Pridružili smo se slovenskemu svetopisemskemu maratonu. Premalo nas je, da bi tudi pri nas sveto pismo brali ves teden noč in dan, smo pa v sredo, 31. januarja, po sveti maši brali in poslušali evangelij po Marku. V slabih dveh urah smo se pri branju zvrstili birmanci ter mlajši in starejši. Naj seme Božje besede obrodi sadove v naših srcih!

Kraj

Datum

Kategorija

Veroučenci osmega razreda so se v četrtek, 2. in petek, 3. novembra odpravili od doma. Spoznavali so del naše dekanije pod kraškim robom. Po prenočevanju v župnišču v Predloki so spoznali zavetnike cerkva, obiskali preizkušeno z boleznijo, se veselili skupnega bivanja. Pot so zaključili pri starodavni cerkvi, poslikani s freskami, v Hrastovljah.

Kraj

Datum

Kategorija

Na praznik Vseh svetih zvečer smo se zbrali v župnijski cerkvi in molili vse štiri dele rožnega venca za naše rajne. Pred nami so bila imena vseh, ki so se od nas poslovili v preteklih dveh letih. Upajmo, da se je molitvi marsikdo pridružil tudi doma.

Kraj

Datum

Kategorija

Da med počitnicami ne bi bilo dolgčas, prav pride oratorijski dan. Malo spomina na lepo doživetje poleti, osvežitev oratorijske himne o Mariji, kateheza o naših nebeških prijateljih svetnikih, delavnice. In da ne bi ostali lačni, si je bilo potrebno tudi lastnoročno skuhati kosilo.

Kraj

Datum

Kategorija

Na misijonsko nedeljo nas je obiskal misijonar salezijanec duhovnik Danilo Lisjak. Že 31 let deluje v Afriki, prehodil je Ruando, Burundi, Kongo, trenutno pa je na severu Ugande. Pri mašah pri sv. Bridi in v Ankaranu nas je spodbudil, da bi bili veseli kristjani. Veseli kristjani, še posebej v Afriki, znajo pripraviti praznovanje, si vzeti čas in praznovati. Misijonar mora poskrbeti za vse potrebno, a se to bogato obrestuje, ko ljudje spoznavajo Jezusa in se osvobajajo strahu. Misionarji smo tudi doma, ko smo ljudem okrog nas s svojim vedenjem odprta knjiga evangelija.

Pri sveti maši v župnijski cerkvi so pogumno sodelovali veroučenci osmega razreda.

Kraj

Datum

Kategorija

POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA MISJONSKO NEDELJO, 22. 10. 2017

Misijon v osrčju krščanske vere

Dragi bratje in sestre, tudi letos nas svetovni misijonski dan združuje ob osebi Jezusa Kristusa, »prvega in največjega evangelizatorja« (Pavel VI., Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 7), ki nas neprestano vabi, da oznanjamo evangelij ljubezni Boga Očeta v moči Svetega Duha. Ta dan nas vabi k ponovnemu premišljevanju o poslanstvu v osrčju krščanske vere. Cerkev je namreč misijonska po naravi; če to ne bi bila, ne bi bila več Kristusova Cerkev, ampak eno izmed združenj, ki bi kaj kmalu iztrošilo svoj smisel in izginilo. V svetu, zmedenem zaradi mnogih utvar, velikega nezadovoljstva in raztrganem zaradi bratomornih vojn, ki po krivičnem prizadenejo najbolj nedolžne, smo poklicani, da si zastavimo nekaj vprašanj, ki se dotikajo naše krščanske istovetnosti in odgovornosti, ki jo imamo kot verniki. Kaj je temelj misijona? Kaj je srce misijona? Katere življenjske drže misijon?

Misijon je spreminjajoča moč Kristusovega evangelija, ki je Pot, Resnica in Življenje

1. Poslanstvo Cerkve, namenjeno vsem ljudem dobre volje, je utemeljeno na spreminjajoči moči evangelija. Evangelij kot dobra novica, ki s seboj prinaša nalezljivo veselje, vsebuje in ponuja novo življenje: vstalega Jezusa, ki s posredovanjem svojega oživljajočega Duha postane za nas Pot, Resnica in Življenje (prim. Jn 14,6). Je Pot, ki nas vabi, da ji sledimo z zaupanjem in pogumom. S tem ko sledimo Jezusu kot svoji Poti, izkušamo Resničnost in dobimo njegovo Življenje, ki je polnost občestva z Bogom Očetom v moči Svetega Duha. To nas osvobaja vsake oblike egoizma in je izvir ustvarjalnosti v ljubezni.

