Kako k maši v razmerah epidemije

Janez Kobal, župnik v Izoli in nekatere družine: navodila v 14 korakih

KAKO GREMO PO NOVEM K SVETI MAŠI

Situacija, ki jo doživljate s sveto mašo prek ekrana ali aparata, je razumljivo precej posebna. Kako torej gremo k maši po televiziji, radiju ali na medmrežju.

Veroučenci imajo liturgični zvezek. Listki sploh niso bistveni. V zvezku je naveden odlomek nedeljskega evangelija in tri vprašanja, na katera lahko s skupnimi močmi odgovorite.

1. Na sveto mašo se pripravimo. Pogledamo ponudbe in se odločimo, katero sveto mašo bomo obiskali. Da nas med mašo ne bo motila kuhinja ali druge zadeve.

2. Uro pred sveto mašo se postimo, da bi lahko prejeli duhovno obhajilo.

3. Se oblečemo "za k maši". Ne moreš k maši v pižami ali trenirki.

4. Za družino pripravimo stole, ker to ni gledanje katerekoli oddaje, ampak je maša.

5. Se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. Če je nimamo, kar z navadno vodo, da se spomnimo svojega krsta.

6. Ko je čas za to, stojimo, sedimo in klečimo.

7. Kar govori ljudstvo, skupaj glasno odgovarjamo.

8. Poberemo miloščino. Po koncu epidemije bodo mnogi v stiskah in se bomo odločili, komu bomo dali darove naše mašne nabirke. Božji dar, ki ga prejemamo, kliče k temu da tudi sami darujemo.

9. Ministranti lahko ministrirajo vsaj z zvonjenjem, če je pri hiši kakšen zvonček. (Lahko pa tudi drugače: npr. s kozarcem in žličko.)

10. Ob pozdravu miru si, ker smo družina, podamo roke.

11. Duhovno obhajilo lahko pospremimo z zahvalami, ki jih izrečemo na glas.

12. Pri blagoslovu sprejmemo blagoslov z glasnim »amen«.

13. Spremljamo zaključno pesem in še sami kaj zapojemo.

14. Po maši posedimo ob družinski mizi, popijemo kaj všečnega, pojemo kaj vitaminov ali sladkega. Si povemo, kaj nam je bilo všeč. Kaj bomo za Jezusa storili v življenju. Naredimo selfi, nekaj narišemo ali napišemo. Pošljemo župniku sporočilce (lahko selfi) in ali SMS tistim s katerimi navadno poklepetamo pred cerkvijo. Potem se lahko spet preoblečemo "za doma".

Seveda je tudi spremljanje svete maše med kuhanjem kosila boljše kot nič, a če si boste vzeli čas za Gospoda, boste imeli toliko boljši občutek, da je kakšen dan, kakšna ura drugačna od drugih.

Janez

Kraj

Ankaran

Datum

nedelja, 22. Marec 2020

Kategorija

Poslanica papeža Frančiška za postni čas 2020

»Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20)

Dragi bratje in sestre,

Gospod nam tudi letos naklanja ugoden čas, v katerem lahko prenovimo srca in se pripravimo na praznovanje velike skrivnosti Jezusove smrti in vstajenja, ki je temelj našega krščanskega življenja, osebnega in občestvenega. S srcem in mislijo se moramo nenehno vračati k tej skrivnosti, ki nenehno raste v nas, če se odpiramo njeni duhovni moči ter se nanjo svobodno in velikodušno odzivamo.

1 Velikonočna skrivnost kot temelj spreobrnjenja
Krščansko veselje izvira iz poslušanja in sprejemanja vesele novice o Jezusovi smrti in vstajenju, kerygme. Ta povzema skrivnost ljubezni, ki »je tako resnična, tako prava, tako konkretna, da nam ponuja odnos, ki je poln iskrenega in rodovitnega pogovora« (Christus Vivit, 117). Kdor veruje v te besede, zavrača laž, da naše življenje izvira iz nas samih. V resnici se življenje rojeva iz ljubezni do Boga, našega Očeta, iz njegove želje, da nam podarja življenje v obilju (prim. Jn 10,10). Če namesto tega poslušamo mamljiv glas »očeta laži« (Jn 8,44), lahko potonemo v globočino nesmisla in doživimo pekel tukaj na zemlji, čemur so žal priča premnogi tragični dogodki osebnega in skupnega človeškega izkustva.

V postu 2020 bi vsakemu kristjanu želel sporočiti to, kar sem mladim zapisal v apostolski spodbudi Christus Vivit: »Glej razprostrte roke križanega Kristusa, spet in spet se mu pusti odrešiti. In ko se približaš, da se spoveš svojih grehov, trdno veruj v njegovo usmiljenje, ki te osvobaja krivde. Opazuj njegovo kri, prelito s toliko ljubezni, in pusti se ji očistiti. Tako se boš lahko znova in znova rojeval« (123). Jezusova velika noč ni pretekli dogodek; po moči Svetega Duha je vedno aktualna in nam daje priložnost, da v veri vidimo Kristusovo telo in se ga dotikamo v trpečih.

2 Nujnost spreobrnjenja
Prav je, da poglobljeno razmišljamo o velikonočni skrivnosti, po kateri nam je Bog naklonil svoje usmiljenje. Usmiljenje lahko dosežemo le »iz oči v oči« s križanim in vstalim Gospodom, »ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20), v iskrenem, prijateljskem dialogu. Zato je molitev v postu tako pomembna. Molitev je več kot dolžnost; je odraz naše potrebe po tem, da odgovarjamo na Božjo ljubezen, ki nas vedno vodi in krepča. Kristjani molimo v vednosti, da smo kljub svoji nevrednosti vedno ljubljeni. Molitev ima lahko veliko poljubnih oblik, v Božjih očeh pa je resnično pomembno, da prodre globoko v nas in omehča naša trda srca ter nas še naprej spreobrača k Bogu in njegovi volji.

V tem ugodnem času si torej dovolímo, da nas Bog vodi v puščavo kot Izrael (prim. Oz 2,14), da bomo lahko končno slišali glas Ženina, ki bo še globlje odmeval v nas. Bolj bomo živeli njegovo besedo, globlje bomo doživljali usmiljenje, ki nam ga podarja. Ta milostni čas ne sme iti mimo nas, medtem ko živimo v nespametni utvari, da lahko nadzorujemo, kdaj in kako se bomo spreobrnili k njemu.

3 Goreča Božja volja do dialoga s svojimi otroki
Dejstva, da nam Gospod znova naklanja ugoden čas za spreobrnjenje, ne bi smeli imeti za samoumevnega. Ta nova priložnost bi morala v nas prebuditi občutek hvaležnosti in nas zbuditi iz lenobnosti. Čeprav je včasih tragično, da je zlo navzoče v našem življenju in v življenju Cerkve in sveta, je priložnost, da spremenimo svojo pot, odraz Božje neomajne volje do neprekinjenega odrešenjskega dialoga z nami. Oče je Križanega Jezusa, ki ni poznal greha, zavoljo nas storil za greh (prim. 2 Kor 5,21) in v tem odrešenju naložil Sinu breme naših grehov. Po besedah papeža Benedikta XVI. se je tako zgodil »božji obrat proti samemu sebi« (Bog je ljubezen, 12). Kajti Bog ljubi tudi svoje sovražnike (prim. Mt 5,43-48).

Dialog, ki ga želi Bog vzpostaviti z vsakim od nas v velikonočni skrivnosti njegovega Sina, nima nič skupnega s praznim govorjenjem, ki so ga pripisovali starodavnim prebivalcem Aten, ki »namreč ne poznajo večjega užitka kakor pripovedovati ali poslušati zadnje novice« (Apd 17,21). Za takšno govorjenje, ki ga zaznamuje prazna in površna radovednost, je v vsakem času značilna posvetnost; v našem času ta lahko vodi v neprimerno uporabo medijev.

4 Bogastvo, ki ga moramo deliti, ne obdržati zase
Ko velikonočno skrivnost postavimo v središče svojega življenja, postanemo sočutni do ran križanega Kristusa, ki so navzoče v številnih nedolžnih žrtvah vojn, v napadih na življenje še nerojenih ali starejših in v različnih oblikah nasilja. Prav tako so navzoče tudi v okoljskih katastrofah, neenakomerni porazdelitvi zemeljskih dobrin, v vseh oblikah trgovine z ljudmi in v nebrzdani želji po dobičku, ki je vrsta malikovanja.

Može in žene dobre volje je treba tudi danes nagovarjati, naj v obliki miloščine delijo svoje dobrine s tistimi, ki jih najbolj potrebujejo, in tako osebno prispevajo k izgrajevanju boljšega sveta. Dobrodelnost nas počlovečuje, medtem ko nas lahko kopičenje razčloveči, ker nas zapira v lastno sebičnost. Lahko gremo in moramo iti še dlje. Upoštevati moramo strukturne vidike svojega gospodarskega življenja. Zato sem sredi postnega časa, v času od 26. do 28. marca, v Assisi poklical mlade ekonomiste, podjetnike in oblikovalce sprememb, da bi oblikovali pravičnejše in bolj vključujoče gospodarstvo. Kot cerkveno učiteljstvo pogosto poudarja, je politično življenje izjemna oblika dobrodelnosti (prim. Pij XI., nagovor Italijanske zveze študentov katoliške univerze, 18. decembra 1927). Enako velja za ekonomsko življenje, h kateremu lahko pristopamo v istem evangeljskem duhu, duhu blagrov.

K sveti Devici Mariji se obračam za priprošnjo, da bi se nam v postnem času odprla srca, da bi slišali Božji klic, naj se spravimo z njim, da bi uprli pogled v velikonočno skrivnost in da bi se spreobrnili k odprtemu in iskrenemu dialogu z njim. Tako bomo postali to, kar Kristus prosi svoje učence: sol zemlje in luč sveta (prim. Mt 5,13-14).

Frančišek

Rim, v cerkvi svetega Janeza v Lateranu, 7. oktobra 2019
Praznik rožnovenske Matere Božje

Kraj

Vatikan

Datum

sreda, 26. Februar 2020

Kategorija

Božična devetdnevnica 2019

DARJA OVSENIK

GLEJ, ZVEZDICE BOŽJE

BOŽIČNA DEVETDNEVNICA 2019

 

[Molitev ob adventnem venčku ob koncu besedil zgodbe]

 

Darja Ovsenik
Glej, zvezdice Božje
Božična devetdnevnica 2019
© Salve d. o. o., Ljubljana, 2019
Vse pravice pridržane
Ilustracije Urša Rožič

 

Napotki bralcu devetdnevnice

Pred seboj imamo božično zgodbo. Pa ne tisto, sijočo, z vsemi dodatki, utripajočimi lučkami in glasbo, polno kraguljčkov. Ali pač?

Pred seboj imamo božično zgodbo, ki se bo brala pri maši. Ah, no brez zveze, bi rekel marsikdo. Branje devetdnevnice, tam samo sedimo in čakamo na konec.

Ne, prosim samo tega ne. Bistvo Božiča je Jezus. Njegovo rojstvo. In bistvo adventa je pričakovanje. Pričakovanje Jezusovega rojstva.

Avtorica je zgodbo sestavljala z mislijo na svojih pet malih otrok. Ampak kako bo teh pet in še drugih nekaj otrok, ki bodo pri devetdnevnici slišali zgodbo, če bodo samo čakali na konec? Kako jo bodo slišali starši, ki bodo prišli skupaj z otroki in jih bo treba miriti in jim stokrat reči »samo še malo«. Kako pa bodo zgodbo slišali starejši, ki bodo pri maši. Kdo že slabo sliši, kdo bo z očmi spremljal druge (mlade) družine …

Zgodba bo slišana, če bo dobro prebrana. Če bo doživeto prebrana. Če bo bralec upošteval vsa končna ločila, če bo upošteval vse črke. Tudi takrat, ko je na primer več e-jev hkrati. Zgodba bo slišana, če jo bo bralec vzel za svojo in bo želel v tisto pravo pričakovanje povabiti, vpeljati ali zapeljati vsakega, ki bo pri devetdnevnici.

Naj se bralec potrudi, kot se je pred več kot dva tisoč leti potrudila Marija in v bornem hlevčku povila osebo, ki je med nami še danes.

To je kratek in jedrnat in edini napotek, ki naj ga upošteva bralec zgodbe: naj s to zgodbo naredi vero ŽIVO. Naj jo živahno bere, da bo Jezus ob Božiču (in že devet dni predtem) živel v nas.

Tadeja Roblek

 

1. dan

»TOLE PA BO!«

 

Na nebu se je znočilo in v mraku je na večerno, s toplimi barvami obarvano zimsko nebo, priromala prva zvezda – zvezda Večernica. Saj veste, dragi otroci, tista najbolj svetla, ki se prva pojavi in jo vidimo, še preden se zares zmrači. Vedno je bila z vsem na tekočem: kaj se godi na nebu in na Zemlji. Prav nič ji ni ušlo. Bila je še nekoliko zaspana, pomela si je svoje svetle oči, se pretegnila in glasno zazehala, da se je slišalo skoraj do Marsa. Potem pa si je privoščila svojo večerno zvezdno kavico. Ko jo je z užitkom v miru srkala, je vedno rada kukala dol na Zemljo in se s pogledom ustavila na čem resnično zanimivem. Prav nobena podrobnost ji ni ušla. Seveda tam, kjer pogleda niso zastirali gosti oblaki. Saj veste, tudi mi ne vidimo zvezd na nebu, če je nočno nebo oblačno. Kar preverite danes po maši. No, Večernica je vsa zatopljena gledala dol na Zemljo, ko ji je kavna skodelica skoraj padla iz rok (jojme, kaj če bi ji res – to bi bil spet kak utrinek na nočnem nebu!) in oči so se ji skoraj skotalile iz zvezdnih jamic: nebo je bilo tako jasno, da je videla prav vsako malenkost in ni ji ušlo, da se tokrat dogaja nekaj nenavadnega.

»Tole pa bo!« je vzkliknila in pohitela po svoji klepetuljasti prijateljici Svetlano in Zvezdano, ki sta svojo nočno službo običajno začenjali v dobri družbi Večernice. S klepetom in večerno zvezdno kavico seveda. Z njo ni bilo nikoli dolgčas, saj je bila prva na nebu in je videla vse sorte stvari, ki se godijo na Zemlji, še preden se zares znoči. Včasih je vedela celo več od tetke Lune. Saj veste, punce pač. Vedno se imajo toliko za pomeniti. Ko sta zaslišali tisti »tole pa bo«, ju je kar izstrelilo iz postelj, da sta se do Večernice komaj uspeli ustaviti in sta za sabo pustili polno zvezdnega prahu. Prileteli sta do Večernice in še med zaviranjem v en glas vprašali: »Kaj bo, kaj bo?«

Večernica se je preveč zatopila v razmišljanje, zato ju sploh ni slišala, le poltiho si je šepetala: »Tole pa bo. Tole pa bo nekaj. Če ni to tisto ...« Svetlano in Zvezdano je to samo še bolj vžgalo v radovednosti, da bi se jima skoraj vneli zlati kodrčki: »Le kaj bo, draga moja Večernica? In kaj je tisto?« Večernico sta glasova prijateljic zdramila iz zatopljenih misli, da je kar poskočila in se ujezila: »Le kaj bo, le kaj?! Kaj me pa strašita, saj nisem utrinek, da bom od strahu kar čez nebo letela!« Svetlana je stopila korak nazaj in navidez mirno nadaljevala: »Draga moja, mar naju nisi klicala na večerno kavico, da skupaj popeljemo otroke v miren sen in sladke sanje?« To je Večernico zmehčalo kot maslo, ki ga mama zjutraj vzame iz hladilnika in postavi na pult v kuhinji, da ni več tako trdo in se mehko razmaže na kruh, in je vljudno odvrnila: »Ah ja, seveda, draga moja, večera ne moremo začeti kar tako, kajne? Brez zvezd bi se vsi izgubili in v temno noč nemirno buljili. Pridi, pridi, začnimo večer s kavico, takoj potem pa vama povem novico, ki bo predramila pol zvezdnega neba nad Zemljo. To bo atrakcija, to bo novica! Jo že vidim na naslovnici Vesoljnih novic.« Prijateljici nista mogli zadrževati radovednosti in Zvezdana si ni mogla kaj, da ji ne bi izletelo iz zvezdnih ust, čeprav so zvezde vzgojene kot zelo vljudne in bontona vešče: »Kar zdajle, kar zdajle!« In Večernica se je vdala: »No, da, na Zemlji se nekaj dogaja. Poglejta, dobro poglejta: tam doli v Izraelu – vidita, to je tam nižje od Evrope in malce desno zgoraj od Afrike, čisto na zahodu Sredozemskega morja. Že nekaj tisočletij opazujem to zanimivo deželico in zadnje čase vidim tole: Ljudje se nimajo prav nič radi. Živijo iz dneva v dan, ujeti v svoja pravila, ki jim določajo vse mogoče, pa še tujci jim vladajo, tako da so res videti prav nesrečni. Toda zadnje čase vidim, da so se malce prebudili. Nekaj pričakujejo. Pravijo, da odrešenika. Očitno nekoga, ki jih bo rešil vseh tegob in nesreče. Imajo posebno knjigo, v kateri tudi piše, da so nekateri pomembni ljudje, ki jih imenujejo preroki, napovedali, da se bo enkrat rodil prav poseben kralj. In potem sem videla tole ...«

NALOGA

Tudi ti kdaj čakaš kakšno stvar, ki ti veliko pomeni? Ni lahko čakati, kajne? Toda potrpežljivo čakanje se vedno splača. Danes je tvoja naloga, da razmisliš, kje bi jutri lahko počakal/a in treniral/a potrpežljivost. Morda, da daš prednost kakšnemu sošolcu/ki ali počakaš, da si pri mizi vsi naložijo hrano pred tabo ali … Razmisli. Dober trening – dobri rezultati.

 

2. dan

ANGEL GABRIJEL

IN HUDO DOBRA NOVICA

 

Naše zvezdice Večernica, Svetlana in Zvezdana so lebdele ob večerni kavici. Prav počasi bi jo srkale in se lahkotno pomenkovale, če ne bi Večernica Zvezdane in Svetlane zdražila s svojim opazovanjem nečesa, kar se godi v Izraelu in se ji zdi takooo pomembno.

Večernica je nadaljevala: »Glejta jo! Tisto punco namreč. Ooo, kako je lepa! Ampak ne tako lepa kot tiste suhcene manekenke, ki si za nekaj minut nadenejo nasmešek na obraz, ampak tako … Nekako drugače … Obraz ji žari v neki spokojni lepoti in mirnosti. Kaj pa vem, drugačna je. Nenavadno mirna in zadovoljna v tem čudno zmešanem času, ko vsi nekam hitijo, se ne menijo za drugega, hkrati pa bi najraje videli, da tisti kralj že pride in jih odreši vse nesreče. O, ti ljudje smešni – kot da se vse vrti okrog njih! Mar ne vejo, da so kot drobcena utež na tehtnici, kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na Zemljo?! (Prim. Mdr 11,22). Da je njihov čas tako kratek. Me, zvezde, ki živimo milijarde let in vse vidimo od zelo daleč, vam to lahko povemo. Ko se vi rodite in živite, pa magari sto let, me še v šolo ne gremo, kaj šele, da bi se postarale. Ah, kako je čas nenavadna stvar, kajne? Tistim, ki se veselijo, gre hitro, prehitro; tistim, ki čakajo, pa se zdi, da traja celo večnost.«

Zvezdana jo je nenadoma prekinila: »Ehej, poglejta, poglejta ga!« Večernica in Svetlana sta se zdrznili: »Koga?« »Gabrijela! Joj, že dolgo ga nisem videla. Tale naš angel je resnično nekaj posebnega – vedno prinaša novice. In novice imamo me rade, kajne?!« Zvezdice so se prešerno zasmejale in pokimale.

