolno protislovje! – nam odkrijejo nedoumljivo resnico: da gre tu za pravo in enkratno kraljevsko oblast, ki se razodeva kot kraljevanje ljubezni, ki ni hotela vedeti za nič drugega kot za Očetovo voljo in za njegovo željo, da bi bili vsi ljudje rešeni. »Žrtve in daritve nisi hotel, tedaj sem rekel: ›Glej, prihajam. V zvitku knjige mi je naročeno, naj izpolnim tvojo voljo‹ (Ps 40,7-9).«

Ta ura velikega petka to razglaša: ena sama slava obstaja na tem in na onem svetu, in ta je v tem, da se spozna in izpolni Očetova volja. Nihče od nas ne more seči po višjem dostojanstvu, kot je biti sin v Njem, ki je za nas postal pokoren do smrti na križu.

Molitev

Gospod, naš Bog, na ta sveti dan, ki dovršuje razodetje, te prosimo: prevrni v nas in v našem svetu vse malike. Ti veš, kolikšno oblast imajo nad našimi dušami in srci.

Prevrni v nas lažne podobe uspeha in slave. Prevrni v nas vedno obnavljajoče se podobe boga po naših zamislih, oddaljenega boga, ki je tako daleč od obličja, ki se razodeva v zavezi in ki se danes razkriva v Jezusu onkraj vsake predvidljivosti, presegajoč vsako upanje. V Njem, ki ga priznavamo kot »sijaj [tvoje] slave« (Heb 1,3).

Daj nam vstopiti v večno veselje, ki nas bo pripravilo, da bomo klicali Jezusu, oblečenemu v škrlat in kronanemu s trnjem, da je kralj slave, ki ga opeva psalm: »Dvignite, vrata, svoje glave, dvignite se starodavne duri, da vstopi kralj veličastva« (Ps 24,9).

 »Dvignite, vrata, svoje glave, dvignite se starodavne duri, da vstopi kralj veličastva.«

 

Mati, vir ljubezni prave, naj občutim te težave in s teboj žalujem zdaj.

 

V. postaja: Jezus nosi križ

Iz knjige Žalostink (1,12)

Vi, ki greste mimo po poti, glejte in vidite, ali je katera bolečina kakor moja bolečina, ki me je zadela; ki jo je prizadel Gospod ob dnevu svoje srdite jeze.

Iz psalma 146 (5.7-9)

Blagor mu, komur pomaga Bog Jakobov in je njegovo upanje v Gospodu, njegovem Bogu. Gospod osvobaja jetnike, Gospod odpira oči slepim, Gospod dviga potrte, Gospod varuje tujce, podpira siroto in vdovo.

Premišljevanje

Na kruti poti na Golgoto Jezus ni nosil križa kot trofejo. V ničemer ni podoben junakom iz naše domišljije, ki veličastno poteptajo svoje zlobne nasprotnike.

Korak za korakom je stopal, telo je bilo vedno težje in počasnejše. Čuti, kako se mu je v meso zarezal les mučíla, čuti, kako mu noge omahujejo pod njegovo težo.

Rod za rodom je Cerkev premišljevala to pot, zaznamovano z opotekanjem in padci. Jezus pade, vstane, potem spet pade, nadaljuje izčrpavajočo pot, verjetno pod udarci stražarjev, ki ga spremljajo, kajti tako obravnavajo, tako mučijo obsojence na našem svetu.

On, ki je dvignil telesa nepokretnih bolnikov, ki je zravnal sključeno ženo, iztrgal iz smrtne postelje Jairovo hčerkico, postavil pokonci toliko tlačenih, on je danes sesut na prašnih tleh. Vsevišnji je na tleh.

Uprimo pogled v Jezusa. Po njem nas Vzvišeni poučuje, da je on, o čudo, tudi Preponižani, pripravljen sestopiti do nas, vedno nižje, če je treba, tako da se nihče ne bi izgubil v globinah svoje bede.

Molitev

Gospod, naš Bog, ti se spuščaš v globino naše noči, ne da bi omejeval svoje ponižanje, kajti v njem dosegaš pogosto nehvaležno in včasih opustošeno zemljo našega življenja.

Daj svoji Cerkvi, te prosimo, da bo pričevala, da sta Vsevišnji in Preponižani v tebi eno samo obličje. Daj ji, da bo vsem, ki padajo, prinašala evangeljsko novico: noben padec nas ne more odtrgati od tvojega usmiljenja. Ni zablode, ni brezna, ki bi bilo pregloboko, da ti ne bi mogel najti njega, ki se je izgubil.

Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod.

 

Daj, da bo srce se vnelo in za Jezusa gorelo mi v ljubezni vekomaj.

 

VI. postaja: Jezus in Simon iz Cirene

Iz evangelija po Luku (23,26)

Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.

Iz evangelija po Mateju (25,37-39)

»Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?«

Premišljevanje

Jezus se opoteka po poti, hrbet mu je strt pod težo križa. Toda mora iti naprej, hoditi in še hoditi, kajti Golgota, mračni »kraj lobanje«, zunaj mestnega obzidja, je cilj vojaškega oddelka, ki potiska Jezusa. Neki človek, ki ima krepke roke, gre ravno mimo. Očitno gre za nekoga, ki ni na tekočem z dnevnimi dogodki. Vrača se domov, ne da bi karkoli vedel o zgodbi rabija Jezusa, ko ga stražarji zasežejo, da bo nosil križ. Kaj naj bi vedel o obsojencu, ki ga straža peha proti usmrtitvi? Kaj bi lahko vedel o njem, »ki ni imel več človeške podobe« kakor iznakaženi Izaijev služabnik? O njegovem začudenju, o morebitnem prvem ugovarjanju, o sočutju, ki ga je prevzelo, ne zvemo nič. Evangelij je ohranil samo spomin na njegovo ime, Simon, po rodu iz Cirene. Toda evangelij je tudi hotel vse do nas prinesti ime tega Libijca in njegovo skromno gesto pomoči, da bi nas naučil, da je Simon, ko je olajšal bolečino na smrt obsojenega, olajšal bolečino Jezusu, Božjemu Sinu, ki je prečkal njegovo pot v podobi sužnja, ki si jo je nadel za nas, ki si jo je nadel zanj, za odrešenje sveta. Ne da bi on to vedel.

Molitev

Gospod, naš Bog, ti si nam razodel, da v vsakem revežu, ki je nag, ki je ujetnik, ki je žejen, stopaš pred nas ti in da tebe sprejmemo, obiščemo, oblečemo ali odžejamo: »Tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,36).

Skrivnost tvojega srečanja z našo človeškostjo! Tako dospeš do vsakega človeka! Nihče ni izvzet od tega srečanja, če le pristane na to, da je človek sočutja.

Predte prinašamo kot sveto daritev vsa dejanja dobrote, sprejemanja, predanosti, ki se opravljajo vsak dan na našem svetu.

Prepoznaj jih milostno kot resničnost našega človeštva, ki govori glasneje kot vsa dejanja zavračanja ali sovraštva.

Blagoslovi milostno ljudi sočutja, ki te slavijo, čeprav še ne znajo izreči tvojega imena.

Kristus, ki si umrl za naše grehe, Kristus, ki si vstal, da bi mi živeli, prosimo te, usmili se nas.

 

Sinu tvojemu so rane v odrešenje moje dane; tudi mene naj bole.

 

VII. postaja: Jezus in hčere jeruzalemske

Iz evangelija po Luku (23,27-28.31)

Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! … Kajti če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?«

Premišljevanje

Joka, ki ga Jezus zaupa jeruzalemskim hčeram, tega joka žená ne manjka na našem svetu.

Tiho polzi ta jok po licih žena. Še pogosteje verjetno nevidno v njihovih srcih, kakor krvave solze, o katerih govori Katarina Sienska.

Pa ne, kakor da bi solze pripadale ženskam, kakor da bi bil njihov delež, da so pasivne in nemočne jokalke sredi zgodbe, ki bi jo bili vredni napisati samo moški.

Njihov jok je namreč tudi in predvsem ves tisti jok, ki ga naberejo daleč od slehernega pogleda in slehernega praznika v svetu, kjer je marsikaj objokovati. Jok preplašenih majhnih otrok, ranjencev na bojnem polju, ki kličejo po materi, samotni jok bolnikov in umirajočih na pragu neznanega.

Solze pretresenosti, ki žuborijo po obličju našega sveta, ki je bil ustvarjen na prvi dan za solze sreče v radovanju moškega in ženske skupaj.

In celo Etty Hillesum, močna izraelska žena, ki je pokončno obstala sredi mučenja nacističnega preganjanja, ki je do konca zagovarjala, da je življenje dobro, nam šepeta na uho to skrivnost, ki jo je uganila ob koncu svoje poti: na obličju Boga, ko objokuje bedo svojih, so solze, ki jih je treba potolažiti.

V peklu, ki golta svet, si upa prositi Boga: »Poskušala ti bom pomagati,« mu je rekla. Tako zelo ženska in tako božanska drznost!

Molitev

Gospod, naš Bog, Bog nežnosti in sočutja, Bog, poln ljubezni in zvestobe, nauči nas v srečnih dneh, da ne bomo prezirali solza ubogih, ki vpijejo k tebi in nas kličejo na pomoč. Nauči nas, da ne bomo brezbrižno hodili mimo njih. Nauči nas, da si bomo upali jokati z njimi.

Nauči nas, da bomo tudi v noči naših bolečin, naših samot in naših razočaranj slišali milostno besedo, ki si nam jo razodel na gori: »Blagor jokajočim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4).

Kristus, ki si umrl za naše grehe, Kristus, ki si vstal, da bi mi živeli, prosimo te, usmili se nas.

 

Naj s teboj sedaj žalujem, križanega objokujem, ko v dolini solz živim.

 

VIII. postaja: Jezusu slečejo obleko

Iz evangelija po Janezu (19,23)

Vzeli so mu oblačila in jih razdelili na štiri dele, za vsakega vojaka po en del; in suknjo.

Iz Jobove knjige (1,21)

Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja.

Premišljevanje

Ponižano Jezusovo telo je razgaljeno. Izpostavljeno je pogledom posmeha in prezira. Jezusovo telo, preorano z ranami in namenjeno slednjič smrtni muki križanja. Človeško gledano, kaj bi mogli storiti drugega, kakor da povesimo pogled, da ne bi še pridodali k njegovemu osramočenju? Toda Duh prihaja na pomoč naši nemoči. Uči nas razumeti Božjo govorico, jezik kenoze, ko se Bog poniža, da bi se nam pridružil tam, kjer smo. Prav to govorico Boga spregovori za nas pravoslavni teolog Christos Yannaras: Jezik kenoze: »Jezus, golo dete v jaslih, slečen v reki, ko prejema krst kakor služabnik, razpet na drevesu križa, gol, kakor hudodelec. Z vsem tem je razodel svojo ljubezen do nas.« Ko vstopimo v to skrivnost milosti, lahko znova odpremo oči za mučeno Jezusovo telo. Tedaj začnemo prepoznavati, česar naše oko ne more videti: njegova golota izžareva isto luč, kakršno je izžarevala njegova obleka pri spremenjenju. Luč, ki prežene vsako temo. Nepremagljiva luč ljubezni, ki gre do konca.