2. Tako preobrazbo želi Bog Oče od svojih sinov in hčera. Ta preobrazba se izraža tako, da ga častijo v duhu in resnici (prim. Jn 4,23–24) v življenju, ki ga navdihuje Sveti Duh, v hoji za Jezusom Kristusu in v slavo Boga Očeta. »Božja slava je živi človek« (sv. Irenej, Adversus haereses IV, 20, 7). Na ta način je oznanjevanje evangelija živa in učinkovita beseda, ki postaja to, kar oznanja (prim. Iz 55,10–11) – Jezus Kristus, ki neprenehoma postaja meso v vsaki človeški okoliščini (prim. Jn 1,14).

Misijon in Kristusov kairos

3. Poslanstvo Cerkve torej ni širjenje niti verske ideologije niti vzvišene etike. Mnoga svetovna gibanja prinašajo visoke ideale in izražajo spoštovanja vredne etične drže. Po cerkvenih misijonih Jezus Kristus nadaljuje evangelizacijo in svoje delovanje, zato predstavlja kairos, ugoden čas odrešenja v zgodovini. Z oznanjevanjem evangelija Jezus postaja vedno znova naš sodobnik, da bi vsak, ki ga sprejme z vero in ljubeznijo, izkusil moč preobrazbe Duha Vstalega, ki oplaja človeštvo in stvarstvo, kot dež namaka zemljo. »Njegovo vstajenje ni stvar preteklosti. Vsebuje življenjsko moč, ki je prepojila svet. Kjer se vse zdi mrtvo, spet povsod poženejo znamenja vstajenja. Je moč brez primerjave« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 276).

4. Ne pozabimo, da »na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev« (Benedikt XVI., Deus caritas est, 1). Evangelij je Oseba, ki se nam neprenehoma podarja in nas neprestano vabi, naj jo sprejmemo s ponižno in dejavno vero, da tako delimo svoje življenje z dejavno soudeležbo pri velikonočni skrivnosti smrti in vstajenja. Evangelij po krstu postane izvir novega življenja, prosto vladavine greha ter osvetljeno in spremenjeno s Svetim Duhom. Po birmi postane okrepčujoče maziljenje, ki z istim Duhom kaže nove poti in načine pričevanja ter bližine. Po evharistiji postane hrana novemu človeku in »zdravilo nesmrtnosti« (Ignacij Antijohijski, Epistula ad Ephesios, 20, 2).

5. Svet najbolj potrebuje evangelij Jezusa Kristusa. Po Cerkvi nadaljuje svoje poslanstvo usmiljenega Samarijana in zdravi krvaveče rane človeštva; nadaljuje poslanstvo Dobrega Pastirja in neprestano išče izgubljene na krivih in brezciljnih poteh. Hvala Bogu ne manjka pomenljivih izkušenj, ki pričujejo o moči preobrazbe evangelija. V mislih imam študenta Dinka, ki za ceno lastnega življenja reši pred gotovo smrtjo študenta iz plemena Nuer. V mislih imam bogoslužje na severu Ugande, v Kitgumu, kjer so divjali krvavi spopadi upornikov, ko je misijonar skupaj z verniki ponavljal Jezusove besede na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si nas zapustil?« – obupan krik bratov in sester križanega Gospoda. Bogoslužje je bilo za ljudi vir velike tolažbe in poguma. Lahko pomislimo na mnoga pričevanja o tem, kako evangelij pomaga premagovati zapiranje, spopade in rasizem ter spodbuja spravo, bratstvo in deljenje dobrin.

Misijon navdihuje duhovnost nenehnega izhoda, romanja in izgnanstva.

6. Poslanstvo Cerkve pospešuje duhovnost nenehnega izhoda – da »zapustimo svojo udobnost in pogumno dosežemo vsa obrobja, ki potrebujejo luč evangelija« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 20). Poslanstvo Cerkve spodbuja naravnanost k nenehnemu romanju skozi življenjske puščave, skozi različne izkušnje lakote in žeje pravičnosti. Poslanstvo Cerkve navdihuje nenehno izkušnjo odprtosti, da bi človeku, žejnemu neskončnosti, pokazali stanje begunca na poti do končne domovine, razpetega med »že« in »še ne« nebeškega kraljestva.