Večernica je pozdravila angela Gabrijela: »Ehej, Gabrijel, kam jo pa mahaš tako hitro? Vidim, da ti ni dolgčas. Komu zopet prinašaš vesele Božje novice?« Angel Gabrijel se je komaj imel čas ozreti na zvezde, a jim je le veselo odgovoril: »Zvezdice moje, mudi se, mudi, nesem novico tisti čudoviti punci v Nazaretu, Marija ji je ime. Po tem se bo spremenil cel svet. Vem, sliši se čisto preveč napihnjeno, ampak verjemita, to bo spremenilo življenje mnogim. Sam Bog bo prišel dol na Zemljo. Pa srečno, drage moje, pazite nase in na to, da se bodo širile dobre novice. V Nebesih rabimo dobrih prenašalcev novic!« In že ga ni bilo na spregled. Spustil se je dol na Zemljo in Večernica, Svetlana ter Zvezdana so kar pozabile piti večerno kavico, saj so napenjale svoje svetle oči, da bi videle, kaj se na Zemlji godi. Svetlana je hotela malce pokomentirati angelova oblačila: »Od kdaj pa je moderna tako svetleča bela,« ko sta jo Večernica in Zvezdana prekinili: »Pssst! Gabrijel je prišel do Marije. Gotovo se je prestrašila. Poslušajmo, kaj ji govori!« Zvezdice so razločno slišale Gabrijela, ki je Mariji rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« (Lk 2,28). Večernica je zastokala: »Joj, Gabrijel, ne tako zakomplicirano, saj ne bo razumela!« Res je bilo videti na Marijinem obrazu, da se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. A jo je angel Gabrijel hitro pomiril: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega.« (Lk 2,30–32). Zvezdice so v en glas zavzdihnile: »Uau! Kako lepo! Očitno Zemljo res čakajo boljši časi.« Toda Marija se je opogumila in želela izvedeti več: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Gabrijel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.« To je bil za Marijo očitno dovolj dober odgovor, zato je prijazno in z vsem srcem odvrnila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje (Lk 2,34–3).

Zvezdice so obnemele. Večernica ni mogla prehvaliti Marije: »Sta videli to punco! Da k meni pride takole Gabrijel in mi reče, da bom rodila glavnega kralja, ki bo spremenil svet – mene bi od strahu pobralo! Pa še to – ona sploh ni poročena, dragi moji! Bog ve, ali sploh ima fanta. In Gabrijel ji pove, da bo Bog naredil nekaj, kar je nemogoče v človeških očeh in da naj je nič ne skrbi. Ona pa ti mirno reče, da če je tako, sprejme vse in naj se zgodi po Božji volji. Kapo dol! Tole moramo spremljati, vam rečem. Tole bo še napeto.«

NALOGA

Veš, da se tako, kot je angel Gabrijel pozdravil Marijo, začenja tudi naša molitev Zdrava Marija? Pred spanjem s starši počasi zmoli Zdravo Marijo in se Mariji priporoči, da ti jutri da pogum za kakšno od nalog, ki so ti težje ali misliš, da jih sam s težavo opraviš.

 

3. dan

KDO SPLOH JE MARIJA?

 

Naša druščina svetlih zvezd Večernice, Svetlane in Zvezdane je opravila svoje delo in se odpravila spat. A ker so vedele, da bodo zvečer zopet kukale na Zemljo, natančneje v Nazaret v Izraelu, so komaj zatisnile oči. Od radovednosti jim je v žarkih kar šumelo in verjemite ali ne – kar malček svetleje so svetile. Zvezdogledi na Zemlji so jim bili zagotovo hvaležni. Sicer si svoje radovednosti niti slučajno niso želele pokazati, a zvečer, ko so se otroci počasi odpravili spat, so malce prezgodaj prisvetile na nebo in komaj čakale, da nadaljujejo svoje pomenkovanje o kom drugem kot o … Mariji, seveda! Saj veste, tisti čudovito in nenavadno sijoči punci iz Nazareta, ki jo je včeraj obiskal angel Gabrijel in ji naznanil, da bo rodila sina Boga. Pa si od bliže poglejmo, o čem se pomenkujejo.

»O, dragi moji zvezdici! Danes pa nisem prav nič naspana. Tako zgodaj sem se zbudila, da me je bilo strah, da bom s svojo svetlobo prestrašila kakega mornarja, ki bo iskal zvezdo Severnico in bo namesto v pristanišče zašel na kakšno peščeno plažo,« je potožila Svetlana.

»Tudi jaz sem se zbudila nekam pomečkana. Nisem ta prava,« ji je pritrdila Zvezdana.

»Ah ne, dekleti, saj vem, kaj je – vse smo tako vznemirjene zaradi novic o dogajanju v Nazaretu, da se nismo pošteno naspale. Pa proč s skrbjo. Umile si bomo svoje svetle obraze, popile črno in močno zvezdno kavico pa bo spet pred nami čudovita noč, ko bomo otroke zazibale v miren sen in sladke sanje. Da ne pozabim: se spomnite, ko je Gabrijel rekel Mariji, da jo bo obSENčila moč Najvišjega? Hihi, mogoče pa smo me tudi malce od Boga obSENčene, da lahko otrokom prinašamo miren SEN?« Zvezdice so se namuzale in v smehu pokazale svoje svetleče zobe, potem pa si nalile črno kavico in se zazrle na Zemljo.

»Dragi moji, kdo je pravzaprav ta čudovita punca? Kdo je Marija? Je kaj posebnega? Ali je dosegla kak pomemben rezultat ali se rodila v ugledni družini, da ima tako čast, da pride iz Nebes sam presvetli angel Gabrijel in ji oznani tako pomembno novico?« se je spraševala Svetlana.

»Ooo, nič ne skrbi. Včeraj proti jutru sem se pozanimala prav o vsem, kar je mogoče izvedeti o Mariji,« je s privzdignjenimi žarki pohitela Večernica. »Povej, povej!« sta v en glas zažvrgoleli Svetlana in Zvezdana.

Večernica je počasi in pomembno začela: »Rodila se je očetu Joahimu in mami Ani. Živi v Nazaretu. Je mirna in videti srečna 14-letnica. Nič ne kaže na to, da bi bila tipična pubertetnica – nič se ne upira, kar tiho in mirno živi ...« Beseda je obvisela v zraku in nastala je tišina.

Presekala jo je Zvezdana s svojo neizprosno radovednostjo: »Dobro, no. Kam pa je hodila v šolo? Sta njena starša bogata?«

»Žal te moram razočarati,« je priznala Večernica. »Naj sem se še tako trudila, nisem izbrskala podatka o tem, da bi hodila v šolo in še huje – njena starša nista prav nič posebnega: ne bogata in ne slavna. Čisto povprečna Juda, ki živita v Izraelu. Ljudje pravijo, da sta precej pobožna, drugega pa nisem mogla najti,« je tiho zaključila Večernica, ki se je še nedolgo nazaj šopirila s svojim znanjem o Mariji.

Svetlana je podvomila: »Nenavadno se mi zdi, da bi tako navadno dekle Bog izbral za svojo izvoljenko in ji namenil tako pomembno, morda najpomembnejšo nalogo celega človeštva.«

Zvezdana se je zamislila, pogledala nekam globoko v vesolje in pripomnila: »Kaj pa vem?! Naš Bog, naš Stvarnik, je res tako mogočen, da si včasih ne morem razložiti vsega, kar ustvari. In celo dopusti, da je na Zemlji včasih vse narobe. Vem pa eno: da je v knjigi, ki ji na Zemlji pravijo Sveto pismo, zapisano, da je prav vsak človek drag v njegovih očeh, da ga spoštuje in ljubi ne glede na to, kaj drugi ljudje mislijo o njem (Prim Iz 43,4). Prav zares obožuje ljudi, samo oni to večkrat pozabijo in potem se sprašujejo, kaj drugi ljudje mislijo on njih. Če na primer drugi o njih grdo govorijo ali če ne dobijo dovolj všečkov na tistih zaslonih, so čisto potrti. V resnici pa ima Bog Stvarnik tako rad ljudi, da se je odločil, da bo mednje poslal svojega sina. Aha,« je kapnilo Zvezdani, da je od navdušenja skoraj kriknila: »To bo verjetno to! To je pisalo že zdavnaj v tisti Izraelcem tako sveti knjigi že dooolgo nazaj. Stvarnik se je očitno odločil izpolniti svojo obljubo! Komaj čakam!«

NALOGA

Na risalni list nariši veliko Marijo, kot si jo predstavljaš sam/a. Obesi jo na steno in pod njo napiši – Sveta Marija, Mati Božja! Pri molitvi prosi Marijo, da ti pomaga pri tem, da bi videl/a in občutil/a, kako zelo te ima Bog Stvarnik rad ne glede na to, kaj o tebi mislijo in govorijo drugi.

 

4. dan

PA SMO GA NAŠLI!

 

Včeraj je Zvezdana prav po zvezdniško pomodrovala o tem, kako zelo nas ima naš Stvarnik rad. Seveda pa naše tri zvezdice Večernica, Svetlana in Zvezdana niso ostale pri tem. Njihova ženska radovednost jih je gnala dalje.

»No, se spomnita, da smo se predvčerajšnjim spraševale še o nečem pomembnem – če bo Marija postala mamica, torej bo noseča, mora imeti tudi moža, kajne? Povejta mi torej, vidve učeni buči, kje pa je potem njen mož ali vsaj fant? Saj je Marija angelu Gabrijelu rekla, da ne pozna svojega moža. Nič mi ni jasno!« je gorela Zvezdana.

»Pojma nimam. Mogoče je pa on slaven, če že Marija in njena družina nista,« je modrovala Svetlana.

»Ha, tudi tokrat sem vaju prehitela! Medtem ko vidve zagnano preštevata svoje sosede zvezde, jaz budno opazujem in raziskujem, kaj sem tam doli godi,« se je zopet šopirila Večernica. »Povej, povej!« sta v en glas zažvrgoleli Svetlana in Zvezdana.

»Torej takole stvar stoji: njenemu fantu, s katerim se je pred kratkim zaročila (me zanima, kako se sveti njen zaročni prstan), torej je zdaj njen zaročenec, je ime Jožef. Pri nas bi mu rekli kar Jože ali Jožko,« je hitela razlagati Večernica, ko jo je prekinila Zvezdana: »Hihi, to pa ni prav nič moderno ime. Pravzaprav čisto navadno. Ah, pa sem že mislila, da je vsaj njen fant slavna osebnost. Pa nič!« Zvezdana je povesila svoje žarke in razočarano zavzdihnila.

»Opala! Pa ima nekaj slavnega, ne boš verjela! Izhaja iz rodbine kraljev. Dobro sem prebrskala njegov rodovnik in sem potrebovala cel dan (ko sta vidve sladko spali), da sem prišla do pomembnega podatka: Jožefov rodovnik dejansko sega vse tja do velikega kralja Davida! V resnici je na nek način slaven, čeprav, hja no … po poklicu tega res ne kaže,« je tudi Večernica razočarano zaključila Zvezdanino misel. »Zakaj? Kako?« sta naprej brskali Zvezdana in Svetlana. »V resnici je tesar. Po domače bi rekla mizar. Izdeluje mize, stole, klopce, vrtno pohištvo, kuhinje … Baje, da po meri,« je pojasnila Večernica.

»Pa dobro, draga moja, če ima tako slaven rodovnik, bo pa že kaj pametnega nastalo iz njega,« je Zvezdana poskušala dvigniti vzdušje. »Morebiti pa res. Poglejta raje spet dol – kako prijazen je z Marijo. Cel džentelmen!« Zvezdice so se zazrle na Zemljo in prisluhnile. Jožef se je odpravil k svoji zaročenki. Tiho je potrkal in obstal pred vrati. Marija se je kar nekam obotavljala, preden mu je odprla. Njen obraz je bil malce drugačen, malce negotov. Delček tiste spokojne umirjenosti ji je manjkal. Jožef jo je prisrčno stisnil v objem, nato pa sta se usedla ob čaju in se začela pomenkovati. Nakar so zvezdice zagledale nenavaden prizor: Marija mu je na uho nekaj zašepetala, tisti mirni in prijazni Jožef pa je kar naenkrat razburjeno vstal od mize, na prsih zvil roke in s trdim korakom začel hoditi gor in dol po Marijini sobi. Ne duha ne sluha o tistem mirnem in prijaznem Jožefu. Marija je sklonila glavo in mu še nekaj povedala, nato pa je Jožef brez pozdrava zapustil sobo in odšel proti domu. Res ni bil videti dobre volje. Le kaj se dogaja?

NALOGA

Se kdaj počutiš jezno in meniš, da te je doletela krivica? Spomni se kakega takega dogodka. Kako se takrat obnašaš – začneš vpiti ali se raje umakneš in užaljeno premišljuješ o krivici, ki te je doletela? Danes Marijo prosi, da ti naslednjič pomaga sprejeti tudi taka občutja in pomiriti jezo na dober način. Namig: naslednjič, ko boš jezen/a, poskušaj prešteti do 38.

 

5. dan

ANGEL GABRIJEL DRUGIČ

 

Zvezdici Zvezdana in Svetlana so si urejale svoje zlate obleke za večerno službo. Seveda najprej za večerno kavico, ki so jo zadnje dni vse tako nestrpno pričakovale. Ko so vse sveže in snažne sedle h kavici, je mimo priletel meteorit (ti vedno priletijo s tako silo, da zvezdicam dvigne svetle lase in jim kikle zaplapolajo kot v hitrem plesnem obratu) in jih pozdravil: »Orka motorka, koliko vas pa je! Noro, kaj se godi tam doli!« In že ga ni bilo več na obzorju.

Zvezdice so strmele za njim in ko so uspele zares slišati, kaj je rekel meteorit, ki mu rečemo tudi zvezdni utrinek, saj prileti za tistih nekaj sekund, pa ga že ni več, so se spogledale. »Saj res, le kaj se godi tam doli? Kako je z Jožefom? Skoraj bi pozabile!« se je zdrznila Svetlana.

Komaj so utegnile pogledati dol, že se je na obzorju pojavil … kdo drug kot angel Gabrijel! »Ehej, zvezdice moje, kako ste? Širite kaj veselo novico, da pride Bog na svet? Ne? Ja, drage moje, če veš nekaj dobrega, nikoli ne smeš zadržati samo zase. Hitro povedat vsem okrog sebe! Pa srečno! Se mi mudi k Jožefu.« In tudi njega že ni bilo več. Zvezdice so komaj prišle do sape od začudenja, potem pa hitro srknile svojo zvezdno kavico in se zazrle na Zemljo.

»Glej ga Gabrijela, res gre k Jožefu! Kaj pa dela?« se je spraševala Zvezdana. »Meni se zdi, da Jožef nekaj tuhta. In nekaj maha s prstom. Mislim, da je nekaj rekel. Pssst, otroci, tiho, da slišimo, kaj pravi! Ste slišali? Pravi, da bodo ljudje okrog njega preveč hudi, ko bodo slišali, da je njegova zaročenka noseča in to pred poroko! In za povrh tudi ne z Jožefom, ampak od Svetega Duha. Hja, jasno, da bi se vsak fant razburil, če bi kaj takega izvedel o svoji punci! Kdo bo pa verjel takim pravljicam?! Ampak poglejta, on ni videti čisto nič več razburjen. Pravi, da bo Marijo na skrivaj odslovil, ker ne želi, da jo ljudje opravljajo in sramotijo. Kako prijazno, Jožef! Pa ti si res car, tudi jaz bi želela imeti takega fanta.«

Svetlana pa je opazila nekaj drugega: »Poglejta, kakor hitro je to izgovoril, že je zaspal. Ta pa nima težav s spancem. Nobenih uspavalnih in pomirjevalnih tablet ne rabi. Stari ljudje pravijo, da pravični ljudje vedno dobro spijo. Lahko noč, Jožef! A mu zapojemo uspavanko?«

»Neee, pssst, Gabrijel je prispel k Jožefu in mu v sanjah nekaj razlaga. Prisluhnimo, ni še konec,« je predlagala Večernica.

Angel Gabrijel je Jožefu v sanjah naročil: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« (Mt 1,20).

»Ooo, marička potička, tole pa je naloga! Fant se bo moral resno vzeti v roke in biti pripravljen!« je bila navdušena Zvezdana.

»O ja, in tvegati vse tiste grde poglede ljudi, ki se jim ne bo niti sanjalo, kaj se dogaja z Marijo. Verjetno bodo imeli veliko povedati o tem, kako nespametna sta bila, da si še doma nista ustvarila, otrok pa že na poti. Tole bo tema ob kavicah sosed in prijateljev. Dajmo, Jožef in Marija, vztrajajta! Imata tako pomembno nalogo, da sta lahko res ponosna, čeprav ne bo lahko!« je navijala Večernica.

»In Bog ima že ime za tega dojenčka. Kako lepo ime – Jezus! Sta slišali, kaj je še povedal angel? Da ga bodo imenovali Emanuel,« je nadaljevala Svetlana.

»Emanuel? To pa poznam samo iz španskih nadaljevank,« se je spomnila Zvezdana.

»Bučka, to vendar nekaj pomeni! V prevodu to pomeni Bog z nami. Tale sestavljanka se mi že počasi sestavlja pred očmi: Judje so ga čakali in čakali, Bog je obljubil celo to, da bo prišel iz kraljevega rodu, da bo slaven in znan po vsej Zemlji … Ampak zvezdici moji, Bog ima svoje načrte – vse je tako spretno zakril, nobenega kralja, svečanih oblek, rdečih preprog … Ampak preprosto dekle Marija (še zdaj mi ne gre iz glave, kako ponižno je sprejela angelovo novico) in preprost tesar Jožef, ki sicer ima slavne korenine, ampak tako nenavadna zgodba, da ji bo težko verjeti. Naš Stvarnik je pa res poln idej! Spet bo tako presenetil ljudi, da bodo od tega govorili še vse večne čase,« je navdušeno zaključila Večernica in veselo zasijala na zdaj že krepko nočnem nebu. In vse tiho in mirno je na Zemlji bilo.

NALOGA

Bog je tudi z mano in vsemi vami, otroci. S tabo, tabo, tabo … Zvečer po molitvi, ko ti bodo starši že rekli lahko noč, si pri sebi zašepetaj: Emanuel – Bog z nami! in si predstavljaj, da te Bog objema s svojimi veliki in nežnimi rokami. Naj bo tvoj zadnji pozdrav pred spancem tokrat namenjen Njemu – Bogu Stvarniku, ki daje, da vsak večer lahko utonemo v spanec in se vsak dan zbudimo v nov dan.

 

6. dan

MARIJA NA POČITNICAH

 

Ah, kje so že počitnice, a ne otroci? Še malo, še malo, pa jih bomo imeli tudi mi! Le zvezdice na nebu imajo vsak dan službo, zanje ni počitka. Imajo pa zato svojo zvezdno kavico, ki je včasih bolj, včasih manj črna, odvisno, kako zaspane se pojavijo na nebu.

Tudi danes so se zbrale ob kavici – tokrat so vanjo dodale kanček sivke – pravijo, da pomirja, saj so zadnje dni res manj spale od vsega vznemirjenja ob tako pomembnih novicah.

Začele so čisto lahkotno. »Kako kaj, dragi moji?« je začela Večernica. »Če sem čisto iskrena, sem kar vznemirjena. Vse to dogajanje v Nazaretu, angel Gabrijel, Marija, Jožef, nosečnost od Svetega Duha …

Morda bi pa tudi sama potrebovala počitnice,« je prva odgovorila Svetlana. Takrat se je Zvezdana glasno zahihitala in vzkliknila: »Hihi, vidve o počitnicah, Marija pa že pakira. Poglejta!« In že so bile vse njihove zvezdne očke uperjene na Zemljo. V Marijo natančneje. Res se je pripravljala na pot: na posteljo je znosila nekaj oblek, glavnik, posodo za vodo, vse povezala v culo in se odpravila spat. Potem je prišlo jutro, ko zvezdic ni na nebu, zato niso videle, kam se je Marija odpravila. Toda k sreči je Marija hodila ves dan, tako da je Večernica ob mraku prišla na nebo, kakor hitro so jo nesli zvezdni žarki in je lahko naprej opazovala Marijo.