Molitev

Gospod, naš Bog, pred oči ti postavljamo neizmerno množico ljudi, ki so podvrženi mučenju, strašno procesijo mučenih teles, ki trepetajo od tesnobe, ko se bližajo udarci, ki bijejo smrtni boj v umazanih kleteh. Prosimo te, sprejmi njihovo tožbo. Ob tem zlu smo brez besed in brez pomoči. Ti pa veš, česar mi ne vemo. Ti znaš poiskati prehod v tem kaosu in črnini zla. Ti znaš že v trpljenju svojega ljubljenega Sina sprožiti življenje vstajenja.

Okrepi v nas vero! Prinašamo ti tudi norost mučiteljev in njihovih podpornikov. Tudi mi ob njej ostajamo brez besed … Razen da te prosimo in te v solzah moledujemo z besedami molitve, ki si nas jo ti naučil: »Reši nas hudega!«

Kristus, ki si umrl za naše grehe, Kristus, ki si vstal, da bi mi živeli, prosimo te, usmili se nas.

 

Mene križ naj obtežuje, mene s tugo napolnjuje sveta kri njegovih ran.

 

IX. postaja: Jezusa križajo

Iz evangelija po Luku (23,33-34)

In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Iz knjige preroka Izaija (53,5)

Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.

Premišljevanje

Resnično, Bog je tam, kjer ga ne bi smelo biti! Ljubljeni Sin, Sveti od Boga je to telo, izpostavljeno na sramotnem križu, izročeno nečasti, med dvema hudodelcema. Mož bolečin, od katerega se obračamo proč. Pravzaprav enako, kakor se obračamo od tolikerih razobličenih človeških bitij, ki nam prekrižajo pota. Božja Beseda, po kateri je bilo vse ustvarjeno, je samo še molčeče in trpeče meso. Krutost našega človeštva je podivjala proti njemu in zmagala. Da, Bog je tam, kjer ga ne bi smelo biti, in vendar mi tako silno potrebujemo, da je tam! Prišel je, da z nami podeli svoje življenje. »Vzemite!« ni nehal govoriti, ko je nudil bolnikom svoje ozdravljenje, zablodelim srcem svoje odpuščanje, med velikonočno večerjo svoje telo. Znašel pa se je v naših rokah, na ozemlju smrti in nasilja. Tistega nasilja v današnjem svetu, ki nam vzame dih. Tudi tistega nasilja, ki preži v slehernem: v Tibhiríni pobiti menihi so to dobro vedeli, saj so svoji molitvi: »Razoroži jih!« dodali vzklik: »Razoroži nas!« Treba je bilo, da Božja milina obišče naš pekel, to je edini način, da nas reši hudega. Treba je bilo, da Kristus Jezus vnese neskončno Božjo nežnost v samo srce greha sveta. To je bilo potrebno, da bi se smrt, izpostavljena Božjemu življenju, umaknila in se sesula kot sovražnik, ki je naletel na močnejšega, in izginila v nič.

Molitev

Gospod, naš Bog, sprejmi našo tiho hvalnico. Kakor kralji, ki obmolknejo pred dejanji služabnika, ki ga razkriva Izaijeva prerokba (prim. 52,12), smo tudi mi brez besed pred Jagnjetom, darovanim za naše življenje in za življenje sveta. Priznavamo, da smo ozdraveli po tvojih ranah. »Kaj naj povrnem Gospodu za vse dobro, kar mi je storil? Kelih odrešenja bom vzdignil […] Daroval ti bom zahvalno daritev in bom klical ime Gospodovo« (Ps 116,12-13.17).

Kristus, ki si umrl za naše grehe, Kristus, ki si vstal, da bi mi živeli, prosimo te, usmili se nas.

 

Prosim, hvaljena Devica, ti mi bodi tolažnica, daj mi delež bolečin.

 

X. postaja: Jezusa zasmehujejo na križu

Iz evangelija po Luku (23,35-39; 4,3.9-11)

Voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sam sebe, če je res izvoljeni Božji Maziljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si ti judovski kralj, reši sam sebe.« Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju!« »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh … Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti zapisano je: Angeli te bodo nosili na rokah, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

Premišljevanje

Ali Jezus ni mogel sestopiti s križa? Komaj si upamo zastaviti to vprašanje. Ali ga evangelij ne postavi na ustnice brezbožnih? In vendar nas preganja, kolikor še pripadamo svetu skušnjave, s katero se je Jezus soočil v štiridesetih dneh v puščavi, ki so bili vhod in uvertura njegovega služenja. »Če si Božji Sin, spremeni te kamne v kruh […] vrzi se z vrha templja, saj Bog bdi nad svojim prijateljem ...« Toda, kolikor mi kot krščeni v smrt in vstajenje Kristusa Jezusa hodimo za njim po njegovi poti, nimajo izzivi Zlodeja več moči nad nami, izničeni so, njihova laž je razkrinkana.

Tedaj se odkrije neizogibna nujnost besed »potrebno je bilo« (Lk 24,26), s katero Jezus potrpežljivo in goreče poučuje hodeča po emavški poti.

»Potrebno je bilo …«, da je bil Kristus v tej pokorščini in tej nemoči, da se nam pridruži v nemoči, kamor nas je postavila naša nepokorščina.

In začenjamo dojemati, da »edino trpeči Bog lahko odrešuje,« kakor je zapisal pastor Dietrich Bonhoeffer v zadnjih mesecih svojega umorjenega življenja, ko je – izkušajoč do konca moč zla – mogel v tej preprosti in vrtoglavi resnici povzeti izpoved krščanske vere.

Molitev

Gospod, naš Bog, kdo nas bo osvobodil iz pasti posvetne moči? Kdo nas bo osvobodil tiranije laži, ki nas sili, da poveličujemo mogočne in se še sami poganjamo za lažno slavo? Samo ti lahko spreobrneš naša srca. Samo ti nas lahko pripraviš, da bomo vzljubili pota ponižnosti. Samo ti …, ki nam razodevaš, da je zmaga edinole v ljubezni in da je vse ostalo le slama, ki jo veter raznaša, privid, ki se razblini pred tvojo resnico. Prosimo te, Gospod, razpŕši laži, ki hočejo zavladati našim srcem in svetu. Daj, da bomo živeli po tvojih potih, da bo svet prepoznal moč Križa.

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?

 

S tabo poleg križa stati, s tabo združen žalovati v bridkem joku hrepenim.

 

XI. postaja: Jezus in njegova mati

Iz evangelija po Janezu (Jn 19,25-27)

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

Premišljevanje

Tudi Marija je dospela do konca poti. Prišla je do tega dneva, o katerem je govoril starček Simeon. Ko je v svoje tresoče roke dvignil otročička in se je njegova zahvala nadaljevala s skrivnostnimi besedami, ki so spletale dramo in upanje, bolečino in rešitev.

»Glej,« je rekel, »ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč –, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35).

Že angelov obisk je v njenem srcu zadonel z neverjetnim oznanilom: Bog je izbral njeno življenje, da pokaže Izraelu obljubljeno novost, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo« (1 Kor 2,9; prim. Iz 64,3). In pritrdila je temu božanskemu načrtu, ki se je začel s tem, da je bilo pretreseno njeno telo, načrtu, ki je potem po nepredvidljivih poteh spremljal otroka, ki se je rodil iz njenega telesa.

V dolgih tako navadnih nazareških dneh, potem pa v času njegovega javnega življenja, ko je bilo treba pustiti prostor drugi družini, družini njegovih učencev, teh tujcev, ki jih je Jezus vzel za brate, sestre, mater, je te stvari ohranjala v svojem srcu. Izročala jih je dolgi potrpežljivosti svoje vere. Danes je čas dopolnitve. Meč, ki prebada Sinovo stran, prebada tudi njeno srce. Tudi Marija se pogreza v zaupanje brez opore, kjer doživlja Jezus pokorščino Očetu vse do konca. Ostaja pokončna in ne pobegne. Stabat Mater. V temi, a z gotovostjo ve, da Bog ne prelomi obljube. V temi, a z gotovostjo ve, da je Jezus obljuba in njena izpolnitev.

Molitev

Marija, Božja Mati in žena našega rodu, ti, ki nas materinsko spočenjaš v njem, ki si ga spočela, podpiraj v nas vero v temnih urah, nauči nas upanja proti vsakemu upanju.

Ohrani vso Cerkev v zvestem bdenju, kakršna je bila tvoja zvestoba, ponižno učljiva za Božje misli, ki nas pritegujejo tja, kamor nismo mislili iti, ki nas onkraj slehernega pričakovanja pridružujejo delu odrešenja.

Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja, življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!

 

Daj mi, da bom vse življenje rad premišljal to trpljenje, ko je umiral Božji Sin.

XII. postaja: Jezus umre na križu

Iz evangelija po Janezu (19,28-30.33-35)

Jezus je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustom. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha. […] Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On vé, da govori resnico, da bi tudi vi verovali.

Premišljevanje

Zdaj je vse končano. Jezusova naloga je izpolnjena. Odšel je od Očeta na poslanstvo usmiljenja. To je zdaj izpolnil s takšno zvestobo, ki gre vse do konca ljubezni. Vse je dopolnjeno. Jezus izroči svojega duha v Očetove roke.

Na videz je res, vse je videti, kakor da se pogreza v smrtni molk, ki pada na Golgoto in na tri postavljene križe. Ali lahko tisti, ki na ta dan pasijona, ki se nagiba h koncu, gre tam mimo, razume kaj drugega kot Jezusov poraz, propad upanja, ki je osrčilo mnoge, potolažilo uboge, dvignilo ponižane, učencem ponudilo uvid, da je prišel čas, ko bo Bog izpolnil obljube, ki so jih napovedali preroki? Vse to je bilo videti izgubljeno, porušeno, uničeno. In vendar sredi tolikšnega razočaranja evangelist Janez usmeri naš pogled na majceno podrobnost in se slovesno ustavi ob njej. Voda in kri pritečeta iz strani Križanega. Kakšno začudenje! Rana, ki jo je odprla vojakova sulica, je prehod za vodo in kri, ki nam govorita o življenju in rojstvu. Sporočilo je izjemno pretanjeno, a tako zgovorno za srca, ki imajo vsaj nekaj spomina. Iz Jezusovega telesa začne izvirati studenec, ki ga je prerok videl pritekati iz templja. Izvir, ki narašča in se spremeni v mogočno reko, katere vode ozdravljajo in dajo rodovitnost vsemu, česar se dotaknejo na poti. Ali ni Jezus nekega dne svoje telo označil kot novi tempelj? Vodo pa spremlja »kri zaveze«. Ali ni Jezus govoril o svojem mesu in krvi kot o hrani za večno življenje?

Molitev

Gospod, Jezus, v teh svetih dneh velikonočne skrivnosti obnôvi v nas veselje nad našim krstom. Ko zremo vodo in kri, ki pritekata iz tvoje strani, nas nauči, da bomo prepoznali, iz katerega vira se je spočelo naše življenje, s kakšno ljubeznijo je bila zgrajena tvoja Cerkev, za kakšno upanje, ki ga je treba deliti s svetom, si nas izvolil in nas poslal. »Tu je vir življenja, ki umiva ves svet in priteka iz Kristusove rane.« Naj bo naš krst naša edina slava v čudenja polnem zahvaljevanju.

Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo na veke vekov. Amen.

 

Ti pa varuj, Mati ljuba, da moj del ne bo poguba, kadar pride sodni dan.

 

XIII. postaja: Jezusa snamejo s križa

Iz evangelija po Luku (23,53)

[Jožef iz Arimateje] je snel telo, ga zavil v platno in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen.