7. Misijon Cerkvi govori, da ni sama sebi namen, temveč orodje in posrednica kraljestva. Cerkev, ki je zazrta sama vase in se veseli zemeljskih uspehov, ni Kristusova Cerkev, njegovo križano in poveličano telo. Zato moramo imeti veliko raje »obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastne varnosti« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 49).

Mladi, upanje misijona

8. Mladi so upanje misijona. Oseba Jezusa Kristusa in veselo oznanilo, ki ga je oznanil, še vedno prevzema mnoge mlade. Iščejo poti, na katerih bi uresničili pogum in navdihe srca v službi človeštva. Mnogi mladi »spričo trpljenja na svetu, prispevajo svojo solidarno pomoč in se lotevajo različnih oblik dejavnosti in prostovoljstva. [...]

Kako lepo je, če so mladi ›sopotniki vere‹, srečni, da prinašajo Jezusa na vsako cesto, na vsak trg, na vsak konec sveta!« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 106). Naslednje splošno redno zasedanje škofovske sinode, ki bo leta 2018 na temo »Mladi, vera in razločevanje«, je ugoden trenutek, da pritegnemo mlade k skupni misijonski odgovornosti, ki potrebuje njihovo bogato domišljijo in ustvarjalnost.

Delo papeških misijonskih družb

9. Papeške misijonske družbe so dragoceno orodje za spodbujanje vsake krščanske skupnosti, da preseže svojo omejenost in gotovost ter odrine na globoko, da bi vsem oznanila evangelij. Po globoki vsakdanji misijonarski duhovnosti in rednem spodbujanju mladine, odraslih, družin, duhovnikov, redovnic in redovnikov ter škofov, v vsakem raste misijonarsko srce. Svetovni dan misijonov, ki ga spodbuja Papeška družba za širjenje vere, je primeren trenutek, da misijonsko srce krščanskih skupnosti sodeluje z molitvijo, pričevanji in darovi, da bi odgovorile na velike in obsežne potrebe evangelizacije.

Misijonariti z Marijo, Materjo evangelizacije

10. Dragi bratje in sestre, misijonarimo z zgledom Marije, ki je Mati evangelizacije. Navdihnjena od Svetega Duha je sprejela Besedo življenja v globino svoje ponižne vere. Naj nam Devica Marija pomaga, da bomo tudi mi izrekli svoj »da« v nujnosti oznanjevanja Jezusove vesele novice v našem času. Naj nam izprosi novo gorečnost velikonočnih kristjanov, da bomo vsem ponesli evangelij življenja, ki zmaguje nad smrtjo. Naj prosi za nas, da si pridobimo sveto gorečnost iskanja novih poti, po katerih bo dar odrešenja dospel do vseh ljudi.

V Vatikanu, 4. junija 2017, na slovesni praznik binkošti

Frančišek

Datum

Kategorija

Po napornih dnevih oratorija v domačih župnijah se je nekaj sto animatorjev v soboto, 2. septembra zbralo na Animatlonu v Želimljem. Ob navdušenem petju je bila najprej sveta maša z mislijo letošnjega oratorija o Mariji "Dotik nebes", potem pa v naravi kar naporen Oviratlon. Kljub nestalnemu vremenu in kislemu nebu nasmehi niso izginili z obrazov. Ekipa Ankarana in Škofij "Divji valovi" hvala Bogu ni staknila niti kakšne praske. Zadoščenje ob premaganih ovirah je bilo na koncu veliko in prigrizek se je še kako prilegel. Sladoled na poti pa tudi.

Kako so dogodek videli še drugi, pa na tej povezavi.

Kraj

Datum

Kategorija

V nedeljo, 27. avgusta 2017, smo praznovali visok  jubilej  don Boskovega salezijanca, gospoda Iva Miklavca, ki  že petdeset let stopa po poti duhovništva. Zlata maša je bila velik dogodek, na katerega smo se dolgo pripravljali, in v katerega je bilo vloženega veliko dela in časa. Ves mesec pred tem smo se zbirali k molitvi.