»Aha, nekam v gričevje jo nese pot. Saj je neka vasica že čisto pred njo. Ahaaa … Zdaj se mi je posvetilo: k svoji sorodnici Elizabeti jo nese pot. Tudi to sem opazila. To moram hitro povedati mojima prijateljicama. Zveeeezdanaaaa! Svetlaaanaaaa! Hitro sem!« Kar zviška sta prileteli do večernice in ta jima je hitela pripovedovati: »Marija je spakirala prtljago in se odpravila na dolgo pot – do večera je hodila. Vidita tiste griče tam? Verjetno se vama ne sanja, zakaj se je odpravila noseča na tako pot. Malo na izlet. Pravzaprav na obisk. Na prav poseben obisk – k sorodnici Elizabeti, ki ima za sabo tudi eno zanimivo zgodbo – tudi njenemu možu je angel Gabrijel prišel povedat, da bosta dobila otroka. In to v starosti, ko bi že lahko imela svoje vnuke. In ja, poglejta ju, kako prisrčno sta se razveselili ena druge!«

Zvezdice so za trenutek utihnile in vsaka je naskrivaj potočila solzico ob pogledu na dve nosečki, ki sta se tako razveselili druga druge. Ko je Marija vstopila v hišo, je na ves glas pozdravila, saj ni videla nikogar. Ni pa vedela, da bo s tem pozdravom zganila dojenčka v Elizabetinem trebuhu, da je ta začel veselo brcati (njen trebuh je bil videti precej večji kot Marijin, očitno se bo njen dojenček prej rodil), Elizabeta pa je vsa vesela hitela pozdravljat Marijo z besedami: » Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,42–43). Marija pa ji je odvrnila s prav posebno hvalnico: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.« Zvezdice so bile že vse smrkave od ganjenosti. Večernica ni mogla ostati tiho: »O, zvezdici, kako lepo! Še sama vidim, da je Marija zares dobila zares pomembno nalogo in da je Bog izbral najprimernejšo punco tam doli. Ob taki hvalnici, ki jo je povedala Elizabeti, bi še sama najraje skočila dol in postala človek. Sta slišali, ko je rekla: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke?« Mislita, da to napoveduje revolucijo? Morda pa se bo svet čisto spremenil in ne bo več kraljev niti revežev.«

Čeprav zvezdice niso skočile dol na Zemljo, so vendarle prišle do počitnic, saj je Marija pri Elizabeti ostala kar tri polne mesece. Zvezdice so se še naprej vsako jutro srečale ob črni zvezdni kavici, a počasi se je vznemirjenje poleglo, zopet so se posvečale štetju drugih zvezd in meteoritov, urejanju Rimske ceste in spraševanju, kdaj bo spet čas za kakšen poseben nebesni pojav.

NALOGA

Danes prosi starše, da skupaj vzamete Sveto pismo in preberete Marijino hvalnico (Lk 1,46–55), če pa znajo, lahko hvalnico tudi zapojete.

 

7. dan

SPET NA POT

 

Naše tri zvezdice na nebu so že malce pozabile na vse skupaj – na angela Gabrijela, Marijo, Svetega Duha in Jožefa, ko jih je presenetila novica na poročilih. »Cesar Avgust je izdal ukaz, da se morajo vsi prebivalci v najkrajšem možnem času zglasiti v kraju svojega rojstva in predstavnikom oblasti sporočiti svoje osebne podatke!« je donelo iz televizijskih ekranov in radijskih zvočnikov. To sta slišala tudi Jožef in Marija, ki jo je vse skupaj malce zaskrbelo, saj je vedela, da to pomeni dolgo pot iz Nazareta v Galileji do Betlehema v Judeji, v katerem je bil rojen njen zaročenec Jožef. Od kar je prišla nazaj domov s počitnic pri Elizabeti, je bilo med njima z Jožefom tako lepo – imela sta se nadvse rada, detece v trebuščku je že veselo brcalo in počasi se je začela pripravljati na porod, razmišljati, kako bo vse skupaj potekalo, koga bo imela takrat ob sebi … Jožef je iz lesa že napravil majhno zibko, ona pa jo je okrasila z narisanimi rožicami. Na, potem pa taka novica!

Zvezdice ob kavici niso bile prav nič prizanesljive. »Takole noseča, pa na pot! Le kaj mislijo, da si upajo nosečnico poslati tako daleč. Kaj pa če rodi na poti? Pa v tem mrazu … Jejhata ja!« Zvezdice so bile kar otrple od skrbi in so budno spremljale to nenavadno potovanje. Zvezdana si je celo omislila teleskop, da je lahko od bliže videla Marijo in o dogajanju poročala prijateljicama.

»Mislim, da ne bo hodila vso pot peš. Bravo, Jožef – nekje je našel oslička in zdaj se Marija s tistim velikim trebuhom kobaca nanj. Joj, saj bo še padla dol, njen trebuh je že prava košarkarska žoga!« Zvezdice so se zasmejale. A ne za dolgo. V resnici jih je bilo strah, ali bo Mariji uspelo priti do cilja noseči ali ne. »Dobro jima gre. Pa še nekaj je – z njima je cela kolona ljudi, vsi se hodijo popisovat. Če bo kaj prišlo vmes, jima bo že kdo pomagal,« je modrovala Svetlana.

»Ali pa tudi ne. Bog se usmili, ti ljudje pa so – zdaj sta prispela v Betlehem. Kar je super! Ampak noč je že, prenočišča pa vsa polna. Nikjer niti ene sobice, ki bi bila prosta. Hotelirji in lastniki apartmajev so vsi živčni in ju samo pošiljajo od vrat do vrat. Pa kaj ne vidijo, kako velik trebuh ima Marija! Vsak čas bo rodila,« se je jezila Zvezdana.

»Pa saj ni res! Daj mi teleskop, Svetlana,« je trdo rekla Večernica. »Saj sem vedela, saj sem vedela!« »Povej, povej!« sta bili nestrpni drugi zvezdici. »Marija ima popadke. To pomeni, da se bo dojenček kmalu rodil, onadva pa na cesti. Dajmo, Jožef, potrudi se! Jaz bi bila že vsa živčna, Jožef pa tako mirno išče naprej. Ooo, čakajta, res se pogovarja z enim gostilničarjem. Aha, mislim, da se je ta nečesa domislil,« je o opažanjih poročala Večernica. In res – enemu od gostilničarjev se je Marija tako zasmilila, da se je domislil nečesa posebnega. Ker so bile pri njem vse sobe polne, je Marijo in Jožefa usmeril na rob mesta, kjer je imel hlev. Ja, prav ste slišali – hlev. Po domače mu rečemo štala. »Jaz bi bila vsa penasta, če bi mi nekdo omenil, naj grem rodit v hlev. Kaj pa voda in topla postelja, dekice za mamico in dojenčka, pa topel čaj?!« se ni mogla sprijazniti Zvezdana. In zvezdice so si lomile prste, zvijale roke na prsih in zmajale z glavo. A nič ni pomagalo. Marija in Jožef pa se nista nič pritoževala. Vedela sta, da se približuje čas poroda, da je z njima Bog in bila vesela, da sta sploh dobila streho nad glavo. Pa četudi med kravami, osli in ovcami.

NALOGA

Se tudi ti kdaj pritožuješ? Vsi smo kdaj nezadovoljni in ni treba veliko, da začnemo na glas godrnjati in se pritoževati čez vse mogoče: ker nimamo nečesa, kar ima nekdo drug, ker nismo prvi na vrsti in moramo čakati, ker nismo tako popularni kot naš sošolec, ker … skratka, včasih še vreme krivimo za slabo voljo. V teh dneh si zastavi svoj cilj in ga zapiši: Ne bom se pritoževal, raje se bom zahvaljeval. Če si faca, si v božičnih dneh vsak večer zapiši tri stvari, za katere si hvaležen.

 

8. dan

»NE BOJTE SE!«

 

Marija in Jožef sta si postlala kar v hlevu na tleh. No, pravzaprav je bilo to bolj Jožefovo opravilo, saj je imela Marija že popadke, porod se je začenjal. Zvezdice so z neba navijale za mladi par, da bi se vse dobro končalo, a tudi zanje se je začelo dogajati. Zvezda Večernica se je med tem, ko ni imela teleskopa, da bi od blizu opazovala dogajanje v betlehemskem hlevčku, ozrla po svojih drugih prijateljicah zvezdicah in nenadoma opazila nekaj nenavadnega: »Prijateljici, poglejta to! Nekaj se blešči na obzorju. Je napovedan kak meteorit? Ali pa je nemara spet angel Gabrijel?« Nič od tega ni bilo res. Na nebu je zasijala nekakšna posebna zvezda. Posebno močna je bila in svetla. Zvezdice so ob pogledu nanjo kar onemele. »Tetka Luna ni nič poročala o novostih. Tudi striček Sonce bi bil že zdavnaj po sestricah zvezdicah sporočil, da se dogaja nekaj novega ali da je z veliko eksplozijo nastala nova zvezda,« je bila zmedena Svetlana. Od navdušenja je tudi sama postajala vse bolj svetla. In tudi doli na Zemlji se je nebo zjasnilo, da so pastirji polegli po tleh ob svojih čredah in se zazrli v čisto nočno nebo, na katerem se je zdelo, kot da je zvezde nekdo umil. Ko so ravno tako poležavali in je eden od pastirjev iz žepa potegnil piščalko, da bi zaigral večerno pesem in bi drugi pastirji v nočni straži ovc ne pospali, se je na nebu nekaj tako močno zasvetilo, da so si morali z rokami zakriti oči. Naše tri zvezdice na nebu so od navdušenja v en glas kriknile: »Angel je!« In res, k pastirjem je stopil bleščeče bel, kaj bleščeče, nadnaravno svetel angel. Ti so se tako prestrašili, da so se prekotalili na vse štiri in bili pripravljeni na beg, ko je angel v pozdrav dvignil roko in jih z donečim glasom pozdravil: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« In jim tudi povedal, kam naj gredo: »Našli boste dete, povito in položeno v jasli.« Komaj je to izrekel, že se je ob angelu pojavila množica nebeških bitij, ki so vsa v en glas hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,10–14). Takoj nato sta slepeče bela svetloba in angel izginila in pastirji so obstali s pogledom uprtim nekam tja gor v nebo. Ko so si od presenečenja in strahu opomogli, so se začeli pogovarjati o tem, kaj naj storijo: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« (Lk 2,15). Kakor hitro so mogli, so v soju zvezd (ja, tudi naše tri zvezdice Večernica, Zvezdana in Svetlana so jih spremljale in se navdušeno veselile obiska pri Mariji in Jožefu) odrinili proti Betlehemu. In na nebu niso mogli zgrešiti prav posebnega nebesnega pojava – neke nove zvezde, ki je sijala tako svetlo in tako močno, kot bi jih vztrajno vabila – sledite mi, le sledite mi! In res je bilo videti, kot bi bila zvezda tik nad tistim hlevčkom, v katerem se je medtem rodilo majceno dete. Ko ga je Marija stisnila na svoje prsi, se je čisto vse okoli dojenčka umirilo – krava je nehala biti nemirna, osliček je nehal kopitljati, ovčke pred hlevom pa so mirno polegle na travo in svoje oči uprle v čudovit prizor v hlevčku. Pastirji so hitro našli Jožefa, Marijo in v plenice povitega dojenčka in so hiteli pripovedovati, kaj jim je o dojenčku povedal angel. In vsi, ki so bili tam in so to slišali, so se čudili temu, kar so jim povedali pastirji. Zvezdicam pa pogled ni ušel z Marije. »Poglej, Marija je čisto mirna ob vsej tej »štali«, ki se godi okrog nje. Zdi se, kot da vse pozorno posluša in besede shranjuje v svojem srcu. Gotovo bodo še dolgo odmevale v njej. Blagoslovljena si, Marija, res!« je svoje opažanje navdušeno sklenila Večernica. Pastirji so pokleknili pred malo dete Jezusa in začeli na ves glas slaviti in hvaliti Boga za vse, kar so slišali in videli.

Veselje je bilo popolno – tako na Zemlji kot gori med zvezdicami. Te so se končno lahko usedle na svoje zvezdne stole in si nehale beliti glavo s tem, kako bo Bog uresničil tisto obljubo, ki jo je že davno dal Izraelcem in je zapisana v Svetem pismu. Najbolj pa jim je odmevalo v njihovih zvezdnih srcih: »Ne bojte se!« Veselje se je razlilo čez njihove zvezdne obraze in verjemite, tisto noč se ni izgubil noben mornar na morju in nihče ni zgrešil svojega cilja, saj so od veselja žarele tako močno in tako svetlo, da so otroci mirno zapluli v sanje.

NALOGA

Angel je pastirjem oznanil eno samo veliko veselje. Tudi za vas, dragi otroci, je čas za veselje. Naj bo vaša naloga v teh dneh, da svoje veselje delite z ljudmi okrog vas – govorite o Jezusu, pojte božične pesmi in se Bogu pred spanjem zahvalite, da je na svet poslal Jezusa.

 

 

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 4. ADVENTNA NEDELJA

Angel Gospodov je oznanil Mariji
- in spočela je od Svetega Duha
Zdrava Marija …

Glej, dekla sem Gospodova
- zgodi se mi po tvoji besedi
Zdrava Marija …

In Beseda je meso postala
- in med nami prebivala
Zdrava Marija …

Nebeški Oče, napovedal si nam rojstvo svojega Sina. Prosimo te,
naj to veselo oznanilo najde svoj odmev v našem življenju,
da se bodo po nas tudi drugi srečali s Kristusom, našim Gospodom. Amen.

PROŠNJE

□ Da bi vsi ljudje občudovali božjo ljubezen, ki se sklanja k človeku.

Prosimo te, usliši nas!

□ Da bi tisti, ki dvomijo, odkrili lepoto življenja v božji luči.

□ Da bi matere, ki pričakujejo otro­ke, mogle biti v miru in zdravju.

□ Da bi naša župnijska skupnost kot Marija v zaupni veri sledila Jezusu.

□ Da bi naši rajni dosegli polnost božjega otroštva v nebesih.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

Kraj

Ankaran

Datum

ponedeljek, 16. December 2019

Kategorija

Oratorij "Imaš moč"

V predzadnjem tednu avgusta je v Ankaranu potekal že tradicionalni oratorij z naslovom "Imaš moč". Moči smo letos združili iz župnij Ankaran, Škofije in Dekani ter izpeljali za naše razmere velik oratorij, pri katerem je sodelovalo 80 otrok in 20 animatorjev. Skupaj smo spoznali zgodbo Petra Klepca in kako je z močjo, ki mu je bila dana, pomagal ljudem. Štiri dni smo se skozi igre, delavnice, petje in molitev učili, kako lahko tudi mi uporabimo svojo moč v dobro sebi in drugim, zaključili pa smo s skupno sveto mašo, pri kateri smo povedali, kaj smo doživeli in navdušeno prepevali.

Kraj

Ankaran

Datum

nedelja, 25. Avgust 2019

Kategorija

Poslanica papeža Frančiška za nedeljo sredstev družbenega obveščanja

Dragi bratje in sestre,
Cerkev si je od trenutka, ko je internet postal dostopen, vedno prizadevala, da bi bil v službi srečevanja in solidarnosti med vsemi. S to poslanico vas znova vabim, da razmislite o temeljih in pomenu človekove potrebe po vstopanju v odnos in da v veliki množici izzivov sodobne komunikacije odkrijete njegovo željo, da ne bi ostal zaprt v lastno samoto.

Prispodobi »mreža« in »skupnost«
Današnje medijsko okolje je tako zelo razširjeno, da ga ni več mogoče ločiti od področja vsakdanjega življenja. Omrežje je vir našega časa, vir znanja in odnosov, ki si jih nekoč ne bi mogli niti predstavljati. Zaradi velikih sprememb, ki jih je tehnologija vtisnila v logiko nastajanja, širjenja in uporabe vsebin, mnogi strokovnjaki poudarjajo tudi tveganja, ki ogrožajo iskanje in izmenjavo pristnih vsebin na svetovni ravni. Čeprav internet nudi izredno velike možnosti za dostopanje do znanja, se je izkazalo tudi, da je hkrati eno najbolj izpostavljenih področij za širjenje zavajajočih informacij in zavestno ter ciljno izkrivljanje dejstev in medosebnih odnosov, ki pogosto vodi v diskreditiranje.

Priznati je treba, da nam družbena omrežja po eni strani pomagajo k boljšemu medsebojnemu povezovanju, k temu, da se najdemo in si pomagamo, po drugi strani pa omogočajo tudi zlorabo osebnih podatkov, katere cilj je pridobivanje političnih ali gospodarskih koristi brez ustreznega spoštovanja človeka in njegovih pravic. Statistični podatki kažejo, da je med mladimi vsak četrti vpleten v spletno nasilje.[1]

V tej zapleteni zgodbi bi bilo koristno ponovno razmisliti o prispodobi mreže, ki je bila na začetku temelj interneta, in ponovno odkriti njen pozitivni potencial. Podoba mreže nas vabi k razmisleku o številnih poteh in vozliščih, ki ji zagotavljajo trdnost, čeprav nima središča, hierarhične strukture in organizacije vertikalne oblike. Mreža deluje v moči sodelovanja vseh njenih delov.

Z antropološkega vidika prispodoba mreže spominja na drugo pomenljivo podobo: na skupnost. Skupnost je toliko močnejša, če je enotna in nudi oporo, če jo poživlja zaupanje in zasleduje skupne cilje. Za skupnost kot mrežo solidarnosti sta nujno potrebna vzajemno poslušanje in dialog, ki temelji na odgovorni uporabi jezika.

Očitno je, da skupnosti družbenih omrežij v tem trenutku ne moremo nujno enačiti s skupnostjo. Čeprav lahko virtualne skupnosti v najboljših primerih pokažejo enotnost in solidarnost, pogosto ostanejo samo skupine posameznikov, ki se prepoznavajo v skupnih interesih ali zanimanjih, za katere so značilne šibke vezi. Poleg tega identiteta družbene mreže prepogosto temelji na nasprotovanju bližnjemu, tujcu v skupini: bolj se opredeljujemo glede na to, kaj nas ločuje, kot na to, kaj nas povezuje; dopuščamo sumničenje in razcvet vseh vrst predsodkov (etničnih, spolnih, verskih in drugih). Ta težnja spodbuja skupine, ki izključujejo raznolikost, da tudi v digitalnem okolju gojijo nebrzdani individualizem, kar se včasih konča s podpihovanjem spiral sovraštva. Na ta način postane tisto, kar bi moralo biti okno v svet, izložba, kjer se razkazuje lastno samovšečnost.

Mreža lahko spodbuja srečanje z drugimi, lahko pa se posameznik vanjo ujame kot v pajčevino, kar še poveča njegovo osamitev. Mladi so najbolj izpostavljeni utvari, da jih lahko družbena omrežja na ravni odnosov popolnoma zadovoljijo; postajajo celo »družbeni samotarji«, zato je nevarno, da se popolnoma odtujijo od družbe. To dramatično dejstvo razkriva resen razkol v odnosnem družbenem tkivu, ki ga ne moremo prezreti.

Ta mnogovrstna in nevarna stvarnost sproža različna vprašanja etične, družbene, pravne, politične in gospodarske narave ter zadeva tudi Cerkev. Medtem ko vlade skušajo pravno urediti področje interneta in zaščiti prvotno vizijo svobodnega, odprtega in varnega medmrežja, imamo vsi priložnost in odgovornost spodbujati njegovo pozitivno uporabo.

Jasno je, da medsebojnega razumevanja ne moremo okrepiti s tem, da povečamo število stikov. Kako torej lahko najdemo svojo pravo občestveno istovetnost ob zavedanju odgovornosti, ki jo imamo v medmrežju tudi do drugih?

»Saj smo med seboj deli enega telesa«
Odgovor lahko morebiti izpeljemo iz tretje prispodobe – telesa in delov enega telesa –, ki jo sveti Pavel uporablja za opis vzajemnega odnosa med ljudmi na temelju organizma, ki jih povezuje. »Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa« (Ef 4,25). Biti del enega telesa je velika spodbuda, s katero nas apostol poziva, da opustimo laž in govorimo resnico. Resnica se razodeva v skupnosti, laži pa so po drugi strani sebično zavračanje dejstva, da smo del enega telesa: če se ne želimo razdajati drugim, izgubimo edini način, da se najdemo.