Premišljevanje

Dejanja skrbi in časti za iznakaženo in ponižano Jezusovo telo. Možje in žene se zberejo ob vznožju križa. Jožef, po rodu iz Arimateje, »dober in pravičen mož« (Lk 23,50), ki Pilata poprosi za telo, nam poroča Luka, Nikodem, večerni obiskovalec, dodaja Janez. Žene, trmasto zveste, pa gledajo. Premišljevanje Cerkve jim je rado dodalo Devico Marijo, tudi njo tako verjetno navzočo v tem trenutku. Marija, Mati sočutja, ki sprejema v naročje telo, rojeno iz njenega mesa in nežno ter nevsiljivo spremljano vsa ta leta, ostaja kakor mati zaskrbljena za svojega otroka. Zdaj sprejema ogromno telo, po meri svoje bolečine, po meri novega stvarstva, ki se poraja iz trpljenja ljubezni, ki je prebodla sinovo in materino srce. V velikem molku, ki se je naselil po krikih vojakov, po zasmehu mimoidočih in hrupu križanja, so zdaj vsa dejanja samo še milina in spoštljiva nežnost. Jožef snema telo, ki se spusti v njegovo naročje. Zavije ga v platno, ga položi v čisto nov grob, ki čaka svojega gosta v bližnjem vrtu. Jezus je bil iztrgan iz rok svojih morilcev. Odslej se v smrti znajde v rokah nežnosti in sočutja. Nasilje morilskih ljudi je odteklo daleč proč. Milina se vrača namesto muke. Milina Boga in tistih, ki mu pripadajo, tistih krotkih src, ki jim je Jezus obljubil, da bodo nekega dne posedli zemljo. Izvirna krotkost stvarstva in človeka po Božji podobi. Krotkost konca, ko se bo vsaka solza posušila, ko bo volk prebival z jagnjetom, ker bo Božje spoznanje doseglo vse, kar živi (prim. Iz 11,6.9).

Pesem Mariji

O Marija, ne jokaj več: tvoj sin, naš Gospod, je zaspal v miru. In njegov Oče v slavi odpira vrata življenja.

O Marija, veseli se: Vstali Jezus je premagal smrt!

V tvojem miru, Gospod, ležem in zaspim. Prebudim se, ti si moja opora.

 

Kristus, ko bo treba umreti, daj po Materi presveti, da skušnjave zmagal bom.

XIV. postaja: Jezus v grobu in žene

Iz evangelija po Luku (23,55-56)

Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Ogledale so si grob in kako je bilo položeno njegovo telo. Ko so se vrnile, so pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale.

Premišljevanje

Žene so se vrnile. Tistega, ki so ga vztrajno in skrbno spremljale kot popotnice po galilejskih cestah, tistega ni več. Za družbo jim ta večer ne pušča ničesar drugega kot pogled na grob in na mrtvaški prt, kjer zdaj počiva. Ubog in dragocen spomin na izničene goreče dni. Samota in molk.

Sicer pa se bliža sobota, ki povabi Izrael v počitek, kakor je počival Bog, ko je bilo dokončano stvarstvo, dovršeno pod njegovim blagoslovom.

Danes pa gre za neko drugo dovršitev. Trenutno še skrito in nedostopno. Sobota, ko danes ostajajo negibne, v zbranosti srca in spomina, ki ga zastirajo solze. Ko tudi pripravljajo dišave in miro, s katerimi bodo izkazale poslednjo čast njegovemu telesu zarana naslednji dan.

Toda ali se s tem dejanjem samo pripravljajo, da balzamirajo svoje upanje? In če je Bog pripravil odgovor na njihovo prošnjo, ki ga ne morejo uganiti, si ga predstavljati niti začutiti … Odkritje praznega groba … oznanilo, da ga ni več tu, ker je zdrobil vrata smrti ...

Molitev

Gospod, naš Bog, milostno poglej in blagoslovi vsa dejanja žena, ki v našem svetu počastijo krhkost teles, ki jih obdajajo z milino in častjo.

Nas pa, ki smo te spremljali na tej poti ljubezni vse do konca, milostno poglej skupaj z evangeljskimi ženami, ko molimo in pričakujemo, saj vemo, da bomo uslišani po vstajenju Jezusa.

Tvoja Cerkev se že pripravlja, da ga bo z radostjo obhajala v noči velike nedelje.

Njemu slava in moč na veke vekov! Amen!

 

Ko pa smrt telo mi vzame, dušo mojo naj objame večne slave rajski dom.

Kraj

Datum

petek, 14. April 2017

Kategorija

V soboto pred tiho nedeljo smo se pridružili pobudi papeža Frančiška 24 ur za Gospoda in nekaj časa posvetili molitvi pred Jezusom, ki nas je pričakoval na oltarju v naši župnijski cerkvi. Ob molitvi, peki kruha in pogovoru so se srečale tudi družine prvoobhajancev.

Kraj

Datum

sobota, 1. April 2017

Kategorija

Med pastoralnim obiskom v Milanu se je papež Frančišek popoldne na stadionu San Siro srečal z birmanci, njihovimi starši, botri in katehisti. Zastavili so mu nekaj vprašanj, na katera je sveti oče odgovoril.

Pogovarjati se s starimi starši, igrati se s prijatelji, hoditi v župnijo in oratorij – molitev
Eden izmed birmancev ga je vprašal, kaj mu je v mladosti pomagalo rasti v prijateljstvu z Jezusom. Stari starši, igra s prijatelji in župnija, je odgovoril papež. Prvi so bili stari starši, ki so mu pripovedovali o povsem običajnih stvareh: na primer, naj ne gre spat, ne da bi Jezusu rekel »lahko noč«. Stari starši imajo življenjsko modrost, s katero nas naučijo, kako biti bliže Jezusu. Zato je sveti oče birmancem svetoval, naj se z njimi veliko pogovarjajo, naj jim zastavljajo vprašanja in naj jih poslušajo.

Drugo, kar je papežu pomagalo, je bila igra s prijatelji: igrati se in občutiti veselje igre, brez medsebojnega zmerjanja, in pomisliti, da se je tako igral tudi Jezus. Tudi Jezus se je igral z drugimi. Igra s prijatelji je za nas dobra, kajti kadar je igra poštena, se nauči druge spoštovati, igrati ekipno, delati skupaj. To nas združuje z Jezusom.

Tretje, kar je prav tako pomembno, pa je župnija ali oratorij in druženje z drugimi. Pogovarjati se s starimi starši, igrati se s prijatelji ter hoditi v župnijo in oratorij – to troje navsezadnje pomaga tudi več moliti. Molitev je namreč tisto, kar vse tri stvari povezuje, je zatrdil papež.

Kako posredovati lepoto vere? Otroci nas gledajo
Drugo vprašanje je papežu zastavil zakonski par s tremi otroki. Kako otrokom posredovati lepoto vere, ne da bi bili pri tem dolgočasni, plehki ali pa še slabše, avtoritarni? To je verjetno ključno vprašanje za življenje staršev, pa tudi pastirjev in vzgojiteljev, je pripomnil sveti oče in nato povabil, da bi se starši sami vprašali, katere osebe so pustile sled v njihovi veri, kaj od njih jim je najbolj ostalo v spominu.

»Kdo je meni pomagal verovati?« Papežu je pomagal neki dobri duhovnik, ki ga je krstil in nato spremljal vse do vstopa v noviciat. Bil je »apostol spovednice«, usmiljen, dober, delaven. In s tem mu je pomagal rasti.

Zakaj je pomembna ta »vaja« – vprašati se, kdo je pomagal meni – je papež razložil z besedami: »Naši otroci nas stalno gledajo, četudi se tega ne zavedamo, ves čas nas opazujejo in se učijo. Otroci nas gledajo.« Tako čutijo veliko tesnobo, kadar se starši prepirajo. Trpijo. Oni so tisti, ki plačajo, če se starši ločijo. Takrat ne rastejo v veri. Ko se otroci rodijo, se morajo starši zavedati odgovornosti, da jim pomagajo rasti v veri. Pri tem jim je lahko v pomoč apostolska spodbuda Amoris laetitia, zlasti prva poglavja.

Starši morajo skrbeti za otroška srca, za njihove radosti, za njihovo upanje. Otroške oči si zapomnijo vse in naredijo svoje zaključke. Če starši dobro živijo vero, če pokažejo, kako jim le-ta pomaga iti naprej, se soočiti z življenjskimi dramami, je to najboljše pričevanje, ki ga lahko dajo otrokom: »Besede veter odnese, kar pa je zasajeno v spomin, v srce, ostane za vedno.«

Lepa tradicija je tudi iti skupaj k maši in po njej morda v park, kjer se otroci lahko igrajo skupaj z drugimi. To pomaga, ker vera za družino postane potreba: biti nekoliko skupaj. Ne le iti v cerkev in moliti skupaj, ampak tudi igrati se skupaj. Kakor že nekajkrat, je papež Frančišek staršem ponovil vprašanje: »Se s svojimi otroki igraš?« Igrati se z njimi, zapravljati čas z njimi, zastonjskost – tudi to je pomembno za posredovanje vere. Prav tako pomembna pa je še vzgoja v solidarnosti: dela usmiljenja pomagajo rasti v veri. Tudi praznovanja ne more biti brez solidarnosti, je poudaril papež. In sicer solidarnosti, ki te nekaj stane.

Vzgoja: misliti, čutiti, delati
Zadnje vprašanje, ki ga je svetemu očetu zastavila ena izmed katehistinj, pa je bilo, kako se odpreti za poslušanje in dialog z vsemi vzgojitelji, k čemur že dlje časa spodbuja milanski nadškof. Misliti, čutiti, delati – to naj bo temelj vzgoje, ki jo svetuje papež Frančišek. To je vzgoja z razumom, srcem in rokami – v harmoniji treh jezikov. Vzgajati samo razum, brez srca in rok, ne služi ničemur. Vzgoja mora biti harmonična: vzgajati z vsebinami, idejami, življenjskimi držami in vrednotami.

Sveti oče je povedal primer otroka, ki je bil zelo dober nogometaš, medtem ko se v razredu ni znal obnašati. Za kazen dva meseca ni smel igrati nogometa, kar pa je situacijo le še poslabšalo. Rešitev je našel trener, in sicer v tem, da je dečka imenoval za kapetana nogometnega moštva – tako se je začel počutiti upoštevanega in izboljšalo se je tudi njegovo vedenje in uspeh v razredu. Dober učitelj zna spodbuditi dobre lastnosti svojih učencev in pri tem ne zanemariti drugih.

Papež je na koncu sam birmancem zastavil vprašanje, in sicer če se kdaj norčujejo iz koga na svoji ulici ali v šoli, če jim je všeč osramotiti koga, morda celo pretepsti – to je »bullying«, ki je zelo zaskrbljujoč. Pred birmo naj zato naredijo obljubo, jih je spodbudil papež, da tega ne bodo nikdar delali ali dopustili: »Obljubite?«

Kraj

Datum

sobota, 25. Marec 2017

Kategorija

Poslanica svetega očeta Frančiška za 32. svetovni dan mladih 2017

»Velike reči mi je storil Mogočni« (Lk 1,49)

Dragi mladi,
spet smo skupaj na poti po našem prečudovitem srečanju v Krakovu, kjer smo skupaj praznovali 31. svetovni dan mladih in Jubilej mladih v okviru Svetega leta Usmiljenja. Da bi bili sposobni konkretno odgovoriti na izzive našega časa, sta nas vodila sv. Janez Pavel II. in sv. Favstina Kovalska, apostola Božjega usmiljenja. Doživeli smo močno izkušnjo bratstva in veselja in smo svetu pokazali znamenje upanja; zastave in različni jeziki niso bili razlog za prepir in razdor, temveč priložnost, da so se odprla vrata srca in gradili mostovi.