Mašno bogoslužje se je pričelo z predstavitvijo zlatomašnika in uvodom v svetopisemske besede ter razmišljanjem o Jezusovih pričevalcih-naslednikih-duhovnikih. V pridigi nas je nagovoril nekdanji župnik Miroslav Simončič, somaševali pa so še ravnatelj salezijanske skupnosti dr. Jože Bajzek, župnik Franc Šenk in prof. Tone Prešern iz Argentine. Pri maši je sodelovalo veliko skupin kot so bralci, kateheti, Karitas, molitvena skupina, skavti. Vsi smo želeli gospodu Ivotu izreči besede hvaležnosti, saj je v svojem delovanju in življenju v tej župniji prav sam bil ustanovitelj sodelavcev, ki so se nato aktivno združevali in bili dejavni v skupinah znotraj Cerkve.

Samo bogoslužje je obogatil župnijski pevski zbor pod vodstvom dr. Bogdane Borota  ob spremljavi orgel na katere je igral prof. glasbe Franc Leben in ob sodelovanju sopranistke mag. Francke Šenk.

Vabilu na praznovanje sta se odzvala predstavnika lokalne skupnosti župan Občine Ankaran Gregor Strmčnik ter podžupan Mestne občine Koper Alberto Scheriani. V imenu župnije je besedo zahvale izrekel Matjaž Kocjančič. Zahvalili so se tudi predstavniki italijanske narodne skupnosti iz Ankarana in Hrvatinov. Vse izrečene besede, prošnje, zahvale so govorile preprosto le o duhovniku, ki je za sabo skozi leta službe kot dušni pastir pustil velik pečat v tej župniji. Znal je poslušati, pomagati, svetovati in voditi ljudi na poti k Jezusu. Vedno je delal za skupno dobro, povezoval je ljudi med seboj, tako je bilo čutiti, da so domačini, pa tudi turisti in priseljenci sprejeti in pomemben del skupnosti.

Po mašni slovesnosti se je na igrišču za cerkvijo nadaljevalo druženje, tradicionalni »Ankaranfest«,  ob klepetu, krepčilu, sladkanju, glasbi in petju. Možnost srečanja ljudem vedno veliko pomeni. Pri organizaciji nam je pomagala Občina Ankaran in drugi darovalci dobrega srca. Hvaležni smo za njihovo finančno in materialno pomoč.

Veseli smo, da smo lahko bili kamenček v mozaiku zlate maše gospoda Ivota. Hvaležni smo Bogu, da nam na pot življenja pošilja vodnike, saj le tako lahko skupaj kot ladja sredi morja priplujemo v varni pristan. Duhovnik je kot kapitan na ladji, z zakramenti, besedo in delom skrbi, da je pot skozi viharje let v miru, kaže smer k cilju življenja.

Natalija Perič

Kraj

Datum

Kategorija

Tretji teden v avgustu smo animatorij organizirali oratorij z naslovom Dotik nebes. Štiri dni smo skupaj z otroki plesali banse, peli pesmi, molili, se igrali velike in vodne igre ter na delavnicah barvali zastavo oratorija, okraševali kozarce in izdelovali črke. Drugi dan smo se odpravili tudi na morje. Medtem, ko smo se mi zabavali in učili, so nam mame pripravljale dobro malico in kosilo. Skozi vse te dejavnosti in igro, ki smo jo zaigrali animatorji, smo skupaj spoznavali Bozjo mater Marijo in njen odnos z jezusom in se tudi sami učili, kako skupaj z Marijo živeti kot Jezusovi prijatelji.

Metka Mihalič

Bilo je ful lepo, ker smo peli in plesali himno skupaj.

(Julija)

Kraj

Datum

Kategorija

Poslanica papeža Frančiška za 51. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja 28. 5. 2017

»Ne boj se, saj sem jaz s teboj« (Iz 43,5).
 
Sporočati upanje in zaupanje v današnjem času

Dostop do sredstev obveščanja je zaradi tehnološkega razvoja takšen, da imajo številni subjekti možnost takoj podeliti si novice in jih razvejano razširjati. Te novice so lahko lepe ali slabe, resnične ali lažne. Že naši starodavni očetje v veri so govorili o človeškem umu kot o mlinskem kamnu, ki se, če ga poganja voda, ne more ustaviti. Tisti pa, ki je zadolžen za mlin, ima možnost odločati se ali mleti pšenico ali ljuljko. Človekov um vedno deluje in ne more prenehati 'mleti' to, kar prejema, mi pa se lahko odločamo, kaj mu damo (prim. Kasijan Rimski, Pismo Leonciju Igumenu).