Prispodoba telesa in njegovih delov nas vodi k razmišljanju o naši identiteti, ki temelji na občestvu in na »bližnjem«. Kristjani se pojmujemo kot deli enega telesa, čigar glava je Kristus. To nam pomaga, da ljudi ne vidimo kot potencialnih tekmecev, ampak da celo sovražnike vidimo kot osebe. Ne potrebujemo več nasprotnika, da bi vedeli, kdo smo, ker nas vseobsegajoči pogled, ki se ga učimo od Kristusa, vodi k odkrivanju bližnjega na nov način, kot sestavnega dela odnosa in bližine ter pogoja zanju.

Takšna zmožnost razumevanja in komunikacije med ljudmi temelji na občestvu ljubezni med Božjimi osebami. Bog ni samota, ampak Skupnost; on je Ljubezen in zato komunikacija, kajti ljubezen vedno občuje in se posreduje, da bi srečala bližnjega. Da bi se sporazumeval z nami in se nam posredoval, se je Bog prilagodil našemu jeziku in v človeški zgodovini vzpostavil pravi dialog s človeštvom (prim. II. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju, 2).

Na podlagi dejstva, da smo ustvarjeni po Božji podobi, po podobi Boga, ki je skupnost in se nam posreduje, v srcu vedno nosimo hrepenenje po življenju v občestvu, po pripadnosti skupnosti. »Pravzaprav nič ni tako specifično za našo naravo kot dejstvo, da vstopamo v odnose z drugimi, naša potreba po bližnjem,« je zapisal sveti Bazilij.[2]

Današnje razmere nas pozivajo k vlaganju v odnose in potrditvi medosebne narave našega človeštva – tudi na internetu in po njem. Kristjani smo še toliko bolj poklicani k uresničevanju takšnega občestva, ki bo zaznamovalo našo versko identiteto. Vera je pravzaprav odnos, srečanje in ob spodbudi Božje ljubezni se lahko sporazumevamo, sprejemamo in razumemo dar bližnjega in se nanj odzovemo.

Občestvo v podobi Trojice je tisto, kar človeka loči od posameznika. Iz vere v Boga, ki je Troedini, izhaja dejstvo, da potrebujem bližnje, da bi lahko bil jaz. Resnični človek, resnična oseba sem le, če sem povezan z bližnjimi. Beseda »oseba« pravzaprav pomeni človeka kot »obraz«, ki je obrnjen k bližnjemu in se mu posveča. Naše življenje postaja bolj človeško, kolikor naša narava postaja manj individualna in bolj osebna. To pristno pot v doseganju večje človeškosti lahko vidimo v človeku, ki iz posameznika, ki razume bližnjega kot tekmeca, postane človek, ki prepozna bližnjega kot sopotnika.

Od »všečka« do »amena«
Podoba telesa in njegovih delov nas opominja, da je uporaba družbenega omrežja dopolnilo konkretnemu srečanju, ki se uresničuje po telesu, srcu, očeh, pogledu in dihu bližnjega. Če se internet uporablja kot razširitev ali pričakovanje takšnega srečanja, potem koncept omrežja ne zavaja in ostaja vir za skupnost. Internet je vir, če ga družina uporablja, da bi bila bolj povezana, da bi se srečala za mizo in si zazrla v oči. Internet je vir, če cerkvena skupnost svoje delovanje usklajuje z njegovo pomočjo, da potem skupaj praznuje evharistijo. Internet je vir, če postane priložnost za izmenjavo zgodb in izkušenj o lepoti ali trpljenju, ki so fizično oddaljene od nas, da bi skupaj molili in skupaj poiskali dobro, da bi ponovno odkrili, kaj nas združuje.

Tako lahko preidemo od diagnoze k zdravljenju: odpiramo pot za dialog, za srečanje, za nasmehe, za nežnost ... To je internet, ki ga želimo. Mreža, ki ni namenjena pastem, ampak osvobajanju, varovanju občestva ljudi, ki so svobodni. Že Cerkev sama je mreža, ki jo spleta evharistično občestvo, kjer enotnost ne temelji na »všečkih«, ampak na resnici, na besedi »amen«, s katero se vsakdo oklepa Kristusovega telesa in sprejema bližnje.

V Vatikanu, 24. januarja 2019, na god sv. Frančiška Saleškega

FRANČIŠEK

[1]Z namenom zajeziti ta pojav, bomo ustanovili mednarodni observatorij za preprečevanje spletnega nasilja s sedežem v Vatikanu.

[2] Regole ampie, III, 1: PG 31, 917; prim. Benedikt XVI., Poslanica ob 43. dnevu sredstev družbenega obveščanja (2009).

Kraj

Vatikan

Datum

nedelja, 2. Junij 2019

Kategorija

Poslanica papeža Frančiška ob svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice 2019

Pogum tvegati za Božjo obljubo

Dragi bratje in sestre! Potem ko smo lani v oktobru doživeli živahno in rodovitno izkušnjo sinode, posvečene mladim, smo pred kratkim v Panami obhajali 34. svetovni dan mladih. Dva velika dogodka, ki sta Cerkvi omogočila, da je prisluhnila tako glasu Duha kot življenju mladih, njihovim vprašanjem in skrbem, ki jih bremenijo, njihovim težavam in njihovim upom.

Na podlagi tega, kar sem imel priložnost deliti z mladimi v Panami, želim na svetovni dan molitve za duhovne poklice razmišljati o tem, kako nas Gospodov klic naredi za nosilce neke obljube in hkrati zahteva pogum, da tvegamo z Njim in Zanj. Na kratko želim razmišljati o teh dveh vidikih – o obljubi in tveganju –, tako da skupaj z vami premišljujem evangeljski prizor o poklicu prvih učencev ob Galilejskem jezeru (Mr 1,16–20). 

Dva para bratov, Simon in Andrej skupaj z Jakobom in Janezom, ki opravljajo svoje vsakdanje delo kot ribiči. V tem napornem poklicu so se naučili zakonov narave in včasih, ko so bili vetrovi nasprotni ter so valovi udarili ob njihove čolne, so se jim morali zoperstaviti. Kdaj pa kdaj je bil njihov trud nagrajen z obilnim ulovom, drugič spet so se lahko trudili vso noč, pa niso napolnili mrež ter so se vrnili na obalo utrujeni in razočarani.

Velik del življenja je tak. Vsak od nas skuša uresničiti svoje najgloblje želje, se ukvarja z dejavnostmi, za katere upa, da bodo rodovitne, in se poda v "morje" možnosti, da bi našel pravo pot, na kateri bi mogel zadovoljiti svojo žejo po sreči. Včasih uživamo v dobrem ulovu, drugič, nasprotno, moramo zbrati pogum, da obvladamo krmilo čolna, ki ga premetavajo valovi, ali pa smo razočarani, ko vidimo naše prazne mreže. 

Kakor v zgodovini vsakega klica tudi v tem primeru evangelij govori o srečanju. Jezus hodi, vidi ribiče in se jim približa ... Isto se zgodi, ko srečamo osebo, s katero se želimo poročiti, ali ko prvič začutimo privlačnost posvečenega življenja: doživimo presenečenje nekega srečanja in v tistem trenutku nas spreleti obljuba veselja, sposobna izpolniti naše življenje. Tisti dan ob Galilejskem jezeru se je Jezus srečal z ribiči in prekinil "ohromelost normalnosti" (Homilija XXII. svetovnega dneva posvečenega življenja, 2. februarja 2018). In takoj jim je dal obljubo: "Naredil vaju bom za ribiča ljudi" (Mr 1,17).

Gospodov klic torej ni vdor Boga v našo svobodo; ni neka "kletka" ali breme, naloženo na naša ramena. Nasprotno, to je ljubeča pobuda, s katero nam Bog prihaja naproti in nas vabi, da vstopimo v veliki načrt, ki ga želi deliti z nami. Pred našimi očmi razkrije obzorje širšega morja in obilnega ribolova.

Bog dejansko želi, da naše življenje ne bi postalo plehko in vnaprej določeno, ujeto v vsakodnevno rutino in neodzivno za tiste izbire, ki bi mu mogle dati smisel. Gospod ne želi, da bi živeli iz dneva v dan, misleč, da v bistvu ni ničesar, za kar se je vredno strastno boriti, in bi s tem počasi zadušili notranjo željo, da bi iskali nove smeri za našo plovbo. Če nam včasih da doživeti »čudežni ulov«, je to zato, ker hoče, da odkrijemo, kako je vsak od nas poklican – na različne načine – k nečemu velikemu, in zato, da naše življenje ne bi ostalo zapleteno v mreže nesmisla, kar otopi srce. Poklic je vabilo, naj ne stojimo na obali z mrežami v rokah, temveč naj hodimo za Jezusom po poti, ki si jo je zamislil za nas, za našo osebno srečo in za dobro tistih, ki so okoli nas.

Sprejetje te obljube seveda zahteva pogum, da tvegamo in naredimo izbiro. Prvi učenci, ki so začutili Njegov klic, da sodelujejo pri nečem večjem, "so takoj pustili mreže in šli za njim" (Mr 1,18). Odgovoriti na Gospodov klic pomeni povsem zastaviti samega sebe in se soočiti z velikim izzivom. Pomeni biti pripravljen zapustiti vse, kar nas hoče priklepati na našo malo barko in nam preprečiti, da bi naredili dokončno izbiro. Poklicani smo, da smo drzni in odločni pri iskanju Božjega načrta za svoje življenje. Ko zremo »ocean« poklica, se ne moremo zadovoljiti s popravljanjem svojih mrež na ladji, ki nam daje varnost, temveč moramo zaupati Gospodovi obljubi.

Predvsem mislim na klic h krščanskemu življenju, ki ga vsak od nas prejme pri krstu in ki nas spominja, da naše življenje ni naključje, temveč dar: da smo ljubljeni Božji otroci, zbrani v veliki družini Cerkve. Prav v cerkveni skupnosti se krščansko življenje rodi in razvija, predvsem z bogoslužjem, ki nas uvaja v poslušanje Božje besede in v milost zakramentov; v njej smo se že od zgodnjega otroštva uvajali v umetnost molitve in bratske delitve. Prav zato, ker nas prerodi za novo življenje in nas vodi h Kristusu, je Cerkev naša mati; zato jo moramo ljubiti tudi takrat, kadar na njenem obličju zaznamo gube krhkosti in grehov, in moramo sodelovati pri tem, da bo vedno lepša in svetlejša ter s tem priča Božje ljubezni v svetu.

Krščansko življenje tako najde svoj izraz v teh odločitvah, ki s tem da natančno usmerjajo naše osebno potovanje, prispevajo tudi k rasti Božjega kraljestva v svetu. Mislim na odločitev za poroko v Kristusu in na ustvarjanje družine ter tudi na vse druge poklice, povezane z delom in s poklicnim življenjem, na zavzetost na področju dobrodelnosti in solidarnosti, na družbeno in politično odgovornost in tako naprej. Gre za poklice, ki nas naredijo nosilce obljube dobrote, ljubezni in pravičnosti ne samo za nas same, temveč tudi za družbene in kulturne okvire, v katerih živimo, ki potrebujejo pogumne kristjane in pristne priče Božjega kraljestva. 

V srečanju z Gospodom more nekdo začutiti privlačnost klica v posvečeno življenje ali v službeno duhovništvo. Gre za odkritje, ki privlači in obenem straši: čutiti se poklicani, da bi postali »ribiči ljudi« v ladji Cerkve s popolno podaritvijo samega sebe in prav tako z zvestim služenjem evangeliju, bratom in sestram. Ta izbira nosi s seboj tveganje – pustiti vse, da bi šli za Gospodom, se mu popolnoma posvetili ter postali njegovi sodelavci. Številni notranji odpori morejo preprečiti takšno odločitev in zlasti v nekaterih močno sekulariziranih okoljih, kjer se zdi, da ni več prostora za Boga in za evangelij, zlahka pademo v malodušnost in v "utrujenost upanja" (Homilija pri maši z duhovniki, posvečenimi osebami in laičnimi gibanji, Panama, 26. januarja 2019).

In vendar ni večjega veselja, kakor da nekdo tvega življenje za Gospoda! Zlasti vam, mladi, želim povedati: ne bodite gluhi za Gospodov klic! Če vas On kliče, da hodite za Njim, ne povlecite vesel v čoln, temveč mu zaupajte. Ne dovolite, da vas okuži strah, ki nas hromi pred visokimi vrhovi, ki nam jih Gospod predlaga. Vedno se spominjajte, kako tistim, ki zapustijo mreže in čoln, da bi mu sledili, Gospod obljublja radost novega življenja, ki napolnjuje srce in poživlja naše potovanje.

Dragi prijatelji! Lastnega poklica ni vedno lahko razločevati in ni lahko usmeriti življenja v pravo smer. Zato je treba obnoviti zavzetost vse Cerkve – duhovnikov, posvečenih oseb, pastoralnih animatorjev, vzgojiteljev –, da se, zlasti mladim, zagotovi možnosti za poslušanje in razločevanje. Potrebni sta takšna mladinska pastorala in pastorala poklicev, ki bosta pomagali odkrivati Božji načrt, posebno z molitvijo, premišljevanjem Božje besede, evharističnim češčenjem in duhovnim spremljanjem.

Kakor se je na svetovnem dnevu mladih v Panami večkrat izkazalo, moramo pogled vedno znova usmerjati v Marijo. Tudi v zgodbi tega mladega dekleta je bil poklic hkrati obljuba in tveganje. Njeno poslanstvo ni bilo lahko, vendar ni dopustila, da bi jo prevzel strah. Njen »da« je bil »da« nekoga, ki se je pripravljen zastaviti in tvegati, nekoga, ki je pripravljen zastaviti vse, ne da bi imel katero koli drugo varnost razen gotovosti, da je nosilec obljube. In vsakega izmed vas vprašam: Ali čutite, da ste nosilci neke obljube? Kakšno obljubo nosim v svojem srcu, da bi jo uresničil? Marija je prav gotovo imela zahtevno nalogo, vendar težave niso bile razlog, da bi rekla »ne«. Seveda je imela težave, vendar niso bile takšne, kot se pojavijo, kadar nas ohromi strahopetnost, ker položaj ni že vnaprej jasen in gotov (Vigilija z mladimi, Panama, 26. januar 2019).

Na svetovni molitveni dan za duhovne poklice se združimo v molitvi s prošnjo Gospodu, naj nam pomaga odkriti svoj načrt ljubezni za naše življenje in nam da pogum za hojo po poti, ki jo je od vekomaj izbral za nas.

Iz Vatikana, 31. januarja 2019, na god sv. Janeza Boska

Kraj

Vatikan

Datum

nedelja, 5. Maj 2019

Kategorija

Križev pot

DRUŽINA NA KRIŽEVEM POTU Z JEZUSOM

Majda Strašek Januš

© Ognjišče - Slomškova založba, Maribor 2018

 

O pridite stvari, kaj glejte se godi: edini Božji Sin strašno za nas trpi.

UVODNA MOLITEV

Danes se podajamo na prav posebno pot – na pot premišljevanja Jezusovega trpljenja. Ne bomo šli lahkotno in praznih rok, saj nosimo s seboj vso težo našega vsakdanjega življenja.

To bo tudi križev pot slovenske družine - starih staršev, mater, očetov, otrok. Naj nam postaje Jezusovega trpljenja odpirajo srce za Boga, obenem pa nam odpirajo oči in srce za stiske ljudi okoli nas.

Bližje smo si, bolj smo ranljivi, težje je odpuščati. Zato toliko bega iz družin, toliko odtujenosti in ločitev. Druga bolezen sodobnega sveta je zapiranje v svoj krog, beg pred okolico, sorodniki - in zopet odtujitev.

Sprejemanje samega sebe, sprejemanje drugih in drugačnih – samo to je pot sožitja, družinske ljubezni.

In ko sprejmemo druge, smo gotovo na poti z Bogom, ki je sprejel vsakega. Zato stopimo na to pot v mislih na svoje družine, na vse družine v naši župniji in naši domovini. Prosimo Jezusa, naj v svojem trpljenju milostno pogleda na naš slovenski narod in našo prihodnost.

 

Razbičan, zapljuvan in kronan, zasram'van, pred sodni stol zdaj gre, nedolžen v smrt izdan.

1. postaja

PILAT OBSODI JEZUSA NA SMRT

Stojimo na prvi postaji: Jezus je obsojen na smrt. Zakaj? Ker je bil drugačen in je vse motila njegova prevelika dobrota in ljubezen.

Ker so s prstom pokazali nanj in kričali: »Kriv je! Križaj ga!«

Ker si je oblastnik umil roke in se umaknil.

In ker med ljudmi, kjer ni odprtosti za ljubezen, prevlada zlo, ga obsodijo. Najbolj nedolžnega. Obsodijo Boga, ki jim je napoti.

▪ Poglejmo v to množico: Kje vidimo sebe?

Ali v tistih, ki s prstom kažejo na bližnje: »Ti si kriv! Ti si kriva! Saj ti zmeraj začenjaš! To je gotovo rekla tvoja mama.«

Ali še huje, kadar leti na otroke: »Ti si kriv, zaradi tebe sem vzela tega ... Zakaj sem te morala roditi ...«

Smo morda tudi v tistih, ki obsojajo in ubijajo odnose v družini? Potem pa ostajamo nedolžni kot Pilat; mi smo čisti, drugi pa ...

▪ Poznamo to: »Naš pa tega že ne bi storil!« Nočemo videti lastnega razvajanja in v svojem otroku ubijemo čut za okolje, ljudi. Grešimo dvakrat: obsojamo druge in uničujemo osebnost lastnega otroka.

Na smrt obsojamo še nerojena bitja, ko se iz tisoč in enega razloga odločamo za splav, saj nam je sodobni svet ukradel občutek za življenje pred rojstvom.

V nemoči našega presojanja videza in resnice nujno potrebujemo pomoč; prosimo Gospoda, da bi naše odločitve ne prizadele in uničevale ljudi okoli nas.

 

Glej, križ mu nalože na ranjene rame; objame ga voljno in nese vseh dolge.

2. postaja

JEZUS VZAME KRIŽ NA SVOJE RAME

Razbičanemu in s trnjem kronanemu Jezusu naložijo težki križ. Sprejme ga, saj je takšna Očetova volja, saj se je sam odločil, da jo sprejme in si naloži grehe sveta.

Kot človek trpi grozo neznosnih bolečin, vendar sprejema vdano s pogledom v našo prihodnost, saj nas zavestno rešuje, nam prinaša možnost odpuščanja.

▪ Ali si tudi mi lahko naložimo križ, ki rešuje druge?

Ko gledam v naše družine, vidim neštete žene, ki s svojim delom nosijo breme gospodinjstva in vzgoje otrok: Ali je res potrebno, da je ta križ naložen samo njim? Kje so očetje - odsotni, premalo očetovski, premalo ljubeči ... Kjer nosi eden, je breme včasih pretežko …

▪ Se vam ne zdi, da tudi otroku kdaj naložimo pretežak križ? Razmislimo o družinah, ki otroka obremenijo s svojimi zahtevami, kjer starši skušajo uresničiti lastne želje v življenju svojega otroka ... Zakaj mora sin, ki ima rad umetnost, študirati medicino? To je križ, ki ga bo bremenil vse življenje - če bo sploh kdaj doštudiral ...

Razmislimo še o križu, ki ga starši naložijo svojim otrokom, ko jim nudijo preveč materialnih dobrin, za ljubeč odnos pa ni več časa ... Kaj šele, da bi si želeli še kakšnega otroka! Razvajeni edinčki bodo križ tega bremena nosili skozi življenje - drugim in sebi v breme.

Koliko je še teh križev - dnevno jih nalagamo drug drugemu - vendar ne s pravim namenom. Gospod, pomagaj nam, da bi sebi in drugim resnično znali naložiti križe, ki nas osvobajajo.

 

Opešal je v močeh, podre ga križ, naš greh, vtopljen v dolge sveta leži potrt na tleh.

3. postaja

JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

Padec. Kako človeško, kako si nam blizu, Jezus, kako smo ti blizu.

Hvala ti, da si nam pokazal, kako se po padcu da vstati in iti dalje. Tebe je zrušila teža naših grehov, toda vstaneš, ker misliš le na nas in našo rešitev.