Ob sklepu SDM-ja v Krakovu sem naznanil prihodnji cilj našega romanja, ki nas bo, z Božjo pomočjo, leta 2019 vodil v Panamo. Na tej poti nas bo spremljala Devica Marija, ona, ki jo bodo blagrovali vsi rodovi (prim. Lk 1,48). Novo obdobje naše poti se navezuje na preteklo, ko so bili v središču blagri, a nas hkrati izziva, da gremo korak dalje. Pri srcu mi je, da ste namreč mladi sposobni hoditi ne samo, da gojite spomin na preteklost, temveč da imate tudi pogum v sedanjosti in upanje za prihodnost. Te drže, ki so bile vedno žive v mladi Mariji iz Nazareta, so jasno izražene v temah, izbranih za naslednje tri SDM. Letos (2017) bomo premišljevali o Marijini veri, ko je v Magnifikatu rekla: »Velike reči mi je storil Mogočni« (Lk 1,49). Tema prihodnjega leta (2018) – »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.« (Lk 1,30) – nas bo spodbudila k razmišljanju o ljubezni, polni upanja, s katero je Devica sprejela angelovo oznanilo. SDM 2019 bodo navdihovale besede »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), Marijinem odgovoru angelu, ki so polne upanja.

V oktobru 2018 bo Cerkev praznovala Škofovsko sinodo z naslovom: Mladi, vera in razločevanje poklicanosti. Spraševali se bomo, kako vi mladi živite izkušnjo vere sredi izzivov današnjega časa. Soočili se bomo tudi z vprašanjem, kako bi vi lahko zoreli v življenjskem načrtu, razločevali svojo poklicanost v širšem smislu, tako poklicanost za zakonsko življenje, kot poklicanost laičnem in poklicnem svetu, ali poklicanost v posvečeno življenje ter duhovništvo. Želim si, da bi bilo močno sozvočje med potjo proti SDM v Panami in sinodalno potjo.

Naš čas ne potrebuje »mladih na kavču«
V evangeliju po Luku, potem ko je slišala angelovo oznanilo in odgovorila s svojim »da« na klic, da postane mati Zveličarja, Marija vstane in gre v naglici obiskati sestrično Elizabeto, ki je v šestem mesecu nosečnosti (prim. 1,36.39). Marija je zelo mlada. Kar ji je bilo oznanjeno je neizmeren dar, vendar prinaša tudi zelo velike izzive; Gospod ji je zagotovil svojo navzočnost in podporo, toda v njenem srcu in mislih je še mnogo stvari nejasnih. Toda Marija se na zapre v hišo, ne dovoli, da bi jo strah ali ponos ohromila. Marija ni tip človeka, ki – zato, da se počuti dobro – potrebuje dober kavč, kjer bi bila udobno in varna. Ni ena izmed mladih na kavču! (prim. Nagovor med vigilijo, Krakov, 30. julija 2016). Ko njena starejša sestrična potrebuje pomoč, ne zapravlja časa in se takoj odpravi na pot.

Dolga pot je, da doseže Elizabetino hišo: okrog 150 kilometrov. Toda dekle iz Nazareta, ki jo vodi Sveti Duh, ne pozna ovir. Zagotovo so ji dnevi na poti pomagali, da je premišljevala o čudežnem dogodku, ki se ji je zgodil. Tako se zgodi tudi nam, kadar se odpravimo na romanje: na poti se v naše misli vrnejo spomini na življenjske dogodke, odkrivamo njihov pomen in razločujemo svojo poklicanost, ki se potem razodene v srečanju z Bogom in služenju bližnjim.

Velike reči je storil Mogočni
Srečanje dveh žena, mladega dekleta in starejše žene, je polno navzočnosti Svetega Duha in polno veselja in začudenja (prim. Lk 1,40–45). Tako kot njuna sinova, ki jih nosita pod srcem, materi skoraj plešeta od veselja. Elizabeta, ki je prevzeta od Marijine vere, vzklikne: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (v. 45). Da, eden od velikih darov, ki jih je prejela Devica, je dar vere. Verovati v Boga je neizmeren dan, ki pa zahteva, da ga človek sprejme; in Elizabeta blagoslavlja Marijo za to. Ona, s svoje strani, odgovori s spevom Magnifikat (Lk 1,46–55), v katerem se nahaja stavek: »Velike reči mi je storil Mogočni« (v. 49).

Ta Marijina molitev je revolucionarna, je spev dekleta polnega vere, ki se zaveda svojih meja, a hkrati zaupa v Božje usmiljenje. Ta mala, pogumna žena se zahvali Bogu, ker se je ozrl na njeno nizkost in za njegovo zveličavno delo, ki ga je izvršil do svojega ljudstva, do ubogih in ponižnih. Vera je srce celotne Marijine zgodovine. Njen spev nam pomaga razumeti Gospodovo usmiljenje kot gonilno silo zgodovine, tako osebne vsakogar od nas kot celotnega človeštva.

Ko se Bog dotakne srca fanta, dekleta, postaneta sposobna za resnično velika dejanja. »Velike reči«, ki jih je Mogočni storil v Marijinem življenju, govorijo tudi o naši poti življenja, ki ni tavanje brez smisla, temveč romanje, ki kljub vsem negotovostim in trpljenju zmore odkriti Boga v vsej njegovi polnosti (prim. Angelus, 15. avgust 2015). Mi boste rekli: »Oče, toda imam svoje meje, sem grešnik, kaj lahko storim?« Ko nas Gospod kliče, se ne ustavi pri tem kar smo ali kar imamo. Nasprotno, v tistem trenutku, ko nas kliče, On gleda vse to, kar bi mogli storiti, vso ljubezen, ki jo zmoremo sprostiti. Kakor mlada Marija morete tudi vi dopustiti, da vaše življenje postane orodje, ki ustvarja boljši svet. Jezus vas kliče, da pustite odtis v življenju, odtis, ki zaznamuje zgodovino, vašo zgodovino in zgodovino mnogih (prim. Govor med vigilijo, Krakov, 30. julija 2016).

Biti mladi ne pomeni, da niste povezani s preteklostjo
Marija je komaj malo več kot mladostnica, kakor ste mnogi med vami. In vendar že v Magnifikatu izreka hvalnico v imenu svojega ljudstva in njegove zgodovine. To nam pokaže, da biti mladi ne pomeni, ne biti povezani s preteklostjo. Naša osebna zgodovina je vključena v dolgo pot, v skupno pot, ki so jo drugi skozi stoletja prehodili pred nami. Kakor Marija pripadamo nekemu ljudstvu. In zgodovina Cerkve nas uči, da tudi kadar mora iti preko viharnega morja, jo vodi Božja roka in ji pomaga prebroditi težke trenutke. Resnična izkušnja Cerkve ni kakor flashmob, pri katerem se dogovorimo za srečanje, se izvede nastop in potem gre vsak po svoji poti. Cerkev nosi s seboj dolgo izročilo, ki se prenaša iz generacije v generacijo in se ob tem obogati z izkušnjo vsakega posameznika. Tudi vaša zgodovina ima svoje mesto znotraj zgodovine Cerkve.

Spominjati se preteklosti pomaga pri tem, da sprejmemo nepredvidene posege, ki jih Bog želi udejanjiti v nas in po nas. Pomaga pa nam tudi, da se odpremo za to, da smo izbrani za njegovo orodje, sodelavci njegovih zveličavnih načrtov. Tudi vi mladi boste lahko udejanjili velike stvari, prevzeli velike odgovornosti, če boste prepoznate usmiljeno in mogočno delovanje  Boga v svojem življenju.

Rad bi vam zastavil nekaj vprašanj: na kakšen način »shranite« v svojem spominu dogodke, izkušnje svojega življenja? Kako ravnate z dejstvi in slikami, ki so vtisnjeni v vaše spomine? Nekaterim med vami, posebej tistim, ki so ranjeni z določenimi življenjskimi okoliščinami, se pojavi hotenje, da bi »resetirali« lastno preteklost, da bi se sklicevali na pravico do pozabe. Toda, rad bi vas spomnil, da ni svetnika brez preteklosti in ne grešnika brez prihodnosti. Biser se rodi zaradi rane v školjki bisernici! Jezus, s svojo ljubeznijo zmore ozdraviti naša srca in spremeniti naše rane v resnične bisere. Kakor je dejal sv. Pavel, Gospod more pokazati svojo moč v naši slabotnosti (prim. 2 Kor 12,9).

Naši spomini pa ne smejo ostati natrpani kakor spomin na nekem trdem disku. Niti ni mogoče vse arhivirati v virtualni »oblak«. Potrebno se je učiti, da dejstva iz preteklosti postanejo dinamična resničnost, o kateri je potrebno razmišljati in iz katere je potrebno potegniti nauk in pomen za našo sedanjost in prihodnost. To je naporna, a potrebna naloga, da odkrijemo rdečo nit Božje ljubezni, ki povezuje vse naše bivanje.

Mnogi govorijo, da ste mladi brez spomina in površinski. S tem se nikakor ne strinjam! Toda potrebno je prepoznati, da je v teh naših časih potrebno ponovno osvojiti sposobnost premišljevati o svojem življenju in ga usmerjati v prihodnost. Imeti preteklost ni enako imeti zgodovino. V svojem življenju imamo lahko veliko spominov, a koliko med njimi resnično gradijo naš spomin? Kateri so pomembni za naše srce in nam pomagajo dati smisel našemu bivanju? Na družabnih omrežjih v toliko fotografijah vidimo obraze mladih, ki pripovedujejo bolj ali manj resnične dogodke, vendar ne vemo, koliko je to »zgodba«, izkušnja, o kateri se more pripovedovati, ki nosi v sebi cilj in smisel. Programi na televiziji so polni tako imenovanih »resničnostnih šovov«, ampak to niso resnične zgodbe, so samo trenutki, ki tečejo pred neko televizijsko kamero, kjer igralci živijo iz dneva v dan, brez nekega načrta. Ne pustite se zavajati tej napačni sliki resničnosti! Bodite glavni igralci (protagonisti) vaše zgodovine, odločajte o svoji prihodnosti!

Kako ostati povezani s pogledom na Marijin zgled
Za Marijo piše, da je vse stvari shranila v svojem srcu in jih premišljevala (prim. Lk 2,19.51). To preprosto dekle iz Nazareta nas s svojim zgledom uči ohranjati spomin na življenjske dogodke in jih hkrati povezovati med seboj ter s tem ustvarjati enost koščkov, ki povezani zmorejo sestaviti mozaik. Kako se moremo konkretno vaditi v tem smislu? Dajem vam nekaj predlogov.

Ob sklepu vsakega dneva se lahko ustavimo za nekaj minut, da se spomnimo lepih dogodkov in izzivov, tega, kar nam je šlo dobro in tega, kar se nam je ponesrečilo. Tako, pred Bogom in samim seboj moremo izraziti hvaležnost, kesanje in zaupanje. Če želite, si jih lahko zapišete v zvezek, neke vrste duhovni dnevnik. To pomeni moliti v življenju, z življenjem in o življenju in vam bo zagotovo pomagalo, da boste bolje razumeli velike stvari, ki jih Gospod dela za vsakogar od vas. Kakor je dejal sv. Avguštin, Boga lahko najdemo na širnih poljih našega spomina (prim. Izpovedi, 10. knjiga, 8, 12).