Hotel bi, da to sporočilo doseže in opogumi vse tiste, ki bodisi na poklicnem področju bodisi v medsebojnih odnosih vsak dan 'meljejo' veliko informacij, da bi ponudili dišeč in dober kruh tistim, ki se hranijo s sadovi njihovega sporočanja. Hotel bi vse spodbuditi k konstruktivnemu sporočanju, ki ob zavračanju predsodkov do drugih pospešuje kulturo srečanja, po zaslugi katere se lahko naučimo gledati na resničnost z zavestnim zaupanjem.

Verjamem, da je potrebno prekiniti grešen krog tesnobe in zaustaviti spiralo strahu, ki izhajata iz navade, da damo pozornost samo 'slabim novicam' (vojni, terorizmu, škandalom in vsem vrstam polomom človeškega življenja). Seveda, ne gre za to, da bi spodbujali dezinformacijo, s katero bi zaobšli dramo trpljenja, niti ne, da pademo v naiven optimizem, ki ne pusti, da se ga dotakne pohujšanje zla. Hočem ravno nasprotno, da bi vsi skušali prerasti občutek nezadovoljstva in sprijaznjenosti, ki nas pogosto zagrabita ter potisneta v brezčutnost ter porajata strahove ter vtis, da zlu ne moremo postaviti meje. Sicer pa v sistemu sporočanja, kjer velja logika, da se dobra novica ne prime in posledično ni novica, in kjer drama bolečine ter skrivnost zla z lahkoto postaneta spektakel, je možnost skušnjave omrtvičenja vesti ali zdrsa v obup.

Hočem torej ponuditi prispevek pri iskanju odprtega in ustvarjalnega stila poročanja, ki naj ne bi bil nikoli pripravljen popustiti, da bi zlo imelo vlogo protagonista, ampak naj bi skušal izpostaviti možne rešitve ter navdihniti v osebah, katerim se sporoča novica z lastnimi predlogi podprt in odgovoren pristop. Vse hočem povabiti, da ponudijo moškim in ženskam današnjega časa pripovedi zaznamovane z logiko »dobre novice«.

Dobra novica

Človekovo življenje ni samo brezkužen letopis dogodkov, temveč je zgodovina, zgodovina, ki jo je potrebno pripovedovati tako, da izberemo razlagalen način, ki je sposoben izbirati ter zbrati najpomembnejše podatke. Realnost sama v sebi ni enoznačna. Vse je odvisno od zornega kota, s katerim jo gledamo, od 'očal', ki jih izberemo, da bi jo gledali. S menjavo naočnikov je tudi realnost drugačna. Kje naj torej začnemo, da bomo brali realnost s pravimi 'očali'?

Najprimernejša očala za nas kristjane za razbiranje realnosti ne more biti nič drugega kot dobra novica in ta najodličnejša Dobra novica je »evangelij Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1). Evangelist Marko s temi besedami začenja svojo pripoved, torej z oznanilom »dobre novice«, ki se še kako tiče Jezusa, vendar pa bolj kot le zgolj informacija o Jezusu, je predvsem »dobra novica, Jezus sam«. Ko prebiramo evangelij odkrijemo, da naslov dela popolnoma odgovarja vsebini, in sicer, ker je ta vsebina Jezus sam.

Ta dobra novica, ki je Jezus sam, ni dobra, ker bi bila brez trpljenja, temveč, ker je tudi trpljenje, živeto v širšem pogledu, sestavni del njegove ljubezni za Očeta in za človeštvo. V Kristusu je Bog postal solidaren z vsakim človeškim stanjem, ko nam je razodel, da nismo sami, saj imamo Očeta, ki nikoli ne more pozabiti svojih otrok. »Ne boj se, saj sem jaz s teboj« (Iz 43,5), je tolažeča beseda Boga, ki se je od nekdaj vključil v zgodovino svojega ljudstva. V svojem ljubljenem Sinu je ta obljuba Boga, sprejela nase vso našo slabost in sicer vse do tega, da je umrl našo smrt. V Njem tudi temine in smrt postanejo kraj občestva z Lučjo in Življenjem. Tako se porodi upanje, dostopno vsakemu ravno na tistem kraju, kjer je življenje spoznalo grenkobo poloma. Gre za upanje, ki ne razočara, saj je bila Božja ljubezen izlita v naša srca (prim. Rm 5,5) in tako povzročila klitje novega življenja, kakor raste rastlina iz semena padlega v zemljo. V tej luči je vsaka nova drama, ki se zgodi v zgodovini sveta, tudi scenarij za možno dobro novico, saj ljubezen vedno uspe najti pot bližine ter prebuditi srca sposobna sočutja, obraze sposobne ubraniti se malodušnosti, roke pripravljene graditi.