▪ Kdo med nami še ni padel in kje smo dobili moč, da smo vstali?

Poglejmo v naše medosebne odnose v družini: dnevno padamo zaradi svoje raztresenosti, naglice, razočaranj, nemira, jeze, obupa, ljubosumnosti ... Padamo v greh, ker je v nas premalo miru, pogovora, odprtosti in sprejemanja drugačnosti.

Zakonski prepir potrebuje spravo; če ne danes, pa jutri. Ko se grehi obtožb in sumničenj grmadijo, je vedno težje vstati!

Kaj pa utemeljeno razočaranje nad partnerjem - smo sposobni odpustiti in iti v nov odnos?

▪ Kolikokrat pademo kot otroci v odnosu do svojih staršev! Starejši smo, večja je naša odgovornost - večji so naši grehi. Kadar jih grmadimo in se oddaljujemo, je vedno »težje vstati in iti k Očetu«.

Jeza zaradi premoženja razbije družine - ali je res to vredno greha, zaradi katerega ne moremo vstati in priti do brata, sestre?

V hlastanju za zaslužkom pozabljamo na lastne otroke in na starše, jih odrivamo v osamo - ne čutimo tudi v tem greha, iz katerega bi bilo treba vstati? Ko otroci odrastejo in ko nam starši umrejo, je prepozno za odnose - takrat bomo še veliko težje vstali ...

Gospod, ti si vstal in nam pokazal pot, da je teža greha samo del naše poti - prosimo te, pomagaj nam, da bomo zmogli vstati.

 

O žalostni spomin, ko Mater sreča Sin, bridkosti meč ji gre do srca globočin.

4. postaja

JEZUS SREČA SVOJO MATER

Tvoja mati stoji ob poti in te le žalostno gleda. Sprejela je tvojo odločitev, čeprav se ji smiliš v dno duše. Nič ne reče, ne prosi, ne joče, ne kriči. Samo moli zate in prosi nebeškega Očeta, naj ti da moči, da bi zdržal.

▪ Poznamo takšno materinsko držo? Kaj lahko matere in očetje storimo za svoje otroke: vzgajamo v otroštvu in času odraščanja, nato pa moramo sprejeti, da naši otroci niso naša last. Sprejeti moramo njihove lastne odločitve, njihovo pot. Na to pot ne moremo in ne smemo z njimi; hoditi jo morajo sami. To je njihova pot, njihovo življenje.

Če je še tako težko sprejeti, se moramo zavedati, da so samostojne osebnosti, ki jim lahko damo le svojo ljubezen in zanje molimo. Vse preveliko vmešavanje v njihovo življenje bo med nami in njimi ustvarjalo samo vedno širše prepade.

▪ Če silimo otroka v življenjske odločitve, posegamo v njegovo svobodo. Naša prevelika skrb zanj se prevesi v žalost nesamostojne osebnosti. Čeprav bi včasih najraje vse naredili namesto njih, jim moramo pustiti, da se naučijo pasti - in vstati. Samo to je pot dozorevanja.

V kaj se pogosto prevesi prevelika skrb: v razvajanje, v nedelo, v obtoževanje šole, ki je kriva za vse, v obtoževanje drugih ...

To ni kristjanova pot! Nebeški Oče nam je dal svobodno voljo, kako pa bi si lahko mi lastili svoje otroke ...

Prosimo Gospoda, naj nam podari poguma in moči, da bi znali sprejemati življenja svojih otrok tako kot Marija, ki je s svojo molitvijo pomagala pri odrešitvi sveta.

 

Omagal Jezus je od teže križeve; o, Simon, sprejmi križ, Gospoda usmili se!

5. postaja

SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ

Jezus, sprejel si pomoč. Ne od svojih najbližjih, saj so se prestrašeni umaknili. Žene so nekje zadaj in jokajo. Pomaga ti tujec, vojaki ga prisilijo. In ko ti pomaga, postane tvoj bližnji. Saj je nosil tvoj križ.

▪ Kdo je naš najbližji? Ta, ki nam pomaga nositi križ našega vsakdana. Kako to uresničujemo drug ob drugem v družini?

Pogosto se zdi, da si matere ne pustijo odvzeti dela bremena, vse hočejo postoriti same. Mož se ponudi enkrat, dvakrat - in nič ni prav narejeno! Potem raje ne pomaga več.

Otroci radi pomagajo - samo nekaj časa pač traja, če delajo z nami. Samo tako se vzgajajo za delo. Pa jih odrivamo in hitro naredimo sami. Ko odrastejo, nam nočejo pomagati ... Seveda, saj jih prej nismo potrebovali ...

▪ Stari starši ne zmorejo več dela - toda mladim ne bodo prepustili, saj ne znajo napraviti tako kot oni! Pa je nesreča z delovnim strojem, pa se babica polomi po stopnicah, ker hoče nesti sama! Saj še zmorem, pustite me ... Potem pa je treba pustiti, da ti nekdo streže, ko ne moreš več.

Soseda se ponuja, da bi lahko pomagala prekopati vrt, pa seveda zmoremo sami! Tudi drugi sosed bi gotovo prišel, če bi ga prosil. Pa sem preponosen, hočem sam! Četudi bom obležal ...

Ponos, trma - zakaj nam tako pogosto ne dopustita, da bi sprejeli ali poiskali pomoč? Zakaj nas delata tako vsemogočne?

Jezus je vedel, da je včasih pomoč potrebna, če hočemo zdržati. Zato ga na tej poti prosimo, da bi se znali ponižati in prositi, da bi dopustili drugemu koristno posegati v naša življenja.

 

S prtom Veronika obriše Jezusa, zato ji da spomin obličja svetega.

6. postaja

VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRT

Jezus, pustil si, da se te je usmilila žena, da obriše tvoje potne srage. Dobro veš, da tvega, saj bi jo vojaki lahko pobili na tla.

Sprejmeš usmiljenje, da bi pokazal, kako usmiljeni naj bomo ljudje, kako so sočutje, dobrota in prijaznost pravo duhovno zdravilo.

In bogato poplačaš Veroniko - vtisneš ji svoj obraz.

▪ Kako velika resnica! Samo usmiljen človek odseva tvoj obraz. Brez usmiljenja ni Božje ljubezni, saj je Bog iz usmiljene ljubezni do nas daroval svojega Sina.

In kako naša slovenska družina odseva to Božje usmiljenje? Kjer je doma ljubezen, najdemo sočutje in dobroto, sožitje med možem in ženo, med generacijami.

Vendar se dogaja, da si kdo v svoji trmi in (moškem) ponosu ne pusti blizu, pred svojimi skriva bolečine - dokler ni prepozno. In potem trpi sam, popolnoma odvisen od drugih, in odnos usmiljenih Veronik je vse, kar mu ostane.

▪ Prav ta nemoč v težkih boleznih potrebuje tisto sočutje, ki se ga nobena sestra ali negovalka ne nauči v šoli; za to je potrebno veliko ljubezni do poklica v skrbi za nemočnega človeka.

So družine, ki še predobro vedo, da je usmiljenje edini pristni človeški odnos; v njih živijo otroci ali odrasli s posebnimi potrebami, umsko ali telesno drugačni. Koliko Božje ljubezni je potrebne, da takšna družina prenaša svoj težki križ.

Gospod, prosimo te, usmiljenja nam daj, da bomo lahko služili potrebnim in nemočnim. Odpiraj tudi srca ljudi, da bodo pripravljeni usmiljenje sprejemati.

 

Slabosti ves prevzet Zveličar pade spet: oh, grehi ga teže, ki jih ponavlja svet.

7. postaja

JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

Drugi padec! Jezus, saj ni nič čudnega, da ne zmoreš več; svet je prepoln greha, hudič ima preveč mamljive ponudbe. In ljudje tako radi nasedamo! 

Tudi tebe je množica pred nekaj dnevi slovesno sprejela, sedaj pa te je obsodila na smrt. Nikogar ni blizu, da bi ti pomagal vstati.

▪ Se tudi nam lahko to zgodi? Še prepogosto; že slovenski pregovor pravi, da »hvaležnost ni plačilo tega sveta«. Tudi tragedije zapuščenih mater in očetov to dokazujejo. Številni otroci, lepo družinsko življenje, pa pride do ljubosumnosti, finančnih trenj ali prepirov – ali pa samo gonje za zaslužkom - in otroci se razidejo, starši umirajo sami. Naš sodobni egoizem pogosto ne vidi čez lastni prag, kaj šele, da bi gledal v večnost.

To je moralni padec otrok, pa zlom staršev, ki jim v starosti pogosto ne uspe več vstati v novo upanje. To so padci, ki jih otroci pogosto prepozno uvidijo, takrat pa je še težje vstati in podati bratu, sestri roko.

▪ Pogosti naši padci so bolezen ali smrt v družini. Pride nenadoma; pristanemo na tleh, vse se v trenutku podre. Kako vstati, kako živeti dalje z neozdravljivo boleznijo, s praznino, ki jo je zapustila ljubljena oseba ... Če poznamo svojo pot, če se znamo srečati z Bogom v sebi, lahko vstanemo, lahko premagujemo žalost in depresije, ki se nas lotevajo. Noben »Zakaj?« nam ne bo pomagal - to večno vpraševanje nas še prej uniči ... Edina pot je sprejemanje. Samo to nam pomaga vstati skupaj s Kristusom.

Gospod, ti veš, kaj pomeni biti na tleh - naj se v trenutkih obupa vedno spomnimo, da nas jutri čaka nov dan s teboj.

 

Usmiljene žene, ne jokajte za me, le zase in svoj rod točite zdaj solze.

8. postaja

JEZUS NAGOVORI JERUZALEMSKE ŽENE

Na tvoji poti te spremlja množica. Ljudi vedno privlačijo izjemni dogodki. Posebej si želijo videti tvojo smrt na križu, saj so jo sami izsilili.

Med množico so tudi žene. Mnoge iz radovednosti, nekatere tudi iz sočutja; jočejo iz strahu in spoznanja, kaj so ti storili ... A ti jih ne tolažiš, ker želiš, da se zavedo, pri čem so sodelovale.

▪ Kako lahko gledamo to množico žensk skozi oči naših družin? Kar nekako se ponavlja slika Jezusovih časov: mnoge preganja radovednost in s svojimi jeziki so sposobne uničiti vsakega, ki se pusti. Če pademo v ta mlin, nas ne bi smelo nič prizadeti. Jezus je že vedel, zakaj jim je rekel, naj jokajo nad svojimi otroki. Dobro vemo, da se za prevelikim zanimanjem za tuje težave in obrekovanjem skrivajo le nerazrešeni osebni problemi. Tako jih najlažje skrivamo!

▪ To se prav rado zgodi tudi znotraj družin, ko se vse sorodstvo spravi nad ubogo žrtev - naj bo to zaradi poloma v zakonu, pri študiju, v šoli ... Takšni obračuni gotovo niso dobra osnova za sorodstvene vezi; problem se na ta način pač nikoli ne reši. Ko bi le vsak pogledal najprej sam po sebi, saj je Jezus svaril, naj »jokajo nad svojimi otroki«.

Jezus je vedel, da jim manjka molitev. Če bi zanj molile, bi gotovo bil drugačen do njih. Zato nam prav ta postaja najglasneje govori, kaj je prava pot: zanimanje zase, za drugega pa usmiljenje in molitev.

Prosimo Gospoda, da bi nam v medsebojnih odnosih to uspevalo, da bi prevladala dobrota in dobrohotna misel.

 

Zveličar omedli, pod križem spet leži; o, trdo srce glej, tvoj greh ga žalosti. 

9. postaja

JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

Jezus, vsem si bil opora, zdaj pa si ponovno na tleh. Kako lahko v te­bi še gledamo svojega Odrešenika, kako nas boš še spodbujal in reševal ...

Pa odkrijemo, da je prav v tem tvoja veličina: to je tisto popolno ponižanje, nemoč, skrajna meja človeških moči, ki te nam najbolj približa.

▪ Biti na tleh, brez sleherne volje do življenja ...

To so tragedije slovenskih družin, ki so jim pobili očete, brate ... Družin, ki so morale dolga leta po vojni skrivati svojo bolečino in vero in so bile tisočkrat ponižane ...

Družin, ki so morale zapustiti domovino in se poniževati v tujini in sanjati o domači zemlji ...

▪ Kaj pa tragedije našega časa, ki so padec mnogim.

Pomislimo na grozo družin, ki jih uničujejo alkohol, mamila, spolne bolezni ...

Na grozo mater, ki imajo sina posiljevalca ali hčerko, ki prodaja svoje telo ...

Na grozo otrok, ki jih trpinčijo ali posiljujejo lastni očetje ...

Kako vstati, kako se vrniti v življenje? Zdi se, kot da smo pred temi padci vsi nemočni. Iskrice upanja iščemo v dobrih ljudeh, ki jim pomagajo vstajati. Skupaj s teboj, Jezus.

Zdaj nam je molitev najbolj potrebna, saj drugega ne moremo storiti. Gospod, prosimo te, da bi tudi najbolj preizkušani pogledali tvoj trpeči obraz in dojeli, da si vedno z njimi. Podarjaj jim ljudi, ki jih bodo reševali pred dokončnim obupom in pogubo, pokaži jim, kako je življenje lahko lepo tudi zanje.

 

Ko pride na goro, obleko mu vzemo. In za dolge sveta še žolča mu dado.

10. postaja

JEZUSA SLEČEJO IN MU PONUDIJO VINA, MEŠANEGA Z ŽOLČEM

Vzeli so ti obleko, vse zunanje dostojanstvo, izpostavljen si sramotilnim pogledom. Mučenju in trpljenju sledi še ponižanje. Vojake spodbuja še igre željna množica.

Izmučen, osramočen in ponižan stojiš pred njimi, a vendar si poln dostojanstva - in odpuščanja. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo ...«

▪ Poglejmo v naš čas, ki je iz ljubezni v zakonu napravil že trgovino, ki raz­pro­daja goloto in spolnost, ki je človeško dostojanstvo do konca razgalil.

Mladi, ki rastejo v tem svetu reklame, trženja in interneta, pogosto nasedajo in ne verjamejo več v lepoto trajnih medsebojnih odnosov.

In kaj jih razgali do konca? Alkohol in droge vzamejo mladim še tisti kanček dostojanstva, ki so ga mogoče imeli. Potem je manipulacija z njimi preprosta.

▪ Zakonci, izpostavljeni pastem časa, se ujamejo v ponudbe uživanja - in svojo zvezo gradijo brez duhovnih temeljev. Kratkotrajni užitki se hitro prevesijo v medsebojno mučenje in razvrednotenje odnosov. V obtožbah razgaljajo drug drugega, ponižujejo in uničujejo svoje otroke.

Če se pustimo, tudi v vse naše družinsko življenje lahko vdirajo nasilni mediji, ki sramotijo vse, kar nam je sveto. Treba se je naučiti razlikovati, izbirati, če želimo vzgajati v vrednotah.

Gospod, potrebujemo veliko trdne volje in prave notranje svobode, da se upremo pastem časa, ki nas lahko razvrednotijo. Pomagaj nam, da bi znali ob misli nate ostati kristjani.

 

Na križ ga polože, razpno roke, noge in ostri mu žeblji spet rane narede.

11. postaja

JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

Postojmo v tišini in prisluhnimo. (nekaj trenutkov tišine) Slišite glas kladiva, ki udarja žeblje v Kristusove roke … noge …

Ne moremo dojeti … Trpiš brez krika, pribit na križ. Povzdignjen med nebom in zemljo, odrešitev toliko trpečim tega sveta.

Neskončno trpeči Bog … Neskončno usmiljeni.

▪ Ste pogledali kdaj po tistih posteljah, kjer se je življenje ustavilo, kjer so dokončno obležali. Nepokretni, pribiti na svoj križ. Toliko jih je med nami – mladih in starih.

Pa se je življenje res ustavilo? Telesa so res skoraj negibna, mogoče se premakne roka ali prsti, mogoče še noga … Toda to je rodovitni križ, na teh bolniških posteljah se rodi toliko ljubezni. Ko odpove telo, ostaja topla beseda, ljubeči pogled in stisk roke, ostaja molitev na ustih in v srcu, za vse. V tem je nova kvaliteta življenja, tako žalostna in težko umljiva, vendar tako duhovno bogata.

▪ Težko je sprejeti ta križ trpljenja – vendar je to edina pot. Namesto brezizhodnega vpraševanja trpečemu lajšajmo bolečine in osamljenost; tako bomo ob njegovem miru dojeli, koliko nam lahko podarja za naše življenje.

Postojmo ob teh posteljah, stopimo v domove ostarelih, podarjajmo jim svoj čas – bogato se nam bo obrestovalo. Tam bomo našli mir, ki nam ga svet ne more dati.

Gospod, pomagaj nam, da bi znali v trpečih sorodnikih in znancih videti tvoj trpeči obraz. Kadarkoli jim strežemo, se z njimi pogovarjamo ali molimo, naj nas podpira tvoja zvesta ljubezen.

 

Na križu Bog visi in sveta teče kri: za nas umira Bog, žalujte vse stvari.

12. postaja

JEZUS UMRJE NA KRIŽU

Smrt. Konec. Tako gledajo na križ rimski vojaki, pa judovski rojaki in farizeji, ki še niso dojeli tvojega odrešenja. Tudi tvoji učenci so se v dvomih in v strahu pred smrtjo razbežali, skrili.

Pa ne vsi. Pod križem so tvoja mati, najmlajši učenec Janez in Marija Magdalena.

▪ In kje smo mi? Vztrajamo pod križem v upanju in veri v večno življenje: kot Marija, tvoja mati, preizkušena v trpljenju in polna zaupanja vate; kot Janez, mlad in čistega, otroško upajočega srca; ali kot Marija Magdalena, nesrečna spreobrnjenka, sedaj tvoja zvesta spremljevalka ...

Mogoče smo res z njimi - utrjeni v veri in preizkušnjah trpljenja, v zaupanju vate in trdni veri, da smrt ni konec. Blagor nam, če nam je dana tista otroška duša, zaupljiva in odprta za skrivnosti vere - in ponižnost ob spoznanju naše majhnosti in grešnosti.

▪ Zdržati pod križem življenja in verovati ... To je težko. Prav zato smo pogosteje kje med prestrašenimi, dvomljivimi in obupanimi učenci, ki v strahu pred smrtjo bežimo od križa. Znamo pa biti tudi kot vzvišeni veliki duhovniki, ki se v svoji samozadostnosti ne odpiramo Bogu ali pa ga sramotimo, napadamo in ne priznavamo - kot rimski vojaki ...

Veliko je prostora pod križem - za vse ... Kako bomo gledali v življenju nanj, pa prinesemo iz domače hiše, iz družine. Samo tam rastemo z vero - vse druge poti so težje.

O Gospod, podarjaj našim družinam vero, upanje in ljubezen za nove rodove.

 

O Mati žalostna, ki ljubiš Jezusa, objemaš zadnjikrat Sinu zdaj mrtvega.

13. postaja

JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN GA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

Ponovno si v materinem naročju, Jezus, kot takrat v Betlehemu in Nazaretu. Ob pogledu na tvoje mrtvo telo se zdi, kot da je betlehemska luč ugasnila - a Marija ve, da je to samo tvoja pot k Očetu. To je vedela že takrat, ko je izrekla svoj »Zgodi se«.

▪ Kaj se dogaja s slovensko družino, kjer se ne sliši več DA, HOČEM, kjer se družinska zveza sploh ne zgodi ... Kjer se tako redko sliši ZGODI SE in jok novorojenčkov ...

Koliko nerojenih otrok je želelo v naročje in se niso rodili! Zaznamoval nas je čas, ko se je tako malo govorilo o življenju pred rojstvom, da so splavi postali nekaj vsakdanjega. Vsak bi moral videti tisto fotografijo še nerojenega otroka, ki iz maternice prime za prst zdravnika-operaterja - in to dva meseca pred rojstvom! Nihče ni ob splavu pomislil na otrokovo smrt - ne dekleta, ne žene, kaj šele fantje ali možje ... Na smrt so pomislili šele takrat, ko zaradi splava niso mogli imeti otrok - ko so ostali nesrečni kot žene, ki bi tako rade postale matere, pa ne morejo ... Svet lahkomiselnosti se meša s svetom obupa in prošenj.