Ko beremo Magnifikat se zavemo, kako dobro je Marija poznala Božjo besedo. Vsaka vrstica tega speva ima svojo vzporedje v Stari zavezi. Mlada Jezusova mati je dobro poznala molitve svojega ljudstva. Zagotovo se jih je naučila od svojih staršev in starih staršev. Kako zelo je pomemben prenos vere iz ene generacije v drugo! V molitvah, ki se jih učimo od naših prednikov je skrit zaklad, torej duhovnosti, ki je navzoča med preprostimi in jo imenujemo ljudska pobožnost. Marija podeduje zaklad vere svojega ljudstva in ga oblikuje v popolnoma svojo pesem, ki pa je hkrati pesem celotne Cerkve. In vsa Cerkev to pesem poje z njo. Da bi tudi vi mladi lahko peli popolnoma svoj Magnifikat in iz svojega življenja ustvarili dar za celotno človeštvo, je temeljnega pomena, da se povežete z izročilom in molitvijo tistih, ki so živeli pred vami. Zato je pomembno tudi, da dobro poznate Sveto pismo, Božjo besedo, da jo berete vsak dan in jo povezujete s svojim življenjem. To pomeni, da berete vsakdanje dogodke v luči tega, kar vam Gospod govori v Svetem pismu. V molitvi in molitvenem branju Svetega pisma (tako imenovana lectio divina) bo Jezus ogrel vaša srca in razsvetlil vaše korake tudi v temnih trenutkih vašega bivanja (prim. Lk 24,13–35).

Marija nas uči, da bi živeli »evharistično« držo, torej da se zahvaljujemo in gojimo hvaljenje in se ne osredotočamo samo na probleme ter težave. V teku življenja bodo danes izrečene prošnje postale razlog za jutri izraženo zahvalo. Tako bodo vaša udeležba pri sveti maši in trenutki obhajanja zakramenta sprave postali hkrati vrhunec in nov začetek. Vaša življenja se bodo vsak dan obnavljala v odpuščanju in postajala nenehna hvalnica Mogočnemu. »Zaupajte Božjemu spominu: [...] njegov spomin je nežno srce, polno sočutja, ki se raduje v brisanju vsake sledi zla v nas« (Pridiga pri zaključni maši na SDM, Krakov, 31. julija 2016).

Videli smo, kako Magnificat izvira iz Marijinega srca v trenutku, ko sreča svojo starejšo sestrično Elizabeto. Ta, s svojo vero, s svojim pozornim pogledom in svojimi besedami, pomaga Devici bolje razumeti veličino Božjega dejanja v njej ter poslanstva, ki ji je zaupano. In vi, se zavedate neizmernega izvira bogastva, ki je v srečanju med mladimi in starejšimi? Koliko ste pozorni do starejših, do vaših starih staršev? Imate dober razlog, da želite »odleteti«, v srcu nosite toliko sanj, toda potrebujete modrost in daljnovidnost starejših. Medtem ko razpirate krila, da bi poleteli, je pomembno, da odkrijete svoje korenine in prevzamete plamenico od tistih, ki so bili pred vami. Da bi gradili prihodnost, ki bo imela smisel, je potrebno poznati pretekle dogodke in se do njih opredeliti (prim. Pos. apost. spod. Amoris Laetitia (Radost ljubezni), 191, 193). Vi mladi imate moč, starejši imajo spomin in modrost. Kot je Marija storila z Elizabeto, tudi vi poglejte starejše, svoje stare starše. Povedali vam bodo stvari, ki bodo vznemirili vaš razum in se dotaknili vašega srca.

Ustvarjalna zvestoba za gradnjo novih časov
Res je, da imate »na plečih« še malo let in se vam zato morda zdi težko pravilno ovrednotiti izročilo. Imejte pred očmi, da to ne pomeni biti tradicionalisti. Ne! Ko Marija v evangeliju reče »velike reči mi je storil Mogočni« hoče povedati, da te »velike reči« niso končane, temveč se še naprej uresničujejo v sedanjosti. Ne gre za oddaljeno preteklost. Znati spominjati se preteklosti, ne pomeni biti nostalgični ali ujeti v določeno obdobje preteklosti, temveč pomeni prepoznati lasten izvor, da bi se vedno znova vračali k bistvenemu in se z ustvarjalno zvestobo zavzeli za gradnjo novih časov. Bilo bi neprimerno in ne bi nikomur koristilo, če bi gojili hromeč spomin, ki vedno dela iste stvari na isti način. Dar nebes je biti sposoben videti, da se mnogi med vami, s svojimi vprašanji, sanjami in negotovostmi zoperstavljate tistim, ki pravijo, da stvari ne morejo biti drugačne.

Družba, ki ceni samo sedanjost je nagnjena k temu, da razvrednoti vse tisto, kar podeduje od preteklosti, kot naprimer zakonsko zvezo, posvečeno življenje in duhovništvo. Zaradi tega postanejo brez pomena, kot načini življenja, ki so preživeti. Zdi se, da je bolje živeti v tako imenovanih »odprtih« načinih, obnašati se v življenju kot v »resničnostnem šovu«, brez smisla in brez cilja. Ne pustite se prevarati! Bog je prišel, da razširi obzorja našega življenja v vseh smereh. Pomaga nam, da damo pravi pomen preteklosti, da bi mogli bolje načrtovati srečno prihodnost. Toda to je mogoče samo, če živimo pristne izkušnje ljubezni, ki se uresničijo v odkrivanju Gospodovega klica in odgovoru nanj. In to je edino, kar nas resnično osrečuje.

Dragi mladi, našo pot proti Panami, kot tudi pripravo na prihodnjo škofovsko sinodo, zaupam materinski priprošnji Blažene Device Marije. Vabim vas, da se spomnite dveh pomembnih obletnic v letu 2017: tristo let od odkritja slike Marije Aparecida, v Braziliji; in stoletnice prikazovanj v Fatimi, na Portugalskem, kamor bom, z Božjo pomočjo, romal v mesecu maju. Sv. Martin Porres, eden od zavetnikov Latinske Amerike in SDM-ja 2019, je imel v svojem ponižnem vsakdanjem služenju navado, da je najboljše rože, kot znamenje svoje sinovske ljubezni, daroval Mariji. Gojite po njegovem zgledu tudi vi zaupen in prijateljski odnos z Marijo in izročajte svoja veselja, negotovosti in skrbi. Zagotavljam vam, da vam ne bo žal!

Dekle iz Nazareta, ki je po celem svetu prevzela na tisoče obrazov in imen, da bi bila blizu svojim otrokom, naj posreduje za vsakogar od nas in nam pomaga peti o velikih delih, ki jih Gospod uresničuje v nas in po nas.

FRANČIŠEK
Iz Vatikana, 27. februarja 2017, na spomin sv. Gabrijela Žalostne Matere Božje

Kraj

Datum

sobota, 25. Marec 2017

Kategorija

Križev pot, ki smo ga molili v naravi v nedeljo 12. 3. 2017

 

O pridite stvari, kaj, glejte, se godi, edini Božji Sin strašno za nas trpi.

 

Uvod

Gospod Jezus, Sin Device Marije, trideset let si preživel v nazareški družini. S tem si pokazal pomen družinske skupnosti in ji pridobil milosti, ki so potrebne za odgovorno in srečno skupno življenje. Zvezo kristjanov moža in žene si povzdignil v zakrament, ki je vir milosti za zakon in družino. Na poseben način si se za družine žrtvoval, ko si hodil po križevem potu. S smrtjo in vstajenjem si vsako družino odrešil ter jo povabil, naj se s svetim krstom in svetim zakonom vključi vate ter zaživi tvoje življenje. V duhu te hočemo spremljati na križevem potu in te prositi za vse družine, da bi bile čim bolj podobne nazareški.

Na priprošnjo Božje Matere, kraljice družine, nas utrdi v zavesti, da smo za duhovno rast družin vsi odgovorni.

 

1. postaja

Razbičan, zapljuvan in kronan, zasram'van, pred sodni stol zdaj gre, nedolžen v smrt izdan.

 

Pilat obsodi Jezusa na smrt

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo /Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, kot nedolžno Jagnje si molče sprejel krivično obsodbo na smrt, da bi v naših družinah bili drug do drugega pravični in se ne bi obsojali, temveč bi se spoštovali in ljubili ter si med seboj odpuščali.

Če bližnjega obsojamo, v njem obsojamo tudi tebe. Naročil si: »Ne obsojajte in ne boste obsojeni!« Prosimo te, da bi bile družine odprte za novo življenje in ne bi nikoli še nerojenih otrok obsodile na smrt.

Usmiljeni Gospod, odpusti nam vse grehe zoper ljubezen v družini. Naj bomo drug do drugega usmiljeni in si med seboj vse žalitve iskreno odpuščamo. Pomagaj nam, da bo v naših družinah zavladala Božja ljubezen in edinost. Gospod, hvala ti za tiste družine, ki si prizadevajo živeti po tvoji volji! Posebej hvala za družine, ki so odprte za novo življenje Božjih otrok!

Marija, kraljica družine, varuj in vodi vse družine, da bodo napredovale v medsebojni ljubezni in edinosti ter bodo vedno izpolnjevale Božjo voljo.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

2. postaja

 

Glej, križ mu nalože na ranjene rame; objame ga voljno in nese vseh dolge.

 

Jezus vzame križ na svoje rame

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Zasramovani in ponižani Jezus, po bolečem bičanju in kronanju s trnjem so ti naložili še težki križ. Molče si ga objel ter z njim sprejel vse križe in težave zakonskega in družinskega življenja, da bi vse družine odrešil in posvetil.

Že prerok Izaija je zapisal o tebi: »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine.« Jezus, naše pribežališče, vemo, da moramo nositi vsak svoj križ pa tudi križe drug drugemu, kakor nam naroča apostol Pavel: »Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.«

Gospod, pomagaj nam dojeti, da je osrečujoče skupno življenje možno le tedaj, kadar ob spoštovanju drugačnosti drug z drugim potrpimo, si med seboj odpuščamo, se trudimo za prijaznost in iz ljubezni drug drugemu služimo.

Marija, pomoč kristjanov, izprosi nam pri svojem Sinu tistih milosti, ki so potrebne, da bomo vdano nosili bremena drug drugemu in vsak svoj križ.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

3. postaja

 

Opešal je v močeh, podre ga križ, naš greh; vtopljen v dolge sveta leži potrt na tleh.

 

Jezus pade prvič pod križem

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, neskončna dobrota, križ je bil pretežak, ti pa si bil do konca izmučen, zato si padel, padel iz ljubezni do nas.

Tudi družine doživljajo padce, ko pridejo različne nesreče, bolezni, neuspehi, smrt in druge težke preizkušnje. Nekatere živijo v nevzdržnih gmotnih razmerah. Ob vsem tem kaj lahko izgubijo pogum in upanje ter se ne morejo potolažiti.