Zaupanje v seme kraljestva

Da bi uvedel svoje učence in množice v to evangeljsko miselnost ter jim dal prava 'očala', s katerimi vstopiti v logiko ljubezni, ki umre in vstane, se je Jezus zatekal k prilikam, v katerih Božje kraljestvo pogosto primerja semenu, ki sprosti svojo vitalno moč ravno takrat, ko v zemlji umre (prim. Mr 4,1-34). Zatekanje k podobam in prispodobam za sporočanje ponižne moči Kraljestva, ni način, s katerim bi se zmanjšal pomen in nujnost, saj je usmiljeni način, ki pušča poslušalcu 'prostor' svobode, da jo sprejme ter naobrne nase. Poleg tega pa je to najodličnejši način, da izrazimo neizmerno dostojanstvo velikonočne skrivnosti in tako pustimo bolj podobam kot pojmom, da sporočajo neverjetno lepoto novega življenja v Kristusu, v katerem sovražnost in križ ne izničita temveč uresničita Božje zveličanje, kjer je slabost močnejša od vsake človeške moči, kjer je lahko polom uvod v še večjo izpolnitev vsake stvari v ljubezni. Ravno na ta način namreč zori in se poglobi upanje Božjega kraljestva: »Kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste« (Mr 4,26-27).

Božje kraljestvo je že med nami, kakor seme skrito pred površnim pogledom, saj se njegova rast odvija v tišini. Komur je Sveti Duh očistil oči, ga uspe videti kliti in si ne pusti zaradi navzoče ljuljke ukrasti veselja Kraljestva.

Obzorja Duha

Upanje utemeljeno na dobri novici Jezusu, nam dvigne pogled in nas spodbudi zreti ga v okviru bogoslužnega obhajanja Vnebohoda. Čeprav se zdi, da se je Gospod oddaljil od nas, se je v resnici razširilo obzorje upanja. Saj namreč vsak moški in vsaka ženska lahko s polno svobodo v Kristusu, ki je povzdignil našo človeškost vse do nebes, »vstopita v sveto z Jezusovo krvjo po novi in živi poti, ki nam jo je utrl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso« (Heb 10,19-20). Z močjo Svetega Duha smo lahko priče in sporočevalci novega, odrešenega človeštva, »vse do skrajnih meja zemlje (prim. Apd 1,7-8).

Zaupanje v seme Božjega Kraljestva in v logiko Velike noči, ne more, da nebi preoblikovalo naš način sporočanja. To zaupanje nas usposablja za prepričljivo delovanje, z različnimi oblikami, s katerimi se danes sporoča, da je možno videti in osvetliti dobro novico navzočo v realnosti vsake zgodovine in obličja vsake osebe.

Kdor se z vero pusti voditi Svetemu Duhu, postaja sposoben razločevati v vsakemu dogodku, kar se dogaja med Bogom in človeštvom ter tako prepoznati, kako On sam v dramatičnem scenariju tega sveta, piše dramo zgodovine zveličanja. Nit, s katero se tke ta sveta zgodovina, je upanje in tkalec ni nihče drug kot Duh Tolažnik. Upanje je najponižnejše med krepostmi, saj ostane skrito v gubah življenja in je podobno kvasu, ki omogoči vzhajanje vsega testa. Mi ga hranimo tako, da vedno znova beremo Dobro novico, ta evangelij, ki je bil ponatisnjen v ogromno izdajah v življenju svetnikov, mož in žena, ki so postali ikone Božje ljubezni. Tudi danes Duh seje v nas željo po Kraljestvu, preko številnih živih 'kanalov', preko oseb, ki se pustijo sredi drame zgodovine voditi Dobri novici in so kot svetilniki v temini tega sveta, ki osvetljujejo pot ter odpirajo nove poti zaupanja in upanja.

Iz Vatikana, 24. januarja 2017

Frančišek

Kraj

Datum

Kategorija