▪ Imeti otroka - in ga izgubiti zaradi bolezni, nesreče, bega iz življenja ... Z njim odide del matere; preveč žalosti je v tem. Kako zmorejo preživeti, vedo samo one. In očetje ob njihovi strani. Kot Marija v molitvi in pogovoru z Jezusom.

Kako odpustiti komu, ki povzroči nesrečo, ki zapelje otroka v droge, v smrt ... Sprejeti in odpustiti. Najprej je nemogoče, počasi postaja mogoče - in nujno, če hočemo živeti.

Gospod, tvoja mati je to zmogla, prosimo te, pomagaj nesrečnim staršem najti novo luč življenja.

 

Bridko objokovan je Jezus v grob dejan; o grešnik, moli ga, tvoj greh je zdaj opran.

14. postaja

JEZUSA POLOŽIJO V GROB

Skalnati grob - tvoje zadnje počivališče. Vidiš, Jezus, tako so mislili Rimljani, tudi veliki duhovniki in ljudstvo.

Mi pa verujemo v prazen grob, v tvojo veliko zmago nad smrtjo.

▪ Je naša vera dovolj močna? Je v njej toliko življenja, da jo brez sramu živimo v svojem okolju? Je tako močna, da na njej gradimo svoje družinsko življenje ...

Razmišljajmo o smrti in vstajenju: vstajenja brez smrti ni; najprej je treba umreti, da lahko vstaneš. V tem je bistvo našega bivanja. Umreti za greh, da zaživimo drugače. Umreti za razvade, da vstanemo zdravi. Umreti za lahkotnost bivanja, da duhovno poglobimo življenje. Umreti za preteklost, da lahko živimo zdaj, ta trenutek.

▪ Za kaj vse bi morale umirati naše družine, da bi v njih ponovno zaživelo življenje? Umirati za sebičnost, premagovati egoizem, ki poglablja prepade – in se odpirati za sprejemanje v ljubezni. S sprejemanjem drugega bomo odprti tudi za nova življenja, za življenje v svojem okolju.

Ozrimo se okoli sebe! Koliko rodov se je zgrinjalo k našim slovenskim cerkvam! Če v njih ne bi bilo te velikonočne vere, bi nas danes ne bi bilo tukaj! Ljubili so zemljo in gozdove in nam jih ohranjali, ljubili so Božji hram in ga obnavljali. Verjeli so v večno življenje in polni upanja rojevali nova življenja.

Pa se vprašajmo: Kako trdno verujemo v večno življenje? Znamo prepričati vsakogar, da naš duh ne umre z našim telesom? Kako pa duh sploh lahko umre ...

Gospod, utrdi nam duha, da bomo znali s teboj umirati in vstati za življenje in večnost.

 

O Jezus, hvali naj ves svet te vekomaj! Po svojem križu nam podeli sveti raj!

SKLEPNA MOLITEV

Jezus, s teboj smo hodili po naših poteh.

Spremljal si nas v mislih na naše družine,

na življenje in vero, ki jo živimo.

Ko smo gledali sveta znamenja

na postajah tvojega trpljenja

in razmišljali o križih svojega življenja,

so se misli izgubile marsikje po naših domovih:

ob tistih, ki niso mogli z nami,

ob tistih, ki niso hoteli z nami,

ob tistih, ki so nekoč tu hodili

in jih ni več med nami.

Prav je, da smo v mislih z vsemi,

saj smo nosili križ in molili tudi zanje.

Za vse, ki nas potrebujejo, in za vse,

ki so svoj križ življenja nosili pred nami.

Jezus, prehodili smo tvoje postaje,

a pot ni končana, saj jo nadaljujemo v življenje,

življenje tukaj in zdaj in v večnosti,

saj si prav ti naša pot, resnica in življenje,

ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

Kraj

Ankaran

Datum

nedelja, 17. Marec 2019

Kategorija

Vseživljenjska kateheza

Pastirsko pismo za postni čas 2019

[7. nedelja med letom (C), 24. februarja 2019]

Dragi bratje in sestre, prisrčen pozdrav v Gospodu!

Postni čas je pred nami in vaši škofje želimo z vami nadaljevati poglabljanje krstne zavesti, o kateri smo vam pisali lani. Krst je za vsakega prvi korak njegovega vstajenja in ponudba novega življenja. Po njem smo poklicani k misijonski dejavnosti, da bi bili tudi drugi deležni sadov smrti in vstajenja Jezusa Kristusa ter zaživeli iz te podarjene novosti življenja. V duhu krstnega poslanstva želimo razmišljati o vseživljenjski katehezi, saj v skrivnost novega življenja ne bomo mogli nikoli prodreti do konca. Glavni katehet je vedno Kristus sam. Danes smo v evangeliju slišali del njegove edinstvene kateheze, imenovane govor na gori. Potem ko je z blagri razodel način Božjega delovanja do človeka (preteklo nedeljo), v današnjem odlomku pokaže na tiste, ki mu želijo slediti, ker so doživeli, da so bili ljubljeni, ko so bili še sovražniki (Rim 5,6–11). Na osnovi te izkušnje jim naroča: »Ljubite svoje sovražnike!« Ljubite jih, delajte jim dobro, blagoslavljate jih in molite zanje (Lk 6,27–28.35). Verjetno se strinjamo, da za takšno poslanstvo nismo nikoli dokončno pripravljeni in potrebujemo vseživljenjsko usposabljanje.

Nekateri se še spominjate, da je nekoč obstajal krščanski nauk ne le za otroke, ampak je potekal ob nedeljah popoldne za vse vernike. S spreminjanjem življenjskih navad smo to opustili, nismo pa uspeli uvesti novih rednih oblik verskega poučevanja odraslih. Ko v Cerkvi na Slovenskem govorimo o katehezi, pomislimo le na osnovnošolski verouk, kot ga izvajamo po župnijah. A »kateheza« pomeni več. Beseda izvira iz grške besede katehein, kar pomeni »odmevati«, »oznanjati«, pa tudi »uvajati« in »poučevati«. To pa ni omejeno le na otroško dobo, ampak je trajna potreba tudi odraslega kristjana, saj pomeni vedno globlje vstopanje v skrivnost vzajemnega odnosa med Bogom in človekom. In večino teh korakov ne more storiti otrok, ampak šele odrasel človek.

V zadnjih desetletjih smo v Cerkvi na Slovenskem zgradili primerne učilnice, kjer se kateheti in katehistinje po svojih najboljših močeh trudijo oznanjevati in učiti. Oznanjevalci imamo različne učne pripomočke, ob katerih se trudimo posredovati znanje in versko izkušnjo udeležencem naših srečanj. Vedno bolj pa se zavedamo, da je kateheza »srečevanje odraslih, mladine in otrok v določeni katehetski skupini pod vodstvom kateheta z namenom, da bi trajno rasli v veri«. S temi besedami katehezo opredeljuje nov Slovenski katehetski načrt, ki temelji na katehumenatskem modelu oznanjevanja in smo ga škofje pred kratkim potrdili zaradi bistveno spremenjenih razmer. »Kristjan se ne rodi, temveč to postane,« je znan Tertulijanov rek, ki se ne nanaša le na osnovnošolce, ampak tudi na odrasle. Postajati vedno bolj kristjan, postajati vedno bolj Božji, je doživljenjska naloga. Torej smo kateheze potrebni vsi ne glede na starost, spol, stan ali poklic. Tudi odrasli mora vedno znova srečati oznanjevalca, ki mu sporoči veselo vest o odrešenju v njegovi novi situaciji; da se znova odloči, ali bo Kristusa sprejel za svojega odrešenika ali pa bo iskal odrešenje zgolj v sebi in v ponudbah sveta. V tem zasije pravi namen kateheze: pomagati kristjanu zoreti v zavesti njegove osnovne življenjske odločitve, da bo v vsem iskal Božjo voljo in po njej živel. Vse do »popolnega človeka, do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti« (Ef 4,13). Novi katehetski načrt tako opredeljuje osnovne katehetske naloge: podpiranje poznavanja vere, učenje molitve, vzgoja v liturgiji, vzgoja za občestvo in uvajanje v držo razločevanja. Nekaj takšne kateheze je že navzoče v različnih duhovnih gibanjih, pri delu z odraslimi, v župnijskih skupinah in morda še kje. Škofje močno spodbujamo župnijska občestva, zlasti župnijske pastoralne svete, da skupaj iščejo v tej smeri nove možnosti in da za njihovo izvedbo poskrbijo tudi za usposobljene katehiste in katehistinje. Zgled prave gorečnosti nam spet daje Jezus sam, ki se katehezi ne odpove niti po vstajenju. Spomnimo se, da sta se učenca na poti v Emavs pogovarjala o preteklih dogodkih in o njih govorila tudi s tujcem, ki se jima je pridružil na poti. Prisluhnil jima je in pričel razlago tam, kjer sta bila. Danes bi morda rekli na njunem pobirmanskem verskem nivoju. Potrpežljivo je razlagal in »ogreval srce«. Čisto na koncu, ko sta že mislila, da je vse povedal, je sprejel njuno vabilo k obedu in ob lomljenju kruha sta ga spoznala. Ko se je dotaknil njunih src, jima je izginil izpred oči in onadva sta postala oznanjevalca iz izkustva. Šla sta nazaj v Jeruzalem in povedala, kako sta srečala Vstalega Gospoda. Postala sta kateheta.

Podobno naj se godi pri katehezi. Katehet oznanja, kar nosi v svojem srcu, oznanja svoje izkustvo Božje navzočnosti in svoje odrešenosti sredi občestva. Ogreva srca. Vabi k obredu. Išče poti, kako bi na najbolj prodoren način razrahljal zemljo srca za Božjo besedo. Bratje in sestre pa poslušajo, opazujejo, gledajo in premišljujejo, iščejo zgled, iščejo avtentičnost. Kritični so. Tako, kot sta bila kritična oba učenca. A Jezus je tisti, ki se jima je pridružil, ni čakal, da bi prišla sama. Bil je poslušalec in tisti, ki je spregovoril. V katehezi ni delitve na »mi« in »vi«, ampak je dogodek skupnosti. Nova zaveza nas kliče k osebni odgovornosti. Jezus je na večer velikega četrtka učencem umil noge in svoje dejanje, po besedah apostola Janeza, sklenil z besedami: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kakor njegov gospodar in poslanec ne večji kakor tisti, ki ga je poslal. /…/ Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal« (Jn 13,15–16.20).

S tem Jezusovim zgledom in močno spodbudo, da bi se v vseh prebudil katehet, da bi bili kateheti in ne bi le delali kot kateheti, se danes poslavljamo in vam pošiljamo svoj pastirski blagoslov!

 

[8. nedelja med letom (C), 3. marca 2019]

Dragi bratje in sestre!

»Zato, moji ljubi bratje /in sestre/, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen« (1 Kor 15, 58). O »Gospodovem delu«, ki nam ga je zaupal kot trajno katehezo, smo razmišljali prejšnjo nedeljo. Ugotovili smo, da smo je potrebni kot naslovniki, a hkrati smo poklicani tudi biti kateheti, vsak v svojih okoliščinah. Vsi, ne le duhovniki in škofje ter katehistinje in katehisti.

Tudi današnje evangeljsko sporočilo lahko razumemo katehetsko: »Mar more slepi voditi slepega? /…/ Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj« (Lk 6, 39.40). Najprej nas Jezus uči s svojim življenjem. Pot krščanske vere je postopno vstopanje v Božjo Skrivnost. Katehet kot Jezusov učenec prime v občestvu Cerkve drugega za roko in ga vodi v življenje v tej Skrivnosti, kar je velika milost za oba. Ta Skrivnost ni nasprotje razumskega vedenja, ampak daje novo luč vsem človekovim zmožnostim. Zato takšna kateheza ni nikoli končana, ker Skrivnost nima mej, vodi pa v vedno nova čudenja, ki preidejo v češčenje Božje navzočnosti. To postane človekova notranja drža.

Danes smo na koncu neke dobe, ki je trajala približno šest stoletij. Doživljamo velike kulturne spremembe, ki so prinesle s seboj tudi poplitvenje vednosti o veri in njenega doživljanja. Posledično na področju vere marsikdaj »slepec« »slepca« vodi. Zato je aktualno vprašanje, kako v teh razmerah oznanjati evangelij. Papež sv. Pavel VI. je v konstituciji O evangelizaciji zapisal: »Današnji svet potrebuje učitelje in pričevalce. Če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so tudi pričevalci« (41). Živeti in oznanjati vero pa za krščenega ni nekaj izbirnega, je »ukaz« v smislu apostola Pavla: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal« (1 Kor 9, 16).

Jezus poudari: »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, /…/ iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6, 45). Dobre nas dela Bog sam, ko se mu pustimo oblikovati – tudi po katehezi. Te besede vabijo vsakega izmed nas, da se zave, da je oznanjevalec – katehet – v domači družini, v krogu prijateljev in znancev … Starši otrokom, stari starši vnukom, prijatelj prijateljem, sosed sosedom, znanec znancem, v gospodarstvu, v družbi, šolstvu, skratka povsod. Ali ni imenitna kateheza, ko babica pokriža vnuka na poti mimo kapelice? Ali ko prijatelj prijatelju na zid na Facebooku napiše spodbudno svetopisemsko misel? Ali ko sosed pomirjujoče poda roko sosedu v spravo po dolgoletnih sporih za košček zemlje? Prav vsak od nas je povabljen, poklican in ima pravico, da »odmeva« Jezusovo besedo v svojem življenju – tako zelo, da bo ogreval srca svojih bližnjih. Ali kot sporoča Splošni pravilnik za katehezo: »Vera je osebno srečanje z Jezusom Kristusom; pomeni postati njegov učenec. To zahteva od človeka, da si nenehno prizadeva misliti kot On, presojati kot On in živeti, kot je On živel« (53). S posebno pozornostjo spodbujamo vas, dragi starši, z veseljem sprejmite svojo naravno in nadnaravno poslanstvo prvih katehetov svojim otrokom. Za spodbudo si sposojamo besede bl. škofa Slomška, ki je materine nauke imenoval »jutranja zarja«, očetov pouk pa »jutranje sonce« človekovega otroštva: »Bodite pridni, vi očetje in matere ljube; v vaših rokah so otroci, žlahtne mladike Gospodove. Mati, ki malo dete dojiš, vtisni mu v srce gorečo ljubezen do Jezusa; in ko pozimi predeš na klopi sede, popevaj otroku svete pesmi in uči ga lepo moliti. Materin nauk je deci jutranja zarja. /…/ Pa tudi oče ne pozabi, da te je Bog otroku za prvega učitelja dal. Zvečer po dokončanem delu se usedi za mizo, pozovi deco in vprašaj, kaj so se učili, ali so molili lepo. Ob nedeljah in svetkih vodi otroke k službi božji, pelji jih popoldne na polje ali pa na vesele vinske vrhe, kaži jim božja čuda in dobrote, naj hvalijo Očeta, ki je dober in je brezkončno njegovo usmiljenje. Očetov nauk je deci jutranje sonce.«

Čutite, dragi verniki, da je kateheza mnogo več kot le devet let verouka. Poglobili smo zavest, da smo vsi deležni poslanstva katehiziranja v moči krstne in birmanske milosti, pa tudi po delovanju vseh drugih zakramentov. Papež Frančišek to pogosto naglaša z besedami Katekizma Katoliške Cerkve: »Božje ljudstvo je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim« (155). Novi katehetski načrt pa konkretizira: »To pomeni, da katehiziranec v konkretnih okoliščinah življenja zna skladno uporabiti versko znanje, svoje vrednote in notranje prepričanje; vse to na osnovi skupnega imenovalca – ›ravnanja iz osebne vere‹. Verodostojen kristjan zna živeti ›preudarno kakor kače in nepokvarjeno kakor golobje‹ (Mt 10, 16)« (17). Nedvomno je prvi oznanjevalec in prvi odgovoren za oblikovanje skupnosti v svoji škofiji krajevni škof, po njem v župniji župnik in nato tisti, ki so posebej poklicani v službo oznanjevalcev: katehisti, bralci Božje besede, pevci ter drugi liturgični in pastoralni sodelavci. Prisotnost manjših skupin v župniji je njeno življenje. A če razvejanost ni podkrepljena z znanjem in duhovnostjo, lahko kaj hitro zapade rutini in podleže skušnjavi tekmovalnosti, celo sektaštva. Župnik bo zato s svojimi katehisti in animatorji skrbel, da se bo v vsaki skupini ohranjal evangeljski duh služenja, molitve ter zglednega življenja. Zato naj bo na srečanju čas tudi za katehezo: za pevski zbor na primer med vsakimi pevskimi vajami. Na srečanjih župnijskega pastoralnega sveta razmišljajte, kako omogočiti in ponuditi katehezo ljudem v vseh starostnih obdobjih. Izvajalci pa naj poskrbijo, da bodo sami napredovali na duhovnem in spoznavnem področju. Zanje sodelovanje na študijskih dnevih, duhovnih vajah, duhovnih obnovah ter drugih srečanjih ni le pravica, temveč tudi službena dolžnost.

Zato vas, dragi bratje in sestre v veri, v veliki skrbi za poglobitev védenja o katoliški veri in še bolj življenja po njej močno spodbujamo k pričevanjski drži vašega življenja z novo gorečnostjo in novim izrazom, ki ga današnji človek dojema in sprejema.

Naj vas Božji blagoslov vodi, varuje in podpira na vaši pričevanjski poti vere!

Vaši škofje

Kraj

Ljubljana

Datum

nedelja, 3. Marec 2019

Kategorija

Božična devetdnevnica 2018

Molitev ob adventnem venčku ob koncu besedil zgodbe

1. dan

Krčmar

V Betlehemu, kjer se je rodil Jezus, je bila gneča. Prenočišča so bila zasedena in za Jožefa in Marijo ni bilo primernega prostora. Hodila sta po mestu in iskala, vendar vse zaman. Prišla sta tudi do krčmarja, ki je bil usmiljenega srca. To je zgodba tega krčmarja. Povedal jo je vsakemu človeku, ki ga je hotel poslušati.

»Mi, judje, imamo gostoljubje zapovedano. V naših domovih je vsak popotnik dobrodošel. Dolžni smo ga sprejeti v hišo, mu ponuditi hrano in pijačo ter po potrebi tudi prenočišče. Ljudje smo le popotniki na tem svetu. V resnici ni nič našega, ker smo vse prejeli od dobrega Boga. Ko bomo umrli, bomo vse zapustili, nič ne bomo vzeli s seboj. Zato sprejemamo popotnike. Moja hiša je tudi njihova. Prav tako hrana, pijača in ležišče.

Cesar je hotel vedeti, koliko ljudi živi v naši deželi. Ukazal je, da se morajo vsi prebivalci registrirati. Veliko ljudi je prišlo v naše mesto. Vsi, ki so izvirali od tod. Nekega dne je na vrata potrkal mlad par. Ko sem odprl vrata, sem pred seboj zagledal mladega in postavnega moža. Bil je oblečen kot popotnik. Za njim sem videl osla, na katerem je sedela moževa mlada žena. Že po obleki sem videl, da nista ravno premožna. Utrujena sta bila in njuno živinče se je le težko držalo na nogah. Vljudno me je pozdravil in vprašal, če bi se pri meni našlo kakšno prosto mesto, kjer bi lahko z ženo prenočila. Pogledal sem njegovo ženo. Iz oči ji je odsevala utrujenost. Obšel me je nenavaden, prijeten drget. To nista bila navadna popotnika. Nikakor. Nekdo je bil z njima in ju varoval z močno roko.