Gospod, takrat ko bo najhuje, pomagaj družinam, da ne bodo izgubile poguma in upanja. Naj jih krepijo besede Svetega pisma: »Kdor zaupa v Gospoda, je kakor gora Sion: se ne gane, ostane na veke.« Spodbudi nas, da bomo družinam v stiski radi priskočili na pomoč. Ko pomagamo njim, pomagamo tudi tebi. Kadar pa bo težko nam in bomo padli pod križem, nas okrepi, da bomo odločno vstali in s tvojo pomočjo hodili naprej.

Marija, Mati Božje milosti, izprosi družinam milost, da bodo vedno premagale vse težave in šle pogumno za tvojim Sinom po poti križa in vstajenja.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

4. postaja

 

O žalostni spomin, ko Mater sreča Sin, bridkosti meč ji gre do srca bolečin.

 

Jezus sreča svojo Mater

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, tvoje srečanje z Materjo Marijo je bilo srečanje dveh najsvetejših Src, ki se neizmerno ljubita. Koliko srečanj je bilo v življenju med vama, a takšnega, tako bolečega, še ne!

V zakonu in družini gre za nenehna srečevanja: osrečujoča in boleča, površinska in globoka, iz ljubezni pa tudi brez nje. Ni mogoče živeti drug brez drugega in tudi ne drug mimo drugega. »Gospod blagoslavlja le tam, kjer je sloga,« molimo v psalmu.

Gospod Jezus, ti si za svetost družin toliko trpel, naj tvoje trpljenje obrodi obilne sadove svetosti. Zakonci naj bodo zvesti privolitvi, ki so jo dali pri sklenitvi zakona. Tako bodo zvesti v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju ter se bodo ljubili in spoštovali vse dni svojega življenja. Mladi naj bodo vedno v prijateljstvu s teboj in s tvojo Materjo, da jih bosta obvarovala pred stranpotmi.

Marija, Mati in kraljica družine, ti si Mati popolne ljubezni. Vodi družine k svojemu Sinu in k njegovi ljubezni.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

5. postaja

 

Omagal Jezus je od leže križeve. O Simon, sprejmi križ, Gospoda usmili se.

 

Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Dobri Jezus, Simon iz Cirene ti je pomagal nositi križ. S hvaležnostjo si sprejel njegovo pomoč.

Naj tudi mi pomagamo tistim, ki so s svojim življenjem podobni mlajšemu sinu v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu, da bi se vrnili v Očetovo hišo. Pomagajmo pa tudi tistim, ki so podobni starejšemu sinu: da bi znali sprejemati in odpuščati.

Gospod Jezus, spodbujaj nas, da bomo s svojim zglednim življenjem, s prizadevanjem na družbenem področju in z molitvijo v oporo mladim in vsem tistim, ki se pripravljajo na krščanski zakon in družinsko življenje. Hvala pa ti za tiste fante in dekleta, ki čas priprave preživijo po tvoji volji!

Devica Marija, pomoč kristjanov, pomagaj družinam, da bodo postale svetel zgled vere, upanja in ljubezni.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

6. postaja

 

S prtom Veronika obriše Jezusa, zato ji da spomin obličja svetega.

 

Veronika poda Jezusu potni prt

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, vir življenja in svetosti, Veronikino plemenito dejanje si po Božje poplačal s svojim vtisnjenim obličjem na prtu in v njenem srcu.

V nekaterih družinah so otroci ali odrasli umsko ali telesno drugačni. Pogosto kdo v družini trpi, drugi člani pa se v njegovo bolečino ne vživimo in težko priskočimo na pomoč. Tudi trenja med starejšimi in mlajšimi dostikrat povzročajo trpljenje. Koliko izmučenih Jezusovih obrazov je po naših družinah!

Jezus, večni Sodnik, pomagaj nam, da bomo do svojih bližnjih dobri in usmiljeni, le tako bomo zaslišali tvoje osrečujoče besede: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Naj v vseh družinah zavlada medsebojna ljubezen in družinska sreča.

Marija, začetek našega veselja, s prtom svoje priprošnje obriši izmučene obraze po naših družinah ter jim prinesi družinsko radost in srečo.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

7. postaja

 

Slabosti ves prevzet Zveličar pade spet, oh, grehi ga teže, ki jih ponavlja svet.

 

Jezus pade drugič pod križem

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, goreči ljubitelj duš, ponovno si padel pod težo križa in tako pridobil Božjo pomoč tudi za neurejene družine, da bi našle rešitev, ki bo po tvoji volji.

Tudi znotraj urejenih družin večkrat prihaja do razočaranj, nezaupanja, sumničenj, ljubosumja, medsebojnega obtoževanja in celo do nasilja. Mnogi starši trpijo, ker so se njihovi otroci oddaljili od vere v Boga in zašli na kriva pota.

Usmiljeni Gospod, daj nam moči, da bomo neurejenim in ranjenim družinam kar največ pomagali. Zavzemali se bomo zlasti za tiste družine in njihove posamezne člane, ki doživljajo zapostavljanje in celo krivice. Težave v svojih družinah pa bomo reševali z molitvijo in pogovorom. Zavestno se bomo izogibali nevarnostim, ki bi lahko ogrozile družinsko srečo.

Marija, kraljica miru, pomagaj vsem družinam, da bodo živele v miru in slogi.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

8. postaja

 

Usmiljene žene, ne jokajte za me, le zase in svoj rod točite zdaj solze.

 

Jezus nagovori jeruzalemske žene

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, goreči ljubitelj duš, jeruzalemske žene si opominjal, naj jokajo nad seboj in nad svojimi otroki.

Spodbujaj starše, naj bodo velikodušni v službi novemu življenju ter naj z ljubeznijo vzgajajo svoje otroke. Posredujejo naj jim zaklad vere ter ljubezen do tebe in bližnjega. Otroci naj bodo deležni ljubezni obeh staršev, da jo bodo pozneje lahko tudi sami posredovali naprej.

Skrbni Odrešenik, pomagaj staršem, da bodo v družini svojim otrokom prvi oznanjevalci vere. Vzgajajo naj jih z zgledom, besedo, molitvijo in žrtvijo. Navajajo naj jih na človeške in krščanske vrednote, na molitev in delo. Iz takih družin bodo prihajali dobri poklici za družbo in Cerkev.

Marija, Mati dobrega sveta, stoj ob strani vsem staršem in drugim vzgojiteljem ter jim svetuj pri odgovorni vzgoji otrok.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

9. postaja

 

Zveličar omedli, pod križem spet leži, o trdo srce, glej, tvoj greh ga žalosti.

 

Jezus pade tretjič pod križem

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Zaradi naših hudobij potrti Jezus, kako te je moralo boleti, ko si tretjič padel pod križem! Podrli so te tudi tisti grehi, ki bremenijo naše družine.

Izgubili smo čut za vrednote, ki so temelj vsake družine. V mnogih družinah je opešala vera in je izginila redna molitev ter obisk nedeljske mašne daritve. Veliko kristjanov ne upošteva Božjih in cerkvenih zapovedi. Protikrščansko javno mnenje zelo negativno vpliva na versko in duhovno življenje.

Gospod Jezus, naj nas neizčrpna duhovna moč tvojega križevega pota vodi do spreobrnjenja. Vsi kristjani naj si prizadevamo, da bi živeli po tvojem nauku in tvojih zapovedih. Če pa kdo pade, naj po zakramentu sprave vstane ter s pomočjo Božje besede, evharistije, iskrene molitve in pokore zaživi novo življenje.

Marija, pribežališče grešnikov, prosi za nas, ki se z zaupanjem zatekamo k tebi.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

10. postaja

 

Ko pride na goro, obleko mu vzemo in za dolge sveta še žolča mu dado.

 

Jezusa slečejo in mu ponudijo vina, z žolčem mešanega

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Neskončno potrpežljivi Jezus, vojaki so strgali s tebe oblačila in te predali mučnemu zasramovanju.

S tem si vzel nase tudi vse tegobe prizadetih in razbitih družin. Občutil si brezmejno zapuščenost otrok brez staršev in tistih sirot, katerih starši živijo brez medsebojnega spoštovanja in ljubezni do lastnih otrok. Zaznaval si bolečo osamelost vdov in vdovcev ter starih in bolnih ljudi, ki se čutijo od vseh zapuščeni. Naše bolečine in grehe si vzel nase, da bi vsem pridobil milost za nov začetek.

Jezus, pomagaj članom prizadetih in razbitih družin. Naj najdejo moč in tolažbo v tvojem križevem potu in v trpljenju tvoje Matere. Naj med njimi spet zavlada medsebojno razumevanje, spoštovanje in ljubezen. Vsi pa se zavedajmo, da je naše telo po Božji volji svetišče Svetega Duha.

Marija, tolažnica žalostnih, potolaži vse zaradi hudega trpljenja strte člane družin in jim izprosi milost prenovljenega življenja.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

11. postaja

 

Na križ ga polože, razpno roke, noge in ostri mu žeblji spet rane narede.

 

Jezusa pribijejo na križ

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, oče ubogih, pribili so te na križ in ti vzeli vso prostost. Popolnoma oropan vsega, v nepopisnih bolečinah, si visel na križu med dvema razbojnikoma.

Tudi v zakonski zvezi in družini se človek kdaj počuti, kakor da bi bil pribit na križ. Pred seboj ne vidi nobene rešitve. Podobno je z bolnikom, ki je priklenjen na posteljo, njegovi domači pa premalo skrbijo zanj.

Usmiljeni Gospod, prihiti na pomoč preizkušanim članom družin in jih potolaži. Spodbudi njegove najbližje, da jim bodo pomagali. Opozarjaš pa vse nas: »Bolan sem bil in ste me obiskali.« Če nas bo prizadela kakšna težka preizkušnja ali bolezen, bomo to vdano sprejeli iz Božjih rok ter se skupaj z Jezusom darovali nebeškemu Očetu.

Marija, kraljica mučencev, sprejmi vse trpeče v svoje materinsko varstvo, da bodo zaživeli v krščanskem upanju in se oklenili tvojega Sina.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

12. postaja

 

Na križu Bog visi in sveta teče kri, za nas umira Bog, žalujte vse stvari.

 

Jezus umre na križu

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, daritev za grešnike, s svojo smrtjo na križu si odrešil vse družine.

Pred smrtjo si svojo Mater izročil apostolu Janezu in po njem vsem družinam za mater. Ona je ob tvojem umiranju na križu s teboj silno trpela. Tako je tudi sama prispevala, da je postala vsaki družini skrbna mati, priprošnjica in pomočnica.

Gospod Jezus, naj bo tvoje trpljenje za družine poživljajoč studenec vere, upanja in ljubezni. V moči križa in vstajenja naj se vedno odločajo za življenje in zvesto hojo za teboj. Posebej se ozri na tiste družinske člane, ki se poslavljajo od življenja. Pomagaj jim s svojo milostjo, da se bodo spravili z Bogom in vsemi ljudmi ter bodo dosegli večno srečo v nebesih. Usmili pa se tudi tistih, ki še ne uživajo večne blaženosti pri tebi.

Marija, Mati usmiljenja, priporočamo ti vse družine, da jih izročiš svojemu križanemu in od mrtvih vstalemu Sinu.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

13. postaja

 

O Mati žalostna, ki ljubiš Jezusa, objemaš zadnjikrat Sinu zdaj mrtvega.

 

Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje

 

Molimo te, Kristus, in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, Sin Device Marije, položili so te v njeno naročje, kakor si bil v njem po svojem rojstvu v Betlehemu.