Na vsak način bi jima rad ustregel, vendar nisem mogel. Poklical sem ženo in jo vprašal, če ima kakšen predlog. Žena je videla, da bo mlada žena na oslu kmalu rodila. Potrebovala sta torej varno streho nad glavo. Kraj, kjer ju ne bodo motile množice ljudi in njihovo vpitje. Sam pri sebi sem razmišljal: ˈKam naj ju napotim? Kam? ˈ

Nenadoma sem se spomnil rešitve, ki ni bila ravno najboljša, vendar v tistem trenutku boljše tako in tako ni bilo. Napotil sem ju na svoj pašnik. Vedel sem, da je na tistem pašniku votlina, ki bi bila primerna za bivanje. Bila je prostorna in suha. V njej je bilo dovolj sena za mehko ležišče. Žena je iz hiše prinesla celo naročje blaga, ki ga bosta lahko uporabila za pripravo ležišča in tam povila novorojenca. Možu sem dal torbo, polno hrane, in steklenico vina. Vse sta hvaležno sprejela in odšla proti votlini, kamor sem ju napotil. Čez nekaj dni sta se vrnila, da se mi zahvalita. Žena je v naročju držala sina in sijala od sreče. Bil sem prevzet in navdajal me je nebeško prijeten občutek.«

2. dan

Ovce

Na pašniku je bila velika čreda ovc. Mlada jagnjeta so veselo skakala naokoli in preizkušala, kako hitre so njihove mlade nožice. Ovni so ponosno hodili med čredo in se včasih zaletavali z glavami, da bi dokazali svojo moč in pogum. Ovce pa so iskale sočno travo, da bodo imele dovolj mleka za svoje mladiče. Med temi ovcami je bila tudi zelo stara ovca, za katero se je gospodar odločil, da jo bo pustil živeti, dokler ne bo poginila od starosti. Ta je znala veliko povedati. Predvsem mlade ovce so jo rade poslušale. Večkrat so jo prosile, da jim je povedala, kaj se je zgodilo na sveti večer. Takole je pripovedovala:

»To je bila nenavadna in posebna noč. Pastirji so sedeli okoli ognja, me ovce pa smo večinoma že spale. Psi so prvi zaslišali, da nekdo prihaja. Navadno začnejo lajati in teči proti vsiljivcu. To je za nas znak, da se pripravimo na beg. Ovce nimamo rogov ali močnih zob, da bi se branile, zato iščemo rešitev v begu. Tisti večer psi niso lajali napadalno. Kot bi prišleke poznali. Tako se niti me nismo pripravile na beg z našimi mladiči. Čez pašnik je legel nenavaden mir, da se nobena od nas ni počutila ogroženo.

Najprej sem zagledala moža, ki je prihajal čez pašnik proti votlini. Za seboj je vodil osla, na katerem je jezdila mlada žena. Precej utrujeni so bili. Odšli so naravnost do votline. Nihče ni vpil ali delal hrupa. Mož je pomagal ženi, da je razjahala osla. Takrat sem videla, da je žena v blagoslovljenem stanju. Vse je kazalo na to, da bo kmalu rodila. Pastirji in pastirice so se pogovarjali z njima, nato pa so pastirice pospremile moža in ženo v votlino.

Ne vem, kaj se je dogajalo notri. Čez nekaj časa se je iz hleva zaslišal jok ravnokar rojenega otroka. Mož je prišel iz votline in pastirjem veselo pripovedoval, kaj se je v votlini zgodilo. Vsi so odhiteli noter. Nekakšna blaženost je bila v zraku. Pastirji so robati ljudje in se vedno precej glasno pogovarjajo med seboj. Tokrat so bili spoštljivo tihi. Njihova robatost se je razblinila in postali so mehki ter pohlevni kot me. To se mi je zdelo čudno. Vedela sem, da se je dogajalo nekaj nevsakdanjega.

Še bolj sem bila presenečena, ko je votlino obsijala močna in topla svetloba. Angeli so se spustili z neba in rajali pred votlino. Silno so bili veseli in slišala se je nebeško lepa glasba. Ovce smo dogajanje najprej opazovale bolj od daleč. Ko smo se približale, smo izvedele, da se je rodil majhen fantek, ki so mu dali ime Jezus. Bil je Božji sin. Zato ni čudno, da so ga prišli pozdravit angeli.«

3. dan

Jožef

Le kako bi Jožef, Marijin mož, opisal božično dogajanje? Kako je Jožef doživljal rojstvo Božjega sina, kateremu je postal krušni oče? Verjetno nekako takole:

»Bil sem zmeden. Moja zaročenka Marija je bila noseča. Kako se je to lahko zgodilo? Nisva še bila poročena. Ko mi je angel povedal, da bo rodila Božjega sina, sem bil še bolj zmeden. Nisva se počutila vredna, da bi postala starša Odrešeniku sveta. Kako sva si zaslužila tako veliko čast? Tega res nisem razumel.

Kmalu po poroki je prišel cesarjev razglas, da se mora vsak moški prebivalec cesarstva popisati v svojem rodnem mestu. Marija je bila visoko noseča, zato je nisem mogel pustiti doma same. Vedela sva, da bo pot zanjo naporna in da je blizu čas poroda. Vendar nama ni preostalo drugega, kot da se odpraviva na pot. Cesarjevega ukaza nisva smela zanemariti. Rimljani ne bi imeli nobenega razumevanja za najine tegobe. Tako sva v Božjem imenu odrinila na pot. Hvala Bogu za dobre ljudi, ki so nama pomagali po svojih močeh. Res nama ni ničesar primanjkovalo.

Drugače je bilo, ko sva prispela v Betlehem. Nemogoče je bilo najti prenočišče za oba. Mogoče bi se še dalo najti kakšen kotiček, vendar so vsi le zmajali z glavo, ko so zagledali Marijo in sem jim povedal, da bo kmalu rodila. Bog je poskrbel in nama priskrbel toplo in prijetno votlino. Tudi pastirji, ki so varovali ovce, so nama bili pripravljeni pomagati. V dišečem senu so nama pripravili ležišče. Vse je bilo pripravljeno in napočil je čas Jezusovega rojstva. Kako sem bil nervozen in zaskrbljen za Marijo in sina, ki ga bo povila.

Ko sem Jezusa prvič držal v naročju, mi je srce močno razbijalo. Bil sem tako vesel, da so mi po licih stekle solze sreče. Kar je Bog obljubil, se je zgodilo. Kar je napovedal, se je pokazalo kot resnica. V rokah sem držal in nežno zibal njegovega Sina, ki je prišel, da bo odrešil ves svet. V tistem trenutku nisem vedel, kakšno življenje ga čaka.

Čudil sem se, ko sem slišal in videl rajanje angelov pred votlino. Bilo je nebeško lepo. Še bolj pa sem se začudil, ko so naju čez nekaj dni obiskali trije modri z vzhoda. Prinesli so dragocena darila: zlato, kadilo in miro. In poklonili so se Jezusu kot pravemu vladarju sveta.

Ta trenutek njegovega rojstva je bil svet. Resnično svet.«

4. dan

Pes čuvaj

Na vsakem pašniku imajo pastirji štirinožnega pomočnika. Psa, ki jim pomaga preganjati zveri, da ne razženejo črede in ubijejo kakšne ovce. Prav tako pa znajo pravi pastirski psi poiskati izgubljene ovce ter držati čredo skupaj, da se živali ne razkropijo predaleč. Ob ognju na pašniku je ležal star pes in se mučil s kostjo, ki mu jo je vrgel pastir. Bil je prestar, da bi tekal za ovcami ali preganjal zveri. To delo je prepustil mlajšim in močnejšim članom pasjega krdela. Kmalu se mu je pridružil mladič, ki se je šele učil pastirskih veščin. Prosil ga je, da mu pove zgodbo o Jezusovem rojstvu. Začel mu je pripovedovati zgodbo, ki jo je že neštetokrat ponovil, vendar se ni nikoli naveličal.

»Bila je topla in jasna noč. Luna in zvezde so to noč sijale posebej močno. Videlo se je, kot ob belem dnevu. Čreda je bila nenavadno mirna. Tudi pastirji so se pogovarjali bolj potiho kot navadno. Globok mir je legel na pašnik. Tako lepega večera in tako mile noči nisem doživel ne prej ne pozneje.

Nenadoma so se zaslišali koraki. Takrat sem še odlično slišal. Po korakih sem natanko vedel, kdo prihaja in kakšni so njegovi nameni. Ti koraki so bili drugačni od vseh. Slišal sem kopitljanje osla, ki je nesel tovor, in stopinje utrujenega moža. Takoj sem vedel, da niso nevarni za čredo. Vseeno sem zalajal, da sem pastirje opozoril na prišleke. Ko so se približali, sem začutil neko milino, ki so jo širili okoli sebe. Zlasti mlada žena, ki je sedela na oslu. Ne znam opisati tega občutka. Bilo je lepo kot v nebesih.

Pastirji so prišleke sprejeli in jih pospremili v votlino. Šel sem do vhoda votline in videl pastirja, ki je pripravljal ležišče za tega moža in njegovo ženo. Čudno se mi je zdelo, ker pastirji navadno nikoli ne počnejo tega. Tokrat je bila izjema. Pastirice so hitele pripravljati toplo vodo, čiste brisače in plenice. Takrat sem videl, da se ženi bliža čas poroda. Zato sem se umaknil od vhoda ter pozorno gledal in poslušal okoli sebe. Želel sem jih kar se da budno varovati. Slišal sem vsako bilko, ki jo je veter zazibal.

Ko se je zaslišal otroški jok, sem zopet prišel k vhodu votline. Mlada žena me je pogledala z nasmehom, kot bi vedela, da sem jih varoval. Ko sem se približal, mi je ponudila svojega otroka, da sem ga lahko povohal. Še danes imam v nosu ta čudoviti vonj. Imel sem občutek, kot bi se mi tudi otrok zasmejal in me pobožal po kožuhu. Bil sem tako srečen, da bi lahko kar umrl. Pa nisem, da vam lahko vedno znova ponavljam zgodbo o tem čudežnem večeru.«

5. dan

Pastirji

Pastirji so bili pogumni možje. Imeli so nevarno in odgovorno nalogo – braniti čredo pred zvermi in tatovi. Od njih sta bila odvisna življenje in zdravje črede. Ko so se s čredo selili z enega pašnika na drugega, so pogosto nosili mlada jagnjeta, ki niso mogla držati koraka s čredo. Izgubljene so iskali in ranjene zdravili. Živeli so v naravi, pod milim nebom. In bili so prvi, ki so lahko videli novorojeno dete, Jezusa. Prvi so se mu lahko poklonili in bili priča dogodkom na sveti večer. Pozneje so navdušeno opisovali, kaj se je tiste noči zgodilo.

»Zakurili smo ognje. Dogovorili smo se, kdaj bo kdo počival in kdaj bo kdo bedel nad čredo. Nikoli nismo smeli zaspati vsi. Pod okriljem noči se v bližino naše črede rade priplazijo zveri. Zato moramo biti vedno čuječi. Bila je topla noč in nihče ni mogel zaspati. Spanec enostavno ni hotel na oči. Zdelo se nam je, kot bi nekaj pričakovali. Kot bi živeli v pričakovanju veličastnega dogodka, ki naj bi se zgodil to noč. Nismo vedeli, kaj naj bi to bilo. Navadno smo se glasno pogovarjali, šalili in smejali. Tokrat je bilo drugače. Veselo vznemirjenje je bilo v zraku. V tišini smo povečerjali in se polglasno pogovarjali med seboj. Živali so bile tiho in videti je bilo, kot bi prisluškovale v temo.

Nenadoma so se oglasili naši psi. Niso se besno zagnali v noč, da bi pregnali vsiljivca. Le nekajkrat so polglasno zalajali in gledali proti Betlehemu. Kazalo je, da nekdo iz mesta prihaja proti nam. Je mogoče gospodar črede? Končno smo tudi mi najprej zaslišali korake, potem pa še videli, da nekdo prihaja. Ni bil naš gospodar. Videli smo osla in na njem mlado ženo. Pred oslom pa je stopal mož, ki je šel naravnost proti naši votlini. Le kdo je to? Spogledali smo se in jima stopili naproti. Bila sta popotnika, to je bilo očitno. Dejala sta, da ju je naš gospodar poslal k nam, v votlino, ker v mestu ni primernega kraja, kjer bi lahko prenočila. In žena je pričakovala otroka.

Povabili smo ju v votlino. Prižgali smo leščerbo, da je bilo notri svetlo. Hitro sem jim pripravil ležišče na senu. Žena je bila zelo utrujena in je komaj čakala, da je lahko legla. Ko smo videli, da sta se namestila, smo moški odšli iz votline in prepustili našim ženam, da so poskrbele za utrujena popotnika. Pripravile so vodo za kopanje in sveže blago. Ko je na svet privekal majhen deček, nas je zajelo nepopisno veselje. Nismo mogli stati na nogah. Pokleknili smo in se mu priklonili. Pridružili so se nam tudi pastirji z oddaljenih pašnikov. Obiskal jih je angel in jim povedal, da se je v naši votlini rodil Jezus, odrešenik sveta.

Blagoslovljena je bila ta noč. Nihče ni zatisnil očesa in nihče ni bil utrujen.«

6. dan

Osel

Težko si predstavljamo božični večer brez osla. Osel je mirna, potrpežljiva in tudi precej trmasta žival. Še danes jih ljudje uporabljajo za prenašanje tovora in tudi ljudi, saj so močne in vztrajne živali. Tudi Jožef je imel osla, ki je nosil Marijo, ko sta se iz Nazareta odpravila v Betlehem. Le kaj bi imel osel povedati o tem večeru, ki ga je doživel? Pa o Jožefu in Mariji? Verjetno bi povedal veliko lepega. Zgodba bi potekala nekako takole:

»Spomnim se dne, ko je prišel Jožef v naš hlev in pokazal name. Nisem vedel, kaj naj bi to pomenilo. Odpeljal me je na svoj dom in od takrat sem živel pri njem. Jožef je prijazen mož. Lastniki pogosto vpijejo na svoje živali, nekateri jih celo tepejo. Jožef še ni nikoli povzdignil glasu, kaj šele, da bi me udaril. Lepo je živeti z njim.

Spomnim se, kako je bil vesel, ko se je zaročil z Marijo. In zmeden, ko mu je angel povedal, da bo rodila Božjega sina. Pogosto se je z menoj pogovarjal o tem. Zaupal mi je svoje misli, vendar vam jih ne smem povedati. Živali smo pogosto zaupnice svojih gospodarjev. Poznamo vse njihove načrte, veselje, skrbi in sploh vse, kar jim leži na duši.

Nekega dne je prišel v hlev in dejal, da me čaka dolgo potovanje, vse do mesta Betlehem. Nositi bom moral Marijo, njegovo ženo. Jožef je bil resnično zaskrbljen zaradi tega potovanja. Mene pa ni skrbelo. Marijo sem pogosto nosil na svojem hrbtu in sem vedel, da ni težka. Lahko bi jo nesel na konec sveta, če bi bilo potrebno.

Pot do Betlehema res ni bila kratka. Vendar je bila Marija lahka kot peresce. Ko smo prišli do mesta, smo se odpravili do votline na nekem pašniku. Obkrožili so nas pastirji, ovce in celo psi. Zelo prijazni so bili. Ko je Jožef snel sedlo z mojega hrbta, me je peljal do jasli, kjer sem lahko jedel dišeče seno in pil bistro vodo, kolikor sem želel. Tako prijetno je bilo, da sem na kratko zaspal in pozabil na vse, kar se je dogajalo okoli mene.

Zbudili so me otroški jok in veseli ženski glasovi. Nenehno so ponavljale, da je fantek. Vmes sem ujel tudi ime Jezus. Verjetno bo temu dojenčku tako ime, sem razmišljal. Moj ubogi Jožef je bil tako vesel, da je bil čisto zbegan. Nekaj časa se je smejal in nekaj časa jokal od veselja.

Tisti večer sem prvič v življenju videl angele. Čisto prave angele, ki so pospremili Jezusovo rojstvo. Tako lep in miren večer je bil, da sem zadremal.«

7. dan

Pastirica

Poleg pastirjev imamo v jaslicah tudi figurice, ki predstavljajo pastirice. One so opravljale lažja dela, izdelovale sir, kuhale obroke in prale obleko. Skrbele so za pastirje, da so ti lahko nemoteno opravljali svoje delo. Kdo bi Mariji in Jožefu bolje pomagal kot ravno pastirice. Kot ženske so bile dosti bolj skrbne in vedele so, kaj potrebujeta Marija in njen otrok. Njihova zgodba bi se gotovo razlikovala od zgodbe, ki so jo povedali pastirji, saj bi bila povedana skozi ženske, materinske oči.

»Pastirji so zvečer prešteli in pregledali čredo. Vse ovce so bile v čredi in nobena med njimi ranjena ali bolna. Zato so lahko mirno sedli k večerji, ki smo jo pripravile. Začuda niso bili gostobesedni kot navadno. Sicer so vedno imeli pripombe na hrano, ki smo jo pripravile. Ko smo pomile posodo, smo sedle k ognju in se pogovarjale o različnih temah. V zraku je bilo čutiti nekakšen spokoj. Zvezde so bile bolj svetle in luna se nam je zdela tako blizu, da bi se je človek lahko dotaknil z roko.

Nenadoma sta iz Betlehema k nam prišla mož in žena, ki je jahala na oslu. Takoj smo videle, da je reva pri koncu z močmi. Približal se je njen čas in morale smo hitro ukrepati. Kaj takšnega opazimo samo žene. Pastirji so ju odvedli v votlino, kjer so pripravili ležišče. Nihče ni ugovarjal, ko smo jim ukazovale ženske. Ena je odhitela po toplo vodo, druga je pripravila čiste krpe in tako naprej. Vse smo imele polne roke dela s pripravami.

Čez čas je na svet prijokal prelep, zdrav in močan otročiček. Imel je močan glas, ko je zajokal. Bil je fantek in žena, ki ji je bilo ime Marija, ga je takoj imenovala Jezus. Tudi njen mož Jožef se je strinjal s tem imenom. Kot mi je prišlo na uho, ko sta se Jožef in Marija sama pogovarjala med seboj, je to ime za dečka izbral angel. Kar ni čudno, kajti tistega večera so se godile nenavadne reči. Čez pašnik je vel prijetno topel veter in v zraku je bilo nekaj prazničnega. Vsi smo bili dobre volje in nihče utrujen. Čutili smo se povezane med seboj na poseben način. Skratka ta večer in noč sta bila resnično čudežna.

Jožefu in Mariji smo pripravile obilno večerjo. Da jima ne bi ničesar primanjkovalo, smo naročile pastirjem, naj v votlino pripeljejo tudi kravo in jo privežejo poleg osla. Tako je bilo v votlini še bolj prijetno toplo. Ko sem pomolzla kravo, je bilo toliko mleka, kot še nikoli. Tudi živali so se vedle nekam praznično. Le kaj čaka tega fanta v življenju? V kakšnega mogočnega moža bo zrasel? To so bila vprašanja, ki smo si jih zastavljale, vendar nismo vedele odgovora.«

8. dan

Trije kralji

Zadnji, ki so prišli v Betlehem na obisk k Jezusu, so bili trije modri z vzhoda. Imenujemo jih trije kralji. Celo poimensko jih poznamo: Gašper, Miha in Boltežar. Prišli so od daleč. Na poti so bili dneve in dneve. Sledili pa so nenavadni zvezdi, ki se je prikazala na nebu ob Jezusovem rojstvu. Tej zvezdi pravimo zvezda repatica. To pa je pripoved treh modrih, ki so se prišli priklonit novorojencu.

»Zvezde niso samo luči, obešene na nebesnem svodu. Zvezde nam govorijo in sporočajo izredne dogodke. Nekaj časa smo že spremljali nenavadno dogajanje na nebu. Zvezde so nam sporočile, da se je rodil kralj. Ni se rodil navaden kralj, kot se redno dogaja. Rodil se je najmogočnejši med kralji. Pravi vladar. Vladar v pravem pomenu besede, ki mu ni bilo enakega v vseh zgodovini.

Če kdo, si je ta kralj zaslužil, da se mu poklonimo. Zato smo se trije odpravili na pot. S seboj smo vzeli darila, ki so edina vredna velikega kralja: najčistejše zlato, najbolj prijetno dehteče kadilo in miro. Večjih dragocenosti ta svet ne premore. Sledili smo nenavadni zvezdi, ki je svetila na nebu. Bila je tako svetla, da smo jo lahko videli tudi ob belem dnevu in šli v pravi smeri.

Prehodili smo mnoge dežele in prišli v tisto, kjer živijo Izraelci. Kralja smo najprej iskali na kraljevem dvoru, v Jeruzalemu. Vendar ga tam nismo našli. Tudi njihov kralj ni ničesar vedel o tem. Poklical je pismouke, ki so pogledali v svete spise. Ti so nas napotili v majhno mestece Betlehem, v pokrajino, ki so ji domačini pravili Judeja.

Tam smo našli velikega kralja, h kateremu nas je vodila zvezda. Obstala je nad krajem, kjer je bival s svojimi starši. Ni se nahajal v dvorcu, pač pa v, za kralja nevredni, votlini. Ni počival na mehkem ležišču, oblečen v škrlat, kot pristoji tako mogočnemu vladarju. Bil je položen na slamo, v jasli, iz katerih je jedla živina. Namesto uglajenih dvorjanov so ga obkrožali robati pastirji. Njegovi starši niso bili iz vrst plemenitih pripadnikov tega naroda. Bila sta preprosta človeka z zgaranimi rokami. Plemenite so bile le njune oči, v katerih smo uzrli Božji odsev.

Niti za hip nismo podvomili, da stojimo pred mogočnim vladarjem. Poklonili smo se mu in predenj položili naša darila. Ko smo odhajali, nas je obiskal angel in nas napotil po drugi poti, kot smo prišli. Tedaj smo dobili potrditev, da smo bili na pravem kraju, pred pravim kraljem.

 

Avtor: Aco Jerant, Založba: Salve d.o.o. Ljubljana, 2018

Molitev ob adventnem venčku

Vedno:

Angel Gospodov je oznanil Mariji
- in spočela je od Svetega Duha
Zdrava Marija…

Glej, dekla sem Gospodova
- zgodi se mi po tvoji besedi
Zdrava Marija…

In Beseda je meso postala
- in med nami prebivala
Zdrava Marija…

Posebno:

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 1. ADVENTNA NEDELJA

Vsemogočni Bog, utrdi nam voljo,da bomo prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli. Tako bomo prišli na njegovo desnico in večno živeli v njegovem kraljestvu,kjer živi in kraljuje vekomaj. Amen.

PROŠNJE

Razsvetljuj naša srca, da bomo odkrivali dar in lepoto vere.

Prosimo te, usliši nas!

□ Daj nam ljubezni, da bomo stali ob strani bolnim in osamljenim.

□ Usliši naše molitve za tiste, ki so pomoči najbolj potrebni.

□ Uči nas vztrajnosti, da bomo z božjimi darovi zavzeto sodelovali.

□ Nakloni vsem, ki so pred nami hodili po poti vere, veselje pri sebi.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

 

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 2. ADVENTNA NEDELJA

Vsemogočni in usmiljeni Bog, ko hitimo tvojemu Sinu naproti, naj nas zemeljske skrbi ne ovirajo. Tvoja modrost naj nas vodi, da bomo Kristusa sprejeli in živeli v njem,ki živi in kraljuje vekomaj. Amen.

PROŠNJE

□ Za vse, ki iščejo Boga, da bi jim  Kristusova luč posijala v življenje.

Prosimo te, usliši nas!

□ Za vse, ki imajo odgovornosti, da bi jih v ravnanju vodila pravičnost.

□ Za tiste, ki so v skrbeh, osamljeni in trpeči, naj prejmejo tolažbo.

□ Za naše družine, naj se med seboj še bolj povežejo.

□ Za naše rajne, naj jim v polnosti zasije luč tvoje ljubezni.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

 

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 3. ADVENTNA NEDELJA

Nebeški Oče, milostno se ozri na našo družino, ki z veseljem pričakuje praznik rojstva tvojega Sina. Daj, da bodo naša srca pripravljena sprejeti velik dar odrešenja. Naj bo božič za vse nas dan veselja in poglobitve vere. To te prosimo po Kristusu,našem Gospodu. Amen.

PROŠNJE

□ Naj v moči Svetega Duha Cerkev z veseljem oznanja tvoj prihod.

Prosimo te, usliši nas!

□ Naj se uresničijo pričakovanja vseh, ki iščejo službo ali so bolni.

□ Naj bodo napolnjeni z novim upanjem in veseljem vsi zapuščeni.

□ Naj kristjani s svojim življenjem kažemo, da smo veseli odrešenja.

□ Naj naši rajni po božjem usmi­ljenju dosežejo nebeško veselje.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

 

MOLITEV OB ADVENTNEM VENČKU 4. ADVENTNA NEDELJA

Nebeški Oče, napovedal si nam rojstvo svojega Sina. Prosimo te,naj to veselo oznanilo najde svoj odmev v našem življenju, da se bodo po nas tudi drugi srečali s Kristusom,našim Gospodom. Amen.

PROŠNJE

□ Da bi vsi ljudje občudovali božjo ljubezen, ki se sklanja k človeku.

Prosimo te, usliši nas!

□ Da bi tisti, ki dvomijo, odkrili lepoto življenja v božji luči.

□ Da bi matere, ki pričakujejo otro­ke, mogle biti v miru in zdravju.

□ Da bi naša župnijska skupnost kot Marija v zaupni veri sledila Jezusu.

□ Da bi naši rajni dosegli polnost božjega otroštva v nebesih.

Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu

(Sledi lahko običajna skupna molitev)

Kraj

Ankaran

Datum

nedelja, 16. December 2018

Kategorija

Teden Karitas

Ponedeljek, 26. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,1-4)
Ozrl se je in videl bogatine, ki so metali svoje darove v zakladnico. Videl pa je tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, zakaj vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega izobilja, ta pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.«

REVEŽI V LJUBEZNI
Ne moremo reči, da so naši mladi reveži. Pravzaprav imajo vsega, kar si želijo. Če so lačni, si odprejo hladilnik, če so žejni, si vodo preprosto natočijo iz pipe. Spijo v topli hiši. Če bi radi v Španijo, se usedejo na letalo. Na spletu si naročijo obleko ali nov televizor. Izberejo si poklic, ki si ga želijo. Nešteto, nepregledno število možnosti imajo glede vsega mogočega. Lahko bi rekli, da imajo láhko, morda prelahko življenje, še posebej glede na prejšnje rodove.
Stvar se spremeni, ko govorimo o njihovi prihodnosti. Čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da je to njihova prednost, morda prav zaradi neskončnih izbir njihovo življenje postane precej težje od življenja njihovih staršev in starih staršev. Živijo namreč v svetu, ki je precej bolj kompleksen, kot je bilo v preteklosti, v svetu, ki je neusmiljeno krut, ki ne odpušča mladostniških norosti, v svetu, ki nima prostora za popravljanje napak. Nič se ne popravlja; kar nam ne ustreza, preprosto zavržemo. Zdi se, da jih je zato veliko bolj strah sprejeti odločitve za vse življenje. Kako torej v takem svetu verjeti v večno in zvesto ljubezen, kako verjeti, da bo nekdo ostal ob meni, tudi če mu ne bom vedno všeč? Živimo kot z daljincem v roki: če nam program ne ugaja več, ga zamenjamo.
Zato so na nek način oni reveži našega časa. Ker ga sami nimajo, ker ga v svojem življenju ne izkusijo, nujno potrebujejo zgled zveste ljubezni. Ljubezni, ki daje tudi, ko se zdi, da nima nič več, kakor uboga vdova. Ljubezni, ki ostane, ko bi po vseh pričakovanjih in predvidevanjih morala iti proč. Ljubezni, ki ljubi tisto, kar je težko ljubiti, težke, naporne najstnike, ki si želijo v tem svetu najti nekoga, ki jih ljubi brezpogojno, ne da bi si morali to s čim zaslužiti. Potrebujejo zgled uboge vdove, ki daje največ, kadar da samo malo: nekaj svojega časa in svoje potrpežljivosti. Nekaj, česar jim ta svet ne more dati.

Torek, 27. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,5-11)
Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je Jezus rekel: »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ‚Jaz sem‘ in ‚Čas se je približal.‘ Ne hodite torej za njimi! Ko pa boste slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; zakaj to se mora poprej zgoditi, a ne bo še takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu.«

PODOBA IN NJENA MINLJIVOST
Naš svet se boji starosti. Gube, sive lase in kar je še temu podobnega smo prepodili z barvami, laki in kremami, nekam daleč proč od naših pogledov. Tudi domove upokojencev smo bolj ali manj dali na obrobja mest, zaradi večjega miru zanje in za nas. Nihče tudi noče reči, da je star, še pri osemdesetih ne. Nič čudnega, da je tako. V našem svetu kraljuje religija podobe. In čeprav govorimo drugače, je zunanjost tista, za katero skrbimo veliko, bolj kot bi si želeli. Ne samo lepa koža, tudi dober ugled, javno mnenje nam je pomembno. Pravzaprav smo se zato odločili živeti v izložbi, ki ima to prednost, da lahko uživamo v občudovanju, aplavzih in všečkih drugih ljudi. Vendar prav ista prednost nosi s seboj tudi zelo verjetno nevarnost: da nas lahko prav zaradi podobe, ki jim morda ne bi ugajala, ljudje lahko popolnoma zavržejo, obsodijo in poteptajo. Ne da bi v resnici vedeli, kdo sploh smo.
Stvarnik je v to godljo poslal minljivost. »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Tudi naša podoba, tudi ta bo slejkoprej razrušena, takšni so zakoni časa, takšni so zakoni staranja. Enkrat za razliko ne razumimo tega kot grožnjo, ampak kot realnost. Morda to niti ni nekaj slabega, minljivost in staranje. Ko propade zunanjost, se namreč pokaže tisto, kar je notri. Se pokaže, kdo v resnici smo. Ko pridejo težki časi, se res razkrije, katere vrednote zagovarjamo, za kaj se borimo, za kaj živimo. Ko umremo, pustimo ljudem tisto, za kar smo živeli in za kar smo se borili, nič drugega.
Zato prav gube, razorane dlani in sivi lasje morda bolj govorijo mladim kot katerakoli beseda. Ko jih šokiramo z nepopolno zunanjostjo, imajo priložnost, da se začnejo spraševati o razlogih zanjo. To je nekaj velikega, kar jim lahko damo: živeti svojo starost na hvaležen način, ne da bi se je sramovali.

Sreda, 28. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,12-19)
»Pred vsem tem pa bodo stegnili roke po vas in vas preganjali, izročali v shodnice in ječe ter vlačili zaradi mojega imena pred kralje in poglavarje. Zgodilo pa se vam bo to v pričevanje. Vtisnite si torej v srce, da ne boste naprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Zakaj jaz vam bom dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli nasprotovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje in sorodniki in prijatelji in nekatere izmed vas bodo izročili v smrt; in vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«

POZDRAV OSVOBAJA
Imeli smo strašansko čudnega soseda. Tako rečem vsakemu človeku, ki mu več pomeni denar kot brat ali sestra. Ta naš čudaški sosed je bil zelo jezen vsakokrat, ko smo ga videli, preklinjal je mamo in očeta, če sta samo stopila na balkon, da bi obesila perilo ali zalila rože. Ne vem, zakaj je bil tak. Res mu nismo storili nič žalega. In temu preklinjanju dolgo časa nismo mogli nič. Izogniti se mu nismo mogli, ignoriranje ga je še bolj razjezilo, da o zatrjevanju, da mu nismo nič hudega storili, sploh ne govorim. Ta človek je bil živa nevihta. Potem pa je nekega dne – menda je bilo za božič ali za veliko noč, ne vem natančno – mama spekla potico in jim jo nesla. Potrkala je na vrata, jih pozdravila, jim podarila kos potice, jim voščila za praznike in odšla domov. Obstali so odprtih ust. In od tistega dne ni bilo nobenega preklinjanja več. In upam, da je umrl mirno, z zavestjo, da je človek.
Na začetku neke knjige sem prebral stavek »Bodi prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, bojuje težko bitko.« Zato je tako, da ko nergamo nad nekim človekom – in to radi delamo predvsem pred mladimi – ko ga imamo za ničvredneža, ker se ga bojimo, ga morda nehote spreminjamo v zver, v odpadnika. Zverino pa spremeniš v človeka, kadar ga pozdraviš.
Zato bi se rad naučil pozdraviti vsakega človeka. Nič drugega, samo pozdraviti ga. Dober dan, dobro jutro, dober tek, adijo, lahko noč. Ker človek postane človeški, ko ga obravnavamo kot človeka. Ko ga pogledamo v obraz, ga ne moremo ustreliti. Ko ga pozdravimo, se ne moremo delati, kakor da ga ni. To, da je, da ga je nekdo opazil, da je našel prostor v življenju nekoga, to je največ in dovolj, kar lahko damo ljudem, ki jih srečamo.

Četrtek, 29. 11. 2018

Evangelij (Lk 21,20-28)
»Kadar pa boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da je njegovo razdejanje blizu. Takrat naj bežé v hribe, kateri so v Judeji; in kateri so v mestu, naj gredo ven, in kateri so na deželi, naj ne hodijo noter; zakaj to so dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Zakaj velika stiska bo v deželi in srd nad tem ljudstvom; pod ostrino meča bodo padali in v sužnost jih bodo vlačili med vse narode in Jeruzalem bodo teptali neverniki, dokler se ne izpolnijo časi poganov. In znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. In ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; zakaj vaše odrešenje se približuje.«

NAJTI VESELJE
Morda bolj kot kdaj prej in bolj kot česarkoli drugega naš svet danes potrebuje veselja. In prepričan sem, da je največkrat to tudi edina stvar, ki jo potrebuje človek, ki išče našo pomoč. Kajti kdor je izgubil veselje, je izgubil življenje. Zato pomeni dati nekomu razlog za veselje skoraj enako kot obuditi ga od mrtvih.
Vedno me presune, ko gledam mladino s steklenicami v rokah. Zdi se mi, da iščejo nekaj, kar tako zelo potrebujejo, in tega nikakor ne morejo najti. Ker iščejo na napačnih mestih. Kakor mi vsi. Srečo iščemo na mestih, proč od našega krutega sveta. Zdi se nam, da bomo srečo in veselje in mir našli takrat, ko bomo ubežali življenju. V kakršni koli omami že. Toda tako veselje ni samo hitrega diha. Tudi glavobol povzroča. In novo željo po tem, da bi ušli svoji resničnosti.
Zato je veselje očitno treba najti tam, kjer smo, kamor nas je Bog postavil. Vendar ne zunaj nas. Dokler bomo namreč iskali razloge za svoje veselje od zunaj, bomo vedno ostali razočarani. Zunanje veselje je minljivo in krhko. Slejkoprej se bo končalo. Pravo veselje zato lahko prihaja samo iz notranjih razlogov. Iz razlogov srca, ne razuma in ne čustev. Iz razlogov srca, ki je mirno in veselo, ko se čuti sprejeto in ljubljeno. To pa je tedaj, ko ima človek Boga blizu. Takrat namreč verjame, da ga ima rad. Da ga ima rad kljub vsemu. »Vaše odrešenje se približuje.«
Kaj torej pomeni veseliti se? Ne nujno smejati se. Tudi zabava in hahljanje še ni nujno veselje. Veselje je iskanje in odkrivanje dokazov, da je ta ljubezen med mano in Bogom resnična. Veselje je iskanje sledov te ljubezni, ki so posejani povsod po mojem svetu. Veselje je iskanje lepega in dobrega, ki ga je Gospod posadil v vsako stvar in vsako osebo mojega življenja. Še več, veselje je boj, da bi našli to dobro in lepo tudi sredi tistega človeka, ki se je pustil premagati življenju in ga je to pokrilo z grdobo in hudobijo. In veselje je prošnja za lepo in dobro v grdem in slabem. In to je poslanstvo kristjanov, ki verjamemo v Božjo ljubezen. Če tega ne počnemo, potem ne verjamemo evangeliju.

Petek, 30. 11. 2018 (sv. Andrej)

Evangelij (Mt 4,18-22)
Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

TAKOJ!
Andrej je pogumen človek. Grški pridevnik andréios namreč označuje možatega, pogumnega človeka. Njegov pogum je v tem, da je »takoj« pustil mreže in šel po svojem poklicu. Odločen je bil. Šel je »takoj«. Ni mencal in ocenjeval, kaj se bolj splača in kaj bi mu prineslo večjo korist. Preprosto je verjel. Preprosto si je upal. In je prevzel nase odgovornost za svoje odločitve.
Danes nam manjka zares pogumnih ljudi. Taki ljudje spreminjajo svet.
Pa ne mislim na tiste, ki si nekaj upajo. Adrenalinskih manijakov, ki so se sposobni drsati po vrvi, razpeti 300 metrov nad tlemi, je kar precej. Tudi tistih, ki si upajo komu kaj ušpičiti. Ali pa tistih, ki jih ni sram narediti kaj, kar se ne spodobi. Predrzni ljudje nočejo ničesar spremeniti. Hočejo samo preizkusiti meje. Pogumni ljudje pa so tisti, ki so sposobni zastaviti svojo besedo in svoj ugled za nekaj, v kar verjamejo – da bi s tem nekaj spremenili. To so ljudje, ki ne govorijo ali delajo tega, kar se jim splača in kar jim je všeč, ampak to, kar je prav. Nasprotje poguma ni strah, ampak brezbrižnost.
Mislim, da so pogumni ljudje tisti, ki zares prižigajo luč. In jih dobivajo po glavi.
Naši mladi potrebujejo te »norosti«, nekoga, ki bi si upal za vsako ceno verjeti v dobro, lepo, pošteno, pravično. Pogrešam njihove proteste, pogrešam, da bi se postavili za svoje pravice. »Saj se itak ne bo nič spremenilo, « pravijo. In se res ne bo, dokler bomo za ceno svojega udobja teptali to, kar nam je pomembno in kar nam je sveto. Tega so se mladi naučili pri nas, ki imamo rajši svoje pokojnine in navade kot tisto, kar je pošteno in prav. Zato je treba vstati »takoj«, ko gre za naše svetinje. Kričati. Kritizirati. Narediti prvi korak. Ker je to tisto, kar nas bo rešilo. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35)

Sobota, 1. 12. 2018

Evangelij (Lk 21,34-36)
»Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega.«

SPREMEMBA
Ko sem nekega adventa prižgal prvo svečo na svojem malem adventnem vencu, me je pretresla strašljiva misel. Poglej ven, poglej svet, poglej svoje srce in povej: kaj je ena sama, majhna luč za toliko teme? Ena luč ni veliko. Pravzaprav je zelo malo. Komaj kaj. Toda ena sama luč je sprememba. Drugačnost.
Tako se prižiga luč. Tako da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe. Stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in s tem v svetu. Zveni zguljeno, pa ni. Tako močno se človek veseli tega časa prižiganja luči, ker vedno znova in vsako leto bolj hrepeni po spremembi in jo potrebuje, tople, vesele spremembe, svetle luči v svojem težkem življenju. In začne se s táko majhno lučjo. Z drobno spremembo. Z eno težko besedo. Z eno minuto truda. Z enim samim korakom v drugo smer, kot sem je vajen.
Budnost in čuječnost, treznost, če želite, je tako različna od tega, s čimer si ponavadi zapolnjujemo »veseli december«. A več luči v svet in v moje življenje ne pride tako, da pozabim na temo. Tema obstaja, resnična je in težka in kruta. In vsi živimo sredi nje. Luč pomeni vedeti za temo, okusiti jo in jo spoznati in se prav sredi nje odločiti za drugačnost. Ker je tema tema in ne luč.
Zato je treba za luč najprej postati pozoren, čuječ. Gledati. Biti občutljiv. Se spraševati, precejkrat tudi dvomiti. In veliko poslušati, samega sebe. Kdor ne vidi teme, ne vidi luči. In kdor ne vidi luči, ne vidi teme. Za več luči je treba najprej več treznosti in realnosti. In ponižnosti. V tisti skrivnostni tišini sklonjene glave in ranjenega srca se začenja advent. Prihod. In naše spreobrnjenje, ki smo ga vsi tako zelo potrebni. Ker bomo spremenili svet tisti dan, ko bomo spremenili samega sebe.

Nagovore po evangeliju pripravil: mag. Marko Rijavec, župnik v Župniji Idrija

Kraj

Ankaran

Datum

ponedeljek, 26. November 2018

Kategorija

Strani