Takrat je tvojo Mater navdajalo veliko veselje, zdaj pa je njeno srce presunil meč bolečin. Vendar je živela v trdnem upanju, da boš poveličan vstal od mrtvih. Tvoji Materi so podobni tisti očetje in matere, ki so izgubili svoje sinove in hčere ter zato hudo trpijo.

Naš Odrešenik, okrepi in opogumi tiste očete in matere, ki so izgubili svoje sinove in hčere v vojnah, prometnih nesrečah, zaradi težkih bolezni ali iz drugih vzrokov. Pomagaj tudi tistim staršem, katerih otroci so zašli na pot nevere in grešnih dejanj. Naj pod tvojim križem in ob tvoji žalostni Materi najdejo tolažbo in moč za vdano prenašanje svojega križa.

Marija, tolažnica žalostnih, potolaži vse starše, ki so v različnih stiskah, in jim izprosi milost, da bodo vdano nosili svoj križ.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

14. postaja

 

Bridko objokovanje Jezus v grob dejan, o grešnik, moli ga, tvoj greh je zdaj opran.

 

Jezusa položijo v grob

 

Molimo te Kristus in te hvalimo / Ker si s svojim križem svet odrešil.

 

Jezus, vir življenja, tvoja Mati in prijatelji so bili žalostni, ko so te položili v grob. Ti si bil na smrt pripravljen. Zrno je moralo umreti in pasti v zemljo, da je obrodilo obilen sad.

Tudi naše družine žalujejo ob grobovih svojih članov, ki večkrat odhajajo s tega sveta nepripravljeni, nespravljeni s teboj in svojimi sorodniki.

Jezus, upanje v tebi umirajočih, pomagaj kristjanom, ki se poslavljajo s tega sveta. Naj se dobro pripravijo z zakramentoma sprave in svetega maziljenja ter prejmejo tebe v sveti popotnici. Njihove domače potolaži z upanjem na večno življenje. Vsi pa naj vedno živimo v prijateljstvu z Bogom in med seboj. Tako bomo po smrti dosegli polnost blaženega življenja pri troedinem Bogu, v družbi angelov in svetnikov.

Marija, vrata nebeška, napolni nas z veselim pričakovanjem srečanja s teboj in tvojim Sinom v večni slavi.

 

Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

 

Sklep

 

O Jezus, hvali naj, ves svet te vekomaj, po svojem križu nam podeli sveti raj.

 

Jezus, naše življenje in vstajenje, pomagaj družinam, da bodo postale šole človeških in krščanskih kreposti ter skupnosti tvoje navzočnosti. Zaslišijo in uresničijo naj tvoje vabilo k duhovni prenovi: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Daj, da bo vsak družinski član zaživel v prijateljstvu s teboj in z Materjo Marijo ter z vsemi člani svoje družine. Tako bo postala po tvoji navzočnosti in dejavnosti podobna nazareški družini. Naj naše družine po medsebojni ljubezni in rodovitnosti izpolnijo Božji načrt ter rastejo v svetosti. Kot nosilke življenja, vere, upanja in ljubezni naj svetijo vsem ljudem v temi našega časa. Amen.

(prirejeno po A. Nadrah)

Datum

nedelja, 12. Marec 2017

Kategorija

Tomislav Ivančić

Katoliški svet s pepelnico začne najresnejše in najbolj plodno obdobje cerkvenega leta. Ta dan se prične postni čas in se na nek način konča na Veliki petek. Zato je začetek in konec posta zaznamovan z najresnejšo pokoro, tako imenovanim strogim postom, ob petkih v postnem času pa z brezmesno hrano.

Tistemu, ki post dojema kot predpis, je dovolj, da izpolni to, kar Cerkev zahteva od njega. Vendar pa je povsem normalno, da vsak vernik veliko bolj resno sprejme poziv Cerkve na post, pokoro in uživanje brezmesne hrane. Cerkev upa , da se bo vsak vernik strožje postil, morda niti nič jedel ali pa samo ob kruhu in vodi preživel ta dan.

Mnogi kristjani se v postnem času vseh štirideset dni odrečejo nečemu, kar jim je še posebej drago, npr. meso, alkohol in cigarete. Nekateri so se prav zaradi odrekanja v postu, uspeli osvoboditi odvisnosti od drog. Obstajajo takšni, ki se odločijo, da bodo ob postu vstajali bolj zgodaj, da ne bodo gledali televizije.. Resni kristjani v postnem času ne poslušajo pop glasbe ampak klasično in resnejše pogovorne oddaje. Nekateri izmed kristjanov si zadajo osebno pokoro, odločijo se osvoboditi kakega greha ali napake, v svoje življenje uvedejo neko koristno navado. V postnem času poskušajo biti prizadevni na delu, ponižni, potrpežljivi do svojih družinskih članov, molčeči in delavni.

Veliko število kristjanov se odloči, da v postnem času vsak dan, za približno deset minut berejo Sveto pismo. Obstaja veliko družin, ki se v postnem času odločijo, da zvečer uvedejo družinsko molitev, ali pa, da vsak večer skupaj v družini molijo rožni venec. Nekateri se odločijo na začetku in na koncu posta dobro spovedati in tako biti v teh dneh še posebej čisti. Otroci se običajno odločijo, da v teh dneh opustijo sladkarije in bonbone, opustijo nekatere igre ki so jih motile, da bi pisali domačo nalogo. Obstajajo fantje in dekleta, ki se odrečejo na zunanji način izražati svojo ljubezen, poljubom in objemom, so zakonci, ki se odločijo, da bodo v postnem času govorili drug o drugem samo pozitivno in lepo. Nekateri se odločijo, da bodo obiskali sveto mašo vsak dan ali vsaj nekajkrat tedensko. Drugi pa se odločajo na začetku posta, da bodo vsak dan molili pol ure, si vzeli čas za pogovor z Bogom, za ozdravljenje duha, za ozdravljenje svoje vesti, uma in srca. Vsi so povabljeni, da v postnem času naredijo nekaj posebnega, da zaorjejo v posebno brazdo svojega življenja in posejejo novo seme v svoje dneve, mesece, leta.

Nad vsemi pa je že na pepelnično sredo Jezusova beseda: "Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verjemite evangeliju." Zato se pri posipanju z blagoslovljenim pepelom na Pepelnico reče tistemu, ki se ga pepeli: "Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš." Ali drugi stavek: "Spreobrni se in veruj evangeliju."

Post zato ni čas žalovanja, ampak je nova pomlad življenja. Prinaša nove priložnosti, upanje, da človek postane drugačen, da v svojem življenju popravi kar ga je doslej mučilo. da postane zdrav, plemenit in dober. Post je čas, ko človek lahko ozdravi svojo dušo z disciplino pri jedi, pijači in delu, zaceli svojo psiho in tudi svoje telo. To so trenutki, ko lahko očisti vse svoje bitje, odvrže bremena vesti in telesa, kakor tudi breme napačnih čustev in fantazije ter težkih misli in skrbi.

Pepelnica je ostala kot spomin na pokoro, ki so jo delali Judje v svoji zgodovini. Veliki svetniki in spokorniki stare zaveze so se oblekli v raševino iz grobe konoplje, s pepelom posuli glave in legli v prah v znak, da so grešili in da želijo popraviti svoje življenje. Prah pomeni, da je človek brez Boga le kup prahu, ki razpade in izgine za vedno. Samo v Božji vsemogočnosti in ljubezni prah postane človeško telo in duša, nerazpadljiv, nesmrten in večen. Zato prah, ki se imenuje človek, in ki je smrten in nestabilen, potrebuje stalno navzočnost Boga in moč Svetega Duha, da napravi človeka nepremagljivega in nesmrtnega. Post je spomin na Jezusovo štiridesetdnevno spokorno bivanje v puščavi in štirideset let hoje Izraelcev skozi puščavo, da bi mogli vstopiti v obljubljeno deželo.

Post, ki se začne na pepelnično sredo, je čas velikih obljub in upanja. Morali bi narediti spremembo življenja. Najprej se odreči grehov, jih priznati in odpustiti tistim, ki so nas užalili. Potem prositi, naj Sveti Duh napolni prostore duše, prositi Boga, naj osveži in ozdravi dušo, telo in duha, nato pa začeti živeti pozitivno in videti, da je res mogoče biti popolnoma drug človek, svet, da je mogoče odreči se vsemu in biti svoboden v srcu, da je mogoče sprejeti življenje s križem, trpljenjem, smrtjo in boleznijo in postati zdrav, večen in neuničljiv. Kdor bo dobro izkoristil postni čas, bo postajal izkušen kristjan, vernik in človek. Tako velika noč na koncu posta postane ne samo praznovanje Jezusovega vstajenja in upanje v naše vstajenje, ampak prav tako začetek, pomlad lastnega življenja, pomlad zdravja, humanosti in plemenitosti.

Dr. Tomislav Ivančić, "Oaze življenja"
(10. 02. 2016.- pepelnična sreda)

Kraj

Datum

sreda, 1. Marec 2017

Kategorija

Sveti krst je velik Božji dar za vsakega izmed nas
Pastirsko pismo za postni čas 2017
I. del
7. nedelja med letom – A, 19. februar 2017

Dragi bratje in sestre. V postnem času se škofje preko duhovnikov obračamo na vas z vabilom, da utrdimo in prenovimo svojo vero ter poglobimo povezanost vernikov in škofov. Že v prvih stoletjih Cerkve je bila navada, da so se verniki v času pred veliko nočjo zbirali, zadoščevali za svoje grehe in poživljali svojo vero. Prav tako so katehumeni, to so odrasli pripravniki na obhajanje svetega krsta, v tem svetem času poglobljeno nadaljevali svojo pripravo na sprejem v Cerkev, ki se je zgodil pri velikonočni vigiliji z obhajanjem treh zakramentov uvajanja v krščanstvo: krstom, birmo in evharistijo. V tem duhu vas danes in prihodnjo nedeljo vabimo, da poglobimo zavedanje pomena zakramenta svetega krsta.

V vseh kulturah in verstvih poznajo določeno uvajanje v posamezne dobe življenja oz. ustanove. V Katoliški Cerkvi imajo to nalogo trije zakramenti uvajanja v krščanstvo: krst, birma in evharistija (KKC 1212). Za nas je zakrament krsta velik dar nebeškega Očeta. S krstom smo postali Božji otroci in člani njegove svete Cerkve. Jezus je učil, da je krst potreben za odrešenje: »če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Zato Cerkev že od samih začetkov ne krščuje samo odraslih, temveč tudi otroke. Nebeški Oče ljubi in spremlja človeka od spočetja naprej in ga vabi k sodelovanju. Od krsta naprej pa nas vabi, da izkušamo njegovo ljubezen, ki se kaže v usmiljenju in rodi sadove v sočutju do vseh. Zato je krst skupaj z birmo in evharistijo temelj krščanskega življenja.

V Katoliški Cerkvi so lahko krščeni otroci in nekrščene odrasle osebe. Zakrament krsta redno podeljujejo škofje, duhovniki in diakoni. V skrajnih primerih pa ga lahko podeli vsak človek, ki ima pravi namen, oblije krščenca z vodo in pri tem reče: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« (KKC 1256) Med Božje otroke so sprejeti tudi tisti, ki so bili krščeni s t. i. krstom krvi, to je z mučeniško smrtjo pred prejemom krsta, ter mrtvorojeni otroci za katere so starši oz. drugi izrekli krst želja. Glede otrok umrlih brez krsta Cerkev zaupa Božjemu usmiljenju, da tudi zanje obstaja pot zveličanja (KKC 1261).

Med sadovi krsta je Božje otroštvo; tudi odpuščanje vseh grehov, izvirni greh in osebni grehi, kakor tudi nekatere kazni za grehe (KKC 1263). Med nami in Bogom je bil vzpostavljen odnos prijateljstva in nismo več sužnji greha in čeprav krst ne izbriše vseh negativnih posledic izvirnega greha in drugih grehov, se v moči milosti lahko borimo proti posledicam zla v sebi in okolici. S krstom smo bili sprejeti tudi v Cerkev in poklicani k svetosti in misijonskemu ter apostolskemu delu Cerkve (KKC 1270). Vse to pomeni, da smo s Kristusom umrli grehu in z njim vstali ter lahko svobodno zaživimo novo življenje, ki nam je bilo podarjeno.

V Katoliški Cerkvi krščujemo odrasle in otroke. Z rojstvom nam je podeljeno državljanstvo, narodnost in zlasti materni jezik ter sorodstvene vezi, kar v ničemer ne omejuje otrokovih osnovnih pravic. Nasprotno, to so dragoceni darovi, ki so nam položeni v zibelko. Tako tudi sveti krst ne odpravlja človekove pravice in svobode za osebni sprejem vere ob polnoletnosti. Vsak človek je poklican, da se odloča za Boga, se oklepa Kristusa in hodi za njim, da bi imel življenje v polnosti (Jn 10,10). Toda če otrok sploh ne pozna Jezusa, potem ga tudi sprejeti oz. zavrniti ne more. Krst otrok je zato stalna praksa Cerkve od najzgodnejših časov naprej. V Apostolskih delih je zapisano, da je sv. Pavel krstil žensko Lidijo vključno z vso njeno družino (Apd 16,15); prav tako ječarja z vso njegovo hišo (Apd 16,33). Podobna poročila najdemo v vseh obdobjih zgodovine krščanstva.

Krščanski starši imate sveto in neodtujljivo pravico otroke krstiti in jih krščansko vzgajati. Zagotavljajo jo slovenski in mednarodni pravni predpisi. Tako je v 41. in 54. členu naše Ustave zapisano, da imate starši pravico zagotoviti svojim otrokom versko in moralno vzgojo; zato pa tudi pravico in dolžnost vzdrževati ustanove za izobraževanje in vzgojo otrok v skladu z lastnim verskim prepričanjem. Podobno 2. člen Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in svetovnonazorskim prepričanjem. Zato tisti, ki menijo, da starši nimate pravice krstiti svojih otrok, kršijo vaše človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so ustavno in mednarodnopravno zagotovljene. Želijo tudi omejiti svobodo Cerkve, ki jo zagotavlja 7. člen naše Ustave vključno s pravico sprejema v Cerkev otrok krščanskih staršev.

Poleg zemeljskega življenja, ki ga starši kot Stvarnikovi sodelavci posredujejo otrokom, je za kristjane Božje življenje po krstu največji in najdragocenejši dar. To dostojanstvo in čast roditeljev varuje četrta Božja zapoved, ki naroča: »Spoštuj očeta in mater«. To je edina zapoved z obljubo blagoslova. Zato vabimo vse starše, da svojim otrokom v prvih mesecih po rojstvu omogočijo krst in nato krščansko življenje. Starši ob krstu v imenu svojih otrok izpovejo vero in izrečejo obljubo, da bodo svoje otroke vzgajali v veri Cerkve. To pomeni, da jih bodo izobrazili v veri, omogočili udeležbo pri verouku v domači župniji, obhajali krščanske praznike, gojili družinsko molitev in ob primernem času poskrbeli za prejem svetega obhajila in birme.

Ob pripravi na krst in ob samem obredu ste številni starši po več letih ponovno odkrili lepoto svoje vere ter sklenili, da boste svoje otroke skupaj z botri in kateheti vzgajali v njej. Ob tem se soočate s številnimi izzivi, saj prenos verskih vrednot na otroke v današnjih časih ni enostavna naloga. Zato vas prosimo, da vztrajate in da skupaj z botri in starimi starši svojim otrokom podarite zgled medsebojne ljubezni, molitve in odpuščanja. Vsako leto v Sloveniji prejme zakrament svetega krsta skoraj 12 tisoč otrok in odraslih. Zato se ob tej priložnosti zahvaljujemo vsem, ki ste dali krstiti svoje otroke in ki verske vrednote prenašate na prihodnjo generacijo. Prav tako pa se zahvaljujemo vsem duhovnikom in drugim pastoralnim delavcem, ki požrtvovalno pripravljajo starše na obred krsta njihovih otrok. Pri verski vzgoji otrok vas spremlja naša molitev in naj ostane pri vas Božji blagoslov.

Vaši škofje

---

Bodite ponosni in ustvarjalni kristjani
Pastirsko pismo za postni čas 2017
II. del
8. nedelja med letom – A, 26. februar 2017

Dragi bratje in sestre. Prejšnji teden smo vam škofje spregovorili o pomenu krsta, pravici staršev, da podarite krst svojim otrokom ter skrbi za versko vzgojo. Danes pa vam bomo spregovorili tudi o tem, zakaj imajo vsi otroci pravico do krsta ter kakšne pogoje naj spolnjujejo krščanski botri. Zaradi sodobnega načina življenja se številni verniki in duhovniki srečujejo s starši, ki niso poročeni oz. težko najdejo primernega botra. Zato naše besede sprejmite z razumevanjem in v duhu sprejemanja in dobrohotnosti.

V Sloveniji je krščenih skoraj 75% prebivalstva. Kot škofje smo skupaj z vami veseli, da navkljub negotovim časom, velika večina prebivalcev Slovenije pripada Kristusovi Cerkvi. Ob tem si želimo, da bi vsi starši omogočili krst svojim otrokom in zaklad vere živeli in ga uspešno prenesli prihodnjemu rodu. Zato je ključnega pomena, da poiščemo nove poti evangelizacije, s katerimi bi pomagali staršem, katehistinjam in katehistom pri prenosu vere in verskih vrednot na otroke.

Pri podeljevanju zakramenta svetega krsta je pomembno, da smo stvarni in da upoštevamo spremenjene okoliščine, v katerih živi vedno več kristjanov. To se kaže tudi v tem, da se danes več kot polovica otrok rodi staršem, ki še niso poročeni oz. se za cerkveno poroko niso odločili iz različnih razlogov. Prav tako številni otroci odraščajo v družinah razporočenih in ponovno poročenih oz. samo z enim izmed staršev. Ob tem poudarjamo, da imajo vsi krščanski starši ne glede na osebni položaj pravico krstiti svoje otroke, če le imajo pri tem iskrene namene in obljubijo, da bodo po svojih najboljših močeh otroke vzgajali v veri. Zato prosimo duhovnike in druge pastoralne delavce, da so v duhu apostolske spodbude papeža Frančiška Radost ljubezni prizanesljivi in starše na primeren način povabijo, da uredijo svoj položaj tam, kjer je to mogoče, obenem pa otrokom ne odrekajo pravice do krsta. Vsi otroci so krščeni v veri Cerkve, kakor je lepo rečeno v obredniku: »Ali hočete, da vaš otrok prejme krst v veri Cerkve, ki smo jo pravkar izpovedali?« To je še posebej pomembno tam, kjer starši iz različnih razlogov še ne morejo polno živeti po predpisih Cerkve. Podobno vabimo k dobrohotnosti tudi v primeru posvojenih otrok oz. otrok v rejniških družinah. V slednjih je potrebna predhodna privolitev za krst otroka vsaj enega od njegovih bioloških staršev. 

Starodavno izročilo Cerkve govori tudi o vlogi botra pri zakramentu svetega krsta in pri skrbi za versko vzgojo. Katekizem katoliške Cerkve pojasnjuje: »Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje« (KKC 1255). Otrok naj ima vsaj enega botra, kolikor pa sta dva, naj bosta različnega spola. Na splošno se pričakuje, da botra izbere krščenec sam ali njegovi starši oz. njihov namestnik; ima vsaj 16 let; je bil pri obhajilu in prejel birmo ter živi primerno nalogi, ki jo bo sprejel (ZCP kan. 872, 873, 874). Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti npr. evangeličan oz. pravoslavni, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta. Škofje poudarjamo, da imajo duhovniki pravico, da podelijo kandidatom za botrsko službo potrdila o primernosti. Obenem pa jih vabimo, da so pri presojanju o primernosti previdni in da upoštevajo tudi posebne okoliščine, v katerih se lahko botri nahajajo.

Škofje se z duhovniki in večino vernikov strinjamo, da je krst otrok smiseln, kolikor krstu sledi življenje v krščanski družini in bo poskrbljeno za versko vzgojo. Zato vabimo duhovnike in druge pastoralne delavce, da posodobijo priprave staršev na krst in da staršem pomagajo pri prenosu verske izobrazbe in vrednot na njihove otroke. Pomembno je, da starši za otroke oblikujejo krščanski dom, ki vključuje sveta znamenja kot so križ, Marijina podoba, slika krstnega zavetnika, Sveto pismo, Katekizem Katoliške Cerkve itd. Starši in botri naj otroke naučijo moliti, skupaj z njimi prebirajo svetopisemske zgodbe, se udeležujejo nedeljske svete maše in obhajajo krščanske praznike ter otrokov god na dan njegovega krstnega zavetnika. Prav tako naj z otrokom radi obiskujejo slovenske božje poti in jih tam priporočijo Božji materi Mariji. Vse to oblikuje krščansko okolje, v katerem bo otrok lažje gradil svojo versko identiteto in ob verouku poglabljal svoje versko znanje.

Na koncu vas vabimo, da se z veseljem zavedate svojega krsta in iz njega tudi živite. Krst je največji dar in nekaj najlepšega, kar se vam je zgodilo v vašem življenju in kar lahko starši podarite svojim otrokom, saj pomeni resničnost Kristusovega vstajenja v našem življenju. Kot škofje si želimo, da bi bili vedno ponosni kristjani in da bi v svojih družinah, na delovnem mestu in v družbi pogumno priznali, da ste kristjani in bili s svojim krščanskim življenjem zgled svojim otrokom. Papež Frančišek je lansko leto dejal: »Ne pozabite, da je vera največja dediščina, ki jo lahko date vašim otrokom. Trudite se, da se ne bo izgubila, ampak da bo rasla in jim jo boste zapustili kot dediščino« (nagovor papeža Frančiška pri krstu otrok v Sikstinski kapeli 10. 1. 2016). Vabi nas tudi, da pomislimo, kdaj smo bili krščeni. Prav gotovo tega vsi ne vemo. Zato vas vabimo, da v letošnjem postnem času poiščete krstni list, vprašate starše in botre, obiščete svojo župnijo, v kateri ste bili krščeni in ugotovite dan svojega krsta. Praznovanje krstnega dne poglablja pripadnost Jezusu; poživi prizadevanje za življenje po veri; okrepi pripadnost Cerkvi in novemu človeštvu, v katerem smo vsi bratje in sestre. Zahvaljujemo se vam, da ste danes pri sveti maši in da si prizadevate za krščansko življenje. Vam in vašim družinam, še posebej vsem bolnikom in ostarelim, želimo blagoslovljen postni čas in lepo pripravo na velikonočne praznike.

Vaši škofje

Kraj

Datum

nedelja, 19. Februar 2017

Kategorija